• 13C Novo mesto
  • 15:16
  • Sob, 16.02.2019
  • Prijava
  • Registracija

Po hudi nesreči v gorah in 15 operacijah našel mir v Novem mestu

DELITE Z OSTALIMI:
GLASUJ:

Zgodilo se je 20. avgusta lani. Pod 2532 metrov visoko Rjavino, ki se dviga med alpskima dolinama Kotom in Krmo, se je zgodilo v severni steni.

NOVO MESTO – Na Dolenjskem že nekaj časa deluje 27-letni Ožbej Poročnik. Boljše ga poznate tisti, ki spremljate pozorno namizno tenis, znan je tudi v gorniških plezalnih logih. V zadnjih mesecih sodeluje z NTK Krka, kjer sparira mladim igralcem. V Novo mesto ga je pripeljala želja po rehabilitaciji po težki nesreči, ki jo je doživel lani avgusta.

Zgodilo se je 20. avgusta lani. Pod 2532 metrov visoko Rjavino, ki se dviga med alpskima dolinama Kotom in Krmo. Skupila jo je naveza Nejca Štumbergerja in pripravnika za alpinista Ožbeja Poročnika, oba člana alpinističnega odseka (AO) pri Akademskem planinskem društvu Kozjak Maribor. Nejc je tragično preminil, Ožbej pa čudežno okreval! Za Ožbejem je že 15 operacij, vrača pa se v vrhunski šport.

Kaj se je zgodilo?
Odneslo naju je sto metrov nižje. Saj še nihče ne ve točno. Okoliščin nesreče se ne spomnim. Imela pa sva ogromno smolo. Za nesrečo ni bil kriv človeški faktor, ampak odlomljena skala, ki nam je odnesla kline. Padla sva… Moj nahrbtnik je končal 500 metrov nižje, prav tako čelada… Slučajno sta naju našla dva, ki sta plezala za nama. Nihče ne ve tudi, kako dolgo sva visela na vrvi, ki me je dejansko rešila. Vem le to, da sem lep čas visel z glavo navzdol, kar ni bilo dobro. Moj soplezalec žal ni preživel. Mene pa so takoj za tem pripeljali v jeseniško bolnišnico.

In dodaja:
Dejansko so sprav menili, da sem mrtev, a je prišla nagla vzpodbuda, da me le skušajo rešiti. Prvo noč sem preživel na Gorenjskem, odkoder je sledila selitev v UKC Ljubljana. Poškodbe so bile hude.

Kaj točno vam je bilo?
Od glave do pet sem bil polomljen – vključno z medenico in stegnenicama, poškodovana je bila tudi trtica ter notranji organi. Leva roka je bila tako poškodovana, da so jo želeli celo amputirati, a so si premislili. Dobil sem tudi hematom malih možganov.

Preživeli ste čudežno.
Ker sem bil nekadilec in poprej tudi vrhunski športnik so bila pljuča tako razširjena, da sem lahko prestal toliko operacij, vse pa mi je bilo v veliko pomoč pri rehabilitaciji.

Kako je potekalo okrevanje?

Dva meseca sem bil v umetni komi. Na dan sem dobival po 40 tablet, tudi pomirjevala. V času take doze sem izvedel, da soplezalca Nejca ni več. To spoznanje je bilo boleče… Tudi zato sedem mesecev nisem spal več ko uro ali dve.

Jasno je, da ste velik individualist. Pa si tak človek dovoli pomagati, ko mu je tako hudo, kot je vam bilo?
Nisem pa si pustil pomagati. Vedel sem, tudi ko sem zapustil UKC Ljubljana, da se moram čimpreje vrniti. Sedem mesecev sem bil po raznih ustanovah, počutil sem se kot bi bil v kletki zaprt. Zato mi je bilo jasno, da da moram nekaj narediti iz sebe.

Kakšni ste bili, ko ste šli iz UKC Ljubljane?
Po nesreči sem imel 40 kilogramov, izgubil sem sprednje štiri zobe… Postrižen sem bil povsem nakratko. Nikakršen sem bil.. A sem spoznal, da je človek samo lupina. Bistveno je, kaj je v njem. Zato sem vztrajal, se boril.

Po taki nesreči vas je čakala dolgotrajna rehabilitacija.
Ki sem jo opravljal sprva na Univerzitetnem rehabilitacijskem centru Soča Ljubljana. Ko sem iz UKC Ljubljana prišel na rehabilitacijo, nisem mogel vstati z vozička, kaj šele, da bi tam dalj časa sedel. Po treh tednih je bilo že drugače.

Zakaj?
Na tem mestu velika pohvala URI Soča in fizioterapevtki Veroniki, ki je tako predano skrbela zame. Brez nje mi ne bi uspelo. Bila je tudi moja psihologinja. Pa imel sem srečo, da me je v UKC Ljubljana operiral dr. Marko Kastelec, ki je opravil izvrstno svoje delo.

Danes ste taki, kot da se vam ni zgodilo nič! Moj poklon!
Verjetno sem resnično čudež medicine. V pol leta sem uspel od nepokretnega Ožbeja na vozičku priti do situacije, ko dejanskih omejitev nimam. Ok – čaka me še precej rehabilitacije, najhuje je za mano.

Opazil sem, da ste po nesreči precej razpisali na družbenem omrežju Facebook.

Pa ne zato, ker bi bil narcisoid. Bolj zato, ker sem bil tako navdušen nad napredkom po stanju, v katerem sem bil.

Kaj pa družina?
Imam srečo, ker imam tako družino. OB strani so mi stali že pred nesrečo in med njo. Starši in sestra so vedno z mano. Zdaj ni lahko, bolniška ni velika. Prej sem bil zaposlen kot poslovodja v enem podjetij, s pomočjo staršev mi je danes lažje. Zato pravim: cenite svoje starše, dokler jih še imate.

Pravijo, da v taki situaciji spoznaš prijatelje.
Spoznal sem, da nisem sam.

Slišal sem, da brez športa ne gre.
Dejansko je namizni tenis del moje rehabilitacije. Opravljam jo v Novem mestu, kjer živi moja najboljša prijateljica Manca Fajmut. V NTK Krka sem v času nujne rehabilitacije tudi sparing partner mladim igralkam in igralcem.

Sodelujete tudi s z Zvezo za šport invalidov Slovenije Paraolimpijski komite.

V svoje vrste me je povabil trener Darko Kojadinovič. Sem njegov pomočnik, ekipi sem pomagal tudi minuli mesec, ko je v Laškem potekalo evropsko prvenstvo športnikov invalidov.

Boste še igrali?
Ne dam bom še igral, že igram! Sem član Fužinarja, za katerega nastopam v elitni SNTL!

Razmišljate, da bi za Slovenijo nastopili v konkurenci invalidov?
Rad bi igral. Zaradi vseh svojih težav čakam še klasifikacijo.

Kakšen je danes vaš odnos do gora in hribov po taki nesreči?
Nič se mi ni zamerilo. S prijateljem sva začela z manjšim hribom, visokim 200 metrov, potem pa vse tja do Pece. Računala sva, da nama bo vzelo 3,4 ure, a sva bila na vrhu za uro in pol.

Kaj bi sporočil za konec?
Ne izgubljajte časa z nepomembnimi stvarmi, jamranje je pa za šibke!

D.P.

Po hudi nesreči v gorah in 15 operacijah našel mir v Novem mestu
1 od 6
Kliknite na sliko za prikaz celotne slike.
DELITE Z OSTALIMI:
GLASUJ: