• 8.69C Novo mesto
  • 20:10
  • Pet, 22.03.2019
  • Prijava
  • Registracija

POGOVOR S PETRO ŠKARJA: S podjetnostjo do sreče

DELITE Z OSTALIMI:
GLASUJ:

Petra Škarja je nasmejana 25-letna podjetnica iz Mokronoga, ki zase pravi, da je skodrana predavateljica s hecnim priimkom, zaljubljena v naravo in potovanja. Na svojo prodornost je opozorila pred slabima dvema letoma s knjigo Česa nas niso naučili v šolah, maja letos pa je knjižne police obogatila še z večjo uspešnico – Ameriški milijonarji so spregovorili.

Na svojih predavanjih in seminarjih ljudi spodbuja k podjetnosti in uresničevanju sanj, saj verjame, da meja ni, ker je dokazala tudi s svojo zgodbo.

Kakšne so tvoje sanje?

Da bi se v Sloveniji po ulicah sprehajali ljudje, ki bi se smejali, ki bi imeli želje in iskrice v očeh, ki bi se na kavicah pogovarjali o rešitvah in ne o težavah, ki bi v sebi iskali talente in postali, kar so – rojeni s svojimi danostmi. In da bi imeli v Sloveniji podporno, pozitivno okolje. To so moje poslovne želje, saj mislim, da je to moje delo. Osebno pa je moj cilj, da bi bila svetovno priznana avtorica knjig in predavateljica.

Vprašanje o sanjah ni naključno. Pred štirimi meseci si po vrnitvi iz izobraževalnega potovanja v ZDA ugotovila, da se tam ljudje ne pogovarjajo le o vremenu, politiki, vsakodnevnih tegobah … Zanimajo jih sanje in njihovo uresničevanje, predvsem pa verjamejo, da je vse možno?

To govorimo o res uspešnih podjetnikih, kajti Amerika je izredno izrazita v skrajnostih. Če se sprehajaš po Los Angelesu, so ljudje ravno tako brez energije in volje, tisti finančno povprečni oz. podpovprečni. Tisti, s katerimi sva se dobivala midva, pa so res uspešni podjetniki. Fasciniralo me je, kako so ljudje pri 70. in 80. letih in več živi, polni energije, aktivni. In tak način delovanja bi želel prenesti k nam. Zanje namreč omejitev ni. Še za »Only sky is the limit« (op.: Samo nebo je meja) pravijo, da je neumnost. Kakšna omejitev?!

V čem je razmišljanje uspešnih ameriških podjetnikov drugačno od tukajšnjega?

Hitri so. Mi smo izjemni misleci, 80 odstotkov časa razmišljamo in 20 delujemo, če. Pri Američanih velja ravno obratno: manj razmislijo, večkrat se tudi opečejo, ampak blazno delujejo. Ta trenutek se dogovorijo za projekt in ga dejansko začnejo uresničevati. Avtomatsko tudi razmišljajo globalno. Mi najprej razmislimo, kako bi uspeli v Sloveniji in potem, kako bi prišli v tujino. Pri Američanih je osvojiti tujino logično. Dosti bolj so tudi odprti in iskreni. Mi imamo priučeno vljudnost in prijaznost, zato šele po nekaj mesecih izvemo, s kom imamo dejansko opravka. Američani se pogovarjajo o velikih ciljih, mi smo bolj skromni. Znajo poskrbeti najprej sami zase, kar svetujejo tudi nam. Vajeni so tudi ocenjevati delo glede na rezultate in ne po številu vloženih ur. Pri nas je delo nekaj negativnega, zanje pa je delo ustvarjanje, zato so pri 80. še taki živi in polni energije. Še bi lahko naštevala …

Svoje ugotovitve predstavljaš tudi v novi knjigi Ameriški milijonarji so spregovorili.

In konkretno njihove nasvete, kaj svetujejo nam v Sloveniji, da bi gospodarstvo hitro povzpeli na višji nivo. Začne se pri posameznikih, to vsi poudarjajo.

Po vrnitvi iz ZDA ti je življenje zadalo hud udarec, a si se že po enem samem dnevu odločila, da se boš pobrala in odpirati so se začele nove priložnosti. Verjameš, da ti je pri tem pomagal tudi način razmišljanja, o čemer zdaj predavaš na seminarju »Just do it delovanje«. V čem je skrivnost?

Ne znam povedati, od kod ta moč. Na nedeljo sem res mislila, da bom umrla, ker se mi je zrušil cel svet – vse, kar sem pred tem gradila, čustveno in materialno. Naslednji dan pa sem vstala in bilo mi je spontano, naravno, normalno, da moram začeti ustvarjati. Začela sem pisati, saj je zame pisanje sprostitev. Zapisala sem si vprašanja, ki mi dajo pravi odgovor, recimo: kaj imam, kaj znam, kaj lahko naredim, kako hitro, s kom bi sodelovala in tako naprej. Potem je od nekje prišla moč, da sem začela, teden dni sem delala cele dneve in rezultati so se začeli kazati neverjetno hitro. Ljudje so me začeli klicati kar sami, zgrabili so zgodbo, ki sem jo zapisala, začeli so me vabiti na seminarje in predavanja, knjige sem speljala v kanale večje prodaje, kar odpirati se je začelo.

Kje je skrivnost? Jaz sem si takrat rekla, da vsak kdaj pade v življenju, zdaj lahko ali obupujem en teden, en mesec, eno leto – nekateri celo več let – in bom še vedno na istem, ali pa preprosto dan začnem. Hudo bo v vsakem primeru. Saj ne, da sem začela samo smejati in je bilo vse v redu. Marsikaj sem dala še čez, ampak sem si rekla, lahko začnem zdaj,  mlada sem, vse življenje imam še pred sabo, škoda je vsakega dneva. Tudi tega me je naučila Amerika: živi življenje danes, nikoli ne veš, kdaj ga bo konec. In to je to. Ko sem se preprosto odločila in to sprejela, sem z načinom razmišljanja in z znanji iz Amerike naredila, kar sem naredila, kar še vedno delam. Zdaj predavam, katera so ta znanja in tudi, kaj me je padec nauči. Predvsem pa želim ljudem dati upanje in inspiracijo, da ni vse tako slabo, življenje je lepo, narava je čudovita, Slovenija je čudovita. Naše osnovno stanje je sreča in zakaj je ne bi imeli.

Širšo javnost si nase opozorila s svojo prvo knjigo Česa nas niso naučili v šolah. Praviš, da je nastala na podlagi osebnih izkušenj. Potem ko si blestela v šoli, si se morala na delovnem mestu soočili s kruto realnostjo – šolsko znanje ni dovolj, nisi več najboljša. Kaj ugotavljaš?

Šla sem čez podjetniško pot, imela svoj s.p., se blazno namučila in seveda mi šola ni dala tistih znanj, ki jih rabim v realnosti. O teh znanjih sem potem pisala v knjigi. Zdi se mi, da je največja težava v tem, da so otroci prepričani, kakršni so v šoli, takšni so tudi kot ljudje. Družba nas je prepričala, da 80, 90 odstotkov svojega časa posvečamo karieri in služenju denarja ali pa vsaj razmišljanju o denarju. Za otroke je to pač šola. Kar ni naravno. Vsa področja v življenju so pomembna, ne samo kariera in denar. In potem, ko se ti to zruši, misliš, da kot posameznik nisi nič vreden. Če otrokom v šoli ne gre, to vpliva na njihovo samozavest in mislijo, da niso dovolj dobri.

Nekdo, ki finančno doživi polom in nima dovolj denarja, ni slab človek ali nesposoben, samo eno področje pač ni v redu. Imamo še zdravje, partnerstvo, duhovnost, osebno rast, prijatelje in tako naprej, vse je enako pomembno in vse se mora nekako porazdeliti. Družba pa nas je prepričala, da se med sabo vrednotimo po zaslužku, po materialnih dobrinah, po številu vloženih ur v kariero. In otroke vrednotimo glede ocene v šoli. To sem doživela, ko sem prišla na delovno mesto: kar na enkrat ugotovim, da pri carici odličnjakinji v bistvu nič ne pomenijo ocene, da sem 14 let živela v iluziji, da mi bo s peticami v življenju dobro. To je bil največji šok.

V podjetništvu torej štejejo neke druge vrednote. Katere?

Prodaja. Komunikacija, redki znajo dobro komunicirati med sabo. Javno nastopanje. Način razmišljanja, osredotočanje na rešitve, določanje in zapisovanje ciljev. Spoznavanje samega sebe. Hitrost, akcija. Tudi pogum je zelo pomemben. Zmožnost povezovanja med ljudmi – posameznik je malo omejen, če se povežemo, smo neomejeni.

Potem so tu še človeške vrednote, ki so pomembne: kdo si, v kaj verjameš, kaj veruješ, kaj želiš spremeniti v svetu, kakšna je tvoja vizija in tako naprej. To so vrednote, za katere se mi zdi, da človeka gradijo, jih je pa treba stalno izpolnjevati in osebnostno rasti. Če ne rastemo, se ne razvijamo in če nismo kreativni, lahko vidimo, kako energija v človeku ugaša.

Poleg pisanja si se uveljavila tudi kot predavateljica, spodbujaš predvsem podjetnost med mladimi. Kaj opažaš, kaj jih ovira?

Da niso podjetni, in sicer zaradi okolja, družbe, zaradi naše zgodovine, v kateri nismo bili nikoli primorani v podjetništvo. Veliko težavo vidim tudi v  splošni miselnost v Sloveniji, da je podjetnik nekaj negativnega.

Podjetnost je iskanje rešitev, iskrica ustvarjalnosti. In to bi rada prebudila v ljudeh. V vseh poklicih. Karkoli si, kjer koli si, povsod si lahko podjeten. Že fantje, ki osvajajo punce, morajo biti po moje podjetni, če dobijo kakšno zavrnitev. Moja najboljša prijateljica na primer dela v muzeju in slišati ne more za podjetništvo. Želi si varno, državno službo, umirjeno življenje v domačem kraju, ampak ona je podjetna. Dela v muzeju v Kranju in razmišljala je, kako bi povečala obisk. Začela ga je primerjati z ostalimi muzeji po Sloveniji, celo v tujini, in začela iskati, kaj delajo drugače, da imajo večji obisk. Prišla je do nekaj ugotovitev, jih predstavila županu, ki je potrdil spremembe in naslednji mesec je obisk muzeja povečala za 20 odstotkov. Če si predstavljamo, da bi tako ljudje razmišljali na vseh delovnih mestih, smo zmagali. Pa še kreativni bi bili, polni energije.

Kako k temu spodbuditi ljudi, predvsem mlade? Katere so njihove prednosti, ki naj jih izkoristijo?

Mi lahko mladim damo to, da verjamemo v njih, da verjamemo, da so sposobni, ne da jih tlačimo, ko imajo nore ideje, ker te nore ideje spreminjajo svet. Pa da jim pokažemo pot in jih  naučimo, da imajo vse možnosti odprte. Nekaj najhujšega je, da jih usmerimo glede na njihove ocene,  na primer če si odličen, moraš biti zdravnik ali odvetnik. Moramo jim tudi pustiti odprte roke, da izživijo življenje – karkoli imajo v srcu, to lahko tudi dosežejo.

K podjetnosti ne spodbujaš le mladih, pač pa spodbujaš tudi žensko podjetništvo. Si soorganizatorica največjega dogodka za ženske podjetnice pri nas – 500 podjetnic, ki bo marca prihodnje leto že tretjič zapored v Ljubljani. Kakšne so prednosti žensk v podjetniških vodah?

Hecno je, da sem soorganizatorica takega dogodka, saj na splošno ne maram ločevanja ženske in moški. Vsak ima svoje prednosti in pomanjkljivosti, v splošnem pa lahko rečemo, da ima več žensk bolj izostreno intuicijo, več žensk je bolj natančnih v poslu, prej opazijo malenkosti in so previdne. Na drugi strani imamo v splošnem tudi določene pomanjkljivosti v primerjavi z moškimi, ki so lovci, osredotočeni, kar me nismo in se moramo tega priučiti. Ne gre toliko za vprašanje, kakšne so naše prednosti in slabosti, bolj bi se morali spraševati, kako si pomagati in povezati to žensko-moško energijo, ker če to dvoje povežemo, lahko ustvarjamo čudeže.

In zakaj sem se potem osredotočila na ženske? Ker vidim ogromno mladih mamic, ki ne morejo biti z otroki, vidim ogromno žensk, ki delajo v službah do 17. ure, v svojih hobijih pa imajo take talente, da je noro. Če bi imele še podjetnost, mislim, da bi s talentom zaslužile toliko, kot dobijo v službi. Poznam ženske, ki so zacvetele. Če uživaš v svoji službi, je drugo, ne pa da gre za mučenje iz dneva v dan.

Sama si se s podjetništvom začela  ukvarjati že pri 19. letih. Kako se je začelo?

Pri 18. letih sem imela hudo prometno nesrečo, ki me je prisilila, da sem se ustavila in razmislila, kaj bom v življenju počela. Takrat mi je bila onemogočena odbojkarska pot in ob koncu gimnazije nisem imela pojma, kaj bi delala. Glede na ocene se je od mene pričakovalo, da bom ali odvetnica ali zdravnica. Vedela sem, da nočem delati od 9. do 17. ure celo življenje, ker mi svoboda veliko pomeni. Potem sem dobila informacijo, da lahko odprem s.p., čeprav nisem še vedela, kaj točno bom počela. Nekaj časa sem tržila finančne produkte, izvajala sem delavnice o izdelavi spletne strani, vodila klicni center …, veliko stvari sem zamenjala. Iz tega se je potem rodila srčna stvar – knjiga Česa nas niso naučili v šolah in počasi se je začelo odpirati, kaj bi v življenju počela. Vedela pa sem, da tudi če to ne bo pisanje, bom vedno na samostojni poti.

Zdi se, da si v slovenskih podjetniških vodah dodobra zaplavala, zdaj pa si se odločila osvojiti še svet. V začetku avgusta si namreč predavala pred skoraj 3.000 ljudmi v Šanghaju. Kašna je bila ta izkušnja?

Nora! Sicer mislim, da nikakor še nisem dobro vstopila v podjetniški svet, imam samo zanimivo zgodbo, ki jo del javnosti pozna, drugače sem še »zelenec« v podjetništvu. Po Ameriki mi je pa logično, da razmišljam, kako bi šla s tem po svetu. Ker res ni meja, samo v glavi mislimo, da je Slovenija meja. Če znamo angleško – in tudi, če ne – cel svet nam je na dlani.

No, Kitajska je bila res uresničitev sanj. Vedno sem si želela predavati pred nekaj tisoč glavo množico, da bi imela prevajalca in podobno. Ne znam povedati občutkov. Bil je ogromen oder, zadaj štiri platna kot v kinu, kamere, tri tisoč ljudi te gleda … Noro!

Sicer ni bilo vse samo pozitivno, bila je predvsem zanimiva izkušnja. Kolikor je bilo navdušenja, toliko je bilo strahu. Kolikor je bilo utečenih zadev, toliko je bilo povsem novih. Kolikor je bilo živčnosti, toliko je bilo tudi potem za oddahniti si. Je pa to zame daleč največji poslovni uspeh do zdaj. Prodala sem tudi avtorske pravice na Kitajsko, čeprav sem bila povsem cenzurirana. Poslali smo jim že prevedeno knjigo, ko nas je nekdo kontaktiral, če smo resni, da take knjige ne moremo dati v javnost, saj bodo še koga zaprli.

Ugotovili smo, da je Kitajska v določenih pogledih zelo omejena in da bo knjigo treba povsem spremeniti. Preuredila sem jo v eni noči na Kitajskem. Izbrisala sem, kar ni smelo biti notri in na novo napisala druge tematike. Težava je bila tudi, kaj bom predavala. Nisem namreč smela uporabljati besed Amerika in Američan, nič o političnih sistemih, niti besede svoboda nisem smela uporabiti, kakršne koli človeške svoboščine, ljudi nisem smela spodbujati k samostojnosti. Potem se vprašaš, kaj sploh lahko povem? Bila sem navdušena, da sem lahko predavala, ni pa bilo to iz srca.

Svojimi knjigami in predavanji, predvsem pa s pozitivno energijo si navdihnila že mnoge. Kdo ali mogoče kaj pa je tvoj navdih?

Polnim se v naravi. Blizu mi je taoizem, verjame, da ne moremo biti močnejši od življenja samega in od narave ter da smo ljudje malo preveč izgubili stik z naravo. Ta je popolna, vse je v ravnovesju, vsak stvar ima svoje mesto. Ko bi ljudje znali živeti v stiku z naravo, bi bilo vse bolj preprosto, popolno, pomirjeno, ne bi bilo stresa, ne bi bilo toliko bolezni in tako dalje.

Meni je najlažje, da grem sama za dan ali dva v hribe, obvezno brez telefona in drugih napravic. Hribi so poseben prostor, kjer je malo ljudi, energija je sveža in čista. Preprosto si v stiku z naravo in začutiš energijo, ki te polni. Mogoče me to rine naprej. Ko imam problem, ko nimam odgovora, grem v naravo in sem sama s sabo. Tega ljudje ne znajo – biti sami s sabo. A šele takrat začneš spoznavati, kdo si, kaj si, kaj čutiš in razmišljaš, da se lahko začnejo odvijati procesi, da sploh veš, kaj bi v življenju rad in kam bi šel.

Kaj bi izpostavila za konec?

Tri stvari so bistvene, ki bi jih rada približala ljudem. Prvo bi rada ljudem v Sloveniji dala vedeti, kako čudovito deželo imamo. Druga stvar je, da živi življenje in izkusi vsak trenutek, ne čakaj, kaj bo čez eno leto, čez pet let, čez deset let … Neprestano nekaj čakamo, a nikoli ne veš, kdaj bo konec. In ker spodbujam podjetnost, se mi zdi, da bo ljudem z njo lažje uresničevati pristne želje, ki jih imajo. Podjetnost imamo v krvi – vsak otrok ima to ustvarjalnost, izživljanje želje, sanje, iskrice, kaj bi delal, kako bi delal, išče rešitve, je pozitiven, je srečen, uživa v trenutku, skoči v lužo, če mu paše … Rada bi samo, da bi dali spone na stran in si dovolili živeti na tak način.

J.S.

 

DELITE Z OSTALIMI:
GLASUJ: