• 20.02C Novo mesto
  • 12:02
  • Ned, 21.04.2019
  • Prijava
  • Registracija

Usoden hlod na smučišču ga je naučil živeti – čeprav invalid, danes premetava po 110 kg v fitnesu

DELITE Z OSTALIMI:
GLASUJ:

Primož Jeralič. Človek, športnik, prijatelj, mož, oče, motivator, invalid. Verjetno sem še kaj pozabil zapisati, zato pa je nastal tale pogovor, intervju.

IVANČNA GORICA – Srečala sva se v Ivančni Gorici v fitnesu Vip, kamor često zahaja. Fanta vedrega obraza verjetno poznate. Športu je zapisan od malih nog in je tekmovalno leto 2015 zaključil na 6. mestu UCI svetovne lestvice parakolesarjev, lani je bil 10. na paraolimpijskih igrah. Nekoč izvrsten atlet je bil, navduševal je v mnogoboju, kjer se lahko pohvali celo s srebrno medaljo z državnega prvenstva članov. Svoj čas pa celo mladinski slovenski rekorder. Z atletiko je začel pri 12-ih. S trebuhom za znanjem je 34-letnega Primoža pot vodila v Kranj, kjer je študiral organizacijo dela. Da bi zaslužil še kak evro, je otroke učil smučanja. Vse do februarja 2008, ko je na smučišču Krvavec zaradi padca in udarca v hrbet obležal poleg hloda v zaščitni mreži ob progi. Enajsto prsno in četrto ledveno vretence si je poškodoval, povrh še sedem reber. Pljuča so bila predrta, limfna žleza pa počena. Primož ima diagnozo spastična parapareza, ki je del paraplegije. Športu je ostal zapisan. Hendikep je premagal, boj pa nadaljuje hrabro in odločno.

Kaj počneš v fitnesu?
Testiram, če je kdo močnejši od mene. Pripravljam se na vsakodnevne izzive. Vzdržujem kondicijo, da ostajam v formi in pripravljen.

Na?
Na karkoli. Kot sem rekel: pred mano so takšni in drugačni napori.

Kako gledajo nate, ko prihajaš na fitnes?
Sprva je bilo nekaj začudenja, a domače okolje me tako ali tako pozna. Potem pa skupaj premetavamo uteži, takrat se pozabi vse.

Koliko premetavate?
Serije po 110 kilogramov, potegi pa med 90 in 100.

Te je šef fitnesa, Simon Stopar, kaj debelo gledal, ko si povedal, da bi rad poizkusil tudi to?
Poznava se že dalj časa, spoznala sva se na eni od prireditev. Me je kar sam povabil, da pridem, za kar sem mu zelo hvaležen. Številni v meni vidijo neko motivacijo, Simon pa je vesel, ker je dobil nekoga, ki na šport gleda malce drugače kot večina.

To pomeni?
Včasih so športu rekli fiskultura. Večina misli, da se s športom bavim, ker imamo preveč časa. Ni tako. Šport je del mojega življenja. Dokler bom lahko, bom aktiven. Zaradi športa sem tu, kjer sem!

Začel si z atletiko?
Res je.

Bolj zato, ker je brat na nagrado za eno od medalj na športnih tekmovanjih dobil pico ali zato, ker si imel rad šport?
Pica je bila bolj sekundarnega pomena. V prvi vrsti sem hotel voziti kolo. Pa mi je oče jasno rekel: tule imaš BMX, kolesa ti ne bom kupil. Za atletiko rabiš hlačke, obutev in majico in že si aktiven. Hkrati pa je atletika kraljica športov, ki ti daje odlično bazo.

Kot otrok ste se navduševali nad dolenjskimi kolesarji.
Precej jih je bilo: Smole, Papež, Mrvar, Fink, Glivar… Moj stric se je poročil s Smoletovo sestro. Kolesarstvo mi je bilo vedno blizu in sem ga oboževal.

Kot da ti je bilo usojeno – ravno na kolesu si okusil čast in slast paraolimpijskih iger, kjer si bil lani dvakrat 10.
Morda res. Kdo ve.

Se zavedaš, da si s svojo zgodbo, početjem, pojavo številnim vzor?
To se je zgodilo spontano. Ko so mi dali vedeti, da sem naredil nekaj velikega iz svojega življenja. Sam ne gledam na to tako, ampak bolj izzive, ne toliko na dosežke. V tej dani situaciji pa ostajam skromen. Zavedam se odgovornosti, zavedam se pričakovanj, ki jih imajo ljudje od mene. Prihajajo nove zgodbe. Zagotovo se bo zgodilo kaj novega.

Si slaven?
Ne, nisem, niti ne želim biti.

Kdo je po tvoje slaven v Sloveniji?
Hm, to je bolj stvar marketinga in denarja. Zame je slaven kmet na Veliki Planini, ki se zjutraj zbudi in ima najlepši razgled.

Si se kdaj spraševal, kaj ljudi pri tebi fascinira? Je to tvoja zgodba, ko si se po težki nesreči vrnil v življenje, je to TV poroka, kjer si skočil v zakonski stan s tvojo srčno damo Nino?
Verjetno je to kar zmes vsega skupaj. Sam sem že pred tem sodeloval z eno od spletnih televizij, a je propadla. Sem pa se takrat spoznal s kamero, vse skupaj pa se je potem nadgradilo – tako skozi mojo kariero kot skozi TV Poroko. Vse skupaj pa je dokaz, da se lahko iz še tako črne zadeve potegne nekaj, a le če si vztrajen, trmast in temu popolnoma predan…

Kakšen človek si bil pred nesrečo?
Velik garač, ki pa je bil preveč neumen, da bi si vzel čas zase. Nesreča me je lopnila po glavi in rekla: daj Jeralič, malce se ustavi, umiri in izkoristi življenje, ki je le eno samo dano. To modrost sem dobil na hlodu, na katerem sem se poškodoval pri smučanju. Ljudje se danes ženejo za boljšimi hišami, večjimi avtomobili in honorarji. Vse lepo in prav – a kaj je smisel vsega? Poglejte naokoli: šteje čas preživet z družino – danes je moja prioriteta, da vlagam v svoja dva otroka in poskuišam kar se da živeti polno vsak dan.

Kaj ti je bilo najtežje v času rehabilitacije?
Da sem sprejel samega sebe.

Si se povsem sprejel?
Ne povsem.

Kdaj to spoznavaš?
Npr – ko pozabim ključe v stanovanju. Za navadne smrtnike je to šala mala, zame pa velik podvig, če moram spet nazaj.

Kako premaguješ take stresne situacije?
Odvisno. Včasih sem jezen nase in si mislim: kdor nima v glavi, ima v nogah. Jaz še tam nimam (smeh). Črn humor mi pomaga. Tudi preklinjam kdaj, konec koncev tudi jaz sem krvav pod kožo.

Si po nesreči, ko si ležal verjel, da bo Nina, tvoje tedanje dekle, danes pa žena, ostala s tabo?
Ti povem nekaj? Rekel sem si: nihče ne bo j**** moje žene. Tega ona ni vedela, a trudil sem se zaradi nje. Toliko mi je dala, zato sem ji skušal vračati. V življenju človek ne sme biti sebičen.

Zdaj sta mož in žena.
Lepo nam je, sva tipična zakonca, ki imata dobre in malo manj dobre dneve. Zakon je razgiban, tako mora biti. Vesel sem, ker je iz športne družine, zato razume mojo željo in potrebo po športu. Včasih me kar sama nažene, da grem po dozo športa. V kratkem dobim gorsko kolo s Poljske, potem pa lahko cela družina gorsko kolesarili in se nekako povezali tudi v tem športnem duhu.

Kaj pa vrhunski šport? Si sklenil z njim?
Če bi imel finančno zaledje in na razpolago dovolj časa za kvalitetne treninge, bi definitivno nadaljeval. Pogrešam tekmovalnost, naporne treninge, prijatelje in konkurenco, s katero sem se družil v času tekmovanj. Smo v stiku, a z glavo skozi zid ne morem.

Kaj pa da bi se morda vključil v vrste Adria Mobila?
Povabili so me v svoje vrste, pogovori so stekli. Še pred dobrim tednom sta mi dala predsednica kluba in direktor jasno vedeti, da so mi vedno odprta vrata pri njih, za kar se jim izredno hvaležen. A vsi vemo, kje tiči zajec. S pogoji, ki so na mizi, lahko opravim en kvaliteten trening, konkurenca v tem času dva. Že v izhodišču sem 50% za njimi. Jaz pa hočem biti najboljši! Po drugi strani pa: od 12. leta sem v polnem pogonu, počival sem leto in pol. Bi moje telo zdržalo? Imam roke, noge mi ne delajo. Kdo me bo videl, prepoznal, če roke odpovejo?

Lahko rečeva, da vrhunski šport celo škodi invalidom?
Ne. Je pa res, da se moraš športa lotiti celostno. To pomeni, da ne staviš vse le na trening, ampak da poskrbiš za prehrano, masaže, preventivne treninge. Ko sem se pripravljal na paraolimpijske igre v Riu, sem si organiziral vse zgoraj našteto. Če se športa lotevaš tako kompleksno, potem šport le koristi.

Od česa invalidi živite?
Saj vidiš: od kruha in iger (smeh).

To pomeni?
Ko sem postal invalid, so me hoteli invalidsko upokojiti, da bi živel od tistih 240, 260 evrov na mesec. Nisem dovolil, ampak sem rekel, da želim delati! Hvaležen sem za tako odločitev.

Kaj dejansko delaš?
Na Zvezi za šport invalidov Slovenije – Paraolimpijski komite vodim in organiziram državna prvenstva, oblikujem tekmovalne koledarje, pomagam pri pripravi revije Športnik, skrbim za opremo 35 reprezentanc, na posameznih prireditvah ZŠIS-POK poskrbim tudi za IT, ob koncu leta pripravljam prireditev Invalid Športnik leta. Dela je precej, skrbim pa tudi za svojo osebnostno rast, nekaj časa pa mora ostati še za družino.

Pomembno vlogo pri tvojem razvoju pa je zagotovo imel tudi Jože Okoren, predsednik Društva paraplegikov Dolenjske, Bele Krajine in Posavja.
Jože je bil tisti, ki je me je seznanil s športom invalidov. Bil je tudi prvi, ki mi je jasno povedal: šport te je pokopal, šport te bo dvignil. Pripeljal me je tudi na prvi trening košarkarjev na vozičkih ter dal smernice za šport invalidov. Cenim in spoštujem ga, za vse pa se mu neizmerno hvaležen.

Še sklepna misel:
Ravno na to temo pripravljam predavanje, zato bom rekel takole: priložnost zamujena ne vrne se nobena. Ko je prilika, zgrabi jo in se bori. Ko se ta trenutek izgubi, se nikoli ne vrne. Tako je to v našem življenju. Ko to dojameš in spoznaš, je ves svet tvoj.

Najlepša hvala za pogovor in srečno.

Pripravil: Drago Perko

DELITE Z OSTALIMI:
GLASUJ: