• 21C Novo mesto
  • 20:24
  • Sob, 21.07.2018
  • Prijava
  • Registracija

Kako smo šli na Goli otok – FOTO

DELITE Z OSTALIMI:
GLASUJ:

Goli otok te ob obisku šokira, pretrese, užalosti. Težko je z besedami opisati občutke, ki te navdajajo, ko se sprehajaš okoli zapuščenih zgradb, ki so neme priče grozovitega dogajanja na tem hrvaškem otoku, o katerem na žalost vemo premalo. Mnogi, ki so Goli otok spoznali skozi oči ujetništva, namreč še vedno nočejo spregovoriti o svojih izkušnjah.

A pojdimo lepo po vrsti …

Budilka je zazvonila ob nemogočih 3.20. Zjutraj, seveda. Na Goli otok smo se odpravili v okviru dekanijskega romanja, kamor se nas je večina verjetno prijavila prav zato, da bi ga videli, čeprav smo v istem dnevu obiskali še romarsko središče Trsat nad Reko in Krk. Iz Mirnske doline nas je zgodnjejutranja pot vodila do avtoceste Zagreb-Split, nato pa proti Reki. Na Trsatu smo tako bili že nekje ob osmi uri zjutraj, kar je bil ravno pravi čas za prvo jutranjo kavico in raziskovanje 561 stopnic Petra Kružića, ki vodijo iz reškega pristanišča vse do bazilike svete device Marije na hribu oziroma do Cerkve Trsatske Gospe. Ta je pomembno romarsko središče postala po letu 1291, ko se je tam, tako pravi legenda, kar naenkrat pojavila Marijina hišica iz Nazareta. Hišica je tam ostala tri leta, naslednjič pa so jo zagledali v italijanski Loreti, kjer stoji še danes. Preprosti, verni ljudje so to takrat dojeli kot čudež, skeptiki pa so vmes vpletli križarje, ki naj bi iz Palestine odnesli del Marijine hiše. Legenda je legenda, vera pravi, da tega v svoji majhnosti in s svojimi človeškimi čuti ne moremo dojeti, to pa je bil tudi razlog, da je leta 2003 v trsatski baziliki molil tudi sam papež Janez Pavel II., katerega ogromen kip danes stoji pred cerkvijo in ima roke že povsem oguljene, ker se ga verniki radi dotikajo, pobožajo in se mu vmes priporočijo.

Po ogledu in dopoldanski malici smo se spustili v dolino, mimo Kraljevice, ter prečkali znameniti Krški, nekoč Titov most, ki pelje na Krk. Jutranje megle ni bilo več, sonce je nakazovalo, da se nam obeta lep dan, čeprav so napovedovali krajevne padavine. Goli otok nas je že čakal, vmes pa smo se ustavili še v največjem mestu otoka Krk. Izvedeli smo, da sta na Krku delovala tudi dva slovenska škofa, Anton Mahnič in Josip Srebrnič. Vsak je otoku doprinesel nekaj svojega, Mahnič je bil celo tako aktiven, da ga sosedje Italijani niso imeli najraje. Hrvatom je bil tako predan, da je svoj priimek spremenil v Mahnić, češ če delujem na Hrvaškem, bom pač Hrvat, na otoku Krk pa se je v začetku 20. stoletja izkazal tudi za velikega branitelja hrvaškega naroda proti italijanski okupaciji. Ker je proti italijanskim oblastem večkrat javno protestiral, so ga prisilno preselili v italijanske Frascati, od koder se je bolan vrnil v Zagreb in tam leta 1920 tudi umrl.

Z otoka Krk na Goli otok: učil se je na Slovencih

Ker nas je čas priganjal, za ogled mesta Krk časa ni bilo. V pristaniškem Punatu sta nas namreč že čakali dve turistični ladjici, ki sta nas popeljali na za zdaj še vsem neznani kraj. Ime Goli otok je v nas vzbudilo toliko pričakovanj, da se nismo prav nič obremenjevali z več kot dvourno vožnjo, med katero nas je v vetru premetavalo sem in tja. Nasprotno, vzdušje je bilo prijetno in sproščeno, za piko na i pa je poskrbel lokalni vodič Mario, ki je dejal, da ima pri sebi nekaj rakije. Da je ima pet litrov in da bo prav vsega zmanjkalo, takrat še nismo vedeli. Dejal je, da je za krmilom ladje, ki pelje na Goli otok, mornar začetnik in da se šele uči. Ter da se je odločil, da se bo pač učil na Slovencih. Njegov humor smo seveda pospremili z veliko smeha in dobre volje, na skrivaj pa vseeno pogledovali po notranjih prostorih, kjer so bili shranjeni rešilni jopiči … Svoje so naredili še visoki valovi, veter, družba in seveda – rakija. »Ludi Slovenci« pač, ki z otoka Krk plujejo na Goli otok.

Kar nekaj časa je trajalo, da smo Goli otok tudi dejansko zagledali. Iz Punata smo namreč še precej dolgo pluli vzdolž otoka Krk, nato pa mimo otokov Prvić in Sveti Grgur, ki je bil v povojnem času zapor za ženske. Na otoku Grgur sicer najdemo nekaj ostankov zgradb in bunkerjev, ki so jih uporabljali verjetno že v časih, ko so Hrvaški oziroma takrat še Kraljevini SHS z morja grozili Italijani. Očesu so na otoku Grgur seveda vidni le deli bunkerjev, ki gledajo iz tal, torej pokrovi in majhne line v njih. Po drugi svetovni vojni so na nenaseljenem otoku Grgur ustvarili politični zapor za ženske – tako kot je bil Goli otok politični zapor za moške, ki je tam deloval vse do leta 1988, le da potem ni bil več politični, ampak »navadni«. Čeprav je le težko reči, kdaj in kako so potegnili mejo med obema vrstama zaporov. Močno namreč dvomim, da so z grozovitim mučenjem prenehali že leta 1958

Berite naprej, ne bo vam žal.

To je Goli otok: zgradbe se sesedajo same vase, zgodovina pa tako izginja

A naš glavni cilj – Goli otok – nas je šele čakal. Goli otok, ki prebivalcev, razen nekaj ovac z otoka Rab, ki se tu občasno pasejo, ni. Ne predstavljam si niti, kdo bi tam rad živel, niti to za zdaj sploh ni mogoče, saj virov pitne vode nima, prav tako bi si Goli otok rad lastil vsak po malem. Poleg ruševin in ostankov taborišča na več koncih otoka je na jugozahodnem delu tudi restavracija, kjer ob predhodnem naročilu dobiš pravo morsko kosilo in pijačo. Zametki turizma na otoku Goli otok torej so, vendar pa večina zgradb žalostno propada, se seseda sama vase in počasi, a vztrajno izginja. Tako kot počasi izginjajo tudi pričevanja o dogajanju v tem političnem zaporu, poimenovanem Goli otok.

Pisnih virov na temo Goli otok je namreč zelo malo. Zakaj? Tisti, ki je Goli otok preživel, le s težkim srcem govori o tem. Bolje je vse skupaj v sebi zakopati in se delati, da ne veš nič, kot pa odpirati stare rane in razkriti mnoge (tudi svoje) nečednosti v zvezi z zaporom Goli otok. Vodič Mario, ki je veliko sodeloval z zapornikom, profesorjem Vladimirjem Bobincem, nam je povedal, da je bila namreč »uspešnost« tega zapora prav v tem, da stražarjem dejansko sploh ni bilo treba skrbeti za red, ampak so za to skrbeli zaporniki sami. Med seboj pač. Ja, to je Goli otok.

»Ubiti človeka v tebi.«

Na Goli otok so pošiljali tiste, ki so v času po velikem sporu Tita in Stalina (prvi je navdih za komunistični režim našel pri drugem, nato pa se odločil, da ne bo delal po njegovem, ampak želi biti sam svoj šef) morda rekli kakšno preveč proti komunistični oblasti oziroma partiji (za take so posumili, da sodelujejo s Stalinom), kmalu pa je to postal tudi dober izgovor za tiste, ki so bili v sporu s partnerjem, sosedi … Oblastem si pač povedal, da je sosed govoril proti Titu, prišli so ponj in ga odpeljali. Nihče pa ni vedel, kam. Vse od konca druge svetovne vojne do leta 1958 je bil Goli otok deklariran kot politični zapor, zelo dolgo pa nihče ni vedel, da je prav Goli otok tisti otok, kjer so njihovi možje, očetje, sinovi … Družinam so na primer dejali, da ti moški odhajajo na družbenokoristno delo, v resnici pa so jih strpali na čolne in vklenjene odpeljali na Goli otok, otok groze in smrti. Po pripovedovanju Bobinca te je od prihodu na Goli otok čaka tako imenovani »špalir«, skozi katerega si šel, zaporniki pa so te tepli do onemoglosti. A tepež je bil še najmanjši križ, smo izvedeli. Goli otok je imel namreč en sam cilj: »Ubiti človeka v tebi.« Ne torej ubiti tebe neposredno, ampak povsem uničiti in zatreti vse, kar je v tebi človeškega. Iz človeka si postal žival, ki se je brez morale in vesti borila za svoj obstoj, pa čeprav je bil ta obstoj nazadnje le še popoln nesmisel. Kot zapornik si moral tepsti in mučiti druge, sicer so drugi tepli in mučili tebe, prijateljev nisi imel, če si kaj rekel, so stražarji kmalu izvedeli, če si dejal, da nisi kriv, si se pač motil, če si dejal, da si kriv, pa si pač že avtomatično priznal, da si naredil nekaj narobe …

Ja, tudi to je bil Goli otok, zato berite naprej.

Ko ima »svako drvo svog oca«

Vodič Mario nam je povedal mnogo zgodb, ob katerih se ti orosijo oči in ob katerih se resno zamisliš nad tem, kakšni smo ljudje. Nobena žival ni tako živalska, kot pa je človek. To se je v zgodovini pokazalo že neštetokrat, to velja tudi za Goli otok. Zgodba, ki me je naravnost pretresla, razlaga, kako je Goli otok postal poraščen. Takšno ime ime namreč z razlogom, zdaj pa na njem raste že precej dreves in grmičevja. Rek »Svako drvo ima svog oca« si lahko razlagate po svoje, Goli otok pa za temi besedami skriva pravo mučenje. Ko so v skalah naredili luknjo in vanjo posadili drevesce, je bilo temu drevescu treba delati senco, da je sploh lahko raslo. Senco so jim dali ljudje, zaporniki, ki so se morali na peklenski vročini obračati za soncem, da je drevesce ostalo v senci, in rastlino zalivati z vodo, ki je sami niso nikoli dobili dovolj. Deci ali dva na dan je je bilo za človeka, drevesu pa je je bilo namenjeno veliko več, smo izvedeli.

Da so zaporniki prenašali skale z enega dela otoka na drugega, ni več skrivnost, mučili pa so jih na primer tudi tako, da je moral svojo glavo več ur držati tik nad jamo, v kateri so bili človeški iztrebki. V tem času je bil nesrečnik na meji ned zavestjo in nezavestjo, če je umrl, je pač umrl. Kam so šla vsa ta trupla? Veliko večino je vzelo morje, Goli otok pa menda skriva tudi jamo, v kateri je na tisoče trupel. Da bi jo našli, izkopali in raziskali grozljivo zgodovino, baje ni denarja, prav tako ni prave volje, da bi Goli otok uredili v spomin in opomin vsem, ki vedo o njem veliko ali pa nič. Da se taka zgodba ne bi nikoli ponovila. Otočani Krka imajo Goli otok menda za svojega, otočani Raba za svojega, celinski Hrvati menda spet za svojega, ker ni enotnosti, pa ni niti želje in motivacije, da bi Goli otok uredili v muzej, privlačen turistom, in tam prikazali resnično dogajanje. »Američanov ne maram, ampak če bi Goli otok imeli oni, si ne znam predstavljati, kaj vse bi iz njega naredili,« nam je povedal Mario.

Goli otok je tako postal grob veliko ljudi, nedolžnih, po krivem obtoženih. Pobegniti ni uspelo skoraj nikomur, lahko pa si odšel z njega v enem primeru: če si izdal, s kom si sodeloval. Njihova imena si zapisal na list in so te izpustili. Profesor Bobinac je našemu spremljavalcu tako povedal, da »mi lahko to oprostijo le starši«. Se pravi, da je na list zapisal njuni imeni.

Zgodb in legend o otoku Goli otok je še veliko, na žalost pa je le malo takšnih, ki bi prišle popolnoma iz prve roke, kaj šele, da bi jih kdo zapisal. Težko je reči, kako bomo na Goli otok gledali čez leta in leta, a danes se zdi, da to sramoto Jugoslavije oblasti želijo kar prisilno potoniti v pozabo, kot da ne bi želele, da bi izvedeli, kaj vse se je tu dogajalo. Z mešanimi občutki smo Goli otok tako zapustili. Veliko več časa bi potrebovali, da bi doumeli vse razsežnosti strahot, ki jih je Goli otok tam sredi hrvaškega morja doživel, tako da se smo kar nekoliko žalostni in otožni vrnili na ladjo.

Goli otok je kraj, ki ga ne pozabiš

Bilo je pozno popoldne, ko smo Goli otok zapustili in krenili nazaj proti Punatu na otoku Krk. Čeprav so se zgodbe, ki jih že vsa ta leta nosi Goli otok, vsakemu na poseben način vtisnile v spomin – tekle so tudi solze –, nas je otožnost z oddaljevanjem od otoka Goli otok počasi minevala. V življenju se je namreč dobro držati reka, da je treba preteklost pustiti za seboj in živeti v tem trenutku, tako da smo s pesmijo počasi le pregnali zamišljenost in žalostne obraze, ki nam jih je prinesel Goli otok. Nekje na pol poti do otoka Krk nas je Mario presenetil še z besedami: »Vi ste prva grupa, koja je popila pet boca rakije,« in nas spet spravil v smeh, potem pa smo se morali od njega počasi posloviti. Z otoka Krk smo se odpeljali neposredno proti Sloveniji.

V poznih večernih urah smo, po podrobnem pregledu dokumentov vseh potnikov v treh avtobusih, le prišli nazaj domov in se vsak po svoje zamislili o minulem dnevu, ki so ga zaznamovali Trsat, Krk, Grgur in še zlasti Goli otok. Verjamem, da so se v topli postelji mnogi zahvalili tistemu nečemu (bogu, vesolju, naravi, kakor koli že to imenuješ), da imajo toliko, kot imajo, in da ne živijo v strahu. Za lepo življenje konec koncev res ne potrebuješ veliko, najpomembnejša pa sta, tako vsaj mislim, zdravje in mir. In Goli otok naj bo vsem pomemben opomin, kako se lahko v nekem trenutku vse obrne in koliko so nekateri pretrpeli za – prazen nič. Zagotovo se na Goli otok še kdaj vrnem in takrat si za raziskovanje in pogovor vzamem veliko več časa kot tokrat.

Avtorica in foto: Mojca Sladič

DELITE Z OSTALIMI:
GLASUJ:
Brez komentarjev
Bodite prvi in delite vaše mnenje!
Dodaj komentar
Opozorilo: Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. S klikom na gumb Spletno oko prijavite komentar za katerega menite, da vsebuje sovražni govor.
Za dodajanje komentarjev se morate prijaviti.

O nas

NaDlani.si je spletni in tiskani medij oz. časopis brezplačnik, za Dolenjsko in Posavje. Tiskana izdaja NaDlani.si izhaja v 11 dolenjskih občinah in je brezplačnik Dolenjske, Posavja in Bele krajine.
info@nadlani.si
070 733 733

Prijava na elektronske novice

Prijavite se na E-novice in bodite obveščeni o novostih, aktualnih ponudbah, ugodnostih in nagradnih igrah.

Zadnji dodani prispevki

FOTO + VIDEO: Nova ujma na Dolenjskem, strela v kozolec, toča, zalivalo prostore

21.07.2018
V Novem mestu in okolici je lomilo drevesa. NOVO MESTO, ŠENTJERNEJ, OTOČEC - Za Dolenjsko tja do Posavja je vnovič pestro popoldne, ki ga že že drugič zapored zaznamovalo razdejanje. Nevihtna celica je povzročila ...

Kornati - biser Jadrana

21.07.2018
[caption id="attachment_32614" align="alignright" width="300"] Kornati[/caption] Kornati ali Kornatski otroki so najlepše in največje otočje, ki jih lahko najdemo v Jadranskem morju. Sestavlja jih kar 152 otokov, manjših ...

Najhujša nevihta na Dolenjskem

21.07.2018
Ob 19.40 je v naselju Šmarje, občina Šentjernej, razkrilo streho stanovanjske hiše. NOVO MESTO - Pred nami je nevihten vikend, ki je svoj uvod doživel že včeraj, najhuje pa jo je skupila prav Dolenjska. Po poročanju ...

VIDEO: Ko v službi izveš, da si zadel na loteriji

20.07.2018
Igrate igre na srečo? Ste že kdaj kaj zadeli? Če ne drugega, pa z glavo v zid. Na spodnjem videu pa o srečnežu, ki je med službenim časom spoznal, da je zadel velik dobitek na loteriji. Reakcija? Fenomenalna! D.P.