Se želite skriti pred radovednimi pogledi sosedov in v miru preživljati prosti čas na svojem vrtu? Potem se odločite za živo mejo, ki predstavlja nekakšno pregrado med vašim zasebnim in javnim življenjem. Z njo se boste zavarovali tudi pred hrupom in izpušnimi plini, ki prihajajo iz ceste. Živa meja je rastlina, ki seveda tudi raste, zato jo je potrebno ustrezno negovati. Priporočamo vam, da za živo mejo uporabite lovorikovec.
Lovorikovec
Zeleni listi, bujni in lepi cvetovi, gosti plodovi in preprosto gojenje
Navadni ali bolgarski lovorikovec, tudi lovorvišnja, je vednozelen grm, ki zraste od 2 pa tudi do 6 m visoko. Če ga pustimo v naravnem okolju, pa se lahko razvije celo v drevo, ki ima debelo deblo in je visoko tudi do 15 metrov. Lovorikovec ima poganjke, ki so zeleni in goli, listi pa so temno zeleni, usnjati, svetleči. Dolgi so od 5 do 25 centimetrov, široki pa od 2 do 10 centimetrov. Za liste je značilno tudi to, da je listni rob spodvihan in nekoliko nazobčan.
Lovorikovec cveti s cvetovi, ki so drobni in beli, združeni so v socvetja, podobna grozdu. V posameznem grozdu je lahko kar od 30 do 40 cvetov. Iz cvetov nastane plod, majhna okrogla jagoda črne barve.
Lovorikovec je v naravi najbolj razširjen v Mali Aziji, na Kavkazu, na Balkanskem polotoku ter v Iranu. V Evropi ga je največ v Bolgariji, dobro znano je tudi rastišče v jugovzhodni Srbiji. Kot živo mejo ga sadimo po vsej Evropi in tako tudi po Sloveniji.
Lovorikovec in njegove sorte
Poznamo Aureovariegato, ki ima pisane liste z rumenim robom, Magnifolio, ki je bujna sorta z dolgimi in širokimi listi, Otto Luyken, ki je pritlikava sorta z gosto krošnjo in bujnimi cvetovi, omenimo pa naj še Zabeliano, ki se lahko pohvali s tem, da je odporna na nizke temperature.
Lovorikovec
Lovorikovec za svoje rastišče potrebuje vlažna, bogata in rahla tla, ki morajo biti tudi dobro odcedna. Tla iz apnenca mu vsekakor ne ustrezajo. Dobra novica je ta, da uspeva tako v senci kot tudi v polsenci ter na soncu. Prenese nizke temperature, se pa pri tem lahko poškodujejo listi in mladi poganjki. Dobro prenese tudo onesnaženost zraka in močan veter.
Za nego lovorikovec potrebuje redno obrezovanje, ki ga zelo dobro prenaša. Pozimi potrebuje tudi redno zalivanje, da se ne izsuši. Lovorikovec se razmnožuje s semeni, ki potrebujejo od 3 do 18 mesecev, da vzkalijo. Lahko pa ga razmnožujemo tudi z neolesenelimi potaknjenci. Pri razmnoževanju pridejo prav tudi poganjki iz korenin.
Živa meja iz lovorikovca torej sploh ni zahtevna za obrezovanje. Moramo pa biti pozorni na to, da se obrezovanja ne lotimo v vročem in sušnem obdobju, saj se lahko prirezani listi posušijo ter odpadejo. Žive meje ni potrebno obrezovati več kot enkrat letno, najbolj priporočamo, da jo močno obrežete spomladi, ko začenja rastlina ponovno odganjati.
Lovorikovec in njegova uporaba
Lovorikovec
Napisali smo že, da lovorikovec zelo dobro prenaša obrezovanje, zato ga uporabljamo za takšne in drugačne žive meje. Še posebej dobro se izkaže kot živa meja v senci, saj v takšnih pogojih druge rastline ne uspevajo najbolje. Nudi odlično zaščito pred pogledi, prahom, hrupom ali vetrom. Pri sajenju poskrbimo za to, da ga sadimo 75 cm narazen, strižemo pa ga na višino od 1 do 6 metrov.
Nekateri deli lovorikovca so uporabni celo v ljudski medicini – omenimo naj na primer eterično olje, ki so ga od nekdaj uporabljali kot pomirjevalo in sredstvo proti kašlju. Liste do dodajali obkladkom, da bi lajšali bolečino. Dobro pa je vedeti tudi naslednje: vsi deli rastline so zaradi vsebnosti cianovodikove kisline strupeni.
Pripravila: Monika M.