Novice
Zanimivosti
Multimedija
Dom in vrt
Avto-moto
Zdravje
Potovanja
Kulinarika
Piši na dlan
Mali oglasi
Diatonična harmonika, okrajšano DHA, sicer pa tudi gumbna harmonika, pogovorno frajtonar’ca oziroma prostotonska harmonika, je vrsta harmonike, za katero je značilno, da pri stiskanju meha na neki tipki proizvaja en ton, pri vlečenju pa drugega, zato diaton. Pri diatoničnih harmonikah starejše izdelave zanihata dva jezička za vsak ton, pri novejših pa trije, kar vpliva na barvo in ojačenje zvoka. Zaradi prosto prenihajočih jezičkov v glasilkah se je v Sloveniji (drugje ne) harmonike oprijelo ime frajtonar’ca. Ime kot tako bi sicer lahko veljalo za vse harmonike, a se je oprijelo predvsem diatonične, ki je nastala v 19. stoletju, klavirska in kromatična pa sta se uveljavili med 1. in 2. svetovno vojno.
Prvo harmoniko je leta 1821 skonstruiral Nemec F. Buschmann in jo imenoval ročna eolina. Leta 1929 je C. Demian na Dunaju predstavil in prijavil patent predhodnice diatonične harmonike z nazivom Accordion, istega leta je C. Wheatstone v Londonu prikazal šesterokotno koncertino. To je kasneje izpopolnil H. Band in po njem se nemška različica imenuje bandoneon. Tako umetniki kot skladatelji so ga prezirali, vendar je kmalu postal priljubljeno mornarsko in ljudsko glasbilo. Končno so na Dunaju izdelali melodeon z eno vrsto tipk v diskantu, ki je bil akustično zelo podoben ustnim orglicam in kot tak predhodnik diatonične harmonike. Na Štajerskem je v sedemdesetih letih devetnajstega stoletja nastala trivrstna diatonična harmonika, ki se je zaradi svojih značilnosti kmalu razširila po vsej Evropi in prevzela vodilno vlogo pri izvajanju ljudske, predvsem pa plesne glasbe. Pri nas so jo imenovali kar harmonika ali ramonika, orgle, mehi, fude, šumele, mešiček in še kako drugače, najpogosteje pa z germanizmom “frajtonar’ca”.
Diatonična harmonika
Za izdelavo diatonične harmonike potrebujemo bogate izkušnje in znanje ter prefinjeno uho za glasbo. Ker je tonska barva izjemno pomembna, je nastavitev najzahtevnejši in najpomembnejši dejavnik, ki daje pravi pomen celotnemu izdelku. Ena ročno izdelana harmonika zahteva približno 1000 ur dela.
Danes je v Sloveniji poleg Melodije še veliko drugih proizvajalcev harmonike. Najbolj znani med visokokakovostnimi blagovnimi znamkami sta Rutar in Zupan.
V zadnjih letih so proizvajalci izboljšali harmoniko diatoničnega gumba, tako da uporabniku omogočajo, da igra več kot samo tradicionalne ljudske pesmi. V Sloveniji so te izboljšave prispevali nekateri najboljši skladatelji folk harmonike, kot so Lojze Slak, Franc Mihelič, Zoran Zorko in Miha Debevec, ki so dvakrat osvojili najprestižnejšo svetovno tekmovanje pri diatoničnem gumbu harmonike. Debevec igra edinstveno, patentirano “Vanessa-bas podaljšanje” diatonično harmoniko, ki jo je pred nekaj leti razvil skupaj s svetovno priznanim proizvajalcem, Valentinom Zupanom.
Ko slišimo ime Avsenik, je prvi sinonim zagotovo harmonika, točneje klavirska harmonika. In kako le ne bi bila, ko pa je bila prav ta navdih za marsikatero skladbo, ki je nastala pod spretnimi prsti in talentom harmonikarja Slavka Avsenika iz Begunj na Gorenjskem.
Ker je tradicija igranja narodno zabavne glasbe vse bolj prisotna tudi pri diatoničnih harmonikarjih in ker je bila Slavkova otroška harmonika ravno tako diatonična, so se v Galeriji Avsenik že leta 2006 odločili za svoj model, Avsenikovo diatonično harmoniko. Harmonika se je razvijala skozi čas in se razvija tudi dandanes. Korenita prenova Avsenikovega modela, imenovanega GOLICA, je bila zaupana družinskemu podjetju Rutar, ki med proizvajalci diatoničnih harmonik sodi med zlato elito.
Diatonična harmonika
Zakaj Slovenci tako uživajo med potiskanjem in razvlačenjem meha?
Diatonična harmonika, lokalno znana kot frajtoner’ca, Štajerka, itd., je najmlajši narodni inštrument in prvi v smislu priljubljenosti. V sto letih je prodrla v vse evropske države in na nekaterih področjih je zamenjala številne druge ljudske inštrumente, ki so bili takrat v uporabi. Akordijo je izumil Jerry Ludwig Buschmann (1805-1864), ki je tudi izumil harmoniko.
V Sloveniji je bila predvsem folk glasba ta, ki je prispevala k popularnosti tega glasbenega instrumenta. Človeku, ki mu je najbolj naklonjena ta popularizacija, je Lojze Slak, ki je svojo kariero začel v ljudski glasbi v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Diatonična harmonika je v zadnjih letih prinesla končno razcvet priljubljenosti z izjemno popularizacijo ljudske glasbe in različnih skupin, kot je denimo popularna skupina Modrijani. Verjetno se približujemo točki, kjer bo popularnost harmonik in folk glasbe v Sloveniji dosegla svoje meje. Težko si predstavljamo, da bi bila frajtonarica še bolj priljubljena, kot je že. Diatonična harmonika je izjemno učinkovit instrument, saj združuje značilnosti dveh različnih instrumentov. Poleg zagotavljanja melodije omogoča tudi basovo spremljavo. To ustvarja zelo bogato zvočno sliko v enem samem instrumentu, ki je navadno zelo glasen.
Štajerska harmonika – Od kod prihaja ime?
Pridevnik “štajerska” nima prav nič opraviti z našo pokrajino – Štajersko. Diatonična struktura štajerske harmonike je še posebej primerna za igranje alpske ljudske glasbe. Ta glasba je bila na Dunaju imenovana “steirisch“, sinonim za podeželsko glasbo. Štajerka je diatonični instrument. Basi štajerske harmonike so precej bolj izraziti (Helikon bas).
Slovenija in harmonika sta eno. Pa čeprav so jo Slovenci uvozili iz germanskih dežel in jo akademska glasbena stroka zavrača na način, da ji ne privošči študija na glasbeni akademiji, se praktično vsako leto pojavi kak nacionalni junak, ki je na svetovnem prvenstvu v harmoniki premagal vse. In to največkrat s harmoniko kašnega od domačih proizvajalcev, ki v svetu veljajo za butične izdelovalce »Ferrarijev« med diatoničnimi harmonikami oziroma frajtonaricami, kot jih pogovorno pozna vsak Slovenec.
Avtor: Marko Vidrih
