Pozor: bodo v domove upokojencev res sprejemali le še hudo bolne? Kaj pa vsi ostali? (FOTO)
Zakon o dolgotrajni oskrbi je obljubljal varnost in dostojanstvo v starosti. Toda ko je stopil v veljavo, je med ljudmi sprožil predvsem strah, zmedo in občutek zapuščenosti. Kdo bo sploh še lahko živel v domu upokojencev?
Nad reformo visi senca razočaranja
Ko so domovi upokojencev 1. decembra začeli poslovati po Zakonu o dolgotrajni oskrbi, je marsikdo pričakoval olajšanje. Mnogi so si mislili: “Končno! Plačujem prispevek, država bo poskrbela zame.” A zgodilo se je nasprotno – sistem je spregledal tiste, ki sicer še zmorejo živeti samostojno, a potrebujejo samo malo pomoči pri vsakdanjih opravilih. Nekoč je bil dom upokojencev prostor, kamor je človek lahko odšel, ko je ostal sam ali ko vsakodnevni ritem ni bil več obvladljiv. Zdaj pa se postavlja povsem novo vprašanje: “Kaj pa vsi, ki niso bolni, a tudi niso več povsem samostojni?”
Ko zakon zapre vrata tistim, ki bi jih najbolj potrebovali
Nova pravila so jasna – a hkrati kruta. V dom bodo sprejeti predvsem hudo bolni, nepokretni ali tisti, ki potrebujejo stalno oskrbo. Za druge, za vse “vmesne”, pa sistem preprosto nima mesta. Celo tam, kjer bi domovi želeli pomagati, jim zakon veže roke. Po novem bodo imeli nekatere ustanove, denimo ptujski dom, postelje rezervirane le za začasne namestitve. Dolgotrajno bivanje za osebe, ki niso dovolj bolne, skorajda odpade. Plačilo? Še en udarec. Po starem zakonu o socialnem varstvu bo za “manj bolne” bistveno dražje kot po pravilih dolgotrajne oskrbe. Kot da bi zakon rekel: “Če niste dovolj obnemogli, boste plačali več.”


Pomoč na domu – le za tiste, ki so že skoraj na robu
Reforma sicer ponuja brezplačno pomoč na domu, a kriteriji zanjo so – tako kot za domsko varstvo – zelo strogi. Do nje bodo prišli predvsem tisti, ki dnevno potrebujejo skoraj popolno podporo. Mnogi, ki bi si želeli le nekaj ur pomoči na teden, bodo ostali sami, s svojimi strahovi in utrujenostjo.
Vloge za dom zdaj na CSD, postopek pa dolg in zapleten
Še sprememba: domovi ne sprejemajo več vlog. To zdaj počnejo centri za socialno delo. V Spodnjem Podravju lahko ljudje oddajo vlogo na CSD Spodnje Podravje ali na enoti Ormož. Svetovalke pojasnjujejo, da je postopek dolg in kompleksen. Štiri zaposlene morajo pokriti vso regijo – in vsak primer nosi svojo zgodbo, svoj strah, svoje upanje.
Kaj ostane človeku?
Ob vsem tem se zdi, kot da je nova reforma pozabila na najpreprostejše vprašanje: Kaj pomeni dostojanstvena starost? Zakon ponuja strukturo, tabele, kriterije. Manjka pa toplina. Manjka občutek, da je človek v središču – ne pravilo. Morda bo sistem v prihodnjih mesecih pridobil jasnost. Morda bo prinesel več. A danes ljudje ostajajo z občutkom, da so se vrata domov upokojencev nenadoma zožila – skoraj do špranje.
Pripravil: i.M.
Vir: Facebook, Omrežje X