
To je tragična izpoved slovenske mame Zdenke: “Sina sem rodila leta 1985, po porodu so mi ga vzeli!”
Po nekih podatkih naj bi teh primerov bilo preko 24 tisoč v 30 ali 40 letih. To pomeni, da so ukradeni otroci bili iz vseh bolnic bivše Jugoslavije.
LJUBLJANA – „Moja zgodba je identična zgodbi vseh ostalih mamic,“ je Zdenka Pukmeister pred na seji parlamentarne komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti začela svojo zgodbo.
Na današnji seji Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti, ki ji predseduje poslanec @TankoJoze, danes problematika izgubljenih oziroma ukradenih otrok. Na seji tudi pretresljiva pripoved mame, ki sumi, da so ji ukradli prezgodaj rojenega otroka.⬇️⬇️⬇️ pic.twitter.com/2doCxSUOVA
— Poslanska skupina SDS (@PS_SDS) April 5, 2024
Uspavali so jo
„Sina sem rodila leta 1985, po porodu so mi ga vzeli. Razumela sem, ker sem imela prezgodnji porod. A potem me niso pustili do otroka. Rekli so, da ga lahko okužim. Vztrajala sem, pa sem dobila injekcijo in zaspala. Ko sem spet skušala, sem dobila še eno injekcijo. Ponoči sem se želela pretihotapiti do otroka, pa sta me zgrabili dve medicinski sestri in me odvlekli v sobo, pa sem spet spala,“ opisuje svojo življenjsko zgodbo Zdenka Pukmeister.
V trebuh mrtvega človeka
„Naslednji dan sem zahtevala otroka, pa sta me sestri odpeljal k zdravniku, ki je mrtvo hladno dejal, da je umrl… Želela sem videti tega mrtvega otroka, pa mi tega niso dovolili. Zmešalo se mi je.. Povedali so mi, da je že na poti na pokopališče. Dali naj bi ga v trebuh mrtvega človeka, tako so me odpravili. Ne morete si predstavljati, kaj smo starši s tako usodo „dalo skozi“ vsa ta leta.. Koliko boleznim in travmam je ta izguba botrovala minula leta,“ nadaljuje Zdenka Pukmeister.

.@TankoJoze: Šlo je očitno za sistem. /…/ Na osnovi vsega povedanega bi se morali organi pregona, tožilstvo in policija lotiti teh primerov. #ukradeni #otroci pic.twitter.com/bdPENi1Y5E
— Poslanska skupina SDS (@PS_SDS) April 5, 2024
Kako živi, če je živ
„Želim si, da bi država pospešila procese, da bomo temu prišli do dna. Ne pričakujem pomilovanja, ampak resnico. Če je otrok živ, me zanima, kako živi. Če je mrtev, pa bi rada vedela, kje je pokopan,“ je jasna nesrečna mama, ki ji je rane odprla objava v enem od nemških časopisov. Tam je domačin zapisal, da je imel prijatelja, zdravnika v Novem Sadu. Ker je bil Nemec brez otrok, se mu je zdravnik ponudil, da mu pomaga, saj naj bi v tedanji Jugoslaviji živele študentke, ki so rodile, a se ne smejo domov vrniti z otrokom… „Posvojiteljem so rekli, da zahtevamo denar in da smo se otrok odrekli, nam pa so rekli, da so mrtvi,“ še dodaja Zdenka Pukmeister.
Strašne številke
Simona Šeremet Kalanj zastopa šest mater, ki so se nanjo obrnile, da skupaj odkrijejo, kaj se je zgodilo pred 40 leti v slovenskih porodnišnicah. Po nekih podatkih naj bi teh primerov bilo preko 24 tisoč v 30 ali 40 letih. To pomeni, da so ukradeni otroci bili iz vseh bolnic bivše Jugoslavije.
.@AntonSturbej: Po nekih podatkih naj bi teh primerov bilo preko 24 tisoč v 30 ali 40 letih. To pomeni, da so ukradeni otroci bili iz vseh bolnic bivše Jugoslavije. To ni majhen problem. Zato naj se neka komisija začne resno s tem ukvarjati. #ukradeni #otroci pic.twitter.com/36lAW6c7Ah
— Poslanska skupina SDS (@PS_SDS) April 5, 2024