• 9.3C Novo mesto
  • 09:14
  • Ned, 29.03.2020

Voda in izzivi vzdržnega razvoja v Sloveniji in po svetu

Voda je pomemben in nenadomestljiv vir življenja, ki jo lahko glede na njen pomen obravnavamo kot javno dobrino v vseh njenih pojavnih stanjih. Ob svetovnem dnevu voda, ki ga vsako leto obeležujemo 22. marca, so slovenski strokovnjaki s Fakultete za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani (UL FGG) predstavili pomen trajnostnega in interdisciplinarnega upravljanja vodnih virov in predlagali rešitve za zagotavljanje vzdržnega razvoja v povezavi z vodami v Sloveniji.

Novi izzivi zahtevajo usmerjeno politiko do voda

21. stoletje postavlja v ospredje tri izzive – hrano, energijo in vodo. Gospodarska dejavnost in številna področja življenja so odvisni od vodnih virov – vse od oskrbe s pitno vodo, namakanja v poljedelstvu, do zagotavljanja vodnih virov za transport, energijo, turizem in naravo. Posledica nereguliranega izčrpavanja vodnih, sicer obnovljivih, virov je degradacija celotnih ekosistemov, medtem ko so poplave in pomanjkanje vode posledica neustreznega prostorskega planiranja, vlaganja v vodno infrastrukturo in upravljanja z vodnimi viri. Nujen je odmik od starih praks upravljanja z vodami, predvsem pa je treba zmanjšati tveganja, ki jih podnebne spremembe še dodatno povečujejo. Pristop do voda bi moral biti globalen, preko nacionalne, regionalne ravni do vsakega odgovornega posameznika. To so vsebine univerzitetnega in magistrskega študija vodarstva in okoljskega inženirstva, ki poteka na UL FGG. Medvladni hidrološki program UNESCO prav zato pospešeno deluje na področju usmerjanja politike do voda, vodne diplomacije in zagotavljanja vzdržnega razvoja z znanjem in izobraževanjem o vodi. Obenem bi morala vsaka država za zagotovitev lastne suverenosti poskrbeti, da poleg tega, da vlaga v samooskrbo s človeškimi viri, vlaga tudi v oskrbo z energijo, hrano in vodo. »Nacionalni energetsko-podnebni načrt Slovenije, v katerem so ocenili, da vodna energija ni več okoljsko sprejemljiva in bi morali njeno rabo opustiti, je tako preprosto rečeno skregan z logiko koriščenja lastnih obnovljivih virov,« je poudaril prof. dr. Matjaž Mikoš, dekan FGG UL, ki je tudi predsednik nacionalnega odbora programa IHP UNESCO in predstojnik UNESCO katedre za zmanjševanje tveganj ob vodnih ujmah.

Interdisciplirani pristop do upravljanja z vodami

Urejanje voda zahteva dolgoročno trajnostno delovanje. Ključno je predvsem ustrezno znanje in interdisciplinarni pristop, ki pomeni sodelovanje med znanstvenimi in strokovnimi disciplinami ter gospodarskimi in družbenimi dejavnostmi. Predvsem pa je treba izbrati smer upravljanja z vodami, ki bo temeljila na demokratični odločitvi. Vedno bolj pogosto sta si namreč v nasprotju »ljubiteljsko opazovanje narave« ter raznolike aktivnosti na vodi in izgradnja hidroenergetskih objektov ter objektov za preskrbo s pitno vodo. Zavedati se moramo, da je vpliv posegov na vodah dolgoročen, obenem pa je dolgoročno tudi njihovo izvajanje, saj je podvrženo družbenemu dialogu in zahtevam vzdržnega razvoja. Za uspešno delovanje so nujni dolgoročni, srednjeročni in kratkoročni načrti, zasnovani na relevantnih podatkih, zbranih s pomočjo sodobnih informacijskih tehnologij, ter ustreznem znanju za njihovo izdelavo in izvajanje. Našteto v Sloveniji izvajajo vodarski strokovnjaki, zaposleni na Inštitutu za vode Republike Slovenije, Direkciji za vode Republike Slovenije, izvajalskih podjetjih in drugih ustanovah. »V pripravi je dokument za usmeritev nove faze Medvladnega hidrološkega programa, v katerem je poudarek na razvoju sodobnih informacijskih tehnologij pri trajnostnem upravljanju z vodnimi viri, učenju in razvoju znanosti o vodi,« je povedal prof. dr. Mitja Brilly.

Slovenija se uvršča na sam rep evropskih držav

Slovenija je po vodnem bogastvu v samem vrhu evropskih držav (17.000 m3 na prebivalca), kljub temu pa smo glede na izkoristek razpoložljive vode (70 zadrževalnikov s skupno kapaciteto 280 milijonov m3) med zadnjimi evropskimi državami. Hidrološki ekstremi (suše in poplave) postajajo v zadnjem obdobju stalnica. Strokovnjaki ugotavljajo, da v prihodnje izrazitih sprememb količine padavin sicer ni pričakovati, bodo pa bolj izrazite spremembe poleti (nizki pretoki, kmetijske suše). V novonastalih okoliščinah bi morali tako vse večjo pozornost usmerjati v zadrževanje vodnih količin, s čimer bi najbolj učinkovito uravnavali hidrološka nihanja in zmanjševali škodo zaradi sprememb režima odtoka. Doc. dr. Andrej Kryžanowski je izpostavil, da: »V Sloveniji ni pravega posluha za zadrževanje vode na vododeficitarnih območjih jugozahodne in vzhodne Slovenije za potrebe oskrbe s pitno vodo in namakanje. Na teh območjih oskrba z vodo, samo z obstoječimi vodnimi viri, brez izgradnje akumulacije ne bo mogoča.« Namakanje predstavlja prevladujoči namen gradnje akumulacij po svetu (70 %), hidroenergetika pa 20 % – v Sloveniji sta prevladujoči: poplavna varnost (54 %) in hidroenergetika (37 %). Kljub temu da umestitev akumulacij v prostor predstavlja velik vpliv na zatečeno stanje v okolju, ne gre za nepovratne vplive. Z izgradnjo akumulacije se v prostoru vzpostavi novo stanje, ki lahko predstavlja novo dodano vrednost v okolju in prostoru, kar dokazuje dejstvo, da je več kot 75 % akumulacij v Sloveniji uvrščeno na sezname območij posebnega naravovarstvenega pomena (Natura, ekološko pomembno območje, naravna vrednota).

Pereč primer zagotavljanja pitne vode je pri nas območje slovenske Istre. Ob predlogu izgradnje zadrževalnikov je bila kot najustreznejši vodni vir predlagana akumulacija v kraškem zaledju, ki ni bila nikoli uresničena. Zaradi vztrajnega zmanjševanja izdatnosti vodnega vira Rižana (v zadnjih 20 letih je zabeleženih 18 let s primanjkljajem) je oskrba s pitno vodo, za okoli 100.000 uporabnikov v regiji, resno ogrožena. Podoben primer pa je tudi načrtovanje hidroelektrarn, pri katerem je pomembno, da akumulacije niso namenjene zgolj enonamenski rabi, temveč morajo predstavljati dodano vrednost za vse uporabnike v prostoru. Koncept načrtovanja akumulacij bi moral temeljiti na urejanju vodnega režima in tudi na drugih (podrejenih) rabah.

Foto: A. Kryžanowski

 

DELITE Z OSTALIMI: