• C Novo mesto
  • 23:48
  • Sob, 24.09.2022

Česa nimajo v meditacijskem središču v Burmi?

Še danes rada pišem in govorim o enomesečni izkušnji popotovanja po Burmi ter bivanje v meditacijskem središču, kjer sem opravljala 10-dnevno meditacijo, saj mi je tista pot dala res veliko za življenje.

Meditacijsko središče je prostor, kjer so zbrani nune in menihi (ločeno, seveda) in živijo svojstveno mirno življenje. Neke vrste skupnost, kjer so določena pravila, kdaj se gre jesti (skupinsko), kdaj so meditacije, kako so oblečeni …

Po navadi govorim o tem, kaj so mi dobrega dali, danes sem razmišljala, česa oni NIMAJO oziroma kaj imajo, a tega nikjer ni bilo opaziti, torej je izjemno redko prisotno v praksi.

  • Televizije, radia, časopisov.
  • Ličil. Imajo predvsem neko svoje ličilo, ki je hkrati zaščita pred soncem, imenovano ‘thanaka’, značilno zgolj za Burmo.
  • Mnogo oblačil in obutve. Imajo le par ali dva natikačev in nekaj kompletov oblek, ki so enotne za vse ljudi meditacijskega središča.
  • Vzmetnic na posteljah. Spijo na posteljah, na katerih so le trde lesene letve, včasih le centimeter debela pena in preprosto pregrinjalo. Ko sem to zagledala, sem bila obupano šokirana, saj res rada dobro spim na svoji bavarii … No, verjetno boste presenečeni (sama sem bila presenečena še bolj), če vam povem, da sem spala trdno kot dojenček vse dni bivanja tam.
  • Toaletnega papirja (no, spustimo to 😊).
  • Torbic, denarnic. Bili so celo presenečeni, ko sem omenila, da je pri nas navada, da imamo vedno pri sebi torbico ali vsaj denarnico – oni tega ne nosijo vedno s sabo.
  • Računalnikov, telefonov, ostale tehnologije. Imajo telefone, a videla nisem nikogar, da bi ga držal v roki, z izjemo tiste tujke, ki je poleg mene prišla na meditacijo v meditacijski center.
  • Skoraj nič brisač. Po prhanju se še mokri oblečejo in se posušijo na soncu – poskusite, ker je izjemno osvežujoče!
  • To mi je bilo všeč, saj tudi sama nimam nobenih copat, vedno se sprehajam bosa. Oni se sezujejo za v vsak prostor, poleg tega se mnogokrat zunaj sprehajajo bosi.
  • Skoraj nič stolov. Kjer koli so, se usedejo na tla. Tudi zajtrk in kosilo smo imeli sede na tleh za nizko mizo.
  • Skoraj nič nakita. Ne vem, ali sem videla eno ali dve ženski z drobno ogrlico.
  • Tujka, ki je bila poleg mene na meditaciji, mi je zadnji dan rekla: »Moški verjetno ne nosijo niti spodnjega perila pod temi haljami …« Ha ha, ne vem, verjetno res ne, a pustimo to.
  • Sončnih očal. Ena izmed nun, izjemno prijetna ženica, ki sem jo v vsej toplini tam poimenovala kar ‘mama’, mi je celo rekla: »Zakaj bi želela nositi nekaj, kar zakrije najdragocenejši del tvojega telesa, ki je viden navzven – tvoje oči?« Imajo pa dežnike za senco.
  • Čistilk, hišnikov. Nekako si med sabo porazdelijo vsa opravila. Vsakdo prispeva nekaj malega in na koncu je vse postorjeno. Za primer: meditacijski prostor se čisti ob nedeljah ob 9. uri. Kdor koli je tisti čas notri, bili smo trije, preprosto zagrabi za metlo, vedro, čistilo … In počistijo brez vprašanja, brez besed, brez dogovorov in pregovarjanj. Lepa navada.
  • Hitrega tempa – nikoli. Vedno je čas. Počasi. Umirjeno. Posledično tudi ni stresa …

V resnici smo mi tako zelo RAZVAJENI. Imamo (pre)več oblek, (pre)več ličil in krem, (pre)več hrane, (pre)več posode, (pre)več čevljev … (pre)več vsega! Včasih PREveč ni prav dobro, saj privede tudi do (pre)več misli, (pre)več opravil, (pre)več dolžnosti, (pre)več skrbi in (pre)več bremena.

Všeč mi je popotništvo brez načrta poti, ker me prisili v tisto osnovno stanje, ko razmišljaš skoraj zgolj na preživetveni ravni vsak dan sproti – kako biti varen, kje spati, kaj jesti in kako priti do vode. Spomni te, da to nikakor ni samoumevno.

Utrujajoče in obenem sproščujoče na svojstven način.

Verjetno so nekatere navade ljudi v Burmi nam popolnoma tuje, lahko rečemo, celo čudne. No, zagotovo bi bili nekakšni ‘čudaki’, če bi na tak način živeli v našem okolju … Vendar mislim, da se največ lahko naučimo prav iz praktičnih ekstremov. Če se najdemo nekje ‘na sredini’ naših in njihovih ekstremov, bomo sposobni najti srečo in mir tudi v našem okolju hitrega tempa življenja s pritiski hitrih sprememb gospodarstva in vedno višjih zahtev do posameznika.

Lahko rečemo, da so oni čudni, ker živijo, kakor živijo. Lahko rečemo, da so ‘zaostali’, kot to ljudi dostikrat slišim govoriti o Indijancih in skupinah, ki so dolgo izolirane od razvitega sveta. Lahko tudi rečemo, da so dolgočasni.

A nekaj drži kot pribito – ko jih pogledaš v oči, brez dvoma vidiš SREČO, MIR in neizmerno DOBROTO. Torej morajo nekatere stvari početi prav, se vam ne zdi?

Zato raje, kot da iščemo napake, poskusimo najti tisto, česar se lahko naučimo od njih, in to prenesimo v naše okolje.

Vsak narod, vsaka država, vsaka skupnost nas lahko česa nauči, če smo se pripravljeni učiti. Lahko se osredotočamo na napake in izgovore, ali pa se osredotočamo na stvari, ki se jih lahko naučimo, da bomo jutri še boljši, srečnejši, mirnejši, uspešnejši in zadovoljnejši. Katero pot bi raje izbrali? Jaz to drugo, zagotovo, čeprav je včasih težje. A rezultat je neprecenljivo boljši.

In ljudje v Burmi nas zagotovo lahko naučijo, kako biti srečnejši in mirnejši … Kot že rečeno – ali nista prav MIR in SREČA dobrini, ki ju vsakdo od nas išče?

Iz knjige Najdi svojo srečo in mir