• 11.58C Novo mesto
  • 21:28
  • Čet, 28.05.2020

Nepozabno doživetje v Kočevskem gozdu

Potrebujete oddih od vsega, se vam zdi da psihično in fizično izgorevate, si želite pobega v neznano? Slišala sem pogovor med sodelavci o nepozabnem doživetju v Kočevskem rogu, o adrenalinskem kolesarjenju z električnimi kolesi, o barbarskem lovljenju rib z golimi rokami, o nepozabnem kulinaričnem doživetju….

Kot mlada mamica dveh šoloobveznih otrok, z redno službo, stalno pod stresom zaradi tega in onega sem začutila, da potrebujem vsaj 1 dan, vsaj 24 ur oddiha daleč od doma, od partnerja, otrok, ljudi, od vsega. Malo sem pobrskala po spletu in moja pozornost se je ustavila na ponudbi, ne tako oddaljenega gostišča v Dolenjskih Toplicah. Brez razmišljanja v roke primem telefon, pokličem in naredim rezervacijo za 3 osebe za prihajajoči vikend, odločila sem se da s sabo povabim še dve prijateljici, ki sta skoraj tako potrebni dopusta kot jaz . Za prvič se odločimo, da bomo poizkusile dvodnevni program v objemu Slovenskega pragozda.

Oštarija Herbelier – domača, pristna gostilnica nas velikodušno pozdravi

Komaj sem čakala dan odhoda. V petek, v popoldanskih urah se končno odpravimo in v Dolenjske Toplice prispemo malo pred šesto. Navigacija nas pripelje prav do vhoda naše Oštarije Herbelier. Ambient me čisto prevzame, ta domačnost in toplina, počutim se kot bi vstopila v hišo svoje babice. Prijazno osebje nas pričaka s kozarčkom aperitiva po katerem čutim, da mi lica kar rdečijo. Nato nas pospremijo v sobe. Odvržemo prtljago in se kolikor hitro lahko, vrnemo v gostilno iz katere že omamno diši. Pet hodni meni, sestavljen iz dobrot, ki so zrasle na domačem vrtu, travniku ali pa pri lokalnem kmetu. Ko okušam hrano mi brbončice eksplodirajo! Kakšen užitek je jesti to vrhunsko kulinariko, mimogrede ste že jedli juho iz motovilca? Ne veste kaj zamujate! Ob kozarčku skrbno izbranega domačega vina pozabimo na čas in večerja se zavleče pozno v noč.

Pričakala nas je domačnost in toplina Oštarije Herbelier.

Komaj odprem oči, sonce je že visoko. Ne vem kdaj sem nazadnje tako dobro spala. Hitro se oblečemo, umijemo in pohitimo do restavracije, kjer nas zopet čaka hrana, pravi kmečki zajtrk, da se dodobra podpremo pred težko pričakovano pustolovščino.

Po medvedjih stopinjah v kočevski gozd

Po zajtrku se vse tri v spremstvu vodiča odpravimo v avto in že se peljemo proti Kočevskemu gozdu. Najprej po asfaltu, potem po makadamski poti….nato se avto ustavi. Vsak si na rame oprta svoj nahrbtnik in vodič nam že razlaga, da se naše potovanje začenja s hojo po »medvedjih stopinjah« tako se namreč imenuje zelo znana tamkajšnja pohodniška pot.

Gremo novim dogodivščinam naproti!

Prijetno je hoditi po gozdni potki, malo navzgor, malo navzdol, ves čas oprezam, če nas od kod skrivoma opazuje rjavi kosmatinec…občutek ni najbolj prijeten. Visoka drevesa, divjina v kombinaciji s strahom mi požene kri po žilah. Ustavimo se, zaprem oči in poslušam šelestenje listov v krošnjah, ptice žvrgolijo, vsake toliko se zlomi kakšna veja, da mi kri v žilah kar zaledeni. Misli mi švigajo sem in tja, še vedno ne odprem oči. Če ni to »gozdna kopel« v osrčju kočevskega gozda, med prastarimi smrekami, daleč od ljudi, telefonov, avtomobilov potem res ne vem kaj je. V meni se prebudijo vsi čuti, omamni vonj kočevskega pragozda me posrka vase in odpelje vse globlje in globlje.

Prazna vreča ne stoji pokonci

Pot nadaljujemo na gozdno jaso, kjer si sproti ogledujemo, vonjamo in okušamo užitna zelišča, travniške cvetlice, plodove na grmih mimo katerih nas vodi pot. Vodič nam za vsako rastlino pove, kako se imenuje in kako je uporabna v kulinariki. Na robu jase nas pričaka okrepčilo, domač sok, štručke z zelišči, ki smo jih prej videli ob poti in ostale dobrote Oštarije Herbelier. Vse kar damo v usta je zraslo v tem okolišu, bodisi v gozdu, travniku, na sosedovi njivi, vse lokalno in domače! Omamno!

Naša okrepčilna malica v zavetju kočevskih gozdov.

Električno kolo, o to pa ja!

Po okrepčilu vsak dobi svoje električno kolo in že se peljemo. Po prašni poti, levo in desno pragozd, za nami jasa pred nami pustolovščina. Veste, da Kočevski gozd ponuja več kot 900 km kolesarskih poti? Če bi se sama odpravila kolesarit sem, lahko z gotovostjo rečem, da ne pridem več ven! Zdi se mi, da s kolesom potujemo vse globlje in globlje. Okrog sebe vidim le mogočne smreke, vsake toliko se nekje v bližini prikaže svetla gozda jasa, potem pa nas pot zopet odpelje globoko v skrivnostni gozd. Hkrati občutim neizmeren adrenalin in strahospoštovanje do tega gracioznega kraja! Saj nisem čisto brez kondicije, ampak vesela sem bila pomoči električnega pogona, ko se je pot prevesila navkreber. Po dveh urah, kolesarjenja, ko so me noge in rit že pošteno bolele smo se ustavili in razjahali kolesa. Nekje v bližini se je slišal šum vode in to je bila naša naslednja postojanka.

Pustolovščina na električnem kolesu.

Ujemi večerjo ali pa ostaneš lačen!

Vodič nam razloži, da je naša naloga, da si tokrat sami pripravimo pojedino, uloviti mora vsaka svojo ribo! Kaj?! Kako? Z rokami? Ja, z rokami! Moram priznati, da z mojim lovskim spretnostmi to ne bo lahko. Vseeno se sezujem in stopim v ledeno vodo. O, joj, tako je mrzla, da boli! Čez čas bolečine ne čutim več, saj tudi nog ne čutim več in osredotočim se na lov. Po vodi grebem levo in desno in nekaj sluzastega mi spolzi pod prsti. Zakričim kolikor mi dajo pljuča in ko se obrnem se mi vsi smejijo. Jim že pokažem, ta riba bo moja pa če je to zadnje kar storim! Po ne vem katerem poskusu jo končno nekako nerodno zagrabim in vržem na suho. Vsa navdušena naznanim: »Evo, moja večerja«

Riba, ki si jo uloviš in pripraviš sam je najboljša.

Riba na črno

Ko si vsak uspe uloviti svojo ribo, se iz gozda umaknemo na jaso in sproti naberemo zelišča, s katerimi bomo naš ulov začinili. Da bo riba pečena je treba zakuriti tudi ogenj. Vodnik nam pomaga zakuriti brez vžigalic, samo z uporabo kresila, kot so to počeli včasih. Dosti težje, kot to kažejo na TV, vam povem. Nad ogenj položimo neočiščene ribe in jih pečemo, da postane skorja črna kot oglje, skoraj že čisto zažgano, šele nato jo položimo na improvizirane krožnike. Najprej oluščim vse črno, potem odstranim drobovino, in šele prvi grižljaj ribe mi razkrije, da se je vse trpljenje v mrzli vodi in ves trud, vsa pot in čakanje izplačalo! Okusi, ki eksplodirajo v ustih. Jem nekaj, kar si ne bi niti v sanjah predstavljala in neizmerno uživam v tem. Res neverjetno. Za piko na i izkušena ekipa Oštarije Herbelier poskrbi še za pijačo in v objemu gozda vsi utrujeni prijetno kramljamo do mraka. Počasi se z avtomobilom odpravimo nazaj do gostilne.

V mislih podoživljam vse dogodke in sklenem, da se kmalu vrnem, ampak takrat izberem daljšo različico, tridnevno, zagotovo!

Pripravila: P. Kovačič

Si upaš tudi ti na avanturo v divjino? Si drzneš zamenjati udoben kavč za 24 ur čistega odklopa in adrenalina?

Z organizatorji sem se dogovorila, da izmed vseh prijavljenih, do konca maja 2020, izžrebamo DVA NAGRAJENCA, ki prejmeta NEPOZABNO DOŽIVETJE V KOČEVSKEM ROGU.

Izpolni spodnji obrazec in sodeluj v NAGRADNI IGRI :


S prijavo se strinjam s splošnimi pogoji.