• C Novo mesto
  • 18:09
  • Sob, 04.12.2021

Bronasti rokometaš Blaž Janc: »Sem skromen, a pripravljen na odhod v tujino«

Blaža Janca, ki nas je razveseljeval na minulem svetovnem prvenstvu v rokometu, ni treba posebej predstavljati. Skromen fant z Loga pri Sevnici je pri komaj 20 letih posegel po največjih uspehih. Kljub temu pa ostaja preprost in nadaljuje s trdim delom, saj lahko po njegovem mnenju le na tak način posežeš po zvezdah in uresničuješ svoje sanje. Njegove sanje so (bile) prestop v poljski klub, s katerim si želi osvojiti ligo prvakov.

Najprej naj vam čestitam za tako velik dosežek. Ste v tem času po svetovnem prvenstvu že dojeli, kaj ste sploh dosegli?

Še vedno ne morem verjeti, kako smo na tej tekmi zmagali oziroma Hrvati izgubili. To je bila res zgodovinska tekma, posledično pa je zgodovinski tudi uspeh, na katerega smo res ponosni. Šele zdaj, ko je že nekaj časa minilo od te evforije, mislim, da smo začeli dojemati, kakšen rezultat smo dosegli.

Kakšne občutke ste imeli v tistih odločilnih sekundah in ob zmagi? Se jih da opisati?

V bistvu sploh nismo dojeli, da je res konec. Na celotni tekmi smo zaostajali, vmes je bilo že osem zadetkov razlike. Potem na koncu pa … Šele naše prvo vodstvo je bilo tisto zmagovito. Sploh nismo dojeli, da smo zmagali in potem je bilo res veliko veselja – tudi v garderobi in ves večer naprej. To so nepozabni spomini.

Ste vedeli, kakšna evforija je bila takrat v Sloveniji?

Ves čas smo bili v stiku z najbližjimi, družino, prijatelji. Vedeli smo, da je za rokomet res veliko zanimanja, zato smo še posebej ponosni, da smo ponovno na noge dvignili vso Slovenijo in da so bili res vsi z nami.

Kako ste dojemali sprejeme, ki so vam jih pripravili?

Presenečen sem bil že v Zagrebu, saj si nisem niti predstavljal, da bo tam toliko navijačev in da bo tako glasno. Tudi na Obrežju so nam pričarali izjemno vzdušje, v Ljubljani pa je bil sprejem res nepozaben. Česa takšnega se ne da kupiti z denarjem, le sanjaš lahko, da to enkrat doživiš. Kaj takega bi privoščil vsakemu športniku. To so stvari, zaradi katerih se vsi odrekamo in trdo delamo. Nepozaben je bil seveda tudi sprejem pri meni doma, ki je vedno nekaj posebnega in postaja že tradicionalen.

Na sprejemu na domačem dvorišču je odprl tudi šampanjec.

Se počutite kot zvezdnik?

Ne izpostavljam se rad oziroma sem skromen, tako so me pač vzgojili. A če me kdo prosi za fotografijo in avtogram, sem takoj za, saj vem, kako je bilo meni, ko sem bil mlajši in sem se lahko fotografiral z najboljšimi igralci. Z njimi pa danes igram … Vsakemu rad ustrežem, med navijači se kar dobro znajdem.

Kako pomembna je pri takih uspehih družina?

To je izjemno pomembno, družina ti ob strani stoji tudi v najtežjih trenutkih. In seveda najslajših. Vesel sem, da so me tako vzgojili in da imam takšno družino.

Kako pa ste bili vzgojeni? Dejali ste, da ste skromen fant.

Doma imamo vinograd, ni mi nerodno povedati, da sem moral v otroštvu veliko pomagati očetu pri opravilih. Še danes se rad vrnem domov in pomagam, da vsaj malo odmislim rokomet. Tako sem dobil delovne navade. Če sem hotel iti na sladoled, mi je oče rekel, da moram pokositi okoli hiše ali kaj podobnega. Nič mi ni bilo dano samo od sebe, vedno sem se moral potruditi. To so stvari, ki ti pomagajo v življenju, na vseh področjih.

Po sprejemih in vseh obveznostih ste se morali kmalu vrniti v klub. Se je bilo težko spet vrniti v stare tirnice?

Veliko je bilo sprejemov in vsega, zdaj pa smo spet na realnih tleh. Dejstvo je, da sem skozi klub prišel v reprezentanco in zato se še naprej trudim po najboljših močeh. Z glavami smo vsi že pri klubskih zadevah.

Poleti se selite na Poljsko, kar je precej velik korak.

Čaka me še en zdravniški pregled, potem pa mi v celjskem klubu konec junija poteče pogodba. Od začetka julija bom igralec Kielc, potem pa se počasi že začenjajo priprave na novo sezono.

Se tega veselite ali pa vas mogoče tudi malce stiska, ker odhajate v tujino?

Bolj se veselim kot ne. Bil sem že na olimpijskih igrah in svetovnem prvenstvu, v klubu imam kar vidno vlogo. Mislim, da sem pripravljen na ta izziv. Dejstvo je bilo, da bo enkrat treba oditi. Na začetku bo verjetno res težko, a verjamem, da mi bo uspelo in da se bom tam dobro znašel.

Greste tja sami ali gre kdo z vami?

Z mano gre punca, vsaj na začetku. Potem se bo vrnila v Slovenijo, kjer jo čaka študij, po koncu pa se bo vrnila na Poljsko.

Ugriz v bron, vreden diamanta.

Za svoja leta ste zelo uspešni. Zakaj mislite, da je tako, kaj je pri vas drugače kot pri tistih, ki so vrhunec kariere doživeli pri 30 letih ali pa še pozneje?

Že v mlajših letih sem igral za starejše in se družil z njimi, tako je bilo tudi v reprezentanci. Že pri 16 ali 17 letih sem prišel v člansko ekipo, tako da sem hitreje odraščal kot ostali. Vedno sem imel ob sebi starejše, izkušenejše.

Kaj menite, da lahko z reprezentanco dosežete v prihodnje? Morda evropsko zlato?

Sliši se že lepo, ampak zagotovo je težje braniti medaljo kot pa jo napadati. Mislim pa, da smo zdaj dobra ekipa, prava klapa, imamo dobrega selektorja, tako da verjamem, da nas bo znal spraviti na realna tla. Drugo leto je na Hrvaškem prvenstvo, kjer nas ponovno čaka novo dokazovanje.

Takrat gre spet vse od začetka, kajne?

Tako nekako. Verjamem in upam pa, da bomo potrdili, da ta medalja ni bila zgolj naključje, ampak da bomo dokazali, da res spadamo v ožji izbor najboljših reprezentanc.

Kje pa so vaši cilji na klubski ravni? Imate kakšen klub, za katerega bi res radi zaigrali?

Veliko željo sem imel igrati za Kielce. Imel sem precej konkretnih ponudb, ampak se mi je ta klub najbolj dopadel že v lanski sezoni. Sanje se mi zdaj uresničujejo, upam, da bom z njimi osvojil ligo prvakov, kar je zagotovo moja največja želja.

Kaj radi počnete, kadar niste na igrišču, v telovadnici …?

S punco grem rad na kakšen izlet, družim se s prijatelji, da se malo sprostim in odmislim rokomet.

Najbrž se radi vračate tudi domov, k svojim najbližjim, domačim.

Rad grem domov … Še posebej zato, ker mi mama vsakič kaj dobrega skuha. Doma je vedno najlepše, rad se vračam.

Kdo vas najbolj spodbuja, kadar vam mogoče ne gre vse po načrtih?

Na prvem mestu sta družina in punca. Oni mi vedno stojijo ob strani.

Kako pa se vidite čez 20 let? Še vedno v rokometu ali mogoče kje drugje?

Čez 20 let bom star 40 let … Ne vem, če bom še v rokometu. Odvisno od zdravja, ampak si pa želim ustvariti družino, zgraditi hišo. Kaj bom počel po koncu športne kariere, pa za zdaj še ne vem. Saj imam še čas.

Kaj bi svetovali mladim športnikom, ki si želijo uspešno kariero? Kaj je na športni poti najbolj pomembno?

Svetoval bi jim, naj si določijo cilj, potem pa naj vztrajajo, da ga tudi dosežejo. Mislim, da se ti trdo delo enkrat poplača, dejstvo pa je, da moraš imeti cilj, ki ga želiš doseči. Te cilje si potem vsakič zvišuješ. A brez dela in veliko vloženega truda je le težko kaj doseči.

Najlepša hvala za pogovor in srečno!

Pripravila: Mojca Sladič