Policisti ne znajo odkleniti Vežnaverjevega mobilnika, od afere Litijska minilo skoraj leto dni
LJUBLJANA – Skoraj leto dni po spornem nakupu nepremičnine na Litijski cesti v Ljubljani Nacionalni preiskovalni urad (NPU) še vedno tava v megli. Ključni dokazi so morda ujeti v telefonu Sebastjana Vežnaverja, ki pa ostaja nedostopen – zaradi šifriranja, trdovratnega podjetnika ali preprosto neučinkovitosti sistema?
Kdo bi si mislil, da lahko telefon povzroči toliko preglavic?
V času, ko povprečen najstnik v trenutku odklene svoj mobilni telefon in se poveže s svetom, se zdi skoraj komično, da kriminalisti, ki se ukvarjajo z gospodarskim kriminalom, leto dni ne morejo vdreti v napravo enega samega podjetnika. Toda zgodba o aferi Litijska je daleč od smešne. Gre za vprašanje integritete celotnega pravosodnega sistema, ki ga zdaj pestijo ne le notranje pomanjkljivosti, temveč tudi tehnična nemoč.
Sebastjan Vežnaver, koprski podjetnik in osrednji lik te zgodbe, vztraja, da nima nobene pravne obveznosti predati gesla svojega telefona. Njegov odvetnik Rok Petrič je bil pri tem še bolj neposreden: »Mobilni telefon sam po sebi ni dokaz.« Kriminalisti, ki so napravo zaplenili že marca letos, pa so ostali praznih rok – ne glede na to, koliko ur so preživeli ob pogledu na zaklenjen zaslon. Kot poroča Info360.si, je Petrič opozoril, da zakon o kazenskem postopku jasno določa, da se zasežene naprave ne smejo hraniti dlje od zakonsko določenega roka, če ne prinesejo uporabnih dokazov.
Prodaja sodne stavbe: fotografija, ki je v posmeh slovenski vladi?
Zakaj sploh gre? Kaj skriva telefon?
Osrednje vprašanje, ki visi nad celotno afero, je, ali je Ministrstvo za pravosodje za nepremičnino na Litijski cesti plačalo preveč – kar 3,4 milijona evrov preveč. Ta znesek je kriminalistom uspelo izračunati na podlagi razlike med prodajno ceno nepremičnine in ceno, po kateri je bila prej ponujena na trgu. A gre res za nepozabljeno “kupčijo stoletja”, ali pa gre za bolj zapleten splet dogovorov, ki so se spletali za zaprtimi vrati?
Med hišnimi preiskavami je NPU zaplenil več elektronskih naprav tako Sebastjana Vežnaverja kot tudi Uroša Gojkoviča, nekdanjega generalnega sekretarja Ministrstva za pravosodje. Gojkovič je gesla predal brez ugovarjanja, Vežnaver pa je ostal trmast. Preiskovalci upajo, da bi podatki z njegove naprave lahko razkrili podrobnosti dogovorov, ki so botrovali nakupu nepremičnine, ki so jo nekateri že označili kot “pravosodno polomijo”.
Afera Litijska: Šokantne ugotovitve za 6,5 milijona evrov
Zakaj je učinkovitost NPU pod drobnogledom?
Če so včasih veljali kriminalisti NPU za tehnološko izjemno usposobljene, se danes zdi, da so se zataknili v analogni dobi. Brez pomoči izraelskih orodij, ki jih pogosto uporabljajo pri odklepanju šifriranih naprav, bi bili mnogi primeri obsojeni na neuspeh. A ne gre le za tehnološke težave – tudi človeški faktor igra pomembno vlogo.
NPU je institucija, ki bi morala biti srce boja proti gospodarskemu kriminalu. Toda številke ne lažejo. Trenutno je v NPU zaposlenih 78 ljudi, kar je manj od sistematiziranih 87 delovnih mest. V Ljubljani je zaposlenih le 42 kriminalistov (od predvidenih 64), v Kopru pa 18 (od 25). To pomeni, da se v preiskavah, kot je afera Litijska, soočajo ne le s tehničnimi omejitvami, temveč tudi z resnimi kadrovskimi primanjkljaji.
Kot je zapisano v interpelaciji, ki jo je vložila stranka NSi proti notranjemu ministru Boštjanu Poklukarju, pa težave NPU presegajo kadrovsko podhranjenost. Policijski upravi Ljubljana in Koper sta v zadnjem letu izvedli več finančnih preiskav in podali več kazenskih ovadb kot celotni NPU – kljub temu, da naj bi prav ta urad vodil boj proti največjim gospodarskim zločinom (poroča Info360.si).
Kaj to pomeni za javnost in pravosodni sistem?
Čeprav so afere, kot je Litijska, postale žalosten stalni spremljevalec slovenskega političnega življenja, ta primer razkriva še nekaj več. Razgalja sistemske pomanjkljivosti, ki se ne kažejo le v nedelujočih procedurah, ampak tudi v širši neučinkovitosti sistema, ki bi moral služiti državljanom.
Kako je mogoče, da je ministrstvo sploh pristalo na tako visoko ceno za nepremičnino? So bili odgovorni seznanjeni z ocenami nepremičninskih strokovnjakov? In zakaj je prišlo do takšnega razkoraka med cenami? Če na ta vprašanja ne bo odgovorjeno, se bo afera Litijska uvrstila med tiste zgodbe, ki se zaključijo brez epiloga – in brez posledic.
Bo izraelska tehnologija rešila primer?
Obstaja možnost, da bo NPU za pomoč pri odklepanju Vežnaverjevega telefona zaprosil tuje strokovnjake. Toda vprašanje, ali je to etično, zakonsko skladno ali sploh smiselno, ostaja odprto. Medtem ko javnost nestrpno čaka na rezultate preiskave, bi morali pristojni resno razmisliti o tem, kako zagotoviti, da se takšne težave ne bodo ponovile. Kajti brez zaupanja v preiskovalne organe se bo nezaupanje v pravosodni sistem le še poglobilo.
Napisal: N. Z.
Vir: Info360.si, www
Smo na pragu nove afere? Razkrit nov vladni nakup, cena 1 m2 še višja kot na Litijski
Parmova: Državni nakup, ki odpira stara vprašanja in nove dvome
LJUBLJANA – Zdi se, da zgodovina rada ponavlja svoje lekcije, še posebej, ko gre za nepremišljene državne naložbe. Tokratna zgodba o nakupu prostorov v stavbi Lesnine na Parmovi ulici odpira vrata vprašanj o transparentnosti, smiselnosti in predvsem odgovornosti pri porabi davkoplačevalskega denarja.
Privlačna cena ali maska za večje težave?
Prostori so bili kupljeni za 1.320.000 evrov, kar pomeni 1.777 evrov na kvadratni meter – cena, ki naj bi bila 26 % pod tržnim povprečjem za leto 2023/2024. Na papirju vse lepo in prav, a poglejmo globlje. Stavba nima veljavne energetske izkaznice, kar že na začetku pomeni stroške prenove. Po nekaterih ocenah bi ti lahko presegli polovico nakupne vrednosti. Urbanistični strokovnjak je situacijo slikovito opisal: “Če bi bila ta stavba avto, bi jo uvrstili med tiste, ki jih poganjate z rezervoarjem denarja in ne bencina.” Vir: poroča Dnevnik.
A ne gre le za energijo. Dostop do stavbe je slab, parkirišč je premalo, vizualna podoba pa bi lahko prej sodila v rubriko »Nepremičnine z zgodbo«, kot pa v sodobne državne prostore. Kljub temu, da je cena pod povprečjem, se mnogi sprašujejo, zakaj država ne izbira nepremičnin, ki bi bile dolgoročno bolj ugodne in funkcionalne.
Od Litijske do Parmove – ponovitev zgodovine?
Spomnimo se primera Litijska, kjer je država že letos kupila prostore, ki so prav tako sprožili številne polemike. Takrat je bila cena še višja, stavba pa prav tako energetsko vprašljiva. Tam je primer končal z odstopom ministrice za pravosodje – in zdaj so oči uprte v državnega sekretarja Klemena Boštjančiča, ki je podpisal pogodbo za Parmovo. Javnost se sprašuje: bo tudi tokrat sledil odstop? Ali bo zgodba tokrat drugačna?
Analitiki opozarjajo, da se vzorci ponavljajo. Namesto temeljite analize potreb, strateškega načrtovanja in preglednega postopka nakupa, se zdi, da gre za hiter popravek obstoječih težav – ali pa preprosto za posel, kjer je transparentnost sekundarnega pomena. Kot je komentiral eden od ekonomistov: “To ni nakup – to je improvizacija.” Vir: navaja Finance.
Javnost ogorčena – kritike in vprašanja na družbenih omrežjih
Družbena omrežja so polna komentarjev, ki odsevajo razočaranje ljudi. Eden od uporabnikov je zapisal: “Kdo drug, razen države, bi sploh še kupil tako nefunkcionalno stavbo?” Drugi se sprašujejo, zakaj se takšni nakupi izvajajo v tajnosti in zakaj javnost o njih izve šele, ko je pogodba že podpisana. Kot je cinično pripomnil eden od komentatorjev: “Videti je, da je državno premoženje postalo zbirka nepremičninskih anekdot.” Vir: Twitter.
Strošek za davkoplačevalce ali strateška investicija?
Energetska neučinkovitost stavbe in njena splošna nefunkcionalnost pomenita, da bodo davkoplačevalci plačali ne le nakup, temveč tudi prenovo, ki bi lahko presegla milijon evrov. To odpira vprašanja, ali je bil najem ustreznih prostorov morda cenejša in bolj smiselna rešitev.
Vlada sicer trdi, da je bil nakup pregleden in upravičen, vendar javnost vse bolj izgublja potrpljenje. Pretekle izkušnje kažejo, da bodo stroški sčasoma samo naraščali, kar bo še dodatno obremenilo državno blagajno. Kot so zapisali pri portalu Preiskovalno.si, “pomanjkanje dolgoročne vizije pomeni, da se težave rešujejo ad hoc, brez resničnega premisleka o potrebah in ciljih.”
Kdo bo odgovarjal?
Vse več je pozivov k preiskavi nakupa in k prevzemanju odgovornosti. Opozicija je že napovedala zahtevo po podrobnejši razlagi, hkrati pa je javnost vse bolj prepričana, da bi morali biti postopki nakupov nepremičnin predmet strožjega nadzora. Čeprav vlada trdi, da je bilo vse v skladu z zakonodajo, javnost odločno zahteva več: preglednost, odgovornost in predvsem smiselne naložbe.
Afera Parmova morda ne bo prva – in žal verjetno tudi ne zadnja – ki razkriva sistemske težave pri upravljanju z državnim premoženjem. Ali bo tokrat kdo dejansko prevzel odgovornost, ali pa bomo priča le še eni epizodi serije, ki se zdi neskončna?
Napisal: N. Z.
Vir: X, www
Ste to vedeli? Če v trgovini v košaro položite to zelenjavo, dajete znak, da iščete afero!
Vsakdanji obisk trgovine se morda zdi povsem rutinsko opravilo, vendar pa se zdi, da nekateri ljudje v Veliki Britaniji in drugje po svetu vanj vključujejo skrivne signale za izkazovanje zanimanja za afero. Ena izmed nenavadnih teorij, ki je pridobila veliko pozornosti na spletnem forumu za flert, se osredotoča na papriko in specifično postavitev v nakupovalni košarici.
Na forumu za stran Illicit Encounters, ki je namenjena ljudem, ki iščejo izvenzakonske zveze, je uporabnik predlagal, da postavitev dveh paprik babur v košarici z vrhom navzdol predstavlja skrivni znak za pripravljenost na afero. Ideja je bila predstavljena kot neopažen in diskreten način za vzpostavitev komunikacije med tistimi, ki želijo nekaj več kot le nakupovanje živil.
Kako deluje skrivni znak z zelenjavo?
Trik je preprost: v košarico ali nakupovalni voziček postavite dve papriki z vrhovi navzdol, kar naj bi nakazovalo, da iščete partnerja za afero. Zamisel naj bi bila idealna za trgovine, kjer običajno nihče ne bi pomislil, da gre za signal, temveč le za naključje ali del običajne nakupovalne rutine.
“Kdo bi si mislil, da bi vaša tedenska nakupovalna vožnja lahko privedla do nečesa bolj strastnega?” je zapisal anonimni uporabnik foruma. Ta ideja je hitro pridobila veliko pozornosti, saj so mnogi uporabniki foruma izrazili zanimanje za preizkušanje tega novega “koda”.
Kaj pravijo tisti, ki so to že poskusili?
Komentarji uporabnikov so se gibali od navdušenih do previdnih. Nekateri so menili, da bi takšna praksa lahko povzročila zmedo med nakupovalci, ki bi paprike povsem po naključju postavili na ta način, in tistimi, ki resnično želijo poslati signal. Nekdo je celo predlagal, da se za dodatno potrditev srečanja premaknejo k zamrznjeni hrani, kjer bi lahko hitro preverili interes.
“Sto odstotno bi to poskusil – bilo bi smešno gledati, kako ljudje pregledajo košarice in preverjajo, kdo išče afero,” je zapisal en uporabnik. Nekateri pa so se bali, da bi lahko izgledali nekoliko čudno, če bi to prakticirali v trgovinah, saj bi morali pozorno spremljati, kaj imajo drugi kupci v svojih vozičkih.
Eden izmed članov foruma z imenom MoonMoon je že poročal o svoji izkušnji: “Odpeljal sem se v Tesco, vzel paprike in šel do zamrzovalnikov. Blizu pudingov sem opazil nekoga s paprikami v košarici. Nasmehnila sva se in se pogovarjala, čeprav ni bilo pravega ‘klika’. Kljub temu je bilo lepo klepetati z nekom, ki očitno ni srečen doma.”
Nepričakovana pozornost in reakcije javnosti
Skrivni znak s paprikami je hitro postal predmet razprave na forumih in družbenih omrežjih. Ljudje so se šalili, da bodo zdaj še bolj pozorno gledali, kaj drugi kupci dajejo v svoje košarice. Drugi so predlagali še bolj očitne znake, kot je postavitev patlidžana ali krastavca, vendar se je večina uporabnikov strinjala, da bi to morda že pritegnilo preveč pozornosti.
Jessica Leoni, predstavnica za stike z javnostmi strani Illicit Encounters, je v izjavi za Daily Mail dejala, da sicer spodbujajo diskretnost, vendar so bili presenečeni nad tem, kako je ideja pritegnila toliko zanimanja. “Nismo pričakovali, da bodo ljudje v trgovinah pregledovali tuje vozičke in preverjali zelenjavo na tak način!” je pripomnila z nasmeškom.
Ali bo skrivni signal postal novi trend?
Čeprav je malo verjetno, da bo trik s paprikami postal razširjen in univerzalen znak za izkazovanje zanimanja za afero, je zagotovo pritegnil pozornost in sprožil razpravo. Ne glede na to, ali se boste naslednjič v trgovini smehljali, ko boste videli paprike postavljene na določen način, je zgodba zagotovo zabaven pogled na človeško iznajdljivost in hrepenenje po skrivnih signalih.
Napisal: E. K.
Vir: www, Freepik
Afera Litijska: Šokantne ugotovitve za 6,5 milijona evrov
Zgodba, ki se plete okoli nakupa stavbe na Litijski cesti v Ljubljani, se je v zadnjih mesecih razvila v pravo afero, katere posledice čutijo tako na pravosodnem ministrstvu kot tudi širše v politiki. Revizija, ki jo je izvedlo Računsko sodišče, je namreč razkrila številne nepravilnosti pri nakupu te stavbe, ki naj bi služila kot nov sedež za pravosodne organe. Poročilo je potrdilo že prej izražene očitke in še bolj podrobno osvetlilo problematične prakse, ki so spremljale celoten postopek. V nadaljevanju poglejmo, kaj vse je šlo narobe in kakšne posledice ima ta afera.
Kaj je razkrilo Računsko sodišče?
Računsko sodišče je v svojem končnem poročilu opozorilo na nepravilnosti, ki so v postopku nakupa stavbe izstopale že od samega začetka. Prva večja ugotovitev je bila, da Ministrstvo za pravosodje nakupa ni predvidelo v proračunu za leto 2023, kljub temu pa so že začeli postopke iskanja ustreznih objektov. Ta neskladnost s proračunom je še posebej problematična, ker so sredstva za nakup, kar 6,5 milijona evrov, zagotovili s prerazporeditvijo iz splošne proračunske rezerve. Po oceni Računskega sodišča za to ni bilo pravne podlage, saj tovrstne prerazporeditve sredstev praviloma niso dovoljene za predvidljive projekte.
Ena najbolj spornih točk poročila je dejstvo, da ministrstvo ni pripravilo ustrezne analize ali primerjave ponudb, ki bi utemeljila izbiro stavbe. To pomeni, da ni bilo jasno, zakaj so se odločili prav za nakup te stavbe, še posebej, ker ni bilo izvedenih nobenih preiskav tržne vrednosti nepremičnine. Po poročanju medijev so se zanašali na cenitev, ki jo je pripravil sam prodajalec Sebastjan Vežnaver, ki je stavbo kupil za 1,7 milijona evrov, nato pa jo prodal ministrstvu za kar 6 milijonov evrov.
Prodaja sodne stavbe: fotografija, ki je v posmeh slovenski vladi?
Ministrstvo brez mnenja Državnega odvetništva
Poleg finančnih nepravilnosti je Računsko sodišče ugotovilo, da je ministrstvo ravnalo tudi v nasprotju z Zakonom o državnem odvetništvu. Po tem zakonu bi morali pred sklenitvijo pogodbe pridobiti mnenje državnega odvetništva, saj gre za varstvo premoženjskih interesov države pri transakcijah, katerih vrednost presega 100.000 evrov. Ministrstvo tega ni storilo, kar še dodatno obremenjuje postopek.
Očitki letijo tudi na Ministrstvo za finance
Finančno ministrstvo je prav tako vpleteno v to zgodbo. Poročilo Računskega sodišča razkriva, da so na prošnjo pravosodnega ministrstva dali pozitivno mnenje o prerazporeditvi sredstev, čeprav so bile s tem kršene nekatere določbe proračunskega pravilnika. Pravilnik namreč določa, da so večje spremembe načrta razvojnih programov dovoljene le do 17. oktobra v tekočem letu, kar v tem primeru ni bilo spoštovano. Kljub tem kršitvam pa je finančno ministrstvo vztrajalo pri svojem stališču, da je prerazporeditev sredstev v skladu s pravnimi standardi, pri čemer se z Računskim sodiščem razhajajo glede interpretacije pojma »nepredviden namen«.
Politične posledice in odstop ministrice
Afera okoli stavbe na Litijski ni imela le finančnih in pravnih posledic, temveč tudi politične. Marca in maja letos so kriminalisti Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) zaradi suma zlorabe položaja opravili več hišnih preiskav, pri čemer naj bi osumljeni pridobili najmanj 3,4 milijona evrov protipravne premoženjske koristi. Te obtožbe so močno pretresle tudi politično sceno, saj je zaradi afere odstopila takratna ministrica za pravosodje Dominika Švarc Pipan, ki je nosila politično odgovornost za ta sporni nakup.
Njen odstop je močno prizadel tudi koalicijo, zlasti Socialne demokrate (SD), katere članica je bila Švarc Pipan. Na njeno mesto je stopila Andreja Katič, ki je vodenje ministrstva prevzela s težkim bremenom afer iz preteklosti. Katičeva je ob prejemu končnega poročila Računskega sodišča izrazila pričakovanje, da bodo sodelavci pojasnili svoja dejanja in da bodo organi pregona svoje delo opravili čim prej. Poleg tega je kritizirala odločitev o prekinitvi načrtov za gradnjo nove sodne stavbe, kar je po njenem mnenju še dodatno poslabšalo prostorsko problematiko sodišč v Ljubljani.
Kam naprej?
Po objavi poročila Računskega sodišča je jasno, da bo afera Litijska še nekaj časa odmevala v javnosti. Pravosodno ministrstvo se sooča z zahtevami po pojasnilih in morebitnimi sankcijami za vse vpletene. Ob tem Nacionalni preiskovalni urad še vedno preiskuje celoten postopek, v katerem je bilo na kocki več milijonov evrov državnega denarja.
Odzivi javnosti in politike so deljeni – medtem ko nekateri zahtevajo ostre kazni za odgovorne, drugi opozarjajo na sistemske težave v upravljanju z javnimi sredstvi, ki tovrstne afere omogočajo. Dejstvo ostaja, da je to ena največjih afer, ki je v zadnjem času pretresla slovensko pravosodje, in da bo njen razplet še dolgo odmeval tako v pravnih kot političnih krogih.
Afera Litijska je primer, ki razkriva pomanjkljivosti pri nadzoru nad javnimi financami in nakupi nepremičnin s strani državnih institucij. Kljub temu, da je Računsko sodišče jasno opredelilo številne nepravilnosti, pa odgovornost za razjasnitev vseh okoliščin še vedno leži na organih pregona. S tem primerom se postavlja vprašanje, kako učinkovito so državni organi sposobni upravljati s finančnimi sredstvi in zagotoviti transparentnost v postopkih, ki vključujejo velikanske vsote davkoplačevalskega denarja.
Napisal: N. Z.
Vir: FB, www