Novice Show Life & Style Sci-Tech Šport Viral Piši na dlan

Od lani smo zdrsnili za 4 mesta, zakaj se o tem molči?!

LJUBLJANA – Slovenija je v letu 2024 na lestvici konkurenčnosti švicarskega inštituta IMD zdrsnila za štiri mesta, na skupno 46. mesto med 67 državami. To je več kot samo statistični podatek – je ogledalo naših političnih, ekonomskih in družbenih odločitev. A vprašanje, ki ostaja, je, zakaj se o tem molči?

Kaj je lestvica konkurenčnosti? In zakaj je pomembna?

Lestvica konkurenčnosti ni zgolj “seznam najboljših” držav; gre za podrobno analizo, ki ocenjuje sposobnost držav, da ustvarijo okolje, kjer podjetja uspevajo. IMD, ki jo pripravlja, vključuje elemente, kot so poslovna in vladna učinkovitost, gospodarska zmogljivost ter infrastruktura. Vrh lestvice zasedajo države, ki znajo uravnotežiti inovacije, stabilno zakonodajo in privlačne poslovne pogoje. Na vrhu je letos Singapur, sledijo pa mu Švica, Danska, Irska in Hongkong.

A pri Sloveniji? Raziskava razkriva, da se bojimo reform, delamo počasne korake in pogosto zamujamo priložnosti. Rezultat? Ne le padec na lestvici, temveč tudi vse težje prepričevanje tujih vlagateljev, da je Slovenija država prihodnosti.

Slovenija: preveč birokracije in premalo jasne vizije?

Birokracija pri nas je verjetno bolj zloglasna kot karkoli drugega. Neštete obrazce, dolgotrajne postopke in zapletene regulacije podjetniki primerjajo z “maratonom, ki se nikoli ne konča”. Ni čudno, da je Slovenija pri vladni učinkovitosti doživela padec.

Še huje, pomanjkanje strateškega načrtovanja in vizije pomeni, da pogosto delujemo ad hoc – ukrepe sprejemamo takrat, ko je že skoraj prepozno. Analiza IMD to potrjuje: “Slovenija potrebuje jasno strategijo, ki bo spodbujala vlaganja v inovacije in digitalizacijo, sicer bomo še naprej izgubljali na lestvici,” opozarja gospodarski analitik Matjaž Pirc (poroča Finance).

Čeprav naša vlada pogosto govori o digitalizaciji in reformah, ostajamo daleč za konkurenti. Na primer, medtem ko Danska digitalizira celoten javni sektor, mi še vedno razpravljamo o smiselnosti e-uprave.

Poslovna učinkovitost: ali smo izgubili stik z realnostjo?

Pri poslovni učinkovitosti je slika še bolj mračna. Slovenska podjetja se soočajo z visokimi davki, pomanjkanjem spodbud za inovacije in rigidno zakonodajo. Čeprav imamo odlične tehnološke strokovnjake in svetovno priznana podjetja, se zdi, da preveč energije porabimo za “pobožne želje” namesto konkretnih ukrepov.

Na tem področju bi lahko črpali navdih od držav, kot so Estonija ali Irska, ki vlagajo v startupe, jih podpirajo s fleksibilno zakonodajo in davčnimi olajšavami. Namesto tega Slovenija pogosto daje prednost ohranjanju statusa quo. Zakaj? Ker je za spremembe potrebna politična hrabrost – in to je pri nas očitno primanjkljajna dobrina.

Zakaj lestvica IMD ni zgolj simbolična?

Morda kdo misli, da lestvica konkurenčnosti ne vpliva na vsakdanje življenje. Vendar pa prinaša pomembne posledice. Nižja konkurenčnost pomeni manj investicij, manj delovnih mest in počasnejšo gospodarsko rast. Če želite primer: poglejte Nizozemsko, ki je med prvimi desetimi. Njihova vlada ustvarja okolje, kjer lahko podjetja uspevajo, hkrati pa zagotavlja socialno varnost. Pri nas pa pogosto razpravljamo o tem, ali je pokojninska reforma “preveč radikalna”.

Ali smo pripravljeni na ukrepanje?

Če bi želeli izboljšati svoj položaj, bi morali resno razmisliti o tem, kako poenostaviti birokracijo, zmanjšati davčne obremenitve in vlagati v inovacije. A to zahteva politično stabilnost in jasne cilje. In to so področja, kjer imamo kronične težave.

Slovenija bi lahko bila med vodilnimi v regiji, če bi znali izkoristiti svoje prednosti – izobraženo prebivalstvo, geostrateško lego in visok življenjski standard. Vendar dokler se ukvarjamo z notranjimi političnimi igricami in prelagamo odgovornost, bo vsako leto, ko zamujamo z reformami, le še dodatno utrdilo naš zaostanek.

Čas za spremembe je zdaj

Rezultati letošnje lestvice so jasen signal: če ne bomo začeli spreminjati ključnih področij, bomo še naprej drseli navzdol. To ni samo vprašanje številk, temveč vprašanje prihodnosti Slovenije kot države, ki bi lahko, če bi želela, bila med najboljšimi. A ali smo pripravljeni? Ali bomo še naprej ignorirali opozorila in se zadovoljili z izgovori? Čas bo pokazal, a na žalost se nam ta čas nezadržno izteka.

Napisal: N. Z.

Vir: X, www

Rdeč alarm! Novi primeri korupcije v Sloveniji, to pa kažejo napovedi

LJUBLJANA – Slovenija je na lestvici zaznave korupcije Transparency International za preteklo leto zabeležila nov zdrs, kar je več kot zaskrbljujoče.

Kaj sploh meri ta lestvica?

Indeks zaznave korupcije (Corruption Perceptions Index – CPI) ne meri dejanske korupcije, temveč, kako jo ljudje dojemajo – predvsem strokovnjaki, poslovneži in raziskovalci. Če ste kdaj slišali komentarje, kot je “pri nas pa vse delajo pod mizo”, ali se vprašali, zakaj nekateri projekti vedno končajo v rokah istih podjetij, potem razumete, kako pomembno je, kako se korupcija dojema. CPI razvršča države na lestvico od 0 do 100:

  • 0 točk pomeni, da ljudje verjamejo, da je korupcija povsod – od najnižjega uradnika do predsednika vlade.
  • 100 točk pa nakazuje, da je javni sektor tako čist, da bi lahko brez skrbi pustili denarnico na mizi v mestni občini.

Slovenija je letos dosegla 56 točk, kar nas ne uvršča med najslabše na svetu, a zagotovo ne med države, na katere bi bili lahko ponosni. Za primerjavo – Danska, ki je že vrsto let na vrhu te lestvice, ima skoraj popolnih 99 točk, Slovenija pa je globoko pod povprečjem Evropske unije, kar je zaskrbljujoče.

Slovenija znova zdrsnila – kaj to pomeni?

Če pogledamo rezultate za zadnja leta, je očitno, da Slovenija ne napreduje – nasprotno, dejansko drsimo nazaj. Pred desetletjem smo bili še relativno blizu nekaterim bolj transparentnim evropskim državam, zdaj pa se naš rezultat vse bolj približuje državam, ki jih pogosto označujemo za problematične – Madžarska, ki je sicer ena najslabše ocenjenih v EU, nas dohiteva z 42 točkami, in to ni nekaj, s čimer bi se želeli primerjati. Še huje – naša soseda Italija, ki jo mnogi stereotipno povezujemo s korupcijo, nas je prehitela z 60 točkami. Se kdo v tej državi resno vpraša, zakaj?

Ko država zdrsne na lestvici zaznave korupcije, ni to le statistični podatek, ki bi ga lahko mirno prezrli – gre za jasno sporočilo, da je nekaj hudo narobe. Številke so suhoparne, toda pomen teh številk je vse prej kot abstrakten: kažejo na to, kako nas vidijo drugi, še bolj pa, kako vidimo sami sebe. Ali ljudje še zaupajo institucijam? Ali imajo občutek, da pravila veljajo za vse enako? Ali pa vedno znova slišimo zgodbe o “posebnih dogovorih”, ki si jih lahko privoščijo le redki?

Zakaj zdrs na lestvici ni le opozorilo, ampak rdeči alarm?

Če Slovenija zdrsne na tej lestvici, to ni le vprašanje statistike – gre za cel kup posledic, ki jih občutimo vsi, čeprav se jih morda niti ne zavedamo. Razmislimo: kaj pomeni, če se korupcija v državi zaznava kot vseprisotna? Ne gre le za nekakšno megleno “črnilo”, ki se širi po poročilih, ampak za konkretne učinke na vsakdanje življenje.

  • 1. Zaznava, da se korupcija povečuje: Vsakič, ko državni projekt zamuja ali je preplačan, vsakokrat, ko kakšna afera ostane brez epiloga – ljudje dobijo občutek, da je sistem prepleten z nepravilnostmi, kjer ne štejejo sposobnosti, ampak zveze in poznanstva. To uničuje ne samo javno podobo, ampak tudi notranjo vero, da ima naša država sploh kakšno prihodnost.
  • 2. Zaupanje v institucije upada: Kdo bo še verjel v pošteno sojenje, če je pravosodni sistem prepočasno ali preveč pod vplivom politike? Koliko ljudi še verjame, da so javni razpisi res transparentni? Ta občutek krivic – da je sistem namenjen le “posebnim” in da običajni ljudje nimajo šans – vpliva na vse: od udeležbe na volitvah do spoštovanja zakonov. Kako spoštovati pravila, če jih nihče ne izvaja?
  • 3. Gospodarska privlačnost države upada: Korupcija ne odganja le dobrih politik, ampak tudi tuje investitorje. Zakaj bi si podjetje iz Avstrije, na primer, želelo poslovati v okolju, kjer mora podkupovati uradnike, da sploh pride do gradbenega dovoljenja? Slovenija tekmuje s svojimi sosedami, kjer zaznava korupcije ni tako pereča – in žal v tem tekmovanju vedno bolj zaostajamo.

Zdrs na lestvici zaznave korupcije ne pomeni samo, da se ljudem zdi, da so stvari slabše, kot so bile. To je odraz resničnosti – afere, neizvedene reforme, počasna sodišča, javna naročila, ki dišijo po dogovorih za zaprtimi vrati. Če bi bil CPI šolski redovalnik, bi Slovenija padala letnik za letnikom. In kaj to pomeni za vas, državljane? Nižje zaupanje v institucije – manj verjamemo, da so javni uslužbenci tam za nas. Gospodarstvo? Tuji investitorji ne želijo tvegati poslov v državi, kjer je občutek, da moraš imeti zveze za vsak korak naprej.

Kot je na družbenem omrežju zapisal bivši veleposlanik Tone Kajzer: “Korupcija v Sloveniji je daleč od nivoja naših severnih sosedov. Brez reforme pravosodja in ukinitve KPK bo izjemno težko izboljšati stanje. Alternativa pa je nadaljnje padanje.” Vir: Twitter, Tone Kajzer.

Kako nas vidijo v tujini?

V mednarodnem okolju nas očitno ne vidijo najbolje. Avstrija, naš severni sosed, ima oceno 74 – več kot 15 točk pred nami. Danska in Finska, ki zasedata sam vrh lestvice, sta zgled transparentnosti in zaupanja v institucije. A zakaj je to pomembno? Ker sta to naši glavni konkurenčni regiji. Turisti in vlagatelji, ki iščejo stabilnost in predvidljivost, bodo vedno raje izbrali države z manjšo zaznavo korupcije.

Kaj bi morali spremeniti?

Slovenija potrebuje temeljito reformo – in to ne samo na papirju, ampak v praksi. Nekaj ključnih točk:

  • 1. Jasnejša odgovornost pri javnih naročilih: Nič več razpisov, ki bi se po naključju ujemali s specifičnimi kvalifikacijami določenega podjetja.
  • 2. Učinkovitejša sodišča: Preveč primerov ostaja nerešenih ali konča v predalih. Ljudje izgubijo zaupanje, ko afere ostanejo brez epiloga.
  • 3. Ozaveščanje o prijavi korupcije: Mnogi državljani niti ne vedo, kam se lahko obrnejo, če naletijo na korupcijo.

Danska in Finska nista postali vzorčni državi čez noč. Potrebovali sta desetletja reform in konsistentnega prizadevanja za transparentnost. In če smo iskreni – tudi kanček volje za to, da so institucije delale v dobro ljudi, ne posameznikov.

Slovenija na razpotju: Kje smo in kam gremo?

Rezultat Slovenije na lestvici zaznave korupcije je opozorilo – ne samo številka, ki jo lahko odpravimo kot nepomembno. Je ogledalo, ki nam kaže, kako nas vidijo drugi in, kar je še pomembneje, kako si sami predstavljamo delovanje naše države.

Če ne bomo sprejeli resnih ukrepov, bomo naslednje leto morda pristali ob Madžarski – in to ne na dopustu, ampak na dnu lestvice zaupanja. Se bomo prebujali počasi, kot pri drugih reformah, ali bomo končno naredili odločilen korak naprej? To vprašanje bo ostalo, dokler na odgovore ne bomo čakali predolgo – kot v naših sodnih dvoranah.

Napisal: N. Z.

Vir: X, www

Imate denar in ne veste, kako ga oplemenititi? Tu je nasvet in analiza trga

LJUBLJANA – Kapitalski trgi so na prelomnici – so precenjeni ali še vedno ponujajo priložnosti? Če razmišljate, kam vložiti denar, je prav zdaj pravi čas za previdno analizo in strateške poteze.

Matej Rigelnik, investicijski analitik, je opozoril na zanimivo dinamiko na trgu. Njegov povzetek je jasen: “Vse je drago, a spet ne dovolj drago, da bi temu lahko rekli balon.” Čeprav so mnogi sektorji dosegli visoke vrednosti, ne pomeni, da je vse izgubljeno. S premišljeno strategijo je tudi zdaj mogoče oplemenititi prihranke.

So sektorji precenjeni? Kaj nam povedo PE vrednosti

Najbolj vroči sektorji na trgu – industrija, finance in infrastruktura – so na vrhu lestvice po PE vrednostih, kar pomeni, da so delnice teh panog med investitorji izjemno priljubljene. PE vrednosti v teh sektorjih segajo v najvišje percentilne razrede (nad 90 %), kar kaže, da vlagatelji pričakujejo visoko rast prihodkov.

PE (Price-to-Earnings) vrednosti različnih sektorjev od leta 1990. Vir: X

Kot kaže graf, so industrija, finančni sektor in infrastruktura z vrednostmi nad 90. percentilom med najbolj priljubljenimi in potencialno precenjenimi. Po drugi strani energetski sektor, ki je s 36,8. percentilom med najnižjimi, odpira možnosti za vlagatelje, ki iščejo manj izpostavljene panoge.

A kot pravi stari investicijski pregovor: “Čim višje greš, tem bolj nevaren je padec.” Če vas mikajo donosi teh sektorjev, bodite pripravljeni na večje tveganje. Po drugi strani energetski sektor, s svojim skromnim 36,8. percentilom, ponuja potencial za vlagatelje, ki iščejo priložnosti v manj izpostavljenih segmentih.

Kje se skriva potencial?

Energetika je trenutno med najnižje ocenjenimi sektorji. Prehod na zeleno energijo, naraščajoča povpraševanja po obnovljivih virih in tehnološki razvoj na tem področju ponujajo dolgoročne možnosti. Če iščete konkretne naložbe, so skladi, osredotočeni na trajnostno energijo (npr. ETF-ji za obnovljive vire), dober začetek.

Tehnološki sektor, kljub visokim PE vrednostim, še vedno obeta. Vlaganje v tehnološke gigante, ki razvijajo umetno inteligenco, oblakovne rešitve in tehnologije prihodnosti, lahko ostane dobičkonosno. A previdno – ta sektor je najbolj občutljiv na tržne popravke.

Za bolj konservativne vlagatelje so odlična izbira obveznice podjetij z visokimi bonitetnimi ocenami. Obrestne mere so višje kot pretekla leta, kar pomeni, da lahko prinesejo solidne donose z manj tveganja kot delnice.

So trgi res dragi? Pogled na realne donose

Drugi graf, ki ga je predstavil Rigelnik, prikazuje realno odstopanje donosov indeksa S&P 500 od zgodovinskega trenda. S trenutnim odstopanjem 0,27 so trgi nad povprečjem, vendar še vedno daleč od ekstremnih vrednosti, kot jih je videti pri preteklih balonih (na primer leta 2000).

Realno odstopanje donosov indeksa S&P 500 od zgodovinskega trenda. Vir: X

Graf jasno kaže, da trenutni trg s 0,27 odstopanjem od zgodovinskega trenda ni v območju, ki bi nakazovalo skrajno precenjenost. Za primerjavo, obdobje pred zlomom dot-com balona je pokazalo odstopanja do 0,6, kar je več kot dvakrat toliko.

Kaj to pomeni za vas? Trgi so še vedno zanimivi, a zahteva se previdnost. Namesto da vlagate vse naenkrat, je smiselno razmisliti o strategiji povprečnega stroška – to pomeni, da vlagate v manjših zneskih čez daljše obdobje. Tako zmanjšate tveganje, da bi ujeli vrh trga.

Dolgoročna rast in lokalne možnosti

Rigelnikov tretji graf poudarja, da so 10-letni letni donosi S&P 500 trenutno pri 11 %. To je impresivna številka, a ne smemo pozabiti, da pretekla rast ne zagotavlja prihodnjih donosov. Za Slovence, ki investirajo v tujino, to pomeni, da je treba pazljivo spremljati globalne trende in oceniti vpliv na domače gospodarstvo.

Sestavljena letna stopnja rasti. Vir: X

Kot je razvidno iz grafa, trenutni 10-letni CAGR (sestavljena letna stopnja rasti) znaša 11 %, kar je visoko, vendar še zdaleč ne rekordno. Pretekli vrhovi, na primer v 90-ih letih, so dosegali še višje vrednosti. To kaže, da trenutni trg ponuja možnosti za vlagatelje, a hkrati opozarja na previdnost, saj bi lahko bila prihodnja rast zaradi že doseženih visokih vrednosti počasnejša.

V Sloveniji lahko najdete zanimive priložnosti pri podjetjih, kot so Krka, Petrol in Triglav. Krka je stabilna izbira z dobrim izvozom in zanesljivimi dividendami, medtem ko Petrol kljub izzivom energetske transformacije ostaja ena ključnih investicijskih možnosti na domačem trgu.

Konkretni predlogi: Kam vložiti denar zdaj?

  • 1. ETF-ji za obnovljivo energijo: Vlagajte v sklade, ki pokrivajo sektorje, kot so sončna, vetrna in hidroenergija. Ti sektorji imajo dolgoročni potencial rasti.
  • 2. Tehnološki skladi: Razmislite o ETF-jih, ki vključujejo podjetja, kot so Apple, Microsoft in Nvidia. Tehnološki razvoj še naprej poganja rast.
  • 3. Obveznice: Če želite zmanjšati tveganje, izberite obveznice z dobrimi bonitetami. Povečane obrestne mere obetajo boljše donose kot pretekla leta.
  • 4. Slovenska podjetja: Krka je odlična izbira za stabilne donose, Petrol pa za tiste, ki želite izkoristiti nižje vrednosti v energetiki.

Povzetek: Priložnosti še vedno obstajajo

Če imate prihranke in ne veste, kam jih usmeriti, je zdaj čas, da razmislite o svojih finančnih ciljih. Kot pravi Rigelnik: “Vse je drago, a spet ne dovolj drago, da bi temu lahko rekli balon.” S skrbno analizo, razpršenimi naložbami in dolgoročnim pogledom lahko oplemenitite svoj denar – tudi v tem zahtevnem tržnem okolju.

SLOVENSKI NASVET: Razmislite o vlaganju v obnovljivo energijo, tehnološke gigante in obveznice. Hkrati pa ne zanemarite domačih podjetij, ki ponujajo stabilnost in dobiček. Seveda pa vedno imejte v mislih: investiranje je tek na dolge proge.

Napisal: N. Z.

Vir: X, www

Koliko lačnih otrok je v Sloveniji? To pravijo številke

LJUBLJANA – Slovenija se znova izkazuje kot eden od evropskih svetilnikov socialne pravičnosti – pri otrocih, ogroženih zaradi revščine ali socialne izključenosti, smo na samem dnu lestvice. Nizka stopnja tveganja, ki ga beležimo, je rezultat trdnega družbenega konsenza, dolgoletnega dela in, kot bi kdo rekel, morda celo občasne sreče. Toda kaj se skriva za temi številkami? So razlogi res tako preprosti, kot jih navajajo uradni viri?

Kaj dela Slovenijo izjemo?

Slovenija je med državami, ki bi jih lahko opisali kot “oaze stabilnosti” v Evropi. Po podatkih Eurostata je bilo leta 2023 le 13,7 odstotka otrok v Sloveniji izpostavljenih tveganju revščine ali socialne izključenosti, medtem ko je evropsko povprečje kar 21,4 odstotka. Da bi razumeli ta dosežek, se moramo ozreti na nekaj ključnih dejavnikov – in morda celo na slovenski značaj.

Socialni transferji, ki so pri nas postali skoraj nacionalni šport, so eden glavnih razlogov za to nizko stopnjo. Preprosto rečeno, država pri nas staršem pomaga. Velik delež družin prejema različne oblike socialne pomoči, od otroških dodatkov do subvencij za vrtec – in te niso le simbolične, temveč resnično pripomorejo k znižanju tveganja revščine. UNICEF je v svojem poročilu za leto 2021 ugotovil, da socialni transferji v Sloveniji preprečujejo revščino pri skoraj polovici otrok, ki bi sicer končali pod pragom revščine (poroča UNICEF). To ni mala stvar – poglejte na primer Romunijo, kjer so ti transferji pogosto neučinkoviti, ali pa jih sploh ni.

Slovenija kot “nordijska država” Balkana?

Če vas podatki o Sloveniji spomnijo na skandinavske države, niste edini. Slovenijo pogosto primerjajo z Dansko, Finsko in Nizozemsko, ki imajo prav tako nizke stopnje tveganja revščine med otroki. A tu se podobnosti nehajo. Medtem ko te države izdatno vlagajo v celoten spekter socialne zaščite, je Slovenija znana po bolj “ciljanih” rešitvah. Brezplačni vrtec za drugega otroka je na primer ukrep, ki bi ga marsikatera evropska država lahko zgolj posnemala, saj zmanjšuje finančno breme družin na zelo konkreten način.

Toda, ali je Slovenija res primerljiva z nordijskimi državami? Po eni strani da – številke govorijo v prid. Po drugi strani pa se soočamo z lastnimi težavami, ki jih številke morda ne razkrivajo.

Kdo ostaja pozabljen?

Čeprav je splošna slika videti skoraj idilično, ostajajo določene skupine otrok, ki jih sistem ne doseže. Med temi so še vedno na vrhu lestvice otroci iz enostarševskih družin, kjer je tveganje revščine kar šestkrat višje kot pri otrocih iz dvostarševskih gospodinjstev. To je izjemno zaskrbljujoče. Je to le napaka v sistemu, ki potrebuje odpravo? Ali pa gre za globlji problem, kjer je potrebna korenita sprememba?

Dolgotrajna revščina je prav tako problem, ki ga je težko rešiti – skoraj polovica otrok, ki so revni, ostane v takšnem položaju tri leta ali več. To pomeni, da ti otroci ne samo, da nimajo enakih možnosti, ampak jih morda nikoli ne bodo imeli. Kako se lahko država, ki tako rada poudarja svojo “skandinavsko učinkovitost”, še vedno sooča s takšnimi statističnimi grozljivkami?

Na koga se moramo ozreti?

Medtem ko Slovenija lahko ponosno maha s številkami, ki so precej boljše od romunskih ali španskih (kjer so otroci ogroženi v več kot 30 odstotkih), ostaja vprašanje, ali lahko dosežemo še kaj več. Danska, ki jo pogosto idealiziramo, ima še nižje stopnje tveganja in bolj dodelane programe. Morda bi morali pogledati tudi v svojo zgodovino – kako je Slovenija, ki je pred tremi desetletji še rasla iz pepela Jugoslavije, postala vzor za druge? So razlogi zgolj v dobrem upravljanju? Ali pa je to tudi del slovenskega duha – vztrajnost, improvizacija in morda celo nekaj zdrave trme?

Ali lahko ohranimo ta uspeh?

Slovenija ima vse razloge za optimizem, a hkrati tudi nekaj za strah. Kaj bo prinesla prihodnost, če bo gospodarska rast zastala? Ukrepi, kot so subvencije za vrtec ali višji socialni transferji, so odvisni od državnega proračuna – in če se ta skrči, bi to lahko pomenilo težave za številne družine.

A ključ do dolgoročnega uspeha ne bo zgolj v številkah, temveč v ustvarjanju družbe, kjer bodo vsi otroci imeli enake možnosti za razvoj – ne glede na to, iz kakšnega doma prihajajo. Bo Slovenija znala preiti na naslednjo stopnjo, kjer ne gre več zgolj za reševanje revščine, temveč za ustvarjanje priložnosti za vse?

Viri: Eurostat, UNICEF, RTV Slovenija, Freepik.

Napisal: N. Z.

“Zeleni prehod koristi le kšeftarjem z elektriko,” razkrivajo nove analize

Zeleni prehod koristi le tistim, ki prodajajo elektriko, razkrivajo nove analize, medtem ko evropska industrija vse bolj tone pod bremenom naraščajočih stroškov. Kritiki opozarjajo, da ta ambiciozna energetska politika spodbuja zgolj trgovce, ne pa okoljske izboljšave.

Energetska politika kot zlata jama za trgovce z energijo

Evropa že dolgo zagovarja potrebo po trajnostnem razvoju, ki bi zmanjšal emisije in rešil okolje. Toda najnovejše analize kažejo, da je glavni dobičkar “zelenega prehoda” pravzaprav peščica trgovcev z elektriko, medtem ko evropska industrija trpi zaradi visokih stroškov energije. Poročilo Financial Timesa razkriva, da je cena električne energije za industrijske uporabnike v Združenem kraljestvu presegla 350 $ na megavatno uro, kar je skoraj štirikrat več kot v ZDA, kjer znaša manj kot 100 $ na MWh (BloombergNEF). Nemčija, Italija in Francija, ki sledijo podobni “zeleni” politiki, so prav tako med najdražjimi.

Razkorak v cenah vpliva na konkurenčnost evropske industrije in otežuje položaj evropskih proizvajalcev na globalnem trgu. “Zeleni prehod” se tako kaže kot izjemno donosna priložnost za trgovce, a breme naraščajočih stroškov elektrike nosijo podjetja in končni potrošniki, je zapisal Alec Stapp, so-ustanovitelj podjetja za tržne analize (Financial Times).

Slovenska industrija v primežu energetske politike EU

Tudi Slovenija občuti posledice energetske politike EU. Čeprav so cene energije pri nas nižje kot v nekaterih večjih evropskih državah, vplivajo na slovensko industrijo, ki si težko privošči višje stroške. Podjetja, ki so že tako pod pritiskom globalne konkurence, se zdaj soočajo z izbiro: bodisi bodo zmanjšala proizvodnjo, povečala cene svojih izdelkov ali celo preselila proizvodnjo v države z nižjimi stroški energije.

Višji stroški energije bodo verjetno vplivali tudi na delovna mesta in na konkurenčnost slovenskih izdelkov. Slovenski industrijski sektor je tako rekoč ujetnik energetske politike EU, saj ne more vplivati na višje cilje “zelenega prehoda”, obenem pa nosi njegove posledice.

Ali “zeleni prehod” sploh rešuje okolje?

Eden glavnih argumentov kritikov “zelenega prehoda” je, da Evropa z drago energijo v resnici ne dosega pomembnih okoljskih ciljev, saj svetovni onesnaževalci, kot so Kitajska, Rusija in ZDA, ne sledijo enakim standardom. Tako Evropa plačuje visoko ceno za “zeleni prehod”, medtem ko globalne emisije ostajajo skoraj nespremenjene.

Janez Janša je na Twitterju zapisal, da zeleni prehod koristi le kšeftarjem z elektriko, uničuje pa evropsko gospodarsko podlago. Po njegovem mnenju je evropska industrija žrtev prehoda, ki naj bi zmanjšal emisije, a v resnici zgolj dviguje stroške in prinaša dobičke trgovcem (Twitter).

Pravi namen energetskih politik EU?

Mnogi se sprašujejo, ali je pravi namen energetskih politik EU resnično zmanjšanje emisij ali zgolj ustvarjanje dobička za izbrane energetske igralce. Kritiki opozarjajo, da brez učinkovitih tehnologij za shranjevanje energije obnovljivi viri ne prinašajo stabilnosti, temveč zgolj višje cene za končnega uporabnika.

V nedavnem poročilu Evropskega sveta za obnovljive vire (EREC) je poudarjeno, da je brez poceni in zanesljivega shranjevanja energije prehod na obnovljive vire ekonomsko nevzdržen. V Sloveniji, kjer se večina energije pridobi iz jedrskih in termoelektrarn, prehod na obnovljive vire predstavlja finančno breme za industrijo, medtem ko so koristi za okolje vprašljive.

Kaj lahko slovenski odločevalci storijo?

Glede na trenutne razmere slovenski odločevalci nimajo veliko izbire. Ena izmed možnosti je zagotavljanje subvencij za industrijske uporabnike, s čimer bi se omilili vplivi višjih cen elektrike. Prav tako bi morala Slovenija povečati naložbe v razvoj novih tehnologij, ki bi lahko ponudile ekonomsko vzdržne rešitve za prehod na obnovljive vire.

Slovensko gospodarstvo preprosto ne more slediti politikam, ki koristijo le energetskim kšeftarjem, a škodijo industriji in zaposlenim. Ključnega pomena je, da Slovenija ohrani svojo konkurenčnost in poišče alternative, ki bodo resnično koristile tako gospodarstvu kot okolju.

Evropa na razpotju energetske prihodnosti

Evropa je torej na razpotju. Politike, ki so bile zasnovane z namenom reševanja planeta, verjetno zdaj ogrožajo industrijsko prihodnost celine. Če ne bo sprememb, bo “zeleni prehod” prinesel koristi zgolj izbranim igralcem na trgu z elektriko, medtem ko bo breme visokih stroškov nosila evropska industrija in potrošniki. Evropska energetska politika potrebuje resen premislek, saj je cena neuspeha že zdaj visoka in bo v prihodnje še višja.

Napisal: N. Z.

Vir: X, www, Freepik

Mervarjeva analiza scenarijev oskrbe z elektriko javno objavljena: je minister skrival študijo?

Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo je objavilo izsledke analize direktorja Elesa Aleksandra Mervarja, ki je primerjal stroške različnih scenarijev oskrbe z elektriko. Upoštevajoč le investicijske izdatke je najcenejši jedrski scenarij, ob vključitvi stroškov delovanja in vzdrževanja pa scenarij brez jedrske energije po 2043. Ob očitkih o pozni objavi na ministrstvu poudarjajo, da analiza ni bila namenjena informiranosti državljanov o Jeku 2.

Trije scenariji

Ocene so narejene tako zgolj na podlagi investicijskih stroškov kot upoštevajoč tudi stroške delovanja in vzdrževanja, stroške izgube ciklov hrambe in vnovične uporabe viškov električne energije ter oportunitetne stroške zaradi slabšega profila proizvodnje za elektriko iz sončnih elektrarn. Prvotno študijo je Mervar ministrstvu poslal konec avgusta, oktobra pa je poslal še dopolnilo.

Analiza pod črto kaže, da je zgolj z vidika investicijskih izdatkov najcenejši jedrski scenarij, po katerem bi ob uporabi ostalih virov (brez premoga) delovanje obstoječe Nuklearne elektrarne Krško (Nek) podaljšali še za 20 let, torej do 2063, obenem pa v Krškem zgradili tudi novo nuklearko (Jek 2). Mervar v analizi za novo nuklearko omenja 1100-megavatni blok, medtem ko v Genu energiji trenutno predvidevajo opcije enega reaktorja moči od 1100 do 1650 megavatov. Investicijske izdatke za ta scenarij ocenjuje na nekaj več kot 24,42 milijarde evrov.

Drugi najcenejši scenarij je po investicijskih izdatkih tisti brez dodatnega podaljšanja obratovanja Neka in brez Jeka 2, obenem pa bi bili tako kot v zgornjem scenariju med proizvodne vire vključeni vsi obnovljivi viri energije, plinske elektrarne, ki se lahko prilagodijo na vodik in bioplin, biomasa, kogeneracija, črpalne hidroelektrarne in geotermalna energija. Gre za scenarij obnovljivih virov energije, skladen z nacionalnim energetskim in podnebnim načrtom (NEPN), pojasnjujejo tako na ministrstvu kot na Elesu. Investicijski izdatki za ta scenarij so ocenjeni na 25,72 milijarde evrov.

Tretji scenarij po višini investicijskih izdatkov je tisti, ko ostalim virom energije ne bi dodali Jeka 2, bi pa delovanja Neka podaljšali do 2063. Ta scenarij je ovrednoten na 27,08 milijarde evrov.

Scenarij s 100-odstotno uporabo obnovljivih virov, torej hidro energije, sončnih in vetrnih elektrarn ter biomase, je bil medtem investicijsko prvotno ovrednoten na 66,69 milijarde evrov, v oktobrski dopolnitvi, v kateri je Mervar dodal zmogljivosti hidroelektrarn in uporabo lesne biomase za pasovno energijo, obenem pa močno oklestil moč sončnih elektrarn in zmogljivost baterijskih hranilnikov, pa je bila številka popravljena na 40,96 milijarde evrov.

Scenarij 100-odstotne uporabe obnovljivih virov energije ni niti realen niti izvedljiv

“Iz spremljajočih izračunov izhaja, da scenarij 100-odstotne uporabe obnovljivih virov energije ni niti realen niti izvedljiv, je ekonomsko nesmiseln za elektroenergetski sistem Slovenije, za državo kot morebitnega plačnika subvencij, za investitorje v sočne elektrarne (brez subvencij) in tudi za slovenske končne porabnike električne energije, plačnike omrežnine in drugih prispevkov,” so analizo pospremili na Elesu.

Ostaja vprašanje ali je minister za okolje, podnebje in energijo Bojan Kumer res skrival študijo s podatki, pomembnimi za odločanje o projektu JEK2. Kot danes poroča portal necenzurirano.si, so na ministrstvu na vprašanje, zakaj kar dva meseca niso javno objavili te študije, odgovorili, da je ‘oznako zaupno analizi določil avtor, verjetno je bil pa avtorjev namen, da ne pride do napačnih interpretacij v javnosti.’

Vlada trdi eno, The Economist pa ravno obratno. Slovenija iz 2. mesta padla na sramotno 20. mesto

LJUBLJANA – Slovenska vlada pod vodstvom Roberta Goloba in ugledna revija The Economist sta predstavili nasprotujoče si interpretacije gospodarskega stanja Slovenije v zadnjih dveh letih. Medtem ko vlada izpostavlja pozitivne vidike, kot so gospodarska rast in stabilnost, The Economist opozarja na znaten padec Slovenije na lestvici držav, ki se uspešno soočajo z inflacijo in gospodarskimi izzivi.

Vladna komunikacija optimizma

Vlada Roberta Goloba v svojih sporočilih poudarja predvsem pozitivne gospodarske kazalce. Med njimi izstopa poudarek na stabilnosti in predvideni gospodarski rasti za leto 2024. Golobova vlada promovira prizadevanja za uravnoteženje inflacije in vzdrževanje javnofinančne discipline. Vlada prav tako izpostavlja vlaganja v infrastrukturo in zelene projekte, ki naj bi dolgoročno pripomogli k trajnostni gospodarski rasti. Golobov kabinet trdi, da so trenutni izzivi prehodne narave in da bo Slovenija dosegla stabilnejše gospodarsko stanje v naslednjih letih, poroča domači medij Reporter.

Vlada Roberta Goloba trdi, da je glede trenutnega stanja inflacije in gospodarskih kazalcev Slovenija uspešna. Golob je večkrat poudaril, da se je inflacija v zadnjih mesecih znižala in da je trenutno približno 3,4 %, kar je precej pod povprečjem v evrskem območju. Poleg tega vlada izpostavlja visoko zaposlenost in rast plač, ki naj bi bila bistveno višja od inflacije, kar vlada vidi kot pomemben uspeh svojih ukrepov.

Vlada med ključnimi dosežki navaja zamejitev cen hrane in energentov, kar je pomagalo omiliti gospodarske pritiske na prebivalstvo. Po mnenju vlade so ukrepi, kot so regulacija cen energentov, zmanjšali inflacijske pritiske, zato vlada ne pričakuje nadaljnje visokih inflacijskih stopenj.

View this post on Instagram

A post shared by Robert Golob (@_robertgolob_)

Vendar The Economist kaže drugačno sliko: poudarja, da se Slovenija sooča z resnimi gospodarskimi izzivi, kar je razvidno iz njenega padca na lestvici uspešnosti obvladovanja inflacije. Slovenija je med leti 2021 in 2023 zdrsnila z 2. na 20. mesto. Razlog za to je predvsem visoka inflacija v letih 2022 in 2023 ter nižja gospodarska rast.

Tako je razvidno, da se vlada in mednarodni analitiki, kot The Economist, razlikujejo v interpretaciji trenutnih ekonomskih razmer, pri čemer vlada poudarja bolj pozitivne vidike, medtem ko The Economist opozarja na gospodarske težave, ki jih Slovenija še ni povsem prebrodila.

Vir: X

Analiza The Economist – Rekorden padec na lestvici

Po drugi strani je analiza The Economist precej bolj pesimistična. Slovenija je z 2. mesta leta 2021 padla na 20. mesto v letu 2023 glede na uspešnost soočanja z inflacijo in gospodarskimi težavami. To je največji padec v regiji, kar je zaskrbljujoče glede na to, da se številne države, kot sta Grčija in Južna Koreja, uvrščajo višje. Mednarodni strokovnjaki opozarjajo, da so visoka inflacija, ki je v Sloveniji leta 2022 presegla 8 %, in upočasnjena gospodarska rast glavni razlogi za ta padec, poroča The Economist.

Vlada je sicer prepoznala problem inflacije, vendar je svoj poudarek preusmerila na dolgoročne strukturne reforme, medtem ko se mnogi ekonomisti strinjajo, da so potrebni bolj urgentni ukrepi za boj proti takojšnjim inflacijskim pritiskom. The Economist prav tako poudarja, da so gospodarski kazalci, kot so gospodarska rast, inflacija in javni dolg, slabši od povprečja Evropske unije.

Razlika med retoriko in realnostjo

Vladni uradniki navajajo, da se Slovenija še vedno nahaja v fazi okrevanja po pandemiji in da so dolgoročne gospodarske politike usmerjene v trajnostno rast. Golobova vlada poudarja izboljšave na področju trga dela, kjer se brezposelnost ohranja na nizki ravni, ter rast zasebne porabe kot znak trdnosti gospodarstva. Kljub temu mnogi ekonomisti opozarjajo, da te politike ne rešujejo trenutnih težav z inflacijo in da je padec na lestvici The Economist znak za alarm.

Realna slika gospodarstva

Slovenija se sooča s kompleksnimi izzivi, vključno z upočasnjeno gospodarsko rastjo in zvišano inflacijo, ki sta posledici globalnih gospodarskih pritiskov in notranjih strukturnih težav. Po podatkih OECD se pričakuje, da bo gospodarska rast v prihodnjih letih dosegla 2,3 % letno, vendar pa bo inflacija še vedno predstavljala izziv.

Analiza The Economist in napovedi drugih mednarodnih virov, kot je OECD, kažejo, da se bo gospodarska rast v Sloveniji v prihodnje sicer stabilizirala, vendar bo potrebno več pozornosti nameniti trenutni inflaciji in gospodarski politiki, ki bo prinesla hitrejše rezultate. Slovenska vlada mora sprejeti odločne ukrepe za soočanje z izzivi, če želi ponovno pridobiti svoje mesto med uspešnimi gospodarstvi.

Kaj to pomeni za prihodnost?

Slovenija ima priložnost, da z izboljšano gospodarsko politiko ponovno napreduje na mednarodnih lestvicah. A kot opozarjajo v The Economist, trenutna vlada mora prepoznati resnost izzivov, predvsem visoko inflacijo in upad gospodarske rasti, ter ukrepati hitreje in bolj odločno. Napovedana strukturna reforma bo imela ključni vpliv na prihodnjo gospodarsko uspešnost in lahko Sloveniji omogoči, da se ponovno povzpne na višja mesta, poroča The Economist.

Napisal: N. Z.

Vir: The Economist, OECD, X, IG

“Laž na laž na laž?” Analizirali smo nasprotujoče si izjave Roberta Goloba! (VIDEO)


LJUBLJANA – Politični škandal okrog izjav Roberta Goloba je v zadnjih dneh sprožil številne polemike, predvsem zaradi neskladij v njegovih trditvah in uporabe spornega izraza “janšisti”. Golobove izjave, povezane z imenovanjem Tatjane Bobnar za notranjo ministrico, so bile deležne podrobne analize, saj so se v njih pojavila očitna neskladja. Obenem pa izraz “janšisti”, ki ga je uporabil v svojih izjavah, odpira širšo razpravo o politični polarizaciji v Sloveniji.

Na podlagi analize izjav Roberta Goloba je mogoče identificirati nekatere neskladnosti in potencialne anomalije, ki bi lahko kazale na laži ali napačne izjave. Oglejmo si vsako izjavo posebej:

Izjava št. 1: Robert Golob: “Preden sta bila oba imenovana, tako ministrica kot tudi direktor policije, jaz sem jih takrat prvič spoznal. To je bilo 31. maja, dan pred imenovanjem.”

V tej izjavi Robert Golob trdi, da je Tatjano Bobnar in direktorja policije prvič spoznal 31. maja, tik pred njunim imenovanjem.

Neskladja v izjavah o imenovanju Tatjane Bobnar

Prva neskladja v Golobovih izjavah se nanašajo na čas, ko je spoznal Tatjano Bobnar. V prvi izjavi je Golob trdil, da jo je spoznal 31. maja, tik pred njenim imenovanjem, kar pa je v popolnem nasprotju z njegovo drugo izjavo, v kateri navaja, da je Bobnarjeva z njim vzpostavila stik že pred volitvami, in sicer na svojo pobudo. Iz te izjave je mogoče sklepati, da je imel Golob z Bobnarjevo dogovor o kadrovski politiki v policiji še preden je bila uradno imenovana. Te neskladnosti vzbujajo dvome o transparentnosti in zakonitosti procesa imenovanja, kar bi lahko imelo širše politične posledice.

Izjava št. 2: Robert Golob: “Tatjana Bobnar je bila tista, ki je še pred volitvami v času, ko je bila zaposlena na policiji, iskala kontakt z mano, dvakrat bila pri meni na svojo lastno pobudo in ona je tista, ki je meni govorila o seznamu janšistov, s katerim bo počistila policijo, če bo le dobila priložnost, da postane notranja ministrica.”

Tukaj Golob trdi, da se je Tatjana Bobnar z njim srečala dvakrat na lastno pobudo že pred volitvami. To je neposredno v nasprotju s prvo izjavo, kjer trdi, da jo je prvič srečal šele 31. maja. Če sta se srečala že prej, prva izjava ni resnična, kar pomeni, da je bila v tem primeru podana napačna informacija.

Izjava št. 3: Robert Golob: “Edina resnica, ki jo je povedala, je bila ta, da sva se maja, preden je bila imenovana, dogovorila, da ima eno samo nalogo: to je da očisti policijo Janšistov. Ona je to ponovila včeraj in to je edina resnica, ki jo je povedala.”

Ta izjava potrjuje, da sta se pred njenim imenovanjem dogovorila o nalogi, ki jo bo imela kot notranja ministrica. Glede na izjavo št. 2, da sta se srečala še pred volitvami, je zdaj še bolj jasno, da je izjava št. 1, kjer trdi, da jo je prvič srečal šele 31. maja, neresnična.

Golob torej v tretji izjavi potrjuje, da sta se z Bobnarjevo dogovorila o njeni nalogi: “Ona je imela eno samo nalogo: očistiti policijo Janšistov,” je dejal v intervjuju, kar je poročal portal MMC RTV Slovenija. S tem je jasno nakazal, da je bil glavni cilj imenovanja politično motiviran, kar odpira vprašanja o nepristranskosti notranje ministrice.

Izjava št. 4: Robert Golob: “Skupen cilj vsem nam je bil, da očistimo Slovenijo (v tem primeru tudi policije) Janšizma. Zakaj? Mi smo šli na volitve s tem. Jaz se dobro spomnim, tudi v vašem studiu smo govorili; ko bomo in če bomo zmagali in če dobimo mandat ljudi in če kje kdo ve, veste to vi.”

V tej izjavi Golob potrjuje politični cilj odstranitve vpliva prejšnje oblasti (janšizma) iz policije, kar je usklajeno z izjavami iz št. 2 in 3. Vendar ne izpostavi nobenih novih informacij, ki bi neposredno razrešile ali potrdile časovno neskladje glede prvega srečanja z Bobnarjevo.

Analiza anomalij in potencialnih laži:

1. Neskladje glede časa prvega srečanja:

  • Izjava št. 1 trdi, da je Golob Tatjano Bobnar prvič spoznal 31. maja, kar pa je v nasprotju z izjavami št. 2 in 3, kjer trdi, da sta se srečala že pred volitvami. To časovno neskladje kaže na potencialno neresnico v izjavi št. 1.

2. Večkratne potrditve istega cilja:

  • Izjava št. 3 potrjuje tisto, kar je bilo omenjeno v izjavah št. 2 in 4, da je bil cilj “očiščenja janšizma” v policiji skupen. Tukaj ni jasnih neskladij, vendar ni dodanih novih podatkov, ki bi pomagali razjasniti laži iz prejšnjih izjav. Kljub vsemu pa v naslednjem intervjuju izjavi, da se nikoli ni vmešaval v policijo, kar ponovno kaže na neskladje v njegovih izjavah.

Zaključek analize: Največje neskladje se pojavlja pri izjavi št. 1 glede prvega srečanja z Bobnarjevo, saj druge izjave nakazujejo, da sta bila v stiku že prej. Če je bila izjava št. 2 resnična, je prva izjava o tem, da jo je prvič spoznal 31. maja, neresnična.

View this post on Instagram

A post shared by Odkrita Slovenija (@odkritaslovenija)

Pomen in posledice uporabe izraza “janšisti”

Izraz “janšisti” je politično obremenjen izraz, ki ga je Golob večkrat uporabil za opis podpornikov prejšnje vlade pod vodstvom Janeza Janše. Ta izraz se pogosto uporablja na politični levici kot pejorativen izraz, ki označuje pripadnike ali privržence stranke SDS in politike Janeza Janše.

Uporaba takega izraza v političnih razpravah prispeva k polarizaciji javnega mnenja in krepi delitve v družbi. Označevanje posameznih skupin s politično motiviranimi izrazi lahko vodi do še večje politične nestabilnosti in zmanjšanja zaupanja javnosti v institucije, kar je še posebej problematično v času, ko Slovenija potrebuje politično stabilnost.

Kritiki opozarjajo, da uporaba takih izrazov škoduje demokratičnemu dialogu in vodi v politični revanšizem. Poleg tega so takšne izjave pogosto izrabljene za mobilizacijo volivcev na eni strani političnega spektra, kar še dodatno poglablja razdeljenost med levo in desno politično opcijo v Sloveniji.

Kaj Roberta Goloba bremeni?

Robert Golob se trenutno sooča z več očitki in ovadbami. Njegove izjave o “čiščenju janšistov” iz policije so bile deležne ostrih kritik, saj naj bi s tem jasno nakazal politično motivirane čistke. Če bi se izkazalo, da so bila imenovanja in kadrovske spremembe v policiji izvedena zgolj iz političnih razlogov, bi to lahko pomenilo zlorabo položaja in kršitev zakona o javnih uslužbencih.

Poleg tega je Golob tarča ovadb zaradi suma zlorabe položaja in nezakonitega kadrovanja, kar bi lahko imelo resne pravne posledice zanj. Po informacijah, ki jih je poročal portal Siol.net, naj bi bili nekateri postopki imenovanja izvedeni mimo standardnih postopkov, kar bi lahko predstavljalo resno kršitev zakonodaje.

Kaj se lahko zgodi, če bo Robert Golob obsojen?

Če bi bil Robert Golob obsojen zaradi kršitev zakonodaje, povezanih s kadrovanjem in zlorabo položaja, bi to lahko imelo resne posledice za njegovo politično kariero. Obsojen predsednik vlade bi bil primoran odstopiti s funkcije, kar bi lahko sprožilo nove volitve. Slovenija bi se v tem primeru znašla v politični krizi, saj bi bilo potrebno hitro iskati novega voditelja ali koalicijsko večino.

Poleg tega bi Golobova obsodba lahko povzročila širše posledice za stranko Gibanje Svoboda, saj bi izguba voditelja močno oslabila njihovo pozicijo v parlamentu. V primeru predčasnih volitev bi bil politični prostor ponovno odprt za nove koalicijske dogovore, kar bi lahko privedlo do sprememb v vladi.

Kakšne so možnosti za nove volitve?

Če bo Golob dejansko obsojen in bo moral odstopiti, so možnosti za nove volitve precejšnje. V tem primeru bi bila potrebna ponovna politična reorganizacija, kar bi lahko trajalo več mesecev. Nove volitve pa bi lahko prinesle popolnoma nov politični zemljevid, saj bi stranke morale ponovno pridobiti zaupanje volivcev po morebitnem političnem škandalu. Glede na trenutne razmere bi lahko imela opozicija, predvsem stranka SDS, močne možnosti za povrnitev oblasti.

Politična polemika, povezana z izjavami Roberta Goloba in imenovanjem Tatjane Bobnar, je odprla številna vprašanja o politični etiki, transparentnosti in zakonitosti kadrovskih sprememb v Sloveniji. Uporaba izraza “janšisti” in obtožbe o političnih čistkah v policiji so razkrile globoko polarizacijo slovenske politike, ki jo bo težko preseči. Če bodo obtožbe zoper Goloba potrjene, lahko pričakujemo resne posledice za njegovo politično kariero in morebitne nove volitve, ki bodo še dodatno spremenile politično pokrajino v Sloveniji.

Napisal: N. Z.

Vir: X, www, zajem zaslona FB