Migracije so že več kot desetletje ena izmed najbolj perečih tem v evropski politiki, gospodarstvu in družbi. Številke, ki jih beležijo evropske institucije, govorijo same zase – leta 2022 je v Evropsko unijo iz držav zunaj EU prišlo približno 5,1 milijona priseljencev, kar je več kot dvakrat več kot leto prej. Povečan migracijski pritisk, ki ga poganjajo vojne, politična nestabilnost in gospodarske razlike, je sprožil val razprav – nekateri v migracijah vidijo priložnost, drugi pa nevarnost za stabilnost evropskih držav.

Ali se Evropa uči iz preteklosti?

Spomnimo se leta 2015 – obdobja, ko je begunska kriza dosegla vrhunec in evropske države niso bile pripravljene na množični prihod ljudi iz Bližnjega vzhoda in Afrike. Kaotične razmere na mejah, humanitarne katastrofe in politični pretresi so razdelili evropsko javnost in povzročili nekatere najbolj kontroverzne politične odločitve v sodobni zgodovini. Danes, skoraj desetletje kasneje, je pristop do migracij bolj usmerjen in načrtovan, a kljub temu Evropa ostaja razdeljena – med tistimi, ki zagovarjajo solidarnost in pomoč, ter tistimi, ki zagovarjajo strožji nadzor meja in omejitve.

Integracija – ključ do uspešne prihodnosti ali nerešljiva uganka?

Evropska unija že več let poudarja, da je integracija ključnega pomena za uspešno vključevanje priseljencev v družbo. Akcijski načrt za integracijo in vključevanje (2021–2027) opozarja, da lahko ustrezna integracija migrantov v trg dela prinese pomembne gospodarske koristi. A realnost na terenu ni tako enostavna – številne države se soočajo s težavami, kot so jezikovne ovire, kulturne razlike in pomanjkanje priložnosti za zaposlitev.

Nemčija, ki je v zadnjih letih sprejela največ migrantov, se danes spopada z visoko stopnjo brezposelnosti med priseljenci. Podobno težavo opažajo tudi v Franciji in Švedski, kjer se določeni deli priseljenskega prebivalstva težko vključijo v družbo, kar povzroča socialne napetosti. Po podatkih OECD je stopnja brezposelnosti med migranti v nekaterih evropskih državah bistveno višja kot pri domačem prebivalstvu, kar posledično povečuje socialno breme in frustracije med lokalnim prebivalstvom.

Varnost – dejstvo ali mit?

Ko govorimo o migracijah, se pogosto odpira tudi vprašanje varnosti. Kriminal, povezan z migranti, je tema, ki pogosto polni naslovnice – a kakšna je dejanska slika? Po podatkih Europola so se v nekaterih državah, ki so sprejele večje število migrantov, res povečali napadi z noži in spolni napadi, pri čemer so storilci pogosto tujci. A hkrati podatki kažejo, da velika večina migrantov ne predstavlja nobene varnostne grožnje.

Problem pogosto ni zgolj prisotnost migrantov, temveč način, kako se jih obravnava in vključuje v družbo. Ko posamezniki ostanejo na družbenem robu, brez dela, brez dostopa do izobraževanja in z občutkom izključenosti, to lahko vodi v kriminalna dejanja – tako kot pri vsakem drugem segmentu prebivalstva, ne glede na narodnost.

Evropska migracijska politika – enoten pristop ali vsak po svoje?

Evropska unija je v zadnjih letih naredila več korakov k bolj sistematičnemu pristopu do migracij. Reforma evropskega azilnega sistema, ki je bila sprejeta leta 2024, naj bi zagotovila pravično porazdelitev odgovornosti med državami članicami ter učinkovit in hitrejši azilni postopek. A kljub temu so razlike v nacionalnih politikah še vedno ogromne.

Danska, Avstrija in Madžarska so v zadnjih letih zaostrile azilno politiko, zmanjšale socialne ugodnosti za migrante in uvedle strožje deportacijske postopke. Na drugi strani so Nemčija, Švedska in Francija obdržale bolj odprt pristop, a se hkrati spopadajo s pritiskom javnosti, ki zaradi gospodarskih razmer in varnostnih vprašanj zahteva spremembe.

Slovenija – država tranzita ali končna destinacija?

Slovenija, kot del balkanske migracijske poti, je v zadnjih letih doživela povečan pritisk migrantov, ki potujejo proti zahodu. Leta 2022 je kar 87 % priseljencev v Slovenijo prišlo iz držav zunaj EU. Večina jih ne ostane tukaj, temveč pot nadaljuje proti Nemčiji ali Italiji, kar pomeni, da Slovenija pogosto nosi breme upravljanja začasnih migracijskih valov, a se dolgoročno ne sooča z enakimi izzivi kot nekatere večje evropske države.

Kljub temu pa integracija tistih, ki se odločijo ostati, ostaja izziv – kako zagotoviti dostop do zaposlitve, jezikovnih tečajev in stanovanja, ne da bi pri tem preobremenili že obstoječe socialne sisteme? To je vprašanje, ki si ga postavljajo številni odločevalci.

Prihodnost migracij v Evropi – kje so rešitve?

Migracije so kompleksna tema, ki se ne more rešiti čez noč. Evropa bo morala v prihodnosti najti ravnovesje med varnostjo, spoštovanjem človekovih pravic in ekonomskimi realnostmi. Strožji nadzor meja, učinkovitejše azilne procedure in boljša integracija so ključni elementi dolgoročne strategije.

A ne gre le za politike in številke – gre tudi za družbeno klimo, za vprašanje, kako bodo migranti sprejeti in kako bodo lahko prispevali k družbi. Bo Evropa sposobna obvladati migracije kot priložnost ali bo ostala ujeta v nenehne konflikte in delitve? Odgovor bo oblikoval prihodnost celine.

Pripravil: E. K. Vir: Demokracija, Freepik

Na ministrstvu za notranje zadeve so jasno in glasno zavrnili govorice, da Slovenijo čaka “migrantski val” več kot 2500 prosilcev za azil iz drugih držav EU. Gre za napačne interpretacije podatkov, ki so, kot pravijo, namenjene predvsem ustvarjanju zmede in vzbujanju strahu.

Resnična slika vračanj: številke ne lažejo, a jih je treba znati brati

Včasih številke povedo več, kot si mislimo, a le če jih razumemo v pravem kontekstu. Slovenija je lani prejela 362 zahtev za predajo prosilcev za azil, a je bilo od teh realiziranih zgolj 150. Ali se to res lahko interpretira kot množično vračanje? Težko. Dejansko gre za manj kot polovico vseh zahtev, kar jasno kaže, da sistem vračanja ni avtomatiziran in vključuje kompleksne postopke, ki upoštevajo specifične okoliščine posameznikov.

Na prvi pogled bi morda lahko kdo dejal, da so številke visoke – in res je, v letu 2024 je bilo v Sloveniji vloženih kar 5173 prošenj za mednarodno zaščito. A polovica teh (2597) pripada osebam, ki so že podale prošnje v drugih državah EU, kar pomeni, da Slovenija za njih ni odgovorna, ne glede na to, kje trenutno bivajo.

Kako deluje Dublinska uredba: birokratski labirint ali pravično orodje?

Pravila igre so jasna – Dublinska uredba določa, da mora država, kjer je prosilec prvič registriran, obravnavati njegovo prošnjo. To pomeni, da prosilci ne morejo izbirati, katera država članica EU bo obravnavala njihovo prošnjo. Vendar pa so postopki daleč od preprostih. Vsaka država članica mora najprej dokazati, da je bila prošnja prvotno vložena pri njej, kar vključuje preverjanje sistema Eurodac, izmenjavo dokumentacije in, seveda, morebitne pravne pritožbe.

Se vam zdi, da vse skupaj zveni kot dolgotrajna birokracija? Prav imate. Proces vračanja je v resnici poln zapletov, kar pogosto pomeni, da mnoge predaje sploh niso izvedene – bodisi zaradi pomanjkanja dokazov bodisi zaradi preteklih rokov. Slovenski primer ni izjema. Več kot polovica zahtev za predajo se zaključi brez dejanskega vračanja prosilcev.

Zanimivosti iz leta 2024: Nemčija na vrhu, Francija v ozadju

Ko govorimo o vračanjih prosilcev, je zanimivo pogledati, iz katerih držav prihajajo zahteve. Največ zahtev je Slovenija prejela iz Nemčije – kar 169. Za njo sledijo Švica, Avstrija, Italija in šele nato Francija. Zakaj je Nemčija tako izstopajoča? Odgovor se skriva v njeni velikosti in uveljavljeni politiki mednarodne zaščite, ki pritegne prosilce z vse Evrope.

Kljub temu je število realiziranih predaj nizko. To potrjuje, da slovenski sistem ravnanja z mednarodnimi prosilci ni preobremenjen, kot bi želeli prikazati nekateri skeptiki. Ministrstvo poudarja, da je proces vračanja formaliziran in zahteva tesno sodelovanje obeh držav – tako tiste, ki želi predati prosilca, kot tiste, ki ga mora sprejeti.

Interpretacije podatkov: kje je meja med resnico in manipulacijo?

Čeprav se številke zdijo impresivne, realnost pogosto ne sovpada z njihovo interpretacijo. Zavračanje posploševanj je ključno, ko gre za tako občutljive teme, kot je obravnava prosilcev za azil. Ministrstvo za notranje zadeve je opozorilo, da takšne interpretacije le poslabšujejo javno percepcijo in ustvarjajo neutemeljeno paniko.

Spomnimo se tudi, da postopek ni zgolj birokratski – gre za ljudi, katerih usoda je odvisna od teh odločitev. “Obravnavamo ljudi, ne številk,” pravijo na ministrstvu in dodajajo, da mora biti vsak primer skrbno obravnavan, saj lahko napaka pomeni trajne posledice za prosilca.

Slovenija in njena vloga v evropskem azilnem sistemu

Slovenija, kot ena od manjših članic EU, igra posebno vlogo v mednarodnem sistemu zaščite. Kljub manjšim zmogljivostim je država pokazala zavezanost spoštovanju pravil, hkrati pa jasno postavila meje, da ne bi postala tarča manipulacij.

Pomislekov glede morebitnih zlorab sistema ne manjka – zato je ključno, da država dosledno preverja okoliščine vsake zahteve za predajo. Tudi če Slovenija prejme zahtevo, ima vedno možnost zavrniti sprejem, če ugotovi, da zanjo ne obstajajo pravne osnove. To je pomembno sporočilo za vse, ki menijo, da je Dublinska uredba le breme za manjše države.

Pogled v prihodnost

Ob množici nasprotujočih si informacij je ključno, da se javnost zanaša na preverjena dejstva in ne na manipulacije, ki služijo le ustvarjanju preplaha. Slovenija ne čaka migrantski val, temveč urejen sistem, ki temelji na zakonodaji in spoštovanju človekovih pravic. A hkrati se moramo zavedati, da je vprašanje migracij del širše evropske razprave, v kateri ima tudi Slovenija pomembno besedo.

Koliko žepnine prejmejo prosilci za azil vsak mesec v Sloveniji?

Vir: poroča MMC RTV SLO.

Napisal: N. Z.

ŠVEDSKA – 79 % beguncev se vrača na počitnice v svoje matične države

Nedavna anketa, ki jo je izvedel švedski spletni časopis Bulletin v sodelovanju z raziskovalnim podjetjem Novus, je razkrila presenetljivo dejstvo: kar 79 % beguncev, ki so v Švedski pridobili azil, se je po prihodu v Evropo vrnilo na dopust v svoje matične države, kljub temu, da so trdili, da bežijo pred vojno ali preganjanjem (Remix News, 2022). To je sprožilo številna vprašanja glede legitimnosti njihovega azilnega statusa in dejanske potrebe po zaščiti.

Revoke their passports and deport them immediately. pic.twitter.com/Hu1dZFge6d

— iamyesyouareno (@iamyesyouareno) July 24, 2024

Kritika in politične posledice

Kritiki trdijo, da tovrstna potovanja kažejo na to, da begunci niso resnično ogroženi, saj bi se v nasprotnem primeru težko vrnili v domovino, kjer naj bi bili izpostavljeni nevarnosti (Ground News, 2022). Prav tako opozarjajo, da so takšna dejanja nezdružljiva s pravico do azila, ki naj bi bila namenjena zaščiti pred grožnjami. Po mnenju nekaterih političnih skupin to spodkopava zaupanje v azilni sistem ter ga spreminja v farsa (Breitbart, 2022).

V Švedski za zdaj ni zakonskih omejitev za tovrstna potovanja, vendar se je Nemčija že odločila za ukrepe. Po navedbah nemškega portala Reporter lahko begunci, ki odidejo na počitnice v domovino, izgubijo azilni status. Prav tako naj bi imela Švica podobne ukrepe, s katerimi poskušajo omejiti tovrstne prakse (DW, 2017).

Razlogi za vračanje

Po anketi med begunci, ki bivajo na Švedskem, je bilo ugotovljeno, da se velika večina beguncev, ki so potovali v domovino, ni nameravala vrniti trajno. Kar 81 % anketirancev meni, da je Švedska boljša država za vzgojo otrok, le 2 % pa jih je izrazilo željo po trajni vrnitvi v domovino (Remix News, 2022). Razlogi za ta potovanja so pogosto obiski družine ali poslovni razlogi, kar po njihovih besedah ne pomeni, da želijo trajno zapustiti Švedsko (Ground News, 2022).

Širši vplivi in odzivi

V zadnjih letih se je to vprašanje pojavilo v več evropskih državah, kjer so begunci zaprosili za azil, nato pa se vrnili v svoje matične države. Nemčija je na primer dokumentirala več sto primerov, ko so begunci odšli na počitnice v domovino, kljub temu, da so trdili, da bežijo pred preganjanjem (DW, 2017). To je sprožilo politične razprave in pozive k strožji regulaciji azilnega sistema.

V Sloveniji, čeprav podobnih primerov ni veliko, bi takšna praksa lahko sprožila razpravo, zlasti med političnimi strankami, ki se osredotočajo na migracijska vprašanja. Nekateri opozarjajo, da bi lahko takšna potovanja pomenila zlorabo azilnega sistema in posledično zmanjšanje zaupanja javnosti vanj.

Vprašanje vračanja beguncev v njihove matične države postavlja pod vprašaj samo definicijo azilnega statusa. Čeprav nekatere evropske države že uvajajo strožje ukrepe, Švedska zaenkrat ostaja odprta za tovrstna potovanja. Vendar pa je jasno, da bo pritisk javnosti in političnih skupin morda vodil do sprememb tudi v prihodnje.

Napisal: N. Z.

Vir: X, Freepik