Borut Pahor zavrnil funkcijo, ki bi jo želel vsak
Zakaj Borut Pahor ni kandidiral za posebnega odposlanca EU?
ODLOČITEV, KI PRESENEČA IN HKRATI ODPIRA VPRAŠANJA
Borut Pahor, nekdanji predsednik Republike Slovenije, je s svojim javnim pismom, objavljenim tik pred iztekom roka za prijavo na razpis za posebnega odposlanca EU, poskrbel za nemalo dvignjenih obrvi. Zakaj nekdo, ki se ponaša z bogato politično kariero in dolgoletnimi izkušnjami v mednarodnih krogih, raje stopi korak nazaj, ko bi lahko prav ta trenutek okrepil svojo prisotnost na evropskem parketu? Pahorjev razmislek, razdelan v sedmih točkah, ni le politično sporočilo – je ogledalo sodobnim političnim dilemam.
“PRILOŽNOST” Z ENOLETNIM ROKOM TRAJANJA
Eno od ključnih vprašanj, ki jih Pahor izpostavlja, je dolžina mandata za posebnega odposlanca za dialog Beograd-Priština. Medtem ko drugi razpisi zagotavljajo dvakrat daljše mandate, kar omogoča konsistentnost in bolj strateški pristop, je mandat za ta specifičen položaj omejen na eno leto. Resno? Eno leto za reševanje konfliktov, ki segajo desetletja nazaj? Kot bi nekomu dali šest mesecev, da prenovi hišo s temeljnimi razpokami in polovično podrto streho. “To dejstvo in sporočilo, ki ga daje ta odločitev, se mi zdita zgrešeni,” ugotavlja Pahor.
DIPLOMATI ALI POLITIKI? ODLOČITEV, KI DELI MNENJA
Drugi razlog, ki ga nekdanji predsednik izpostavlja, je premik v naravi vlog posebnih odposlancev – od političnega posredovanja k tehničnemu dialogu. V neformalnih pogovorih naj bi, kot pravi Pahor, postalo jasno, da je izbira usmerjena predvsem k iskanju kariernih diplomatov. In čeprav je to razumljivo – tehnokratski pristopi so pač varna izbira – se poraja vprašanje, ali regija, ki potrebuje močne politične geste, res potrebuje še več tehničnih pogajanj? Če bi Balkan potreboval zgolj “tehnične dialoge”, bi jih verjetno že rešili kje med tretjo in četrto kavo pogajalskih ekip.
GEOPOLITIČNE IGRE NA ODPRTI SCENI
Pahorjeva odločitev, da ne kandidira, je močno prepletena z realnostjo širše evropske politike. Prihodnost regije Zahodnega Balkana se že vrsto let vije med obljubami o širitvi Evropske unije in resničnostjo, ki tej regiji pogosto postavlja ovire. Kot ugotavlja Pahor, bi hitrejši vključitvi Črne gore in Albanije v EU lahko bili “iz številnih razlogov mikavni”, vendar se sprašuje, ali bi to pospešilo ali upočasnilo dialog med Beogradom in Prištino. Očitno je, da evropski birokratski stroji pogosto delujejo v svojem tempu – nekje med polžjim korakom in popolnim mirovanjem.
OSEBNI VIDIKI: MED KARIERO IN ETIKO
Poleg širših političnih analiz Pahor odkrito razkriva tudi osebne razloge za svojo odločitev. Kot nekdanji predsednik države in človek s številnimi mednarodnimi povezavami bi bil očitno močan kandidat, vendar se zaveda, da bi lahko prav njegova preteklost – in morda percepcija o njegovem vplivu – predstavljala oviro. “Strah, da bi bil lahko zaradi mojih preteklih visokih političnih funkcij samovoljen, je neupravičen,” pravi Pahor. (poroča Delo). Vendar, kako se soočiti s percepcijami, ki jih pogosto narekujejo mediji ali, še huje, politični nasprotniki?
PODROBNOSTI, KI OSVETLIJO ODRINJENE VIDIKE
Pahorjeva odločitev pa ne razkriva le razmer v Bruslju in na Balkanu, temveč tudi zanimive vpoglede v lokalne slovenske okoliščine. Aprila 2024 naj bi ga takratni posebni odposlanec Miroslav Lajčak povabil, naj prevzame položaj, a podaljšanje Lajčakovega mandata je Pahorja postavilo v čakanje. Po drugi strani pa je, kot pravi sam, sklenil nekatere “komercialne pogodbe” z govorničkimi organizacijami, ki bi bile v konfliktu z morebitno funkcijo. Kaj to pomeni? Da je nekdanji predsednik raje izbral svobodo zasebnega sektorja kot okove birokracije? Ali da je ocenil, da mu enoletni mandat ne ponuja pravega izziva? Odgovor, kot običajno, verjetno leži nekje vmes.
KAJ POMENI ODLOČITEV ZA SLOVENIJO IN REGIJO?
Borut Pahor se zdaj, kot je zapisal, posveča delu v zavodu Prijatelji Zahodnega Balkana. Njegovo umikanje s političnega prizorišča na tej ravni je zagotovo izguba – tako za Slovenijo kot za regijo. A hkrati ostaja pomemben glas, ki bo, čeprav iz ozadja, še naprej vplival na dogajanje. Pahorjevo pismo ne ponuja zgolj pojasnil, temveč tudi opozorila – o nevarnostih fragmentacije evropske politike in pomanjkanju vizije za Zahodni Balkan. Vprašanje, kdo bo naslednji posebni odposlanec, pa ostaja odprto – in z njim tudi prihodnost dialoga, ki se, kot vse kaže, premika bolj počasi kot hitro.
Napisal: N. Z.
Vir: X
Borut Pahor z drznim novoletnim voščilom: “Če je bilo preveč poredno, ste si sami krivi!”
Nekdanji predsednik Republike Slovenije Borut Pahor znova dokazuje, zakaj ga mnogi imenujejo najpristnejši in najbolj sproščen politik v zgodovini države. Čeprav se je njegova uradna politična pot zaključila, očitno še vedno ve, kako pritegniti pozornost – tokrat s fotografijo in voščilom, ki sta sprožila plaz odzivov na družbenih omrežjih.
Drzen kot vedno – tudi brez politične funkcije
Pahor, ki je že med predsedniškim mandatom izstopal po svoji neposrednosti in sposobnosti, da združuje formalnost s sproščenostjo, je ob koncu leta 2024 svojim sledilcem pripravil prav posebno presenečenje. Na svojem Instagramu je delil fotografijo, ki je bolj kot na političnega veterana spominjala na naslovnico modnega časopisa. Zapeljiv pogled, sproščena poza in besede, ki jih ne bi pričakovali od bivšega predsednika: “Važno je, da se v ‘lajfu’ tudi malo zabavamo.”
Novoletno voščilo, ki je dvignilo prah
Poleg fotografije je objavil tudi nekaj misli, ki so bile tako duhovite kot malce provokativne. “Kolikor je bilo mogoče in včasih nemogoče, sem izpolnil obljubo in na vašo željo posnel video čestitke za tiste, ki jih imate radi,” je zapisal. Sledilcem, ki so ga prosili za malce drznejši pristop, pa je naravnost odgovoril: “Tisti, ki ste me prosili, naj bo voščilo malo poredno, ste si sami krivi, če je bilo preveč poredno.”
Kdo je Borut Pahor po Borutu Pahorju?
Kljub temu, da je Pahor znan po svojem lahkotnem in zabavnem pristopu, njegovih potez nikoli ne gre podcenjevati. Številni menijo, da s takšnimi objavami preizkuša meje, kako daleč lahko gre politik, ki se je po uradni funkciji preobrazil v nekakšnega družbenega vplivneža. A Pahor ni zgolj nekdanji predsednik – je nekdo, ki v javnosti ohranja posebno mesto, saj ve, kako stopiti izven formalnih okvirjev in se približati ljudem.
Odzivi: Od navdušenja do kritike
Kot vedno, so bili odzivi mešani. Ena stran je navdušena nad Pahorjevo sproščenostjo, ki v slovenskem političnem prostoru nima pravega para. Drugi pa so menili, da nekdanjemu predsedniku takšne objave ne pritičejo in da bi moral ohraniti več dostojanstva. Toda, če smo se česa naučili iz Pahorjeve politične in osebne poti, je to, da ga ne zanimajo pričakovanja – vedno bo deloval po svoje, in to s šarmom, ki ga težko spregledaš.
Je to začetek nove ere vplivneža Pahorja?
Medtem ko se mnogi nekdanji politiki po upokojitvi umaknejo iz javnega življenja, Pahor očitno uživa v svoji vlogi javne osebnosti. Njegova prisotnost na družbenih omrežjih je živahna, objave pa kombinirajo nostalgične utrinke, aktualne misli in, kot smo videli tokrat, tudi malo drznosti. V marsičem je redefiniral, kako lahko nekdanji voditelji ohranijo stik z javnostjo, ne da bi se popolnoma oddaljili od svojega prejšnjega dela.
Borut Pahor ostaja enigma
Medtem ko drugi nekdanji voditelji ohranjajo strogo formalnost, Pahor preprosto počne, kar mu je všeč – in očitno uživa pri tem. Novoletno voščilo, ki je sprožilo plaz komentarjev, je samo še en dokaz, da je Borut Pahor nekdo, ki zna presenetiti, zabavati in (vsaj delno) tudi provokativno spodbuditi razmislek. Kot pravi sam: “Važno je, da se zabavamo.” In v tem je res mojster.
Napisal: E. K.
Vir: Instagram
Borut Pahor razkril skrivnost ob rojstvu svojega sina Luka
Ko Borut Pahor deli osebne trenutke, to vedno pritegne pozornost – in tokrat ni bilo nič drugače. Nekdanji predsednik republike, ki si je pri ljudeh prislužil sloves preprostega in srčnega človeka, je nedavno na svojem Instagram profilu razkril drobec iz preteklosti, ki je obenem ganljiv in nekoliko presenetljiv. Na trenutek, ko je leta 1997 prvič postal oče, ima Pahor večinoma zamegljene spomine – a njegova mama očitno ne. Prav iz njenega arhiva je priromala fotografija, ki zdaj osvetljuje ta poseben del njegovega življenja.
Ko spomini oživijo: leto 1997 skozi Pahorjevo pripoved
Na fotografiji iz decembra 1997, posneti za revijo Lady, Pahorjeva partnerica Tanja Pečar v naročju drži njunega novorojenega sina Luka, Borut pa ju gleda s ponosom, ki ga lahko razume samo nekdo, ki je prvič postal starš. A poleg te klasične družinske idile pozornost pritegne še nekaj – ogromen plišasti slon, ki skoraj ukrade sceno. Ta nenavadno velik spominek je imel svoje posebno ozadje: šlo je za darilo Janeza Podobnika, tedanjega predsednika Državnega zbora, ki je s tem simboličnim poklonom izrazil svoje dobre želje mladi družini.
Slon – ikonični simbol sreče in dolgoživosti – je takrat postal del družinskega doma, a njegova zgodba tukaj še ni končana.
Od domačega praga do otroških src
Vse igrače, ki so jih Pahorjevi prejeli ob rojstvu sina, so kmalu našle nove lastnike. Družina jih je namreč podarila otrokom v bolnišnici v Stari Gori, ustanovi, kjer so bivali in se zdravili otroci z različnimi zdravstvenimi težavami. To ni bil le dobrodelni korak, ampak simbolično dejanje, ki je poudarilo, kako srečo deliti tudi z drugimi. Darovanje ni bilo naključno – Pahor in njegova partnerica sta verjela, da je njihov sin imel privilegij priti na svet v zdravem okolju, zato sta želela vsaj del tega prenesti tudi na manj srečne.
Če pomislimo: koliko ljudi danes ob rojstvu otrok razmišlja o tem, kako preseči osebno veselje in z njim obogatiti še druge? To, da se je družina odločila za takšno gesto, doda pomembno noto humanosti k sicer strogo zasebni zgodbi.
Fotografija – več kot le slika
Medtem ko Pahor priznava, da se te fotografije sploh ni spomnil, jo njegova mama hrani že več kot dve desetletji. Morda je prav v tem čar takšnih arhivov: pokažejo nam trenutke, ki so se morda izgubili v hitrem tempu vsakdanjika, a so za tiste, ki nas imajo najraje, vedno ostali dragoceni.
Če pogledamo zgodovinski kontekst, leto 1997 ni bilo zgolj leto Pahorjeve osebne prelomnice, temveč tudi čas političnih sprememb, ko je bil Borut eden izmed bolj perspektivnih in priljubljenih politikov na levi strani političnega spektra. Tako je zanimivo opazovati kontrast med javno podobo mladega politika in njegovo intimno vlogo kot očeta.
Zakaj nas ta zgodba pritegne?
Morda zato, ker Pahor s tovrstnimi delitvami spominov pokaže, da so tudi najbolj javne osebnosti v svojem jedru povsem običajni ljudje – starši, partnerji, sinovi. Njegov pristop k pripovedovanju teh zgodb je pogosto začinjen z rahlo nostalgičnim tonom, kančkom humorja in skrbno premišljeno mero iskrenosti, ki ljudi pritegne na povsem človeški ravni.
Navsezadnje, ali ni to tisto, kar vsi iščemo – zgodbe, v katerih najdemo drobec sebe? Ko vidimo, kako nekdanji predsednik pripoveduje o preprostem trenutku družinske sreče, nas to morda spomni, da so najlepši trenutki pogosto tisti, ki jih na hitro pozabimo, a jih drugi za nas ohranijo.
Napisal: E. K.
Vir: Instagram
NATO z novim vodstvom, čestital tudi Borut Pahor: “To je priznanje celotni regiji”
LJUBLJANA – Imenovanje Radmile Šekerinske na prestižen položaj namestnice generalnega sekretarja zveze NATO je sprožilo val odzivov v regiji in širše. Dogodek, ki bi ga nekateri morda označili za “še eno imenovanje v visokih krogih”, je v resnici mnogo več – signal, da Zahodni Balkan počasi, a vztrajno postaja del širših mednarodnih tokov. A kaj to v resnici pomeni za regijo? In kako se v zgodbo umešča Slovenija?
Od prizadevne političarke do svetovne arene
Radmila Šekerinska, nekdanja ministrica za obrambo Severne Makedonije in arhitektka vstopa te države v NATO, nikakor ni neznanka. Njena politična pot, pogosto prepredena z izzivi, kritikami in preboji, je odraz širše zgodbe Zahodnega Balkana – regije, kjer politika pogosto deluje kot minno polje, polno zamer iz preteklosti, sporov o ozemljih in vprašanj identitete. A Šekerinski je uspelo nekaj, kar mnogim ni: preseči lokalne okvire in se uveljaviti na mednarodni sceni.
Seveda bi lahko kdo cinično pripomnil, da gre “samo za še eno imenovanje” – vendar bi bil to podcenjujoč pogled na položaj, ki v resnici prinaša ogromno odgovornosti. Kajti biti namestnica generalnega sekretarja NATO ni zgolj birokratska vloga; to pomeni sodelovanje pri usmerjanju politike enega največjih zavezništev na svetu.
Slovenski doprinos in Pahorjev vpliv
Borut Pahor, nekdanji predsednik Slovenije, ki si je v zadnjih letih močno prizadeval za krepitev dialoga med Zahodnim Balkanom in Zahodom, je bil med prvimi, ki je Šekerinski čestital. Na družbenih omrežjih je zapisal: “Ponosni smo, da je Radmila članica svetovalnega odbora našega zavoda Prijatelji Zahodnega Balkana. Njeno imenovanje ni samo njen osebni dosežek, temveč priznanje celotni regiji.” Ob tem ji je zaželel uspešno opravljanje “zahtevnega in odgovornega dela” ter izrazil upanje, da bo s svojo odločnostjo in vizijo pomembno prispevala k stabilnosti zavezništva. Vir: Twitter Boruta Pahorja.
Pahorjev zavod Prijatelji Zahodnega Balkana (FoWB), ki deluje v Ljubljani, si že vrsto let prizadeva za tesnejše povezovanje med regijo in Evropsko unijo ter NATO. Zavod je eden redkih slovenskih projektov, ki skušajo preseči tradicionalno ozko gledanje na zunanje zadeve in vključiti širši regionalni kontekst. Šekerinska, kot članica svetovalnega odbora, je k temu dodala svojo politično težo in izkušnje.
Zahodni Balkan: Od periferije do jedra?
Imenovanje Radmile Šekerinske na visoko funkcijo v NATO odpira pomembna vprašanja o prihodnosti Zahodnega Balkana v evroatlantskih integracijah. Kljub temu da je Severna Makedonija, zahvaljujoč tudi njenemu trudu, že članica NATO, ostajajo mnoge države regije – na primer Bosna in Hercegovina, Kosovo in Srbija – na razpotju. Šekerinskino imenovanje pošilja pomembno sporočilo: Zahodni Balkan ni več le “obrobni igralec”, temveč regija z ljudmi, ki lahko prispevajo k oblikovanju globalnih politik.
A naj ne bo pomote: to imenovanje samo po sebi ne bo rešilo globokih težav regije, kot so korupcija, politična nestabilnost in zamujanje reform. Kritiki bi lahko upravičeno opozorili, da gre za simbolično gesto, ki malo prispeva k resničnim spremembam. A po drugi strani, ali ni simbolika tista, ki pogosto premika kolesje sprememb? Tudi Slovenija je vstopila v NATO in EU z določenimi pričakovanji, a je trajalo leta, da so bili vidni konkretni rezultati.
Povezava s Slovenijo je več kot samo podpora
Slovenija, ki se pogosto predstavlja kot most med Zahodnim Balkanom in Zahodom, ima pri tem pomembno vlogo. FoWB, ki ga vodi Borut Pahor, je eden od redkih zavodov, ki uspešno združuje politične in intelektualne moči regije. To, da je Radmila Šekerinska aktivna v tem zavodu, kaže na tesne vezi med regijo in Slovenijo.
Pahor je večkrat poudaril, da Slovenija ne sme zanemariti Zahodnega Balkana, saj je stabilnost te regije ključna tudi za slovenske interese. Šekerinskino imenovanje bi tako lahko razumeli kot potrjevanje teh prizadevanj – a ali bo to dovolj, da Zahodni Balkan premaga stare zamere in razkol? Verjetno ne. A kot pravi stara modrost: vsak korak šteje.
Kaj prinaša prihodnost?
Čeprav je imenovanje Radmile Šekerinske za namestnico generalnega sekretarja NATO nedvomno pomemben mejnik, ostaja odprto vprašanje, kako bo to vplivalo na Zahodni Balkan in njegovo vlogo v mednarodni politiki. Bo regija končno dosegla stabilnost, ki si jo že dolgo želi, ali bo ostala ujetnica svojih notranjih sporov?
Ena stvar pa je gotova: Slovenija, prek svojih projektov in ljudi, kot je Borut Pahor, igra pomembno vlogo pri povezovanju regije z Zahodom. In to imenovanje je še en dokaz, da so tudi majhne države, kot je Slovenija, lahko pomemben igralec na veliki politični šahovnici.
V času, ko Zahodni Balkan še vedno išče svoje mesto v Evropi, je imenovanje Radmile Šekerinske v NATO pomemben znak priznanja, da regija ni zgolj vir težav, temveč tudi potencialnih rešitev. Ob tem pa ne gre pozabiti, da simbolika – četudi močna – ne bo zadostovala. Bodo resnične spremembe sledile? To je vprašanje, ki ga bodo morali v prihodnje reševati vsi – tako Severna Makedonija, Zahodni Balkan kot tudi Slovenija.
Vir: Twitter Boruta Pahorja, www.
Napisal: N. Z.
Borut Pahor prejemnik te prestižne nagrade …
GOTHA – Borut Pahor, nekdanji predsednik Republike Slovenije, danes, 18. novembra 2024, prejema prestižno nagrado Wilhelm-Bock-Preis za svoje izjemne dosežke na področju demokracije in družbenega razvoja v Srednji in Vzhodni Evropi. Slovesnost bo potekala v znamenitem Gothaer Tivoliju, zgodovinski stavbi, kjer je bila leta 1875 ustanovljena socialdemokratska stranka. Dogodek se bo začel ob 18. uri, prisotni pa bodo številni ugledni gostje, ki bodo počastili Pahorjevo delo.
Kaj je nagrada Wilhelm-Bock-Preis?
Nagrada Wilhelm-Bock-Preis je priznanje nemške socialne demokracije, ki ga podeljuje fundacija Friedrich Ebert Stiftung v sodelovanju z mestom Gotha. Namenjena je posameznikom, ki se s svojim delom zavzemajo za demokratične vrednote, socialno pravičnost in evropsko sodelovanje. Poimenovana je po Wilhelmu Bocku, pomembnem nemškem socialdemokratu, ki je močno vplival na razvoj političnega gibanja v Nemčiji. Med preteklimi prejemniki so izstopajoče osebnosti, ki so zaznamovale evropski politični prostor, kar dokazuje, da je Pahorjevo delo deležno mednarodnega priznanja.
Zakaj Pahor?
Pahor je eden redkih slovenskih politikov, ki mu je uspelo preseči lokalne okvire in vplivati na širšo evropsko regijo. V svoji karieri, ki traja že več kot tri desetletja, je zasedal ključne položaje – bil je predsednik vlade (2008–2012) in predsednik republike (2012–2022). V teh vlogah se je Pahor zavzemal za dialog in sodelovanje med državami, kar je ključno za stabilnost in napredek v Srednji in Vzhodni Evropi. Njegov slog vodenja, pogosto označen kot “mehka diplomacija”, je včasih dvigoval obrvi, saj so kritiki opozarjali, da je preveč osredotočen na simboliko. Kljub temu so rezultati, kot so uspešna vključitev Slovenije v Schengenski prostor in evroobmočje, neizpodbitni.
Čeprav je nagrada nedvomno čast, se pojavljajo vprašanja, koliko konkretnih rezultatov so Pahorjeva prizadevanja dejansko prinesla. Nekateri mu očitajo, da se preveč osredotoča na svojo javno podobo, pogosto prek objav na družbenih omrežjih, kar naj bi bilo po mnenju kritikov manj pomembno kot dejanska vsebina njegovega dela. Prav tako se pojavlja vprašanje, ali so vrednote, za katere se Pahor zavzema, resnično implementirane v državah, kjer je poskušal vplivati. Vendar nagrada Wilhelm-Bock-Preis poudarja prav njegovo osebno angažiranost in prizadevanja za spodbujanje dialoga, kar je v času naraščajočih političnih napetosti v regiji vsekakor pomembno.
Slovenski vpliv in širši pomen
Za Slovenijo je Pahorjev uspeh še posebej pomemben, saj poudarja vlogo države kot aktivnega igralca na evropskem prizorišču. Prejem te nagrade Slovenijo postavlja ob bok državam, ki so znane po svojem prispevku k demokraciji in socialni pravičnosti. Obenem pa dogodek postavlja vprašanje, ali bo Pahor s to nagrado okrepil svojo politično vlogo tudi po zaključku predsedniškega mandata.
Nagrada Wilhelm-Bock-Preis za Boruta Pahorja je priznanje njegovemu dolgoletnemu delu za krepitev demokracije in socialne pravičnosti v Srednji in Vzhodni Evropi. Čeprav ostaja predmet kritik, njegovo delo ostaja neprecenljivo za promocijo evropskih vrednot in dialoga v regiji. Danes bo slovesnost v Gothaer Tivoliju priložnost, da Slovenija še enkrat stopi na mednarodni oder, tokrat z zgodbo o posamezniku, ki je simbol političnega angažmaja v regiji.
Vir: poroča spletna stran Friedrich Ebert Stiftung, X
Napisal: N. Z.
Borut Pahor, zagledal truplo!? ”Osuplo vprašam: What the f*** is that?”
”Tečem ob obali Kaspijskega morja in že na daleč vidim veliko gneči ljudi okoli nečesa. Premaga me radovednost in pridem bliže. Ograja množici ljudi preprečuje, da bi prišli še bliže, tam so lahko samo veterinarji ali nekaj takega. Ljudje fotografirajo in se čudijo v njihovem jeziku. Potem pa zagledam temnopoltega tekača, ki se tako kot jaz ozira okoli, pristopim in ga osuplo vprašam: “What the fuck is that?” Enako osuplo se tudi sam na glas sprašuje: “It seems to be a fucking whale, but man, here in this water? Kaj vi pravite?” se na Instagramu sprašuje nekdanji predsednik republike Borut Pahor.
Njegovi sledilci mu sicer očitajo grde besede in mu na dušo polagajo, da ga je kit želel spoznati.
Kaj pravijo na CNN?
Ogromen, gnusno smrdeč, 16-metrski kit glavač leži na obali Kaspijskega jezera, največjega jezera na svetu, že od ponedeljka. Prizor je presenetljiv; v tem ogromnem vodnem telesu namreč ne živijo kiti glavači. Mnogi ljudje, ki so se zbrali, da bi si ogledali tega velikanskega morskega sesalca na obali prestolnice Azerbajdžana, Bakuja, še nikoli niso videli takega kita. Ta mrtvi kit pa ni resničen. Gre za hiperrealističen model, ki ga je ustvarila organizacija Captain Boomer, belgijski kolektiv igralcev, kiparjev in znanstvenikov, ki poskušajo opozoriti na globalno ekološko uničenje, vključno s človekovimi vplivi na podnebne spremembe.
Model je bil izdelan s pomočjo kalupov pravih kitov, njegov vonj pa izvira iz vedra gnile ribe, ki so skrita v bližini in dodatno prispevajo k iluziji. Odkar je bil model ustvarjen pred desetletjem, potuje po mestih in obalah, od Evrope do Avstralije. “Ko menimo, da je zgodba prava, se pojavimo v mestu,” je povedal Bart Van Peel iz organizacije Captain Boomer.
Zdaj se je kolektiv odločil, da “naplavi” kita na obale Bakuja, ravno ko se v mestu zbirajo svetovni voditelji na podnebni konferenci COP29, ki jo podpira Združeni narodi, in kjer bodo razpravljali o spopadanju z vse bolj perečo podnebno krizo. Cilj je igrati se z dejstvi in fikcijo, izzvati prepričanja ljudi in jih spodbuditi k razmišljanju, je za CNN povedal Van Peel. Ta neprimerna žival ljudi opozori na to, da je njihova vez z naravo porušena, je še dodal.
su; Foto: Instagram
Šok: Ta (ugledni) časopis Boruta Pahorja takole ponižal
LJUBLJANA – Borut Pahor, nekdanji predsednik Slovenije, je prejel zanimiv, a morda tudi nekoliko provokativen predlog v časopisu Delo. Namesto da bi se posvetil tipičnim nalogam upokojenega politika, so mu predlagali, da bi prevzel vodenje komunalnih storitev – ali še bolje, postal »šef smetarjev«. Ta predlog je sprožil burne odzive v javnosti, medije pa ponovno postavil v središče razprav o tem, kako naj bivši politiki prispevajo k družbi po zaključku svojih mandatov.
Bi bivši predsednik zares lahko postal šef smetarjev?
Ideja, da bi nekdanji predsednik, ki je bil med drugim znan po svojem »Instagram predsednikovanju« in aktivni prisotnosti na družbenih omrežjih, prevzel takšno vlogo, se morda zdi provokativna, a ima tudi svojo globino. Po poročanju časopisa Delo so nekateri mnenja, da bi s tem prispeval k izboljšanju kakovosti lokalnega okolja in dal zgled, kako bivši politiki lahko »sestopijo« med ljudi in neposredno vplivajo na njihov vsakdan.
Javnost razdeljena
Predlog Delovega uredništva je v slovenski javnosti sprožil polarizirana mnenja. Na eni strani so tisti, ki menijo, da je takšen predlog ponižujoč in znižuje dostojanstvo bivšega predsednika. Zanje je Pahorjeva vloga v politiki pomenila nekaj več in bi morala ostati na nivoju svetovalnih funkcij ali v dobrodelnih organizacijah. »Politika ni smetišče, kamor se vrže bivše predsednike,« je komentiral eden izmed bralcev na forumih.
Na drugi strani pa so tisti, ki menijo, da je ta predlog drzno realen in primeren za nekoga, ki je v svojem mandatu veliko govoril o povezovanju z ljudmi. »Pahor bi bil odličen zgled, da so tudi politiki delavci za skupno dobro,« pravijo drugi.
Pahorjeva pretekla dejavnost po mandatu
Borut Pahor, nekdanji predsednik, je bil v svojem mandatu znan po preprostosti in bližini ljudem. Po odhodu s funkcije je ostal aktiven na družbenih omrežjih, organiziral dobrodelne akcije, kot je bila prodaja njegove legendarne katrce, ki je bila dražena za pomoč otrokom z rakom.
Napisal: N. Z.
Vir: X, www
Umrla je Erika Fürst, zadnja Slovenka, ki je preživela Auschwitz. Tole ji je sporočil Borut Pahor …
LJUBLJANA – Umrla je Erika Fürst, ki je preživela holokavst in bila aktivistka za ohranjanje zgodovinskega spomina
Ob smrti Erike Fürst, priče grozot holokavsta, se Slovenija poklanja njenemu delu. Dolga leta je opozarjala na nevarnosti nestrpnosti in sodelovala pri ohranjanju zgodovinskega spomina na trpljenje Judov med drugo svetovno vojno. Nekdanji predsednik Borut Pahor je z žalostjo ob smrti Erike Fürst poudaril, da bo njeno družbo močno pogrešal.
Kdo je bila Erika Fürst?
Erika Fürst se je rodila v židovski družini v Bački Topoli, današnji Srbiji. Med drugo svetovno vojno je bila zaradi svoje etnične pripadnosti deportirana v koncentracijsko taborišče Auschwitz, kjer je doživela grozote nacističnega režima. Njena osebna zgodba je postala simbol vztrajnosti in neomajnosti v boju proti pozabi. Po vojni je aktivno sodelovala pri ohranjanju zgodovinskega spomina na žrtve holokavsta. Poudarjala je, kako pomembno je, da mladi spoznajo resnico o preteklosti, da bi preprečili ponavljanje tovrstnih tragedij. Pogosto je nastopala na šolah, v medijih in na različnih dogodkih, kjer je delila svoje osebne izkušnje ter opozarjala na nevarnosti antisemitizma in sovraštva.
Erika Fürst je postala znana po svojem neomajnem prizadevanju, da se zgodovina ne bi pozabila. “Če bi se vsi zavedali, kaj se je zgodilo, bi bilo manj sovraštva in nestrpnosti,” je večkrat poudarjala v svojih nagovorih na spominskih prireditvah. Bila je tudi aktivna članica številnih organizacij, ki se ukvarjajo z raziskovanjem holokavsta in ohranjanjem spomina na trpljenje žrtev. Njen prispevek je bil tako pomemben, da so jo večkrat povabili k sodelovanju v dokumentarnih filmih, kjer je svoje spomine delila z širšo javnostjo.
Poklon Boruta Pahorja
Nekdanji predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je bil dolgoletni prijatelj in sodelavec Erike Fürst. Več kot desetletje sta skupaj obiskovala različna spominska obeležja v Sloveniji in tujini, kjer sta se poklonila žrtvam holokavsta. Pahor je ob njeni smrti na družbenem omrežju X (nekdanji Twitter) zapisal, da čuti globoko žalost in izreka sožalje njeni družini. “Rad sem bil v njeni družbi. Pogrešal jo bom,” je dodal, poroča Slovenska tiskovna agencija (STA). Pahor je že večkrat poudaril, da je bilo sodelovanje z Erikom Fürst zanj izjemna čast, saj je bila izjemna osebnost z neprecenljivimi življenjskimi izkušnjami.
Njuna skupna prizadevanja so se osredotočala na to, da bi sporočila o nevarnosti nestrpnosti dosegla širšo javnost. Ob obisku spominskih obeležij sta pogosto nagovarjala mlajše generacije, saj sta verjela, da moramo spomin na holokavst ohraniti za prihodnje rodove. “Nikoli ne smemo dovoliti, da bi se kaj takega ponovilo,” je opozarjal Pahor med številnimi govorjenji, kjer sta skupaj z Eriko Fürst nastopala.
Vpliv in pomen Erike Fürst za slovensko javnost
Smrt Erike Fürst je velika izguba za vse, ki cenijo zgodovinski spomin in borbo proti sovraštvu. Čeprav Erika ni bila rojena v Sloveniji, je svoj drugi dom našla prav tukaj in s svojim delom pustila globoko sled v slovenski zgodovinski zavesti. Bila je aktivna članica številnih kulturnih in zgodovinskih organizacij, ki se ukvarjajo z raziskovanjem druge svetovne vojne. S svojim pristopom je vzbudila spoštovanje in občudovanje mnogih, tudi političnih voditeljev, ki so se redno udeleževali dogodkov, kjer je sodelovala.
Erikina zapuščina bo ostala prisotna tudi po njeni smrti, saj so njeni prispevki pomembno vplivali na ohranjanje zavesti o holokavstu in krepili zavedanje o nevarnostih sovraštva. Njena življenjska zgodba je opomin, da moramo neomajno varovati človekove pravice in se boriti proti vsakršnim oblikam diskriminacije.
Napisal: N. Z.
Vir: X
