EU v pripravah na novo krizo: Česa nam Bruselj (še) ne pove?
Brutalna vojna na evropskih mejah, geopolitični pretresi, Amerika, ki ni več tako zanesljiv zaveznik – bo Evropa končno prevzela svojo usodo v lastne roke?
Prvi Varnostni kolidž – zakaj zdaj?
Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je v Bruslju napovedala ustanovitev Varnostnega kolidža, posebne skupine, ki bo vse člane Evropske komisije redno obveščala o varnostnih grožnjah – od kibernetskih napadov do energetskih kriz in zunanjih vmešavanj.
Njene besede niso presenečenje. Svet se spreminja bliskovito, varnostne grožnje pa nikoli niso bile tako razpršene in nepredvidljive.
“Pomislite na kibernetske grožnje, energetsko varnost, obrambne strategije in zunanje vmešavanje,” je poudarila von der Leyen. Dodala je, da Evropa ne more več živeti v iluziji, da so mir in stabilnost samoumevna.
Komisija bo v prihodnjih tednih razpravljala, kako bo ta novi organ deloval v praksi – a eno je jasno:
Bruselj se zaveda, da časi, ko je lahko varnost prepuščal ZDA in zvezi NATO, izginjajo.
Migracije: Evropa z zaostreno politiko
Evropska komisija bo v torek predstavila nov ambiciozen zakonodajni predlog za vračanje migrantov, kar je ključni element Pakta o migracijah in azilu.
Zakaj? Po podatkih Eurostata se iz EU dejansko vrne manj kot 40 % migrantov, ki bi jih morale države poslati nazaj v matične države.
„Brez varnih zunanjih meja ni varne Evrope,“ je dejala von der Leyen.
Težava?
Tretje države pogosto zavračajo sprejem svojih državljanov. Bruselj zato razmišlja o gospodarskih vzvodih, s katerimi bi jih “spodbudil” k sodelovanju. Bo to delovalo? Nekatere članice, predvsem Italija in Grčija, dvomijo.
Trump na obzorju: bo Evropa ostala sama?
Vprašanje, ki postaja vse glasnejše: Kaj če se Donald Trump vrne?
Evropska komisija si sicer prizadeva ohraniti dobre odnose z Washingtonom, a resnica je neprijetna – Trumpov pristop “Amerika na prvem mestu” pomeni manj pomoči Ukrajini, manj varnostnih jamstev za Evropo in bolj samovoljno trgovinsko politiko.
Ko so von der Leyen vprašali, ali dela na srečanju s Trumpom, je odgovorila:
“Obstajajo stiki, vendar mislim, da bomo imeli osebno srečanje, ko bo pravi čas.”
A Washington se za zdaj z EU ne ukvarja preveč. ZDA so pred lastnimi izzivi, od notranjih političnih spopadov do Kitajske.
Evropa mora na lastne noge
Von der Leyen ni ovinkarila.
“Svet okoli nas se spreminja s svetlobno hitrostjo. Geopolitične spremembe potresajo zavezništva, desetletja varnosti se rušijo, na naših mejah pa besni brutalna vojna,” je dejala.
Evropa se spopada z:
- Rusko agresijo v Ukrajini, ki je pokazala, kako hitro se lahko vojna vrne na evropska tla.
- Naraščajočimi kibernetskimi napadi, ki po poročanju BBC letno povzročijo milijardne izgube in destabilizirajo ključne sisteme.
- Napetostmi na Balkanu, kjer se povečuje vpliv Rusije in Kitajske.
Po podatkih Euractiv EU pripravlja nov varnostni dogovor z državami Zahodnega Balkana, ki naj bi vključeval okrepljeno obveščevalno sodelovanje in večjo vojaško prisotnost.
Bomo pripravljeni?
To je vprašanje, ki si ga postavljajo v Bruslju.
Ali se lahko EU dovolj hitro prilagodi?
Z ustanovitvijo Varnostnega kolidža želi Evropska komisija zagotoviti, da bo odzivanje na krize hitrejše in bolj učinkovito. Toda, ali bo to dovolj?
Države članice so razdeljene. Francija in Nemčija si želita večjo vojaško avtonomijo. Poljska in Baltik pa pravita – brez ZDA ne gre.
Angela Merkel je že leta 2017 rekla:
“Evropa mora prevzeti usodo v svoje roke.”
Danes te besede zvenijo bolj resnično kot kdaj koli prej.
Pripravil: N. Z.
Vir:
- Reuters
- BBC
- Eurostat
- Euractiv
- STA
Več denarja za vojsko – manj za ljudi? Poglejte, kaj načrtuje vlada
BRUSELJ – Slovenija bo morala povečati izdatke za obrambo na 2 odstotka BDP hitreje, kot je bilo prvotno predvideno. Premier Robert Golob je ob prihodu na izredno zasedanje voditeljev EU poudaril, da se geopolitična realnost hitro spreminja – in Slovenija se bo morala prilagoditi. “Politična realnost v svetu je, da bo treba za obrambne izdatke in varnost nameniti več,” je izjavil.
Ampak kako hitro? Natančnega scenarija vlada še nima. Golob je napovedal, da bo Slovenija do vrha zveze NATO v Haagu konec junija pripravila podroben načrt povečanja obrambnih izdatkov. Pred tem bo vlada s scenarijem seznanila parlament in javnost, da bi zagotovila širšo podporo.
Koliko zdaj Slovenija namenja za obrambo?
Trenutno Slovenija za obrambo namenja 1,53 odstotka BDP, leta 2026 pa bi ta delež narasel na 1,6 odstotka – a to ne bo dovolj. Cilj, ki ga narekuje zveza NATO, je 2 odstotka. Povečanje obrambnih izdatkov pomeni stotine milijonov evrov dodatnih sredstev, ki jih bo treba načrtno razporediti.
Po podatkih Ministrstva za obrambo so bili izdatki za leto 2024 ocenjeni na 1,35 odstotka BDP, kar je malenkost več kot v letu 2023 (1,32 odstotka BDP). Načrti za prihodnost pa so jasni – pospešeno dvigovanje izdatkov. (Vir: gov.si)
Samo orožje? Ne, Golob vidi širšo sliko
In tu pride ključna poanta: samo kupovanje orožja ni dovolj. Golob opozarja, da varnost ni zgolj vprašanje tankov, raket in vojaških baz. “Ravno obratno, lahko jih celo poslabša, če ne bomo tega nakupa pospremili tudi z vsemi drugimi vidiki,” je povedal novinarjem.
Kaj to pomeni? Vlada se zavzema za celovit pristop k varnosti – kar vključuje tudi odpornost na podnebne spremembe, obvladovanje migracij in krepitev kibernetske varnosti. Slovenija bo del sredstev za obrambo vlagala tudi v domačo obrambno industrijo ter infrastrukturo, kot so bolnišnice in komunikacijski sistemi.
Evropa razmišlja še bolj na veliko
To ni samo slovenska zgodba. Evropska unija pripravlja 800-milijard evrov vreden načrt za krepitev obrambnih zmogljivosti. Ursula von der Leyen, predsednica Evropske komisije, je predstavila predlog vzpostavitve novega finančnega instrumenta, ki bi vključeval 150 milijard evrov posojil za vojaške naložbe.
Denar bo šel v zračno in raketno obrambo, artilerijske sisteme, dron tehnologijo in kibernetsko zaščito. (Vir: AP News)
Kaj to pomeni za Slovenijo?
Povečanje obrambnih izdatkov ni le formalnost. Slovenija se bo morala odločiti, kam bo naložila denar in kako bo uravnotežila varnostne potrebe s proračunskimi omejitvami. To pomeni tudi izzive za vlado, ki mora poskrbeti, da ne bo zmanjkalo sredstev za zdravstvo, izobraževanje in socialo.
Ali bo Slovenija sledila evropskemu načrtu in povečala sodelovanje pri skupnih evropskih obrambnih projektih? Ali bo povečanje izdatkov dejansko izboljšalo varnost državljanov?
Odgovori bodo jasnejši v prihodnjih mesecih, ko bo vlada predstavila konkretne načrte.
Ena stvar pa je gotova: vprašanje varnosti ni več nekaj, o čemer bi se lahko odločali pozneje.
Pripravil: N. Z.
Vir: gov.si, AP News
Borut Pahor zavrnil funkcijo, ki bi jo želel vsak
Zakaj Borut Pahor ni kandidiral za posebnega odposlanca EU?
ODLOČITEV, KI PRESENEČA IN HKRATI ODPIRA VPRAŠANJA
Borut Pahor, nekdanji predsednik Republike Slovenije, je s svojim javnim pismom, objavljenim tik pred iztekom roka za prijavo na razpis za posebnega odposlanca EU, poskrbel za nemalo dvignjenih obrvi. Zakaj nekdo, ki se ponaša z bogato politično kariero in dolgoletnimi izkušnjami v mednarodnih krogih, raje stopi korak nazaj, ko bi lahko prav ta trenutek okrepil svojo prisotnost na evropskem parketu? Pahorjev razmislek, razdelan v sedmih točkah, ni le politično sporočilo – je ogledalo sodobnim političnim dilemam.
“PRILOŽNOST” Z ENOLETNIM ROKOM TRAJANJA
Eno od ključnih vprašanj, ki jih Pahor izpostavlja, je dolžina mandata za posebnega odposlanca za dialog Beograd-Priština. Medtem ko drugi razpisi zagotavljajo dvakrat daljše mandate, kar omogoča konsistentnost in bolj strateški pristop, je mandat za ta specifičen položaj omejen na eno leto. Resno? Eno leto za reševanje konfliktov, ki segajo desetletja nazaj? Kot bi nekomu dali šest mesecev, da prenovi hišo s temeljnimi razpokami in polovično podrto streho. “To dejstvo in sporočilo, ki ga daje ta odločitev, se mi zdita zgrešeni,” ugotavlja Pahor.
DIPLOMATI ALI POLITIKI? ODLOČITEV, KI DELI MNENJA
Drugi razlog, ki ga nekdanji predsednik izpostavlja, je premik v naravi vlog posebnih odposlancev – od političnega posredovanja k tehničnemu dialogu. V neformalnih pogovorih naj bi, kot pravi Pahor, postalo jasno, da je izbira usmerjena predvsem k iskanju kariernih diplomatov. In čeprav je to razumljivo – tehnokratski pristopi so pač varna izbira – se poraja vprašanje, ali regija, ki potrebuje močne politične geste, res potrebuje še več tehničnih pogajanj? Če bi Balkan potreboval zgolj “tehnične dialoge”, bi jih verjetno že rešili kje med tretjo in četrto kavo pogajalskih ekip.
GEOPOLITIČNE IGRE NA ODPRTI SCENI
Pahorjeva odločitev, da ne kandidira, je močno prepletena z realnostjo širše evropske politike. Prihodnost regije Zahodnega Balkana se že vrsto let vije med obljubami o širitvi Evropske unije in resničnostjo, ki tej regiji pogosto postavlja ovire. Kot ugotavlja Pahor, bi hitrejši vključitvi Črne gore in Albanije v EU lahko bili “iz številnih razlogov mikavni”, vendar se sprašuje, ali bi to pospešilo ali upočasnilo dialog med Beogradom in Prištino. Očitno je, da evropski birokratski stroji pogosto delujejo v svojem tempu – nekje med polžjim korakom in popolnim mirovanjem.
OSEBNI VIDIKI: MED KARIERO IN ETIKO
Poleg širših političnih analiz Pahor odkrito razkriva tudi osebne razloge za svojo odločitev. Kot nekdanji predsednik države in človek s številnimi mednarodnimi povezavami bi bil očitno močan kandidat, vendar se zaveda, da bi lahko prav njegova preteklost – in morda percepcija o njegovem vplivu – predstavljala oviro. “Strah, da bi bil lahko zaradi mojih preteklih visokih političnih funkcij samovoljen, je neupravičen,” pravi Pahor. (poroča Delo). Vendar, kako se soočiti s percepcijami, ki jih pogosto narekujejo mediji ali, še huje, politični nasprotniki?
PODROBNOSTI, KI OSVETLIJO ODRINJENE VIDIKE
Pahorjeva odločitev pa ne razkriva le razmer v Bruslju in na Balkanu, temveč tudi zanimive vpoglede v lokalne slovenske okoliščine. Aprila 2024 naj bi ga takratni posebni odposlanec Miroslav Lajčak povabil, naj prevzame položaj, a podaljšanje Lajčakovega mandata je Pahorja postavilo v čakanje. Po drugi strani pa je, kot pravi sam, sklenil nekatere “komercialne pogodbe” z govorničkimi organizacijami, ki bi bile v konfliktu z morebitno funkcijo. Kaj to pomeni? Da je nekdanji predsednik raje izbral svobodo zasebnega sektorja kot okove birokracije? Ali da je ocenil, da mu enoletni mandat ne ponuja pravega izziva? Odgovor, kot običajno, verjetno leži nekje vmes.
KAJ POMENI ODLOČITEV ZA SLOVENIJO IN REGIJO?
Borut Pahor se zdaj, kot je zapisal, posveča delu v zavodu Prijatelji Zahodnega Balkana. Njegovo umikanje s političnega prizorišča na tej ravni je zagotovo izguba – tako za Slovenijo kot za regijo. A hkrati ostaja pomemben glas, ki bo, čeprav iz ozadja, še naprej vplival na dogajanje. Pahorjevo pismo ne ponuja zgolj pojasnil, temveč tudi opozorila – o nevarnostih fragmentacije evropske politike in pomanjkanju vizije za Zahodni Balkan. Vprašanje, kdo bo naslednji posebni odposlanec, pa ostaja odprto – in z njim tudi prihodnost dialoga, ki se, kot vse kaže, premika bolj počasi kot hitro.
Napisal: N. Z.
Vir: X
Zakaj je ta služba tako zaželena? Razkrivamo plače evropskih funkcionarjev!
BRUSELJ – Zakaj je lepo biti evropski funkcionar?
Če sanjate o delu, kjer so plače skoraj nezemeljske, bonusi kot iz pravljice in pokojnine, o katerih večina smrtnikov lahko le sanja, potem je delo evropskega funkcionarja morda prava pot za vas. Tako piše tudi nemški portal Der Spiegel, ki pogosto izpostavlja privilegije evropskih funkcionarjev.
Visoke plače in skoraj neobstoječi davki
Plače evropskih funkcionarjev, kot so poslanci in komisarji, dosegajo zneske, ki za povprečne Evropejce zvenijo kot znanstvena fantastika. Osnovna mesečna plača evropskih komisarjev znaša 25.910,19 evra, kar je 112,5 % plače najvišje stopnje javnih uslužbencev v državah članicah. Predsednica Evropske komisije zasluži še več – 27.436,90 evra na mesec, kar je 138 % osnovne plače komisarja. Poleg tega so ti funkcionarji obdavčeni minimalno, saj plačujejo le 9 % prispevkov, medtem ko so njihove neto plače skoraj enake bruto plačam.
Čeprav evropski poslanci in komisarji prejemajo te ogromne zneske, državljani držav članic večinoma ne vedo, kako majhen del teh plač se vrne v obliki davkov. To pomeni, da evropski birokrati prejemajo čisti dohodek, brez obremenitev, ki sicer veljajo za ostale prebivalce Unije. Tovrstna ureditev je pogosto označena kot “nepravična” in sproža številna vprašanja o transparentnosti in pravičnosti davčnih sistemov (Euronews, 2024).
Bonusi in dodatki – za vsakega nekaj
Če mislite, da je to vse, se motite. Evropski funkcionarji prejemajo tudi številne dodatke, ki njihove plače še bolj povišajo. Dodatek za gospodinjstvo znaša 2 % osnovne plače, otroški dodatek pa se izplačuje glede na število otrok – v povprečju od 200 do 400 evrov mesečno na otroka. Funkcionarji, ki živijo v tujini, prejmejo še 16 % dodatka na osnovno plačo za bivanje zunaj domovine. Takšni bonusi so v večini držav članic nepredstavljivi in zelo težko dosegljivi za navadne državljane (Politico, 2023).
Pokojninski sistem evropskih funkcionarjev je enako velikodušen. Po koncu mandata se njihova pokojnina izračuna na podlagi 4,5 % letne osnovne plače za vsako leto službe, pri čemer lahko dosežejo do 70 % svoje povprečne osnovne plače. Primerjave z nacionalnimi pokojninskimi sistemi kažejo na veliko razliko – evropski poslanci uživajo izjemno ugodne pogoje, o katerih povprečni upokojenci lahko le sanjajo. Le Monde poroča, da je ta sistem eden izmed najbolj radodarnih na svetu.
Vzporedni svet brez davkov in odgovornosti?
Evropski birokratski aparat je pogosto označen kot “vzpostavitev vzporednega sveta”, kjer so funkcionarji obvarovani pred obdavčitvijo in odgovornostjo, s katero se soočajo državljani Unije. Plače so visoke, dodatki izdatni, obdavčitev minimalna – kaj bi si lahko še želeli? Mnogi se sprašujejo, ali funkcionarji res opravljajo delo, ki je vredno takšnih nagrad, ali pa je ta vzpostavljen sistem zasnovan tako, da varuje privilegirane na vrhu.
“Evropska unija deluje po principu zaščite najbogatejših,” je nedavno izjavil poslanec evropskega parlamenta iz ene izmed vzhodnih članic, ki je želel ostati neimenovan. “Obdavčitev je skoraj neobstoječa, a ko gre za državljane, ki se soočajo z visokimi davki v domačih državah, so kriteriji precej drugačni.” (Politico, 2024).
Kaj lahko storijo navadni državljani?
Težko je gledati, kako funkcionarji uživajo v svetu brez težav, medtem ko večina Evropejcev komaj shaja iz meseca v mesec. Ali obstaja rešitev za zmanjšanje tega prepadnega neskladja? Mnogi pozivajo k reformi davčnih politik Evropske unije, kjer bi se uvedli strožji nadzor nad prihodki in bonusi evropskih funkcionarjev ter večja transparentnost pri njihovih plačah.
Ne glede na to, kako razprava o tem poteka, eno ostaja jasno – biti evropski funkcionar je odlična priložnost, če želite uživati v visokih plačah, minimalnih obdavčitvah in bogatih dodatkih. A za večino Evropejcev to ostaja nedosegljiv privilegij, rezerviran za peščico izbrancev v Bruslju.
Napisal: N. Z.
Vir: www, X, Pexels
