So vas izbrisali s čakalne liste? Odkrito, kaj se dogaja v zdravstvu

Se v slovenskem zdravstvu res dogajajo čudeži? Uradni podatki NIJZ kažejo, da se je število pacientov, ki predolgo čakajo na zdravstvene storitve, prepolovilo – in to čeprav so se čakalne dobe podaljšale. Kako je to mogoče? Administrativni triki, sistemske spremembe ali zgolj bolniki, ki so se naveličali čakanja in odnehali?

Povprečne čakalne dobe rastejo, število čakalnih vrst upada?
Če se podatki ne bi nanašali na zdravstvo, bi bil to skoraj smešen paradoks. Med aprilom 2024 in februarjem 2025 so se povprečne čakalne dobe za 375 zdravstvenih storitev podaljšale: s 55 na 60 dni za zelo hitre napotitve, s 120 na 126 dni za hitre primere in s 166 na 189 dni za redne. Ampak število bolnikov, ki so čakali nad dopustno dobo? Padlo na polovico! S 147.843 na 74.365 oseb.

Še bolj osupljivi so podatki iz enega samega tedna, med 5. in 12. septembrom 2024. Kot prikazujejo analize, ki jih je na podlagi uradnih podatkov NIJZ predstavil zdravnik Igor Muzević, se je število čakalnih primerov dramatično zmanjšalo, čeprav se čakalne dobe niso bistveno skrajšale.

“Ob povsem nespremenjeni čakalni dobi se je skoraj polovica bolnikov, v drugem septembrskem tednu, naveličala čakati nad dopustno dobo,” je cinično zapisal Muzević na omrežju X (prej Twitter).

Manipulacija s številkami?
Kako je to sploh mogoče? Obstaja več možnih razlag. Ena je, da so bolniki resnično odpovedali preglede, ker so izgubili potrpljenje. Druga? Da gre za administrativno prilagajanje podatkov.

NIJZ sicer zagotavlja, da so njihovi podatki sproti posodobljeni in da se sezname čisti, kadar pacienti ne potrdijo termina ali so preusmerjeni v drugo kategorijo. Ampak – je to pojasnilo dovolj? Ali gre zgolj za statistični trik, ki prikriva realno stanje?

Kaj pravijo strokovnjaki?
Strokovna javnost je do takšnih nenadnih sprememb skeptična. Predstavnik zdravniške zbornice, ki ni želel biti imenovan, je za Delo komentiral: “Takšna nihanja v podatkih so zelo nenavadna. Če se število čakalnih primerov zmanjšuje, bi morali videti tudi skrajšanje čakalnih dob, pa tega ni. To odpira vprašanja o metodologiji zbiranja podatkov.”

Po podatkih OECD so dolge čakalne dobe eden glavnih kazalnikov slabega delovanja zdravstvenega sistema. Nenadno zmanjšanje števila pacientov brez vidnih izboljšav v sistemu je torej – milo rečeno – sumljivo.

Kako naprej?
Treba bo zahtevati več transparentnosti. Javnost ima pravico vedeti, zakaj so se števila tako drastično spremenila in kako se podatki dejansko zbirajo. Ni dovolj zgolj objaviti številk – potrebujemo jasne odgovore.

In dokler jih ne dobimo?

Bodo tisti, ki v resnici še vedno čakajo, ostali v tišini.

Pripravil: N. Z.

Vir: NIJZ, Delo, OECD, X (Twitter) – Igor Muzević

Mariborska urgenca na robu zloma: “Pacienti jedo samo jogurt in kruh, drugega nimamo!”

Bolniki v mariborski urgenci čakajo tudi pet dni – brez postelj, brez toplih obrokov, v sistemu, ki se podira pred očmi izčrpanih zdravnikov in medicinskih sester.

MARIBOR – “Damo od sebe 220 %, pa še vedno ni dovolj,” pripoveduje zaposlena v urgentnem centru UKC Maribor. In to pove vse. Razmere v mariborskem urgentnem centru so šle čez rob: premalo ljudi, preveč dela, vse skupaj pa vodi v izgorelost in množične odhode. Kaj to pomeni za paciente? Daljše čakalne dobe, slabša oskrba, nečloveške razmere.

Urgenca postaja vse drugo – samo urgenca ne

“Zadnjih nekaj mesecev že v dopoldanskem času prevzamemo polno opazovalnico pacientov, ki so prenočili najmanj eno noč v urgentnem centru, saj čakajo na proste postelje na oddelkih.” To pomeni, da je urgentni center – ki bi moral delovati hitro, učinkovito in se posvečati najnujnejšim primerom – postal improviziran bolnišnični oddelek, kjer ljudje ležijo dneve in dneve, ker preprosto ni prostora drugje.

Ni postelj. Ni kadra. Ni sistema, ki bi to preprečil. Pacienti včasih ostajajo v urgentnem centru dva, tri, včasih celo pet dni, ker oddelki ne morejo sprejeti novih bolnikov. “Klinika za interno medicino je zadnjih nekaj mesecev prezasedena – oz. tako vsaj trdijo,” pravi zaposlena. In medtem prihajajo novi urgentni primeri.

UKC Maribor.

Kdo bo poskrbel za vse?

Pomanjkanje medicinskih sester in drugega osebja pomeni, da vsak opravlja več vlog. “Medtem, ko se trudimo oskrbeti vse paciente, ki so že tukaj, nam reševalci in triaža hkrati najavljajo nove prihode pacientov, ki so nujni.” Koga obravnavati najprej? Koga pustiti čakati?

Najhitreje so oskrbljeni najbolj nujni in nestabilni pacienti. Logično. Ampak kaj pa ostali? “Včasih je žal potrebno prestaviti za nekaj minut spremljanje pacienta na toaleto, mu poiskati mobilni telefon v njegovih stvareh, poiskati in pripraviti hrano ali dati terapijo ob točni uri.” Ker so v drugih sobah pacienti, ki dobesedno potrebujejo pomoč za preživetje. In tako gre vsak dan znova.

Hrana? Samo jogurt in kruh.

Urgentni center ni oddelek. Nima bolniških postelj. Nima organizirane prehrane za paciente. “Pacienti uživajo samo jogurt in kruh vse te dni, ker je to pač vse, kar jim lahko ponudimo.” Vodja zdravstvenega tima zato iz lastnega žepa kupuje juhe in čokolino za paciente. Ker? Ker sistem ne poskrbi niti za to.

Vodstvo? Gluhi za prošnje.

Zaposleni že mesece opozarjajo na nevzdržne razmere. “Prosimo za dodatke za povečan obseg dela. Nič. Kličemo, pišemo in se razburjamo z vodjo zdravstvenega kadra in predstojnikom oddelka, vendar nas ne slišijo.” Odgovor UKC? Številke. “Namesto tega, da bi nas poslušali, nas utišajo s statističnimi podatki o številu zaposlenih, ki jih imamo v primerjavi z oddelki.” Ampak na papirju je vse drugače kot v resnici. Na terenu je preprosto premalo rok za vse, kar je treba postoriti.

Kaj zdaj?

Kaj je rešitev? Če vprašate zaposlene, je jasno:

  • Dodatne zaposlitve – več ljudi pomeni boljšo oskrbo pacientov in manj izgorelosti za tiste, ki ostajajo.
  • Pravično plačilo in dodatki – nihče ne bo ostal na delovnem mestu, kjer ga obremenjujejo do roba zmogljivosti in mu za to ne plačajo.
  • Boljša organizacija – UKC mora poskrbeti, da pacienti čim prej zapustijo urgenco in dobijo ustrezno oskrbo na oddelkih.
  • Sistem, ki posluša ljudi na terenu – ne statistike, ne birokrate, ampak ljudi, ki dejansko delajo z bolniki.

Tudi zaposleni so samo ljudje

Najbolj žalostno? “Tudi mi bi radi prišli zvečer domov k našim družinam dobre volje in z nekaj ostale energije še za njih.” Ampak to ni več mogoče. Dokler sistem ne bo priznal, da urgentni center ne more delovati kot oddelek za dolgotrajno oskrbo, in dokler zaposleni ne bodo dobili spoštovanja, ki si ga zaslužijo, se stanje ne bo spremenilo.

In na koncu bodo največjo ceno plačali pacienti. Ljudje, ki v najhujših trenutkih svojega življenja potrebujejo pomoč – a je zaradi preobremenjenosti preprosto ne morejo dobiti pravočasno.

Vir: Lokalec.si, izpoved zaposlene v UKC Maribor

Pripravil: N. Z.


Celotno izpoved lahko preberete v nadaljevanju (objavljeno na Facebook profilu Zaposleni v zdravstvu):

“Izpoved zaposlene iz urgentnega centra UKC Maribor…

Izkušnje z delom v zdravstvu imam že več kot deset let in tako množičnega odhoda delavcev zaradi sistema še ni bilo.

Trenutna situacija v Mariborskem urgentnem centru v UKC je tisto, kar zaposlene v urgenci pelje do roba, da odhajajo.

Zadnjih nekaj mesecev že v dopoldanskem času večinoma prevzamemo polno opazovalnico pacientov (če smo srečni samo glavno in ne dodatno odprtih), ki so prenočili najmanj eno noč v urgentnem centru, saj čakajo na proste postelje na oddelkih.

Klinika za interno medicino je zadnjih nekaj mesecev prezasedena oz. tako vsaj trdijo. Ljudje ostajajo v urgentnem centru zaradi določenih izolacij oz. okužb po več dni; včasih dva ali tri, včasih kar pet.

Kader zdravstvene nege je potrebno primerno razdeliti že ob začetku dela.

Nekdo, ki je za to zadolžen, pregleda reanimacijske sobe, da so pripravljene v primeru urgence za oskrbo najnujnejših funkcij, ki jih človek potrebuje, da ga ohranjajo pri življenju.

Preverimo skladišče, zdravila, napolnimo prazne predale z materiali, skrbimo za paciente, izvajamo posege, postopke, vozimo paciente na preiskave, pripravljamo jih na sprejem, operacije itd.

Medtem, ko se trudimo oskrbeti vse paciente, ki so že tukaj, nam reševalci in tiraža hkrati najavljajo nove prihode pacientov, ki so nujni.

Velikokrat na žalost moramo za kar nekaj več minut zanemariti potrebe pacientov, ki ostajajo pri nas že več ur oz. dni, saj delo v opazovalnici urgentnega centra prav tako poteka po triažnem sistemu.

Torej, če nam reševalci pripeljejo nestabilnega pacienta, ki potrebuje našo pomoč je večina rok obrnjenih vanj in osebja, ki še ostane za oskrbo in izvedbo posegov ter postopkov pri ostalih je manj.

Najhitreje oskrbljeni so iz naše strani najbolj nujni in nestabilni pacienti, saj smo skupaj z našimi zdravniki zelo dobri v tem kar počnemo. In prav je tako, saj smo kader izobražen za urgentna stanja. Temu je prav tako namenjena naša oprema v opazovalnicah, kar pomeni, da nimamo bolniških postelj, ki so udobne in namenjene temu, da bi ljudje ležali več dni na njih.

Zato si sposojamo postelje na praznih oddelkih, kar pa seveda spet gre dodatno čas in roke za iskanje le teh. Prav tako urgentni center nima zagotovljenih toplih obrokov za paciente, ker temu seveda ni namenejen in pacienti uživajo samo jogurt in kruh vse te dni dokler so pri nas, ker je to pač vse kar jim lahko ponudimo.

Ker pa naši pacienti niso vsi sposobni jesti trde hrane, se naš vodja zdravstvenega tima veliko krat žrtvuje in daje denar iz svojega žepa, da kupi juhe in čokolino za paciente.

Včasih je žal potrebno prestaviti za nekaj minut spremljanje pacienta na toaleto, mu poiskati mobilni telefon v njegovih stvareh, poiskati in pripraviti hrano ali dati terapijo ob točni uri, saj so v drugih sobah nestabilni pacienti, ki potrebujejo našo takojšnjo pomoč, ker je od tega odvisno njihovo življenje.

Vendar pa kljub temu večina teh pacientov vidi koliko se trudimo in to razumejo ter so nam hvaležni za to da opravimo delo, čeprav kasneje, kot bi si oni želeli in potrebovali.

Ampak nekako ne zmoremo več opravljati dela, ki ga opravlja kader na oddelkih in hkrati opravljati delo urgentnega kadra, saj je to nemogoče.

Ob koncu izmene je nekako za vse paciente poskrbljeno. Težko. Ampak je. Damo od sebe 220%.

Gledam sodelavce, gledam zdravnike, gledam sebe, kako nam ugašajo moči, energija in upanje, da bo pa mogoče danes kaj drugače in se bomo lahko posvetili le urgentnim primerom in paciente spravili pravi čas na oddelke.

Da danes ne bomo zapirali urgentnega centra; da reševalci ne bodo čakali v vrsti pred zaprtimi vrati s pacienti; da bodo vsi pacienti danes pravi čas obravnavani; da ne bomo izbirali kateri pacient je bolj nujen, da bo zasedel zadnjo posteljo; da bomo tokrat mogoče celo dobili dodatek za povečan obseg dela; da nas bo vodstvo celotnega kliničnega centra tokrat uslišalo.

Prosimo za dodatke za povečan obseg dela. Nič. Kličemo, pišemo in se razburjamo z vodjo zdravstvenega kadra in predstojnikom oddelka, vendar nas ne slišijo.

Vodstvo UKC enostavno nima ušes za naše potrebe in želja; za potrebe in udobje pacientov.

Namesto tega, da bi nas poslušali, nas utišajo z statističnimi podatki o številu zaposlenih, ki jih imamo v primerjavi z oddelki.

Vendar se ne zavedajo koliko rok je potrebnih, kadar poteka ranimacija pacienta ali celo več pacientov, koliko rok je potrebnih za nadzor in oskrbo že obravnavanih pacientov, koliko rok je potrebnih še za odprtje dodatnih opazovalnic, koliko rok je potrebnih za opravljanje triaže, ambulant, delovanje mavčarne in operacijskih dvoran.

Namesto, da bi nam sistem omogočil čim manjše izgorevanje na delovnem mestu, ga s svojimi novitetami samo povečuje.

Ker enostavno nismo več samo urgentna dejavnost ampak zadnjih nekaj mesecev, če ne že let, tudi mešanica vseh oddelekov. Smo oddelek infekcije, internistike, kirurgije, ginekologije, psihiatrije in še lahko naštevam.

Smešijo nas z lažmi o višjih plačah.

Smešijio nas s sistemom, ki podaljšuje čakalne dobe.

Smešijo nas z praznimi oddelki, ki iz covid časa sploh ne obratujejo, medtem, ko pa na nekaterih osebje in organizacija poka po šivih in se obremenjujemo kako bomo uspeli poskrbeti za vse.

Smešijo nas s tem, da nas spreminjajo v robote. Smo samo ljudje, ki si želimo boljše pogoje dela oz. primerno plačilo ob spemembi le teh, ker tudi mi smo samo iz kože in krvi.

Tudi mi zbolimo in čakamo. Tudi mi bi radi prišli zvečer domov k našim družinam dobre volje in z nekaj ostale energije še za njih.

Dragi pacienti, žal mi je, da naš neorganiziran sistem vpliva najbolj na vas. Žal mi je vsakič, ko preberem ali slišim kritiko, da čakate zaradi nas; da imate občutek, da zaradi tega slabo opravljamo svoje delo.

Žal mi je, da naš poklic ni dobro cenjen in plačan, da bi lahko primerno izboraženi ljudje uporabili svoje roke v zdravstvu in ne v drugih strokah.

Žal mi je. Vendar pa tako kot prodajalka v trgovini ni kriva, da so cene živil tako visoke in slabe kvalitete, tako tudi mi nismo krivi za vse tegobe, ki se dogajajo zaradi sistema in navodil vodstva.

Konec koncev smo le ljudje, ki opravljamo svoje delo z željo, da bi bilo kvalitetno poskrbljeno za vse vaše potrebe, vendar več kot delamo, enostavno ne zmoremo.”

Ukinitev hitrih preiskav? “Vlada se igra z življenji,” opozarjajo strokovnjaki

LJUBLJANA – Vprašanja glede dostopnosti do hitrih preiskav v Sloveniji: Ali bo Vlada prisluhnila ljudem?

V Sloveniji se trenutno odvija resna razprava o tem, ali naj država ukine možnost hitrih preiskav, kot je magnetna resonanca (MR) glave, ki jo pacienti lahko opravijo pri zasebnih izvajalcih na stroške ZZZS. Glede na anketo, ki jo je objavila skupina Mladih zdravnikov, se večina prebivalstva z ukinitvijo ne strinja. Vprašanje je, kakšen vpliv bo to imelo na zdravstveni sistem in bolnike.

Stanje v Sloveniji: Dolge čakalne dobe

V Sloveniji so čakalne dobe za nekatere zdravstvene storitve, vključno z MR preiskavami, izjemno dolge. V javnem zdravstvu lahko bolniki čakajo tudi do štiri mesece, preden so napoteni na tako pomembno preiskavo, kot je MR glave. To je še posebej kritično v primerih suma na možganski tumor, kjer lahko dolgotrajno čakanje močno vpliva na izid zdravljenja. Kljub temu pa ima Slovenija trenutno možnost, da bolniki opravijo te preiskave pri zasebnih izvajalcih na stroške zdravstvenega zavarovanja, kar bistveno skrajša čas čakanja, v nekaterih primerih na le nekaj dni.

“Če odstranimo to možnost, bo zdravstveni sistem povsem preobremenjen,” opozarjajo strokovnjaki iz slovenskega zdravstvenega sistema. Po njihovem mnenju je že zdajšnja obremenitev bolnišnic prevelika, ukinitev te možnosti pa bi še povečala čakalne dobe in poslabšala zdravstveno oskrbo.

Razprava vlade: Ali bo ukinitev prinesla bolj pravičen sistem?

Slovenska vlada že nekaj časa razmišlja o ukinitvi možnosti financiranja MR preiskav pri zasebnih izvajalcih na stroške ZZZS. Njihova logika temelji na želji po “bolj pravičnem dostopu do zdravstvenih storitev za vse prebivalce,” kar pomeni, da bi bili vsi bolniki napoteni v javno zdravstvo, kjer so storitve dostopne vsem, ne glede na finančni položaj.

Vendar kritiki te ideje opozarjajo, da ukinitev ne bo rešila težave, temveč jo bo še poslabšala. “Z ukinitvijo te možnosti bomo ustvarili še daljše čakalne dobe in dodatno obremenili že tako preobremenjen javni sistem,” pravi dr. Ana Novak, strokovnjakinja za zdravstveno politiko. Po njenem mnenju bi morala vlada najti boljše rešitve za zmanjšanje čakalnih dob, namesto da odvzame bolnikom eno od hitrih poti do prepotrebnih preiskav. (Vir: Delo)

Slabosti in posledice ukinitve

Ukinitev te možnosti bi lahko imela resne posledice za bolnike, ki potrebujejo hitro diagnostiko. V primeru suma na resne bolezni, kot je možganski tumor, vsaka zamuda pri postavljanju diagnoze povečuje tveganje za poslabšanje stanja ali celo smrt. Mnogi strokovnjaki opozarjajo, da dolge čakalne dobe v javnem zdravstvu že zdaj povzročajo resne zamude pri zdravljenju, in ukinitev bi situacijo samo še poslabšala.

“To je vprašanje življenj in smrti,” pravi dr. Marko Potočnik, nevrolog. “Pri nekaterih bolnikih lahko že nekaj tednov čakanja pomeni, da se bolezen razvije do točke, ko je zdravljenje veliko manj učinkovito.” Po njegovih besedah bi morali vlada in zdravstvene ustanove razmisliti o nujnosti hitrejšega dostopa do diagnostike, namesto da ukinejo možnosti, ki so v korist bolnikov. (Vir: STA)

Opozorila in protesti javnosti

Javnost je svoje nestrinjanje z ukinitvijo možnosti hitrega dostopa do MR preiskav izrazila tudi prek ankete na družbenih omrežjih, kjer je kar 91,6 % sodelujočih glasovalo proti ukinitvi. To jasno kaže, da je večina prebivalstva zaskrbljena zaradi morebitnih sprememb v zdravstvenem sistemu. (Vir: Mladi zdravniki na Twitterju (X))

Protesti se vrstijo tudi na drugih družbenih omrežjih, kjer mnogi poudarjajo, da je zdravstvo v Sloveniji že tako preveč obremenjeno. “Ukinitev te možnosti je napad na naše zdravje,” je zapisal eden od uporabnikov Twitterja, kar odraža širše nezadovoljstvo prebivalstva. Mnogi opozarjajo, da bi lahko takšne spremembe vodile do dodatnih stroškov za bolnike, ki si bodo hitrejše preiskave morali plačati sami.

Prihodnost zdravstvene oskrbe v Sloveniji

Ostaja odprto vprašanje, kako se bo situacija razvila. Bo vlada poslušala mnenje ljudi in strokovnjakov, ali pa bo ukrepala v smeri ukinitve zasebnih preiskav na stroške ZZZS? Dejstvo je, da slovensko javno zdravstvo potrebuje reforme in izboljšave, vendar se mnogi strinjajo, da ukinitev hitrih preiskav pri zasebnikih ni prava pot.

“Reforma je nujna, vendar ne na račun zdravja pacientov,” pravi dr. Potočnik. “Treba je poiskati rešitve, ki bodo izboljšale dostopnost in kakovost storitev, ne pa jih dodatno omejile.” (Vir: STA)

Napisal: N. Z.

Vir: www, X,