“Zadnjih nekaj mesecev že v dopoldanskem času prevzamemo polno opazovalnico pacientov, ki so prenočili najmanj eno noč v urgentnem centru, saj čakajo na proste postelje na oddelkih.” To pomeni, da je urgentni center – ki bi moral delovati hitro, učinkovito in se posvečati najnujnejšim primerom – postal improviziran bolnišnični oddelek, kjer ljudje ležijo dneve in dneve, ker preprosto ni prostora drugje.
Ni postelj. Ni kadra. Ni sistema, ki bi to preprečil. Pacienti včasih ostajajo v urgentnem centru dva, tri, včasih celo pet dni, ker oddelki ne morejo sprejeti novih bolnikov. “Klinika za interno medicino je zadnjih nekaj mesecev prezasedena – oz. tako vsaj trdijo,” pravi zaposlena. In medtem prihajajo novi urgentni primeri.
Pomanjkanje medicinskih sester in drugega osebja pomeni, da vsak opravlja več vlog. “Medtem, ko se trudimo oskrbeti vse paciente, ki so že tukaj, nam reševalci in triaža hkrati najavljajo nove prihode pacientov, ki so nujni.” Koga obravnavati najprej? Koga pustiti čakati?
Najhitreje so oskrbljeni najbolj nujni in nestabilni pacienti. Logično. Ampak kaj pa ostali? “Včasih je žal potrebno prestaviti za nekaj minut spremljanje pacienta na toaleto, mu poiskati mobilni telefon v njegovih stvareh, poiskati in pripraviti hrano ali dati terapijo ob točni uri.” Ker so v drugih sobah pacienti, ki dobesedno potrebujejo pomoč za preživetje. In tako gre vsak dan znova.
Urgentni center ni oddelek. Nima bolniških postelj. Nima organizirane prehrane za paciente. “Pacienti uživajo samo jogurt in kruh vse te dni, ker je to pač vse, kar jim lahko ponudimo.” Vodja zdravstvenega tima zato iz lastnega žepa kupuje juhe in čokolino za paciente. Ker? Ker sistem ne poskrbi niti za to.
Zaposleni že mesece opozarjajo na nevzdržne razmere. “Prosimo za dodatke za povečan obseg dela. Nič. Kličemo, pišemo in se razburjamo z vodjo zdravstvenega kadra in predstojnikom oddelka, vendar nas ne slišijo.” Odgovor UKC? Številke. “Namesto tega, da bi nas poslušali, nas utišajo s statističnimi podatki o številu zaposlenih, ki jih imamo v primerjavi z oddelki.” Ampak na papirju je vse drugače kot v resnici. Na terenu je preprosto premalo rok za vse, kar je treba postoriti.
Najbolj žalostno? “Tudi mi bi radi prišli zvečer domov k našim družinam dobre volje in z nekaj ostale energije še za njih.” Ampak to ni več mogoče. Dokler sistem ne bo priznal, da urgentni center ne more delovati kot oddelek za dolgotrajno oskrbo, in dokler zaposleni ne bodo dobili spoštovanja, ki si ga zaslužijo, se stanje ne bo spremenilo.
In na koncu bodo največjo ceno plačali pacienti. Ljudje, ki v najhujših trenutkih svojega življenja potrebujejo pomoč – a je zaradi preobremenjenosti preprosto ne morejo dobiti pravočasno.
Pripravil: N. Z.
Celotno izpoved lahko preberete v nadaljevanju (objavljeno na Facebook profilu Zaposleni v zdravstvu):
“Izpoved zaposlene iz urgentnega centra UKC Maribor…
Izkušnje z delom v zdravstvu imam že več kot deset let in tako množičnega odhoda delavcev zaradi sistema še ni bilo.
Trenutna situacija v Mariborskem urgentnem centru v UKC je tisto, kar zaposlene v urgenci pelje do roba, da odhajajo.
Zadnjih nekaj mesecev že v dopoldanskem času večinoma prevzamemo polno opazovalnico pacientov (če smo srečni samo glavno in ne dodatno odprtih), ki so prenočili najmanj eno noč v urgentnem centru, saj čakajo na proste postelje na oddelkih.
Klinika za interno medicino je zadnjih nekaj mesecev prezasedena oz. tako vsaj trdijo. Ljudje ostajajo v urgentnem centru zaradi določenih izolacij oz. okužb po več dni; včasih dva ali tri, včasih kar pet.
Kader zdravstvene nege je potrebno primerno razdeliti že ob začetku dela.
Nekdo, ki je za to zadolžen, pregleda reanimacijske sobe, da so pripravljene v primeru urgence za oskrbo najnujnejših funkcij, ki jih človek potrebuje, da ga ohranjajo pri življenju.
Preverimo skladišče, zdravila, napolnimo prazne predale z materiali, skrbimo za paciente, izvajamo posege, postopke, vozimo paciente na preiskave, pripravljamo jih na sprejem, operacije itd.
Medtem, ko se trudimo oskrbeti vse paciente, ki so že tukaj, nam reševalci in tiraža hkrati najavljajo nove prihode pacientov, ki so nujni.
Velikokrat na žalost moramo za kar nekaj več minut zanemariti potrebe pacientov, ki ostajajo pri nas že več ur oz. dni, saj delo v opazovalnici urgentnega centra prav tako poteka po triažnem sistemu.
Torej, če nam reševalci pripeljejo nestabilnega pacienta, ki potrebuje našo pomoč je večina rok obrnjenih vanj in osebja, ki še ostane za oskrbo in izvedbo posegov ter postopkov pri ostalih je manj.
Najhitreje oskrbljeni so iz naše strani najbolj nujni in nestabilni pacienti, saj smo skupaj z našimi zdravniki zelo dobri v tem kar počnemo. In prav je tako, saj smo kader izobražen za urgentna stanja. Temu je prav tako namenjena naša oprema v opazovalnicah, kar pomeni, da nimamo bolniških postelj, ki so udobne in namenjene temu, da bi ljudje ležali več dni na njih.
Zato si sposojamo postelje na praznih oddelkih, kar pa seveda spet gre dodatno čas in roke za iskanje le teh. Prav tako urgentni center nima zagotovljenih toplih obrokov za paciente, ker temu seveda ni namenejen in pacienti uživajo samo jogurt in kruh vse te dni dokler so pri nas, ker je to pač vse kar jim lahko ponudimo.
Ker pa naši pacienti niso vsi sposobni jesti trde hrane, se naš vodja zdravstvenega tima veliko krat žrtvuje in daje denar iz svojega žepa, da kupi juhe in čokolino za paciente.
Včasih je žal potrebno prestaviti za nekaj minut spremljanje pacienta na toaleto, mu poiskati mobilni telefon v njegovih stvareh, poiskati in pripraviti hrano ali dati terapijo ob točni uri, saj so v drugih sobah nestabilni pacienti, ki potrebujejo našo takojšnjo pomoč, ker je od tega odvisno njihovo življenje.
Vendar pa kljub temu večina teh pacientov vidi koliko se trudimo in to razumejo ter so nam hvaležni za to da opravimo delo, čeprav kasneje, kot bi si oni želeli in potrebovali.
Ampak nekako ne zmoremo več opravljati dela, ki ga opravlja kader na oddelkih in hkrati opravljati delo urgentnega kadra, saj je to nemogoče.
Ob koncu izmene je nekako za vse paciente poskrbljeno. Težko. Ampak je. Damo od sebe 220%.
Gledam sodelavce, gledam zdravnike, gledam sebe, kako nam ugašajo moči, energija in upanje, da bo pa mogoče danes kaj drugače in se bomo lahko posvetili le urgentnim primerom in paciente spravili pravi čas na oddelke.
Da danes ne bomo zapirali urgentnega centra; da reševalci ne bodo čakali v vrsti pred zaprtimi vrati s pacienti; da bodo vsi pacienti danes pravi čas obravnavani; da ne bomo izbirali kateri pacient je bolj nujen, da bo zasedel zadnjo posteljo; da bomo tokrat mogoče celo dobili dodatek za povečan obseg dela; da nas bo vodstvo celotnega kliničnega centra tokrat uslišalo.
Prosimo za dodatke za povečan obseg dela. Nič. Kličemo, pišemo in se razburjamo z vodjo zdravstvenega kadra in predstojnikom oddelka, vendar nas ne slišijo.
Vodstvo UKC enostavno nima ušes za naše potrebe in želja; za potrebe in udobje pacientov.
Namesto tega, da bi nas poslušali, nas utišajo z statističnimi podatki o številu zaposlenih, ki jih imamo v primerjavi z oddelki.
Vendar se ne zavedajo koliko rok je potrebnih, kadar poteka ranimacija pacienta ali celo več pacientov, koliko rok je potrebnih za nadzor in oskrbo že obravnavanih pacientov, koliko rok je potrebnih še za odprtje dodatnih opazovalnic, koliko rok je potrebnih za opravljanje triaže, ambulant, delovanje mavčarne in operacijskih dvoran.
Namesto, da bi nam sistem omogočil čim manjše izgorevanje na delovnem mestu, ga s svojimi novitetami samo povečuje.
Ker enostavno nismo več samo urgentna dejavnost ampak zadnjih nekaj mesecev, če ne že let, tudi mešanica vseh oddelekov. Smo oddelek infekcije, internistike, kirurgije, ginekologije, psihiatrije in še lahko naštevam.
Smešijo nas z lažmi o višjih plačah.
Smešijio nas s sistemom, ki podaljšuje čakalne dobe.
Smešijo nas z praznimi oddelki, ki iz covid časa sploh ne obratujejo, medtem, ko pa na nekaterih osebje in organizacija poka po šivih in se obremenjujemo kako bomo uspeli poskrbeti za vse.
Smešijo nas s tem, da nas spreminjajo v robote. Smo samo ljudje, ki si želimo boljše pogoje dela oz. primerno plačilo ob spemembi le teh, ker tudi mi smo samo iz kože in krvi.
Tudi mi zbolimo in čakamo. Tudi mi bi radi prišli zvečer domov k našim družinam dobre volje in z nekaj ostale energije še za njih.
Dragi pacienti, žal mi je, da naš neorganiziran sistem vpliva najbolj na vas. Žal mi je vsakič, ko preberem ali slišim kritiko, da čakate zaradi nas; da imate občutek, da zaradi tega slabo opravljamo svoje delo.
Žal mi je, da naš poklic ni dobro cenjen in plačan, da bi lahko primerno izboraženi ljudje uporabili svoje roke v zdravstvu in ne v drugih strokah.
Žal mi je. Vendar pa tako kot prodajalka v trgovini ni kriva, da so cene živil tako visoke in slabe kvalitete, tako tudi mi nismo krivi za vse tegobe, ki se dogajajo zaradi sistema in navodil vodstva.
Konec koncev smo le ljudje, ki opravljamo svoje delo z željo, da bi bilo kvalitetno poskrbljeno za vse vaše potrebe, vendar več kot delamo, enostavno ne zmoremo.”
