V spomin na mrtva rudarja Mitjo in Čarlija zazvonil zvon v cerkvi, jokalo tudi nebo…
Župan Občine Šoštanj Boris Goličnik je v spomin na žrtve rudarske nesreče za jutri, četrtek 23. januarja 2025, razglasil dan žalovanja.
ŠOŠTANJ – „Vedno je tak čuden občutek ko zvoniš kateremu izmed bližnjih,sosedov ali prijatelju. Srečno Mitja Stropnik in Čarli kjerkoli že sta,“ se glasi žalosten zapis na Facebooku, poleg pa video, kjer je slišati, kako zvoni ob smrtni uri. V spomin na dva rudarja – Mitjo in Aleksandra, ki sta bila občana občine Šoštanj.
Do nedelje brez dogodkov
“Na Občini Šoštanj v teh dneh preživljamo izjemno težke trenutke. Dva izmed ponesrečenih v Premogovniku Velenje sta naša občana. Ne zgolj občana, sta naša znanca in prijatelja, zato nas je ta nesreča toliko bolj prizadela. S svojci globoko sočustvujemo in jim izrekamo vso našo podporo in pomoč. V času, ko se zdi, da pristni človeški odnosi in vrednote izgubljajo svoj pomen, predstavljajo rudarji vzor tovarištva, solidarnosti in pomoči, kar se odraža tudi na ostalih prebivalcih v Šaleški dolini, tudi občini Šoštanj, ki je z rudarjenjem neločljivo povezana na vsakem koraku že mnogo desetletij,“ so sporočili z Občine Šoštanj.
Minuta molka
Župan Občine Šoštanj Boris Goličnik je v spomin na žrtve rudarske nesreče za jutri, četrtek 23. januarja 2025, razglasil dan žalovanja. Ob 12. uri se bodo oglasile sirene: to bo trenutek, ko se bo za minuto ustavil čas: prekinjene bodo vse dejavnosti, z minuto molka pa se bodo poklonili smrti svojih dveh soobčanov…
V petek dan žalovanja v Sloveniji
V ponedeljek, 20. januarja 2025, se je v Jami Preloge v Premogovniku Velenje zgodila tragična nesreča, v kateri so življenje izgubili trije rudarji Aleksander, Dejan in Mitja. Zato se je vlada odločila, da razglasi petek, 24. januarja 2025, za dan žalovanja v spomin na žrtve te hude tragedije. Na podlagi Sklepa o določitvi protokolarnih pravil se zastave izobesijo na pol droga, organizatorje kulturnih in drugih prireditev pa se pozove, da vsebino prireditve prilagodijo dnevu žalovanja. Vlada poziva vse organizatorje kulturnih in drugih prireditev, da vsebino prireditve prilagodijo dnevu žalovanja. Zastave na poslopjih državnih ustanov se na dan žalovanja spustijo na pol droga.
Pripravil: Nadlani.si
Foto: Zajem zaslona Facebook
Škandal na Hrvaškem: Župnik zavrnil blagoslov – razlog vas bo šokiral!
Na Hrvaškem, kjer je blagoslov domov globoko ukoreninjena tradicija božičnega časa, se je letos razvnela zgodba, ki je dvignila prah in razburkala javno razpravo. V Slavoniji je duhovnik zavrnil blagoslov doma ločene matere, ko je izvedel, da ima iz prejšnjega zakona otroka. Odločitev je sprožila ogorčenje, a tudi globlja vprašanja o vlogi Cerkve v sodobni družbi.
Blagoslov, ki ga ni bilo
Duhovnik je po pričevanju matere prišel v njen dom, kot to počnejo župniki po vsej Hrvaški v času med božičem in svetimi tremi kralji, a se je hitro odločil, da blagoslova ne bo izvedel. “Vprašal me je, zakaj je moja hči starejša od drugih dveh otrok,” je pojasnila žena. Ko je pojasnila, da je hči iz prejšnjega zakona, je duhovnik odklonil blagoslov in dodal, da se morata z možem ločiti in vrniti k prvotnim partnerjem, če želita biti v skladu s cerkvenimi pravili.
Najbolj pretresljivo pa je, da sta bila priča temu dogodku tudi otroka zakoncev, stara sedem in osem let. “Mlajši sin je bil ves v solzah. Spraševal me je, ali se bova z možem ločila in kam bosta šla, če se to zgodi,” je povedala mati, vidno prizadeta zaradi vpliva dogodka na njene otroke.
Cerkev se opravičuje, a vprašanja ostajajo
Iz pristojne župnije so po incidentu podali opravičilo, češ da je šlo za “nesporazum in iztrgane besede,” ki niso odražale namer duhovnika. Župnik je dodal, da obžaluje, da se par ni neposredno obrnil nanj po dogodku, saj bi lahko situacijo razjasnili. A za družino, ki je bila sredi prazničnega časa soočena z ostrimi besedami in očitki, opravičilo ni dovolj.
“V Svetem pismu piše: ‘Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen.’ Zakaj potem nas obsojajo?” se sprašuje mati, ki kljub svoji ločitvi in novi zakonski zvezi ostaja verna in predana tradiciji.
Ko vera trči ob sodobno življenje
Hrvaška, kjer je 79 % prebivalcev katoličanov, je država z globokimi verskimi koreninami. Toda sodobno življenje, ki vključuje ločitve, razširjene družine in drugačne življenjske okoliščine, pogosto trči ob pravila, ki jih postavlja Cerkev. Incident v Slavoniji tako ni le osamljen primer, temveč simbol širšega vprašanja: Ali je Cerkev pripravljena na prilagoditev sodobnim razmeram?
Medtem ko se mnogi verniki zanašajo na duhovno podporo Cerkve, se incidenti, kot je ta, zdijo v nasprotju z njenim poslanstvom. “Ali ni namen Cerkve, da sprejema vse ljudi, ne glede na njihove življenjske okoliščine?” se sprašujejo kritiki, ki opozarjajo na razhajanje med teorijo in prakso.
Finančni vidik blagoslovov
Poleg moralnih vprašanj se je na Hrvaškem letos odprla tudi razprava o financah, povezanih z blagoslovi. Čeprav prispevki niso obvezni, so nekatere župnije priporočile dar v višini 30 evrov na gospodinjstvo. Pri mediju Danica.hr so preračunali, da bi lahko Cerkev z blagoslovi domov letos zaslužila več kot 17 milijonov evrov. To odpira vprašanja, ali se duhovna tradicija pretvarja v vir finančnega dobička.
Kritiki opozarjajo, da se s takšnim pristopom izgublja pravi namen blagoslovov, ki naj bi bili duhovni in ne finančni prispevek. “Ali vera postaja posel?” se sprašujejo številni verniki, razočarani nad tem, kako Cerkev upravlja z občutljivimi vprašanji.
Kje je meja med tradicijo in sočutjem?
Incident v Slavoniji ni le zgodba o enem družinskem dogodku, temveč širši simbol izzivov, s katerimi se sooča katoliška Cerkev na Hrvaškem. V svetu, kjer so ločitve, drugačne družinske strukture in sodobne vrednote del vsakdana, je vprašanje, ali je Cerkev pripravljena sprejeti vse svoje vernike, ne glede na njihove okoliščine.
Medtem ko se Cerkev opravičuje in zagovarja svoja pravila, ostajajo vprašanja o njenem resničnem poslanstvu. Ali bo našla način, da združi tradicijo in sočutje? Ali pa bo trdno vztrajanje pri dogmah odtujilo številne vernike, ki iščejo duhovno oporo v svetu, polnem izzivov? Incident v Slavoniji je le ena izmed zgodb, ki na Hrvaškem odpirajo težke, a pomembne razprave.
Napisal: E. K.
Vir: www, Freepik
Kdo bi si mislil? Takšne nesmisle ‘zganja’ nekdanja ministrica Stojmenova Duh …
LJUBLJANA – Slovenija se že dolgo srečuje z vprašanji o prisotnosti vere v javnih ustanovah, zlasti šolah. Medtem ko je bivša ministrica za digitalno preobrazbo, Emilija Stojmenova Duh, javno izrazila nestrinjanje z vključenostjo vere v izobraževalne ustanove, so bili pred kratkim učenci več osnovnih šol zaradi prenov prostorov premaknjeni v nadomestne lokacije, med katerimi so bila tudi župnišča in cerkveni prostori. Ta rešitev sicer ni sprožila večjih razprav ali pomislekov, kar pa odpira vprašanje, ali je vera res problematična le, kadar gre za simbole in obrede.
Zakaj je pouk v župniščih sprejemljiv, blagoslovi pa ne?
Emilija Stojmenova Duh je nedavno izrazila ogorčenje, ker je bil na katoliški šoli v Ljubljani ob otvoritvi učilnic prisoten verski blagoslov. Izpostavila je, da takšni obredi ne sodijo v šolski prostor in da naj bi šola ostala prostor, kjer vera nima vpliva na izobraževalni proces. To je presenetljivo, saj so med šolskim letom 2021/2022 številni učenci ljubljanskih osnovnih šol obiskovali pouk v župniščih, kot so Dom Sv. Vida, Zavod Sv. Stanislava in Župnišče Rakovnik. V tistem času to ni predstavljalo nobenega problema, čeprav gre za verske prostore.
Eden od staršev, ki je želel ostati neimenovan, je izrazil svoje začudenje nad dvojnimi standardi: “Videti je, da vera moti le, ko gre za blagoslove ali simbole. Ko pa otrokom omogoča prostore, se nanjo pozabi.” (poroča Delo).
Vpliv vere na šolski sistem in vrednote učnega načrta
Pomembno je opozoriti, da ima slovenski šolski sistem že dolgo vgrajene vrednote, ki izvirajo iz verskih načel, kot so spoštovanje, solidarnost in medsebojna pomoč. Te vrednote se ne ločujejo strogo od verskih korenin, saj so osnovne človekove vrednote, ki jih učni načrt spodbuja in poudarja. S tega vidika se zdi paradoksalno, da je blagoslov učilnic v katoliških šolah obravnavan kot neželena religiozna dejavnost, medtem ko se prostori verskih institucij, kot so župnišča, brez težav uporabljajo za šolske dejavnosti v času prostorskih stisk.
So dvojni standardi v šolstvu res potrebni?
Mnogi starši in učitelji se sprašujejo, ali gre pri izjavah o ločitvi Cerkve in države v šolah za resnične vrednote ali zgolj za politične agende. Dejstvo je, da so številne šolske prireditve, kot so blagoslovi hrane ali božični dogodki, tesno prepletene z verskimi običaji in so del slovenskega kulturnega okolja. A ko gre za katoliške blagoslove, se pogosto pojavi kritika o vplivu vere na mlade. Hkrati pa, ko gre za uporabo cerkvenih prostorov, vere ne obravnavajo kot problem. Ta očitna protislovja v javnem diskurzu dvigajo vprašanje, ali je uporaba vere kot argumenta proti katoliškim obredom res legitimna ali pa gre zgolj za prilagoditev okoliščinam, kadar je to koristno.
Nekdanji župan Ljubljane, ki je sodeloval pri reševanju prostorske stiske, je komentiral, da je bila uporaba župnišč in drugih verskih prostorov praktična rešitev. “V Ljubljani nimamo dovolj nadomestnih prostorov, zato smo prisiljeni v sodelovanje z različnimi ustanovami, vključno z verskimi institucijami. To je način, kako zagotavljamo nemoten pouk,” je dejal (poročajo Slovenske novice).
Kje potegniti mejo med vero in sekularnostjo?
Pričakovati je, da bodo posamezniki, kot je Stojmenova Duh, še naprej opozarjali na vpliv vere v izobraževalnih ustanovah, vendar se postavlja vprašanje, ali so te kritike resnično v skladu z dejanskimi vrednotami slovenske družbe. Mnoge evropske države priznavajo pomen sekularnosti, a obenem dopuščajo prisotnost vere v šolskih prostorih, predvsem v državah z bogato kulturno tradicijo, kjer je vera del identitete.
Ob tem se pojavlja vprašanje: Ali slovenski izobraževalni sistem res potrebuje popolno ločitev od verskih vplivov, ali pa je to zgolj način za dosego političnih ciljev? Slovenska javnost si zasluži odgovor na vprašanje, zakaj se vera v določenih okoliščinah lahko tolerira, v drugih pa ne. Sekularnost naj bi omogočila enakost, vendar zdi se, da so odločeni, kdaj in kako se vera lahko izraža, kar vodi do dvojnim standardov, ki pa očitno v določenih situacijah nimajo vpliva.
Naj spomnimo:
Škof blagoslovil novo katoliško osnovno šolo, Stojmenova Duh pa: “Sem PROTI blagoslovu”
Iz uporabe verskih prostorov kot nadomestne lokacije za šolski pouk je razvidno, da se v Sloveniji vera tolerira, kadar je to potrebno. Kljub temu pa ostaja odprto vprašanje o prihodnosti vere v šolah. Ali se bodo ohranile vrednote, ki izhajajo iz verskih načel, ali pa bodo takšni dogodki, kot je blagoslov učilnic, vse bolj predmet kritik? Slovensko šolstvo je soočeno z izzivom ohranjanja svojih vrednot v sekularnem okviru, pri čemer se pričakuje, da bo našlo uravnotežen pristop, ki bo služil potrebam družbe in hkrati upošteval kulturno dediščino države.
Na koncu pa ostaja misel, da se vera lahko uporablja kot sredstvo za dosego ciljev, kadar je to praktično, občasno pa tudi kot orodje kritike. Kot je dejal eden izmed staršev: “Včasih se zdi, da smo pozabili, kaj nas resnično povezuje – spoštovanje, solidarnost in pomoč so le vrednote na papirju, dokler ne postanejo del realnosti.”
Napisal: N. Z.
Vir: X, www
Cerkva vedno manj, mošeje pa rastejo kot gobe po dežju? Slovenija postaja islamska država?
Religijske novogradnje v Evropi: Kaj se gradi in kdo plačuje?
V Evropi se zadnjih pet let v religijskem prostoru pojavljajo zanimive razlike v gradnji novih verskih objektov. Medtem ko število katoliških cerkva stagnira ali celo upada, opazimo trend naraščajoče gradnje islamskih mošej. Ta pojav odraža demografske in kulturne spremembe, ki oblikujejo sodobno evropsko družbo, in odpira vprašanja o virih financiranja ter vplivu teh sprememb na širše družbeno okolje.
Gradnja katoliških cerkva: Tradicija z omejitvami
Na področju katoliških cerkva v Evropi so v zadnjem desetletju vidne predvsem stagnacija in zapiranje. Katoliška Cerkev se sooča z upadom duhovnikov in zmanjšanjem števila vernikov, kar zmanjšuje potrebo po gradnji novih cerkva. Poročilo iz leta 2022 kaže, da število katoliških cerkva v nekaterih evropskih državah upada, saj jih preurejajo v kulturne ali celo komercialne objekte. Za Evropo, kjer sta sekularizacija in nizka stopnja obiska cerkva v porastu, ta trend ni presenetljiv. Bo krščanska vera izumrla?
V Sloveniji je situacija podobna. Število cerkva ostaja skoraj nespremenjeno, kar pomeni, da se v zadnjih letih ni zgodila nobena večja gradnja novih katoliških objektov. Zadnji podatki kažejo, da je v Sloveniji okoli 2.901 cerkva in kapel, pri čemer so cerkve finančno odvisne predvsem od donacij vernikov, medtem ko imajo v nekaterih primerih dostop do sredstev za obnovo kulturne dediščine (poroča Družina).
Islamske mošeje: Povečano povpraševanje in financiranje iz tujine
Na drugi strani vidimo vzpon islamskih objektov po Evropi. Povečanje števila muslimanskih priseljencev in naravna rast muslimanskega prebivalstva v zadnjih desetletjih povzročata povečan pritisk na gradnjo novih mošej, ki zadostijo potrebam vernikov. Eden najbolj opaznih primerov je odprtje velike mošeje v Kölnu leta 2018, ki velja za eno največjih v Evropi (poroča Delo). V primerih, kot je ta, je financiranje pogosto prišlo iz kombinacije lokalnih donacij in sredstev iz držav, kot je Katar. Katar je bil v zadnjih letih znan po svojih obsežnih donacijah za gradnjo mošej po Evropi, kar mnogi kritiki vidijo kot obliko kulturne vplivnosti v evropskem prostoru (Nova24TV).
Tudi v Sloveniji je ta trend opazen. Prva večja mošeja, Islamski versko-kulturni center v Ljubljani, je bila odprta leta 2020 in predstavlja edini večji islamski objekt v Sloveniji. Njena gradnja je bila financirana pretežno s sredstvi iz Katarja, kar je v določenih krogih sprožilo vprašanja o vplivu tujih držav na slovensko družbo (Nova24TV).
Kdo plačuje za gradnjo verskih objektov?
Pri vprašanju financiranja verskih objektov se kažejo očitne razlike med katoliškimi in islamskimi objekti. Katoliška Cerkev v Evropi se zanaša na donacije vernikov in sredstva lokalnih škofij, včasih pa so vključena tudi javna sredstva za zaščito kulturne dediščine. Nasprotno pa gradnja mošej pogosto vključuje donacije iz držav z močno muslimansko večino, kot so Katar, Savdska Arabija in druge. Ta sredstva včasih vzbujajo dvome glede tujih vplivov, zlasti ko gre za financiranje projektov v srednjeevropskih in vzhodnoevropskih državah, kjer se kultura pogosto tesno prepleta z religijo.
Družbene in kulturne posledice verske gradnje
Širitev islamskih objektov v Evropi, zlasti tam, kjer se muslimansko prebivalstvo povečuje, pogosto prinaša nova kulturna vprašanja. Katoliška Cerkev v Evropi, tradicionalna večinska religija, se sooča z izzivi sekularizacije in zmanjšanja prisotnosti vernikov, medtem ko islamska skupnost postaja vse bolj prisotna in aktivna pri gradnji svojih verskih objektov.
V nekaterih državah, kjer se gradi več islamskih objektov, to odpira vprašanja integracije, kulturnih sprememb in vpliva tujih držav. Gradnja velike mošeje v Kölnu je, na primer, sprožila različna mnenja o vplivu Katarja kot glavnega finančnega pokrovitelja. Podobne razprave potekajo v Sloveniji, kjer financiranje Islamskega versko-kulturnega centra ni bilo le logističen, temveč tudi političen izziv.
Končno vprašanje: Kakšna je prihodnost verske gradnje v Evropi?
Ob upoštevanju trendov zadnjih petih let lahko predvidimo, da se bo število novih katoliških objektov v Evropi verjetno še naprej zmanjševalo zaradi zmanjševanja števila vernikov. Nasprotno pa lahko pričakujemo nadaljnjo gradnjo islamskih objektov, saj se muslimanska skupnost širi in si želi zagotavljati prostor za bogoslužje.
Ob tem pa ostaja vprašanje, kakšen vpliv ima financiranje verskih objektov iz tujine. Ali so ta sredstva zgolj simbol verske podpore, ali morda odražajo širše geopolitične interese? Dejstvo je, da se verska krajina Evrope spreminja in da bodo potrebne nove razprave o tem, kako naj Evropa pristopi k vprašanju gradnje in financiranja verskih objektov.
Na koncu tako ostaja vse manj prostora za katoliške cerkve in vse več prostora za islamske mošeje, kar je morda neizogiben odraz sodobne demografije.
Napisal: N. Z.
Vir: www, X
Papež Frančišek na robu zmogljivosti? Njegovo zdravstveno stanje je takšno
Papež Frančišek, vodja ene največjih svetovnih verskih institucij, je že nekaj časa v središču pozornosti ne le zaradi svojih verskih in političnih prizadevanj, ampak tudi zaradi svojega vse bolj zaskrbljujočega zdravstvenega stanja. V zadnjem času so se začela širiti ugibanja, da bi njegovo zdravstveno stanje lahko resno ogrozilo njegovo zmožnost nadaljevanja svojega poslanstva. Ali nas morda čaka zgodovinski trenutek, ko bo papež moral zapustiti Sveti sedež iz zdravstvenih razlogov?
Boj z bolečinami in omejitvami
Papež Frančišek, ki je zdaj star 87 let, se že nekaj časa spopada s kroničnimi zdravstvenimi težavami, ki jih nikakor ne skriva pred svetom. Ena najbolj očitnih težav so njegove kronične bolečine v kolenu, ki so se v zadnjem letu izrazito poslabšale. Zaradi teh težav pogosto uporablja invalidski voziček, kar je sprožilo govorice o tem, koliko dela še lahko opravlja na terenu. Čeprav mu zdravniki svetujejo, naj omeji svoje fizične napore, papež še vedno vztraja pri svojih pastoralnih obiskih in srečanjih po svetu, kar pa dviguje skrb, da njegovo telo morda več ne zdrži tempa, ki si ga je zastavil.
Poleg težav s kolenom, ki so ga močno omejile v zadnjih mesecih, je Papež Frančišek že leta 2021 prestal operacijo debelega črevesa zaradi divertikulitisa, kar je dodatno oslabilo njegovo zdravje. Čeprav je takrat uspešno okreval, naj bi še vedno čutil posledice operacije, predvsem občasne prebavne težave in izčrpanost.
Frančiškov neomajen urnik – kljub vsemu
Kljub svojim zdravstvenim izzivom papež vztraja, da izpolnjuje svoje dolžnosti v polni meri. V zadnjih mesecih je obiskal več držav, vključno s pomembnim potovanjem v Vzhodni Timor in Papua Novo Gvinejo, kjer je z lokalnimi verniki in voditelji razpravljal o ključnih vprašanjih, kot so mir, sprava in podnebne spremembe. Mediji so opazili, da so bili ti obiski sicer krajši od običajnih, vendar se Frančišek ni pustil ustaviti.
V prihodnjih mesecih je napovedanih še več potovanj, vključno z obiskom Južne Koreje, kjer naj bi se srečal z verskimi voditelji in obravnaval vprašanje miru na korejskem polotoku. Vendar pa mnogi dvomijo, ali bo resnično zmogel izpeljati tako zahtevno potovanje, še posebej glede na to, da je bilo že več njegovih obiskov v preteklosti odpovedanih ali preloženih zaradi nenadne slabosti.
Ali prihaja trenutek odpovedi?
Nekateri poznavalci v Vatikanu in širše ugibajo, da se morda približuje trenutek, ko bo papež Frančišek prisiljen zaradi zdravja zapustiti svojo vlogo. Čeprav sam ne daje takšnih namigov, se njegovo zdravje očitno poslabšuje, in s tem narašča pritisk na cerkvene in svetovne voditelje, da razmislijo o morebitnih spremembah.
Papež je v preteklosti že večkrat omenil možnost odpovedi, če bi njegovo zdravje postalo preveč omejujoče. “Papež mora biti sposoben voditi Cerkev, in če tega ne zmorem več, moram storiti, kar je prav,” je dejal v enem izmed intervjujev. Vendar pa je kljub tej odprtosti do zdaj vztrajal pri svoji vlogi, čeprav se zdi, da njegove fizične omejitve postajajo vse bolj očitne.
Nepričakovan preobrat – bo Cerkev ostala brez svojega vodje?
Eden izmed najbolj šokantnih vidikov te zgodbe je, da Frančišek ostaja aktiven in angažiran, kljub vsem nasprotnim pričakovanjem. Medtem ko mnogi dvomijo o njegovi zmožnosti nadaljnjega vodenja, papež dokazuje, da ima kljub bolečinam in omejitvam še vedno močno voljo. Vendar pa to odpira vprašanje, kako dolgo bo lahko kljuboval svojim težavam, preden bo prisiljen narediti korak nazaj.
Njegova vztrajnost navdihuje vernike po vsem svetu, vendar hkrati vzbuja strah, da bi se njegovo zdravje lahko dramatično poslabšalo v kratkem času. Prav to dvoumno stanje povzroča nemir v Vatikanu in širše, saj nihče ne ve, kaj bo prinesla prihodnost.
Kaj pa naprej?
Medtem ko svet gleda v Vatikanske hodnike in opazuje zdravstveno stanje papeža Frančiška, ostaja vprašanje, ali bo Cerkev kmalu potrebovala novega vodjo. Frančišek še naprej vztraja, da bo opravljal svoje delo, dokler bo lahko, a njegovo zdravstveno stanje je vse bolj nestabilno. Kljub temu pa zaenkrat ni jasnega znaka, da bi bil odstop neizbežen.
Vse več ljudi se sprašuje, ali bo papež lahko dokončal vsa načrtovana potovanja in ali se bo njegovo stanje izboljšalo. Številni verniki po svetu so zaskrbljeni, hkrati pa občudujejo njegovo neomajno zavezanost do svoje vere in svojih dolžnosti.
Napisal: N. Z.
Vir: www, X
Ta evropska država popolnoma ukinja državno financiranje cerkve?
Nemška vlada načrtuje ukinitev letnih izplačil protestantski in katoliški cerkvi, ki so bila uvedena že na začetku 19. stoletja, poročajo nemški mediji v petek.
“Nemška vlada namerava septembra sprejeti zakon, s katerim bo ukinila letna odškodninska izplačila cerkvam, in to brez zelene luči zveznih dežel,” poročajo nemški mediji, ki se sklicujejo na vire v socialdemokratsko-zeleno-liberalni vladi kanclerja Olafa Scholza.
Ta vlada se je že v koalicijski pogodbi zavezala k ukinitvi letnih izplačil odškodnin cerkvam, ki veljajo še od začetka 19. stoletja, vendar so se nekatere zvezne dežele temu nasprotovale.
Sedaj naj bi, kot je za Frankfurter Allgemeine Zeitung (FAZ) navedel tiskovni predstavnik vladajočih socialdemokratov za verska vprašanja Lars Castellucci, zakon oblikovali tako, da ne bo potrebno zeleno luč Bundesrata, doma zveznih dežel.
Letna odškodninska izplačila države dvema največjima nemškima cerkvama, protestantski in katoliški, temeljijo na pogodbi, ki so jo v začetku 19. stoletja, v času sekularizacije države in nacionalizacije cerkvenih posesti, nemške kneževine sklenile s cerkvami.
600 milijonov evrov letno
Prizadevanja za ustavitev teh izplačil obstajajo že od časa Weimarske republike. Nemške zvezne dežele letno v imenu teh odškodnin cerkvam izplačajo okoli 600 milijonov evrov.
Kot piše FAZ, se cerkve načeloma strinjajo z ukinitvijo letnih izplačil, saj se zavedajo, da tovrstna finančna pomoč “med državljani naleti na malo razumevanja”.
Cerkveni predstavniki, kot še navajajo, se bojijo tudi krepitve strank skrajne desnice in levice, AfD in BSW, ki se občutno bolj kritično odnose do cerkva kot etablirane stranke.
Poleg tega glavni vir dohodkov obeh nemških cerkva še vedno ostaja cerkveni davek, ki ga plačujejo vsi zaposleni, ki so registrirani kot člani protestantske ali katoliške cerkve. Dohodki iz tega davka, kljub stalnemu zmanjševanju števila pripadnikov cerkve – zaradi hkrati vse večjega števila zaposlenih – že leta rastejo.
Višina davka znaša 9 odstotkov višine dohodnine. Katoliška cerkev v Nemčiji je leta 2023 preko davka zbrala 6,5, protestantska pa 5,9 milijarde evrov.
su; Foto: Shuttersock
Duhovnika ujeli pri izdelavi metamfetamina
V šokantnem primeru, ki spominja na zaplet iz priljubljene televizijske serije Breaking Bad, je bil katoliški duhovnik v Avstriji aretiran zaradi proizvodnje metamfetamina v svoji župniji. Ta 38-letni duhovnik, ki izvira iz Poljske in je deloval v avstrijski škofiji St. Pölten, naj bi v župnijskem domu vzpostavil laboratorij za proizvodnjo te nevarne droge.
Policija je prejela nalog za preiskavo župnijskega doma, kjer so odkrili kemikalije in opremo za izdelavo metamfetamina. V času preiskave so bili zbrani dokazi, ki nakazujejo, da je bila droga namenjena za prodajo. Skupaj z duhovnikom je bil aretiran tudi 30-letni iraški državljan iz Dunaja, ki naj bi bil povezan z njim pri tej kriminalni dejavnosti.
Po aretaciji je bila javnost v škofiji St. Pölten, kjer je duhovnik služboval od leta 2021, obveščena o incidentu. Škofija je nemudoma suspendirala duhovnika in mu prepovedala opravljanje vseh pastoralnih dejavnosti. Poleg tega so o primeru obvestili tudi cerkvene oblasti na Poljskem, kjer bodo zoper duhovnika uvedli ustrezne pravne in kanonične postopke.
Ta primer je še posebej zaskrbljujoč, saj odpira vprašanja o moralnem stanju in integriteti cerkvenih predstavnikov. Kljub šoku in ogorčenju javnosti pa ta dogodek ni osamljen primer v sodobni zgodovini, kjer so posamezniki znotraj cerkve kršili zakone in cerkvene norme.
Medtem ko preiskava še poteka, je jasno, da bo ta primer imel resne posledice tako za cerkvene kot za civilne oblasti. Poleg tega pa bo verjetno prispeval k nadaljnjim razpravam o nadzoru in odgovornosti znotraj cerkvenih institucij.
EK; Facebook, Pexels