Kar 1.360 novih uslužbencev? Takšen je strošek plač v primerjavi s prejšnjo (Janševo) vlado

LJUBLJANA – Slovenska vlada je nedavno zaposlila kar 1.360 novih javnih uslužbencev, kar je povzročilo dvig obrvi pri številnih davkoplačevalcih in ekonomskih analitikih. Po podatkih, ki so prišli v javnost, znaša povprečna bruto plača teh zaposlenih okoli 2.500 evrov mesečno, kar pomeni, da bodo ti novi kadri davkoplačevalce mesečno stali več kot 3 milijone evrov. Če to pomnožimo z 12 meseci – seštevek je osupljiv. V času, ko se država že sooča s pomanjkanjem sredstev za zdravstvo in socialne reforme, je to poteza, ki marsikoga pušča brez besed. Ali pa ravno nasprotno – z zelo ostrimi besedami.

Kadrovanje kot ‘investicija’ – ali breme?

Vlada je povečanje števila zaposlenih zagovarjala z ustanovitvijo novih ministrstev, med katerimi izstopa Ministrstvo za solidarno prihodnost, ki naj bi pokrivalo področja, kot so medgeneracijska solidarnost, stanovanjska politika in trajnostni razvoj. A pri tem se poraja vprašanje: zakaj za obravnavo že znanih problematik potrebujemo nove resorje – in predvsem, ali ni bila že obstoječa struktura dovolj?

Minister za solidarno prihodnost, Luka Mesec, je na novinarski konferenci izjavil: »Ne gre za luksuz ali nepotrebno širjenje. Gre za nujnost, če želimo odgovoriti na potrebe sodobne družbe.« (Vir: RTV Slovenija). A skeptiki se sprašujejo, zakaj je odgovor na potrebe 21. stoletja vedno več zaposlenih – in vedno več davkoplačevalskega denarja.

Primerjava s preteklostjo: manj je bilo več?

Če primerjamo trenutno stanje s prejšnjo vlado, so številke precej kontrastne. Med letoma 2020 in 2022 je bilo na novo zaposlenih približno 800 javnih uslužbencev, kar je predstavljalo letni strošek okoli 24 milijonov evrov. To pomeni, da je trenutna vlada v enem letu zaposlila skoraj 70 % več ljudi, s čimer so stroški za plače poskočili za več kot 50 %. Vprašanje je torej očitno: ali Slovenija res potrebuje tolikšno administrativno širitev? Ali pa gre preprosto za “obljubljeno deželo zaposlitev”?

Zgovoren je primer iz leta 2021, ko je prejšnja vlada v okviru digitalizacije preoblikovala več procesov in poudarila optimizacijo kadrov. Takrat so celo napovedovali, da bo število zaposlenih v javni upravi ostalo stabilno. Trenutna vlada pa, namesto da bi šla po tej poti, očitno stavi na kvantiteto, ne nujno na kakovost.

Birokracija ali rešitev?

Da bi razumeli vpliv teh sprememb na vsakdanje življenje državljanov, poglejmo konkreten primer. Ena izmed glavnih nalog novega Ministrstva za solidarno prihodnost je reševanje stanovanjske problematike. A ali so novi zaposleni resnično pripomogli k izboljšavam na tem področju? Mlade družine, ki se trudijo pridobiti subvencionirana stanovanja, še vedno poročajo o dolgotrajnih postopkih, izgubljeni dokumentaciji in – ironija – pomanjkanju odzivnosti.

»Če je dodatnih 1.360 ljudi zaposljenih, da se čakajoče vrste za stanovanja podaljšajo, potem se sprašujem, čemu sploh služijo,« se pritožuje uporabnica Maja, ki je na subvencijo za najemnino čakala več kot eno leto. Njeno zgodbo je objavil portal Siol.net.

Stroški brez jasnega učinka

Povečanje števila zaposlenih je za mnoge znak, da vlada morda ne razume realnosti vsakdanjega življenja državljanov. Stroški, ki se nabirajo na račun dodatnega kadra, bi lahko šli v druge projekte – na primer, za skrajševanje čakalnih dob v zdravstvu ali za izboljšanje javnega prevoza. Po podatkih OECD ima Slovenija že zdaj enega največjih javnih sektorjev glede na število prebivalcev v regiji, kar odpira vprašanje: ali je resnično število zaposlenih tisto, kar izboljšuje učinkovitost?

Ekonomist dr. Marko Kranjc meni, da dodatno zaposlovanje brez jasnih učinkov škodi dolgoročni vzdržnosti javnih financ. »Namesto da vlagamo v razvoj obstoječih kadrov in procesov, ustvarjamo novo plast birokracije. To ni trajnostna rešitev,« je povedal v intervjuju za Finance.

Med drugim smo poročali tudi o eni izmed (novo)zaposlenih na vladi:

Golob zaposlil Tinino tesno prijateljico, takšno plačo ji je dal – kdo pa to plača?

In o izplačilih dodatkov na Ministrstvu za digitalno preobrazbo:

Uslužbenci digitalnega ministrstva so si izplačali dodatke za !! razdeljevanje !! računalnikov … takšni so zneski

Čeprav se vlada sklicuje na nujnost in koristi novih zaposlitev, bo morala državljanom pokazati konkretne rezultate. Dodatni zaposleni bodo upravičeni le, če bodo dolgoročno pripomogli k večji kakovosti javnih storitev. Brez jasnih kazalnikov uspešnosti in merljivih rezultatov bodo kritike še naprej rasle – tako kot stroški, ki jih nosimo vsi.

Napisal: N. Z.

Vir: X, www

Ali želite, da gre vaš denar za boj za pravice “ciganov”? Tole je odobrila naša vlada …

LJUBLJANA – Medtem ko se na Dolenjskem in v drugih delih Slovenije soočajo s težavami, povezanimi z romsko skupnostjo, Urad Vlade za narodnosti organizira natečaj “Skupaj proti anticiganizmu”. Ali so ta prizadevanja res potrebna? Projekt se financira iz davkoplačevalskega denarja, zato je povsem upravičeno vprašanje, ali bi lahko te vire usmerili v učinkovitejše rešitve za dejanske težave, s katerimi se soočajo posamezne skupnosti. Po odgovore smo se obrnili na pristojna ministrstva in predstavnike romske skupnosti, zato spremljajte naš portal še naprej.

Kaj predstavlja projekt “Skupaj proti anticiganizmu”?

Projekt “Skupaj proti anticiganizmu”, ki ga organizira Urad Vlade Republike Slovenije za narodnosti, podpira in se bori za pravice Romov. Predstavlja predvsem prizadevanje za ozaveščanje o diskriminaciji in predsodkih, s katerimi se sooča romska skupnost v Sloveniji. Cilj projekta je spodbuditi mlade, da skozi kreativne dejavnosti, kot so pisanje, umetniško ustvarjanje in fotografija, izrazijo svoje poglede na enakopravnost in medsebojno spoštovanje. Organizatorji želijo s tem projektom zmanjšati nestrpnost in stereotipe, ki so pogosto usmerjeni proti Romom, ter mlade izobraževati o pomenu vključujoče družbe. Projekt naj bi prispeval k ustvarjanju strpnejše skupnosti, vendar odpira tudi vprašanje, ali se davkoplačevalska sredstva usmerjajo v prave rešitve, ki bi naslavljale konkretne težave tako Romov kot večinskega prebivalstva.

Anticiganizem ali boj proti dejanskim težavam?

Na Dolenjskem in drugod po Sloveniji lokalne skupnosti že leta opozarjajo na težave, povezane s kriminalom in nasiljem, ki naj bi ga povzročali posamezni pripadniki romske skupnosti. “Živeti tukaj pomeni ves čas skrbeti za varnost družine in premoženja,” je povedal lokalni prebivalec, ki se že leta sooča s težavami zaradi prisotnosti romskih naselij v bližini. A namesto reševanja teh vprašanj vlada organizira projekte proti anticiganizmu, kot da bi bil največji problem nestrpnost večinske populacije, ne pa vedenje nekaterih posameznikov. (poroča RTV Slovenija)

Koliko stane boj proti “anticiganizmu”?

Projekt “Skupaj proti anticiganizmu” je le eden od številnih, ki se financirajo iz javnih sredstev. Ali res potrebujemo takšne projekte? Za organizacijo tovrstnih kampanj in natečajev se uporablja davkoplačevalski denar, ki bi ga morda bolje porabili za resnične varnostne ukrepe in programe za pomoč lokalnim skupnostim. Po podatkih Urada za narodnosti je cilj projekta spodbujati razumevanje in sprejemanje romske skupnosti, a je veliko vprašanje, ali takšni projekti dejansko izboljšajo situacijo ali pa le še dodatno bremenijo državni proračun.

Perspektiva, ki si jo lahko privoščimo?

Kritiki pogosto opozarjajo, da se o anticiganizmu večinoma pogovarjajo ljudje, ki niso nikoli živeli v bližini romskih naselij in ki nimajo neposrednih izkušenj s težavami, ki jih omenja lokalno prebivalstvo. Je torej boj proti anticiganizmu vprašanje, ki si ga lahko privoščijo tisti, ki s tem nimajo izkušenj? Seveda je pomembno spodbujati enakopravnost, vendar bi bilo morda smiselno razmisliti tudi o tem, kako lokalnim prebivalcem zagotoviti občutek varnosti. Kot je zapisano v eni od raziskav Inštituta za narodnostna vprašanja, so težave v večjih romskih naseljih, kot so v občini Novo mesto, večplastne in zahtevajo celovite rešitve, ki presegajo le ozaveščanje o strpnosti. (Inštitut za narodnostna vprašanja)

Vir: splet.

Davkoplačevalci si zaslužijo odgovore

Ali res potrebujemo dodatne projekte za ozaveščanje, ali pa bi bila sredstva bolj učinkovito porabljena za programe, ki bi izboljšali varnost v prizadetih skupnostih? Davkoplačevalci si zaslužijo odgovore na vprašanje, kako se porablja njihov denar in kakšen učinek imajo ti projekti v praksi. Učinkovita pomoč romski skupnosti bi morala vključevati podporo pri izobraževanju, zaposlovanju in vključevanju v večinsko družbo, hkrati pa obravnavati tudi težave, povezane s kriminalom in antisocialnim vedenjem.

Boj proti anticiganizmu je gotovo pomemben del prizadevanj za enakopravnost in strpnost v družbi. A vprašanje, ki ostaja, je, ali takšni projekti resnično prispevajo k izboljšanju življenja Romov in večinskega prebivalstva ali gre zgolj za poteze politične korektnosti. Morda bi bilo smiselno razmisliti o uravnoteženem pristopu, ki ne bi zgolj ozaveščal, ampak tudi aktivno reševal težave, s katerimi se soočajo prebivalci na Dolenjskem in drugod.

Nemudoma, ko prejmemo odgovore na vprašanja, ki smo jih naslovili na pristojna ministrstva in predstavnike romske skupnosti, vas obvestimo, zato spremljajte naš portal.

Vir: RTV Slovenija, gov.si, Inštitut za narodnostna vprašanja

Napisal: N. Z.

Vir: www, X

Za te barakice bomo plačali kar 500.000 €?! “O javnem denarju, svinji in mehu”

LJUBLJANA – POLITIČNI POGROM NAD PROJEKTOM STRAŽARNIC

Ministrstvo za notranje zadeve, pod vodstvom ministra Boštjana Poklukarja, se je nedavno znašlo sredi javnega viharja zaradi spornega projekta izgradnje petih policijskih stražarnic, katerih skupna cena znaša kar 500.000 evrov. Cena enega kvadratnega metra znaša neverjetnih 39 tisoč evrov, kar je sprožilo val kritik na družbenih omrežjih in v medijih. Minister Boštjan Poklukar je sredi očitkov o zapravljanju davkoplačevalskega denarja, ki ga mnogi ocenjujejo za nepotrebnega in pretirano dragega.

“O javnem denarju, svinji in mehu”: Ogorčenje nad ceno stražarnic

Novinarka Teja Grapulin iz Finance.si je 14. oktobra 2024 obiskala najdražjo nepremičnino v Sloveniji – policijsko stražarnico, in zapisala šokantne številke. Pet stražarnic je bilo zgrajenih za skupno ceno 500.000 evrov, torej skoraj 94.000 evrov za eno. S tem so cene za kvadratni meter presegle 40.000 evrov, kar je sprožilo val neodobravanja med javnostjo. “Kako že gre tisto o javnem denarju, svinji in mehu?”, je sarkastično zapisala ena od uporabnic portala X.

Ostro je nastopila tudi Simona Toplak, ki je 14. oktobra 2024 na Twitterju zapisala: “Halo, minister Boštjan Poklukar – ste še tam in do kdaj še? Še ena Litijska, še eni računalniki, še en javni razpis, še en nateg ljudi…”. S temi besedami je namigovala na druge sporne projekte, ki so v preteklosti že bremenili vlado in ministra Poklukarja.

Transparentnost pod vprašajem

Vprašanja glede transparentnosti projekta niso nova. Minister Poklukar je že večkrat naletel na ovire in očitke glede razkritja ključnih informacij o stroških vladnih projektov. Mediji so večkrat poskušali pridobiti informacije o tem, kdo so bili izvajalci in kakšen je bil natančen potek financiranja, vendar so ostali brez odgovorov. “Minister za notranje zadeve Boštjan Poklukar na tovrstna vprašanja ne želi odgovarjati,” so 31. maja 2023 potrdili iz njegovega ministrstva za Insajder.com.

Je cena upravičena?

Varnost je ključni argument ministra, saj je izpostavil, da so stražarnice namenjene izboljšanju varnostnih ukrepov na strateško pomembnih mestih. To vključuje nadzor in zaščito na mejah, kjer so policisti dnevno izpostavljeni različnim grožnjam. Kljub tem argumentom so kritiki vztrajali, da bi se projekt lahko izvedel za veliko nižjo ceno. “Cena stražarnic je popolnoma nerealna,” je izpostavil eden izmed uradnikov, ki je želel ostati anonimen. Za portal N1 je dejal: “Razumemo potrebo po varnosti, vendar bi lahko za ta denar zgradili bistveno več.”.

Politične posledice: Ali bo minister vzdržal?

Projekt bo verjetno še dolgo predmet razprav v javnosti in v državnem zboru. Opozicija je že izrazila nezadovoljstvo nad projektom in napovedala, da bo zahtevala jasno razkritje vseh stroškov in odgovornosti za izbiro izvajalcev. Medtem se minister Poklukar sooča z naraščajočimi pritiski, da pojasni smotrnost projekta in, ali bo pripravil dodatne varnostne ukrepe na bolj učinkovit in cenovno dostopen način.

Zgodba o policijskih stražarnicah se še razvija in bo v prihodnjih tednih zagotovo vplivala na politično dogajanje v državi. Ali je nacionalna varnost res odvisna od tako dragih rešitev, ali gre za nepotrebno razkošje? To vprašanje bo ostalo v ospredju, dokler minister ne predstavi dodatnih pojasnil in podrobnosti projekta.

Napisal: N. Z.

Vir: X, www

Foto: Zajem zaslona X