Obljubljajo prihranek za gospodinjstva? “Ja, pa ja de!”
LJUBLJANA – Vlada se je v zadnjem obdobju večkrat pohvalila z novimi ukrepi za znižanje stroškov električne energije v zimskem času, a marsikdo meni, da je takšno hvalisanje vsaj deloma zavajajoče. Tako je opozorila tudi Andreja Lončar, ki je poudarila, da kljub nižjim položnicam za gospodinjstva glavno breme še vedno nosijo davkoplačevalci.
Hvalisanje ali skrita cena?
Vlada Republike Slovenije je ob uvedbi novih ukrepov za omilitev stroškov električne energije za gospodinjstva izpostavila, da bodo potrošniki plačevali manj, saj se bodo mesečni stroški v zimskih mesecih znižali celo pod evropsko povprečje. Takšne napovedi so seveda pohvalne in prinašajo upanje gospodinjstvom, ki se soočajo z visokimi stroški življenja. A Lončarjeva opozarja, da ta zgodba ni tako preprosta in da je država pri tem zamolčala bistvene informacije. Stroški subvencij namreč ne izhajajo iz “čarobnega klobuka” – krijejo jih davkoplačevalci.
Subvencioniranje z denarjem iz proračuna
Kot je zapisala Lončarjeva, država trgovcem trenutno pokriva približno tretjino razlike med tržno in regulirano ceno elektrike. To pomeni, da država prek proračuna krije del stroškov električne energije, da bi končnim uporabnikom omogočila nižje cene. Toda proračun se polni izključno iz davkov, ki jih prispevajo slovenski davkoplačevalci. Preprosto povedano, znesek, ki ga gospodinjstva “prihranijo” na položnicah, se še vedno krije z denarjem, ki ga prispevajo ista gospodinjstva. Tako nižji stroški na prvi pogled niso več tako prepričljivi, saj ostajajo obremenitev za celotno državo, tudi tiste, ki morda sami porabijo manj elektrike.
Kako deluje subvencijski sistem?
Da bi razumeli učinek subvencij, je treba pogledati, kako so le-te strukturirane. Trgovci na trgu električne energije sicer prodajajo energijo po višjih, tržnih cenah. Država pa z določenimi ukrepi določa “regulirano” ceno, ki jo plačujejo končni odjemalci, in trgovcem nato krije razliko med tržno in regulirano ceno. Po podatkih ministrstva ta subvencija trenutno zajema tretjino teh stroškov, kar pomeni, da so cene za končnega uporabnika precej nižje. Lončarjeva pa opozarja, da gre ta denar iz proračuna, torej iz žepov vseh prebivalcev Slovenije. Čeprav država na papirju krije razliko, so resnični plačniki še vedno davkoplačevalci. (viri: Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo).
Kakšen bo dolgoročni učinek na gospodarstvo?
Lončarjeva poudarja, da tovrstne subvencije lahko na dolgi rok negativno vplivajo na gospodarstvo. Subvencioniranje cene elektrike s proračunskimi sredstvi sicer omogoča trenutni prihranek na položnicah, vendar dolgoročno pomeni večje proračunske izdatke, kar lahko vodi v povečano zadolževanje ali pa v višje davke. Poleg tega ni jasno, koliko časa bo država lahko vzdrževala takšen način subvencioniranja brez posledic za druge proračunske obveznosti. Ali je mogoče, da se bomo v prihodnosti soočili z višjimi davki ali drugimi obremenitvami zaradi tovrstnih “ugodnosti”?
Lončarjeva opozarja, da bi morala država pri predstavljanju tovrstnih ukrepov biti bolj transparentna. Čeprav je znižanje položnic dobrodošlo, bi morali državljani vedeti, od kod prihajajo sredstva za te subvencije in kakšne so dolgoročne posledice. Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo se na tem mestu osredotoča predvsem na kratkoročne koristi za gospodinjstva, pri čemer pa zanemarja dolgoročne učinke na proračun in gospodarstvo. To ustvarja sliko, kjer so pozitivni vidiki izpostavljeni, negativni pa zamolčani. Kot je opozorila Lončarjeva, je takšno “hvalisanje” neprimerno, saj skriva dejansko ceno ukrepov.
Bodo gospodinjstva res dolgoročno prihranila?
Vprašanje, ki se ob tem poraja, je, ali bodo gospodinjstva dolgoročno res prihranila, če država za znižanje položnic porablja sredstva iz proračuna. Preračunano bi lahko rekli, da prihranek na položnicah ni “pravi” prihranek, saj bodo slovenski davkoplačevalci morali ta sredstva vrniti v obliki višjih davkov ali zmanjšanja drugih socialnih ugodnosti. Lončarjeva poudarja, da je zato smiselno, da državljani razumejo resnične finančne posledice subvencij in se zavedajo, da trenutna “ugodnost” ni brez cene.
Je res “neodvisen strokovnjak”?
Posnetek Roberta Goloba, predsednika slovenske vlade, ki nastopa kot “neodvisen strokovnjak” za energetske zadeve, je sprožil številne odzive in dvome o njegovi resnični neodvisnosti. Golob je namreč dolgoletni nekdanji direktor podjetja GEN-I, enega glavnih proizvajalcev in ponudnikov električne energije v Sloveniji. Vse kaže, da ima še vedno pomembne povezave v tej industriji, kar postavlja vprašanje o njegovem položaju kot nevtralnega govorca v tem kontekstu.
Vprašanje interesov in pristranskosti
Golobova preteklost kot direktor energetske družbe odpira vprašanje, ali lahko v tej vlogi resnično predstavlja interese širše javnosti ali pa je morda njegov pogled na energetsko politiko delno pogojen z interesi energetskega sektorja. Kot opaža uporabnik Tolemamo, je zanimivo, da Golob “kot fizična oseba” komentira odločitve, ki neposredno vplivajo na odjemalce električne energije, vendar se pri tem zdi, da pravzaprav zagovarja stališča, ki koristijo industriji, ki jo je še pred kratkim vodil.
Prikriti interesi pod krinko strokovnosti?
Čeprav Golob formalno nastopa kot predstavnik vlade in tako posredno tudi kot zaščitnik interesov državljanov, je zaradi njegovih preteklih povezav z GEN-I težko verjeti, da je popolnoma neodvisen. Na površju je sicer govornik, ki se zavzema za dobrobit odjemalcev, vendar bi bilo smiselno postaviti vprašanje, ali v ozadju tiči še kakšen drug interes, ki ga javnost ne vidi.
Golobovo nastopanje v vlogi “neodvisnega strokovnjaka” je torej precej dvoumno. Ali lahko nekdanji direktor energetskega podjetja resnično deluje kot popolnoma nevtralen glas v energetskih vprašanjih? Kritiki verjamejo, da bi bilo smiselno, da bi javnost o njegovih povezavah z energetskim sektorjem bolj odkrito razpravljala. Tako se lahko izognemo situaciji, kjer se zdi, da se pomembne odločitve sprejemajo v korist interesov določenega sektorja, namesto v prid širše javnosti.
Kakšna pa je prihodnost subvencij za elektriko?
Čeprav subvencije trenutno pomagajo gospodinjstvom, da lažje prenašajo visoke stroške energije, se zdi, da ta rešitev dolgoročno ni vzdržna. V primeru, da bi se cene elektrike še dodatno dvignile, bi to pomenilo še večji pritisk na proračun, kar bi lahko imelo resne posledice za financiranje drugih javnih storitev. Lončarjeva opozarja, da bi bilo potrebno poiskati dolgoročno vzdržno rešitev, ki ne bi v tolikšni meri bremenila davkoplačevalcev. (viri: Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo).
Subvencije na prvi pogled delujejo kot odlična rešitev za pomoč gospodinjstvom, toda kot opozarja Andreja Lončar, bi morali biti državljani pozorni na dejanske stroške, ki jih takšni ukrepi prinašajo. Znižanje položnic je sicer dobrodošlo, vendar dolgoročna cena ostaja skrita. Zato je ključno, da so ukrepi predstavljeni transparentno in da se davkoplačevalci zavedajo dejanskih finančnih posledic.
Napisal: N. Z.
Vir: X, www, GOV.si
Afera Litijska: Šokantne ugotovitve za 6,5 milijona evrov
Zgodba, ki se plete okoli nakupa stavbe na Litijski cesti v Ljubljani, se je v zadnjih mesecih razvila v pravo afero, katere posledice čutijo tako na pravosodnem ministrstvu kot tudi širše v politiki. Revizija, ki jo je izvedlo Računsko sodišče, je namreč razkrila številne nepravilnosti pri nakupu te stavbe, ki naj bi služila kot nov sedež za pravosodne organe. Poročilo je potrdilo že prej izražene očitke in še bolj podrobno osvetlilo problematične prakse, ki so spremljale celoten postopek. V nadaljevanju poglejmo, kaj vse je šlo narobe in kakšne posledice ima ta afera.
Kaj je razkrilo Računsko sodišče?
Računsko sodišče je v svojem končnem poročilu opozorilo na nepravilnosti, ki so v postopku nakupa stavbe izstopale že od samega začetka. Prva večja ugotovitev je bila, da Ministrstvo za pravosodje nakupa ni predvidelo v proračunu za leto 2023, kljub temu pa so že začeli postopke iskanja ustreznih objektov. Ta neskladnost s proračunom je še posebej problematična, ker so sredstva za nakup, kar 6,5 milijona evrov, zagotovili s prerazporeditvijo iz splošne proračunske rezerve. Po oceni Računskega sodišča za to ni bilo pravne podlage, saj tovrstne prerazporeditve sredstev praviloma niso dovoljene za predvidljive projekte.
Ena najbolj spornih točk poročila je dejstvo, da ministrstvo ni pripravilo ustrezne analize ali primerjave ponudb, ki bi utemeljila izbiro stavbe. To pomeni, da ni bilo jasno, zakaj so se odločili prav za nakup te stavbe, še posebej, ker ni bilo izvedenih nobenih preiskav tržne vrednosti nepremičnine. Po poročanju medijev so se zanašali na cenitev, ki jo je pripravil sam prodajalec Sebastjan Vežnaver, ki je stavbo kupil za 1,7 milijona evrov, nato pa jo prodal ministrstvu za kar 6 milijonov evrov.
Prodaja sodne stavbe: fotografija, ki je v posmeh slovenski vladi?
Ministrstvo brez mnenja Državnega odvetništva
Poleg finančnih nepravilnosti je Računsko sodišče ugotovilo, da je ministrstvo ravnalo tudi v nasprotju z Zakonom o državnem odvetništvu. Po tem zakonu bi morali pred sklenitvijo pogodbe pridobiti mnenje državnega odvetništva, saj gre za varstvo premoženjskih interesov države pri transakcijah, katerih vrednost presega 100.000 evrov. Ministrstvo tega ni storilo, kar še dodatno obremenjuje postopek.
Očitki letijo tudi na Ministrstvo za finance
Finančno ministrstvo je prav tako vpleteno v to zgodbo. Poročilo Računskega sodišča razkriva, da so na prošnjo pravosodnega ministrstva dali pozitivno mnenje o prerazporeditvi sredstev, čeprav so bile s tem kršene nekatere določbe proračunskega pravilnika. Pravilnik namreč določa, da so večje spremembe načrta razvojnih programov dovoljene le do 17. oktobra v tekočem letu, kar v tem primeru ni bilo spoštovano. Kljub tem kršitvam pa je finančno ministrstvo vztrajalo pri svojem stališču, da je prerazporeditev sredstev v skladu s pravnimi standardi, pri čemer se z Računskim sodiščem razhajajo glede interpretacije pojma »nepredviden namen«.
Politične posledice in odstop ministrice
Afera okoli stavbe na Litijski ni imela le finančnih in pravnih posledic, temveč tudi politične. Marca in maja letos so kriminalisti Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) zaradi suma zlorabe položaja opravili več hišnih preiskav, pri čemer naj bi osumljeni pridobili najmanj 3,4 milijona evrov protipravne premoženjske koristi. Te obtožbe so močno pretresle tudi politično sceno, saj je zaradi afere odstopila takratna ministrica za pravosodje Dominika Švarc Pipan, ki je nosila politično odgovornost za ta sporni nakup.
Njen odstop je močno prizadel tudi koalicijo, zlasti Socialne demokrate (SD), katere članica je bila Švarc Pipan. Na njeno mesto je stopila Andreja Katič, ki je vodenje ministrstva prevzela s težkim bremenom afer iz preteklosti. Katičeva je ob prejemu končnega poročila Računskega sodišča izrazila pričakovanje, da bodo sodelavci pojasnili svoja dejanja in da bodo organi pregona svoje delo opravili čim prej. Poleg tega je kritizirala odločitev o prekinitvi načrtov za gradnjo nove sodne stavbe, kar je po njenem mnenju še dodatno poslabšalo prostorsko problematiko sodišč v Ljubljani.
Kam naprej?
Po objavi poročila Računskega sodišča je jasno, da bo afera Litijska še nekaj časa odmevala v javnosti. Pravosodno ministrstvo se sooča z zahtevami po pojasnilih in morebitnimi sankcijami za vse vpletene. Ob tem Nacionalni preiskovalni urad še vedno preiskuje celoten postopek, v katerem je bilo na kocki več milijonov evrov državnega denarja.
Odzivi javnosti in politike so deljeni – medtem ko nekateri zahtevajo ostre kazni za odgovorne, drugi opozarjajo na sistemske težave v upravljanju z javnimi sredstvi, ki tovrstne afere omogočajo. Dejstvo ostaja, da je to ena največjih afer, ki je v zadnjem času pretresla slovensko pravosodje, in da bo njen razplet še dolgo odmeval tako v pravnih kot političnih krogih.
Afera Litijska je primer, ki razkriva pomanjkljivosti pri nadzoru nad javnimi financami in nakupi nepremičnin s strani državnih institucij. Kljub temu, da je Računsko sodišče jasno opredelilo številne nepravilnosti, pa odgovornost za razjasnitev vseh okoliščin še vedno leži na organih pregona. S tem primerom se postavlja vprašanje, kako učinkovito so državni organi sposobni upravljati s finančnimi sredstvi in zagotoviti transparentnost v postopkih, ki vključujejo velikanske vsote davkoplačevalskega denarja.
Napisal: N. Z.
Vir: FB, www
Koliko davkoplačevalskega denarja gre za Blejski strateški forum? Gre za 10-mestno številko
Blejski strateški forum (BSF), ki letos poteka že 19. leto zapored, in sicer med 2. in 3. septembrom 2024, je eden najpomembnejših diplomatskih dogodkov v Sloveniji in širši regiji. S svojo ambiciozno agendo, ki pritegne svetovne voditelje, poslovneže, akademike in predstavnike civilne družbe, se BSF ponaša kot platforma za razprave o ključnih regionalnih in globalnih izzivih. A za vso to pompoznostjo se skriva še ena, morda manj očitna, a enako pomembna zgodba – koliko denarja je bilo v teh letih že vloženega v organizacijo tega dogodka?
BSF: Diplomacija, politika in stroški
BSF je od svoje ustanovitve leta 2006 zrasel iz regionalne konference v dogodek globalnih razsežnosti. Letos se ga udeležujejo predstavniki z vseh petih celin, vključno z več predsedniki držav in vlad, ministri za zunanje zadeve ter številnimi drugimi visokimi gosti. Z vsako leto večjim številom udeležencev in vse večjo prepoznavnostjo na mednarodnem parketu, pa so tudi stroški organizacije narasli v višave.
Vsako leto organizacija BSF zahteva visoke finančne vložke, ki jih krijejo različni viri, vključno z državnimi sredstvi, donacijami, in sodelovanjem različnih ministrstev in zasebnega sektorja. Čeprav točne številke pogosto niso razkriti javnosti, se ocenjuje, da letni stroški organizacije BSF presegajo milijon evrov, pri čemer je velik delež teh sredstev namenjen zagotavljanju varnosti, logistike in gostoljubja za visoke goste.
Kam gre denar?
Denar, ki se porabi za organizacijo BSF, gre v različne smeri. Največji del sredstev se porabi za:
- Varnost in logistika: Zaradi visokih varnostnih tveganj, povezanih s prisotnostjo svetovnih voditeljev, je potrebna obsežna varnostna mreža. To vključuje policijske spremstva, varovanje dogodkov, zapore cest, ter zagotavljanje nemotenega prevoza in bivanja udeležencev.
- Organizacija dogodka: Najem prostorov, tehnična oprema, prevajalske storitve, ter razni spremljevalni dogodki, kot so delavnice in okrogle mize, predstavljajo velik del stroškov. Letos bo na primer v okviru BSF organiziranih več kot 30 panelov, ki jih bo gostilo več kot 200 govorcev .
- Promocija in komunikacija: Da bi BSF ohranil svojo mednarodno prepoznavnost, so potrebne intenzivne promocijske aktivnosti, ki vključujejo digitalno oglaševanje, tiskanje gradiv, ter sodelovanje z mediji.
- Gostoljubje in protokol: Gostovanje takšnega števila visokih gostov zahteva ustrezne protokolarne storitve, vključno z uradnimi večerjami, sprejemi, ter raznimi kulturnimi dogodki, ki dodatno dvignejo raven dogodka.
Koliko davkoplačevalskega denarja smo dejansko porabili?
Po ocenah, ki so jih podali različni viri, je Slovenija v zadnjih 18 letih za organizacijo Blejskega strateškega foruma skupno porabila že več kot 18 milijonov evrov (18.000.000,00 €). To vključuje tako neposredne stroške, kot so najemi, logistika, in varnost, kot tudi posredne stroške, povezane z gostovanjem in protokolarnimi aktivnostmi. Takšne investicije so sicer podvržene strogi javni presoji, saj gre za visoke zneske, ki jih v večini primerov krijejo davkoplačevalci.
Je strošek upravičen?
Blejski strateški forum je nedvomno pomemben za Slovenijo, saj ji omogoča, da se postavi na svetovni zemljevid kot država, ki aktivno sodeluje v mednarodnih dialogih. Poleg tega BSF ponuja številne priložnosti za mreženje, sklepanje novih partnerstev, ter razprave o ključnih izzivih, s katerimi se sooča svet.
Kritiki pa opozarjajo, da je finančni zalogaj, ki ga Slovenija namenja za organizacijo BSF, pretiran glede na relativno majhen vpliv, ki ga ima forum na globalni ravni. Prav tako nekateri menijo, da bi bilo mogoče sredstva bolje uporabiti za reševanje notranjih izzivov, kot so socialne storitve, infrastruktura ali okoljski projekti.
Blejski strateški forum: Investicija v prihodnost?
Kljub kritikam, zagovorniki BSF poudarjajo, da je dogodek investicija v dolgoročno prihodnost Slovenije. BSF je več kot le kraj za politične razprave – je platforma, kjer se rojevajo ideje, vzpostavljajo pomembna partnerstva in krepi ugled Slovenije kot diplomacijsko aktivne in zanesljive države.
Glede na trenutne razmere in vse večje izzive, s katerimi se sooča mednarodna skupnost, kot so klimatske spremembe, energetska kriza in globalne varnostne grožnje, je lahko BSF ključni prostor za iskanje skupnih rešitev.
Na koncu pa ostaja odprto vprašanje – koliko je Slovenija pripravljena vložiti v dogodek, katerega koristi so pogosto težko merljive in se kažejo šele na dolgi rok? In, morda še pomembneje, ali bodo te koristi upravičile vse višje stroške? To so vprašanja, ki bodo zagotovo ostala v ospredju tudi v prihodnjih letih, ko bo Blejski strateški forum nadaljeval svojo pot v prihodnost.
Napisal: N. Z.
Vir: GOV.si, Instagram
