Radijski voditelj Denis Avdić se je pred kratkim udeležil podkasta Tisti dnevi v mesecu v katerem voditeljice rušijo tabuje s področja spolnosti.

“Ves čas bi,” je priznal voditelj, dekleta pa mu niso verjela. “Kako je to možno. Torej prideš iz Janezkov domov ponoči, zjutraj delaš na radiu … In ti bi seksal,” ga je vprašala voditeljica podkasta Vesna Ban. “Ja. Če mi ne verjamete, lahko pokličemo mojo ženo,” jim je odvrnil Denis in nato res poklical svojo ženo Ano. Ta je to potrdila in rekla: “Zadnja leta se mu še posebej da, mislim, da gre za krizo srednjih let, to se dogaja po štiridesetem letu.” Avdić je glede točne številke ostal skrivnosten, vseeno pa je razkril, da seksata vsak teden. “Na začetku se je to dogajalo res povsod, v garderobi na bazenu …”  Dekleta je zanimalo, kateri je bil najbolj nor kraj, kjer sta si z ženo privoščila mesene užitke. “V avtu od Logatca do Brezovice, po avtocesti. Jaz sem vozil, ona je bila na vrhu. Prišlo je tudi do vrhunca. Samo potem sem videl, da me drugi avtomobili nočejo prehiteti, ker so naju hoteli opazovati. Potem sem zabremzal, da so šli mimo,” je hudomušno povedal, piše Zurnal24.

Denis Avdić je sicer poročen z Anjo, s katero imata tudi otroke. Njuno zasebno življenje je pogosto izven medijske pozornosti, saj Denis svojo družino varuje pred prekomerno izpostavljenostjo javnosti. Njegova soproga je leta 2022 namreč prevzela nov položaj in postala odgovorna urednica takrat nove radijske postaje BestFM, kjer lahko prisluhnete balkanskim hitom, na njihovi spletni stani bestfm.si pa preberete vse estradne zanimivosti in trače z območja bivše Juge.

Denis Avdić, eden najbolj prepoznavnih glasov na slovenskih radijskih valovih, je v podcastu “Tisti dnevi v mesecu” razkril del svoje osebne zgodbe, ki je mnoge presenetila – in še več, navdihnila. Njegovo otroštvo v Bosni in Hercegovini je bilo vse prej kot običajno: brez elektrike, kopalnice in modernega udobja, a z nečim, kar je morda še pomembnejše – svobodo, toplino doma in kančkom trme, ki ga je očitno spremljala vse do danes.

Kako spomini prekašajo resničnost

Denis Avdić, ki ga večina pozna kot človeka z neustavljivo energijo in odličnim smislom za humor, gleda na svoje otroštvo skozi prav posebno prizmo. “Na papirju lahko rečeš, da nisem imel najlažjega otroštva. Jaz pa imam občutek, da sem se imel top,” je povedal in s tem takoj razorožil vsakršno pomilovanje. Ko poslušaš njegove pripovedi, se zdi, kot da gre za prizore iz kakšnega filma, ki združuje nostalgijo in humor, tisti tip zgodb, ki jih slišimo pri družinskih večerjah in se jim vedno znova smejimo.

Prvih deset let njegovega življenja je bilo prežetih z izzivi, ki si jih je danes težko zamisliti. “Prvih deset let kopalnice in stranišča nismo imeli notri. Na peči smo pogreli vodo in si vzel lonček pol mrzle in pol tople in si se polival,” je razkril Denis, pri čemer je zvenelo, kot da govori o najbolj naravni stvari na svetu. To ni bilo razvajanje – to je bilo preživetje, ki pa je, ironično, pogosto rodilo najlepše trenutke.

Ko se življenje odvija ob petrolejki

Morda je težko razumeti, kako so otroci v hiši brez elektrike – kjer je svetlobo zagotavljala le petrolejka – lahko ustvarjali spomine, ki so polni veselja. A Denis se spominja trenutka, ko so v hišo končno napeljali elektriko, kot da je bil to nekakšen obred prehoda v modernejši svet. “Ko je zasvetila tista ena žarnica v sobi in razsvetlila prostor, je bilo, kot da smo dosegli čudež,” je opisal trenutek, ki ga danes, v dobi pametnih naprav, mnogi jemljemo za samoumevnega.

Še preden so prišle žarnice, pa so bile tu sveče in petrolejke – preprosti predmeti, ki so oblikovali njegov vsakdan. “Prvih nekaj let smo imeli sveče in petrolejke, pa nihče ni mislil, da nam kaj manjka,” se spominja Denis, pri čemer se zdi, da je prav ta občutek “zadovoljiti se z malo” tisti, ki ga je oblikoval v osebo, kakršna je danes.

Od konzerv do gostilne

V otroštvu Denisa Avdića ni bilo računalniških iger, elegantnih igrač ali neskončnih možnosti, ki jih danes nudijo trgovine. Namesto tega so si otroci izmišljali igre s tistim, kar so imeli pri roki – in to pogosto niso bile klasične igrače. “Mi smo konzerve brcali,” pravi Denis, s čimer opisuje igro, ki je bila morda osnovna, a je bila zanje vir zabave.

Njegov čas pa ni bil omejen le na igro. Njegova mama je delala kot kuharica v edini gostilni v kraju, zato je Denis pogosto svoj dan preživljal prav tam. “In kje mislite, da sem bil jaz? V tisti gostilni,” pravi in se smeji, kot da je prav to gostilniško življenje, polno srečanj, pogovorov in pristnega stika z ljudmi, tisto, kar je bilo zanj ena najboljših šol za življenje.

Razlike, ki bolijo – a tudi učijo

Denis je spregovoril tudi o neenakosti, ki jo je občutil kot otrok. Medtem ko je njegova družina živela skromno, so bili otroci, katerih starši so delali v Nemčiji in so imeli več. “Obstajali so otroci, katerih starši so delali v Nemčiji in so imeli,” je povedal in dodal, da je bilo takrat težko gledati na pomanjkanje, ko si bil obkrožen z nekom, ki je imel več. A kljub temu ni dovolil, da bi ga to opredelilo.

Kaj nas Denis lahko nauči?

Ko poslušamo Denisa Avdića, se ne moremo izogniti občutku, da so prav tiste skromne okoliščine oblikovale njegovo osebnost – odpornost, hvaležnost in sposobnost, da se nasmeji tudi takrat, ko je težko. Njegova zgodba nas opominja, da življenje niso le materialne dobrine, ampak odnosi, izkušnje in sposobnost, da cenimo tisto, kar imamo.

Denis Avdić je danes človek, ki ga občudujemo zaradi njegovega uspeha, humorja in pristnosti. A njegova preteklost, tista hiša brez elektrike in kopalnice, je tisto, kar ga je naredilo posebnega. Morda prav zaradi tega še vedno zna uživati v majhnih stvareh – in nas uči, da bi morali tudi mi.

Napisal: E. K.

Vir: YouTube

Radijski voditelj Denis Avdić, eden najbolj prepoznavnih glasov slovenske medijske krajine, je znova dokazal, da mu neposrednost in humor nista tuja. V nedavnem gostovanju v podkastu Tisti dnevi v mesecu je brez zadržkov razgalil del svojega osebnega življenja, ki bi marsikomu povzročil rdečico. Kaj to pomeni? Še en dokaz, da se Avdić ne ustraši tabujev – niti tistih najbolj intimnih.

“Ves čas bi” – Kaj se skriva za temi besedami?

Ko Denis pove, da bi “ves čas”, morda pomislimo na klasičen humorni preobrat – vendar ne, njegova izjava nosi resnično težo. Gostiteljice podkasta, znane po svojih pikantnih vprašanjih, so ga izzvale: “Kako si lahko ob vseh svojih obveznostih še vedno tako aktiven?” Voditeljica Vesna Ban je celo podvomila: “Res? Po nočnih zabavah, jutranjem delu na radiu – še vedno?” Denisov odziv pa ni bil samo šaljiv, temveč tudi presenetljivo iskren: “Pokličemo Ano, pa boste slišale resnico.”

Ko je na drugi strani telefona zazvenel glas njegove žene Ane, je zgodba dobila nov razsežnost. “Zadnja leta se mu še posebej da,” je potrdila, z očitno noto humorja pa dodala: “Mislim, da je to kriza srednjih let.”

Strasti, ki ne poznajo meja – ali lokacij

Denis je razkril še več – in to precej nepričakovanih podrobnosti. Na začetku zveze, ko sta si z Ano ustvarjala skupno življenje, sta strasti preprosto pustila prosto pot, kjerkoli in kadarkoli. “Garderobe na bazenu? Seveda. Ampak najbolj noro? Po avtocesti od Logatca do Brezovice.” Med smehom je razložil, kako je med vožnjo doživel trenutke, ki bi v marsikom vzbudili živčno zaskrbljenost, pri drugih pa morda zavist. “Jaz sem vozil, ona je bila na vrhu,” se je pošalil in dodal: “Potem sem opazil, da naju drugi avtomobili ne prehitevajo – želeli so si ogledati predstavo!”

Kaj pa drugi pari?

Ta pripoved je vznemirila poslušalce in poslušalke – toda, kaj to pomeni za “običajne” pare? Sociologi pogosto opozarjajo, da dolgotrajne zveze zahtevajo trud, domišljijo in željo po ohranjanju strasti. Denis in Ana očitno dokazujeta, da ni treba čakati na posebne trenutke – strast je lahko spontana in nepričakovana, če si to dovolite.

A je Avdićeva zgodba res odraz krize srednjih let? “Po štiridesetem se človek začne zavedati minljivosti,” pravijo strokovnjaki. Pri tem se mnogi pari odločijo za ponovni zagon odnosa – kar ne pomeni le družinske stabilnosti, temveč tudi ohranjanje intime, ki oživi duha mladosti.

Ana – od zakulisja do prvih linij radijske fronte

Medtem ko Denis s svojo odprtostjo zabava poslušalce, Ana ni ostala v njegovi senci. Leta 2022 je postala odgovorna urednica radijske postaje BestFM, ki je v nekaj letih postala ena najbolj priljubljenih postaj v Sloveniji. S svežim pristopom – predvajanjem balkanskih hitov in objavljanjem estradnih zgodb z območja bivše Jugoslavije – je postaja pridobila široko bazo poslušalcev. Pravzaprav je bila leta 2023 fraza “BestFM” drugo najbolj iskano geslo na slovenskem Googlu. Takšen uspeh dokazuje, da Ana ni le Denisova soproga, temveč tudi neodvisna ženska, ki zna navdušiti svojo publiko.

Kaj se lahko naučimo iz Denisovega razkritja?

Morda je Denisovo pričanje presenetljivo, morda šokantno – a predvsem je iskreno. Njegova zgodba nas spomni, da so odnosi, tudi po letih skupnega življenja, lahko živahni in polni strasti. Morda celo bolj kot prej? Včasih je treba le izstopiti iz cone udobja in si drzniti – bodisi v garderobi, avtomobilu ali preprosto doma. Če pa vas moti sosedov pogled? Kot bi rekel Denis: “Upočasni, naj gredo mimo.”

Napisal: E. K.

Vir: YouTube, Instagram

Slovenski filmi med svetovno elito na finalu FICTS v Milanu

MILANO – Jutri se v Milanu začenja veliki finale FICTS (5. do 9. oktobra), kjer se bodo pomerili najboljši športni filmi sveta. Dogodek združuje zmagovalne filme s 21 filmskih festivalov, ki so potekali v prestižnih mestih, kot so Peking, Rio de Janeiro, Liberec, Nagano, Lizbona, Amsterdam, Fort Myers, Sydney, Zlatibor, Budva in številna druga.

Lani zmagal ŠKL

„Slovenski film je letos posebej v ospredju, saj je na festivalu v Lizboni slavil zmago film ŠKL – Šport tisočerih obrazov, kar je izjemen uspeh in priznanje za slovensko produkcijo. Zdaj se ti filmi združujejo v Milanu, kar pomeni, da bo na ogled resnično vrhunska svetovna konkurenca športnih filmov,“ nam je javil Vojko Korošec, oče mednarodnega filmskega festivala v Rogaški Slatini.

Pol ducata filmov

Slovenija bo na finalu zastopana s šestimi filmi, med katerimi pa se še posebej izpostavlja Dežela junakov. Film nosi navdihujoče sporočilo o pogumu in skupinskem duhu ter prikazuje zgodbe, ki segajo v srž olimpijskega duha in športne pripadnosti. V glavni vlogi blesti Miha Deželak, režijo pa je prevzel Jan Filip Jordan Frangeš, ki je s svojo ekipo, skupaj z Radiem 1 in voditeljem Denisom Avdićem in njegov mi neumornimi sodelavci , ustvaril pravo filmsko mojstrovino. Njihovo delo je poželo veliko pohval, zato pričakujemo, da bo Dežela junakov na sobotni podelitvi dosegla visoko uvrstitev.

Izjemna odskočna deska

FICTS ni le festival, ampak tudi prestižna platforma, ki združuje ustvarjalce, navdihnjene s športnimi vrednotami in zgodbami. Vsako leto omogoča promocijo filmov, ki slavijo vztrajnost, predanost in človeški pogum. Poleg filmov, ki slavijo šport in kulturo, bo letošnji milanski finale obogaten s predstavitvijo organizatorjev prihajajočih zimskih olimpijskih iger. To bo priložnost, da mednarodno občinstvo izve več o pripravah na ta pomemben dogodek in se spozna z njihovimi ključnimi poudarki.

Slovenski mednarodni filmski festival v Rogaški Slatini, ki prav tako podpira športne in olimpijske vrednote, je s svojo prisotnostjo na tem finalu pridobil dodatno veljavo na svetovnem zemljevidu športnega filma. Ta festival, ki se vsako leto odvija v Rogaški Slatini, je postal prepoznaven dogodek, ki promovira slovensko športno kulturo in je vse bolj cenjen tudi mednarodno.

Sobotni večer bo prinesel vrhunec dogodka, ko bo žirija razglasila zmagovalce. Z nestrpnostjo pričakujemo, da bo Dežela junakov, slovenski kandidat s prepoznavno ekipo in vrhunskim sporočilom, dosegel vrhunski rezultat v tej prestižni konkurenci.

Zbrali smo tudi vse podatke o filmu Dežela Junakov:

“Dežela junakov” je slovenski dokumentarni film, ki ga je leta 2024 ustvaril Radio 1 ob 10. obletnici dobrodelne akcije Deželak Junak. Film je posvečen vsem Slovencem, ki so v desetletju pomagali otrokom iz socialno ogroženih družin doživeti počitnice na morju.

Vsebina filma: Film prikazuje desetletno pot Mihe Deželaka, radijskega voditelja, ki se vsako leto poda na dobrodelno pot po Sloveniji z različnimi prevoznimi sredstvi, da bi zbiral sredstva za otroke. V filmu so predstavljeni utrinki s poti, čustveni trenutki, izzivi ter zgodbe otrok, ki so s pomočjo akcije doživeli nepozabne počitnice. Poleg Deželaka v filmu spregovorijo tudi njegovi sodelavci, prostovoljci in podporniki akcije.

Premiera in predvajanja: Premiera filma je bila 13. maja 2024 v ljubljanskem Cineplexxu. Po premieri je film krenil na turnejo po Sloveniji, kjer so ga predvajali v različnih mestih, med drugim v Mariboru, Novem mestu, Celju, Kranju, Murski Soboti in Kopru. Ves izkupiček od prodaje vstopnic je bil namenjen za počitnice otrok.

Nagrade in priznanja: Avgusta 2024 je film prejel prestižno nagrado na 13. Mednarodnem festivalu športnih dokumentarcev na Zlatiboru. Med 150 filmi iz različnih držav je izstopal kot ganljiva pripoved o vztrajnosti, solidarnosti in nesebični pomoči. Kot zmagovalec festivala je pridobil pravico do nastopa na finalu FICTS v Milanu konec novembra 2024.

Dostopnost filma: Po predvajanjih v kinematografih je bil film predvajan tudi na slovenskih televizijah, med drugim na Aktual TV. Za ogled filma na spletu je priporočljivo preveriti uradne kanale Radia 1 ali druge slovenske medijske platforme, ki ponujajo dostop do dokumentarnih vsebin.

Režija in produkcija: Film je režiral Jan Jordan Filip Frangež, produkcijo pa je vodil Radio 1 v sodelovanju z ekipo, ki stoji za akcijo Deželak Junak.

Pomen filma: “Dežela junakov” ni le dokumentarec o dobrodelni akciji, temveč tudi poklon vsem Slovencem, ki so s svojo solidarnostjo in prispevki omogočili lepše življenje otrokom v stiski. Film poudarja pomen skupnosti, sočutja in nesebične pomoči ter navdihuje gledalce k nadaljnjim dobrodelnim dejanjem.

Za več informacij o filmu in akciji Deželak Junak lahko obiščete uradno spletno stran Radia 1.

Pripravil: Nadlani.si
Foto. www