Pornografija v šolah? Javnost besni: “Ogabni so!”
V zadnjem času so se v javnosti pojavile trditve o domnevnem širjenju pornografije med otroki v ameriških šolah, ki naj bi jih spodbujali t.i. “woke” aktivisti in transspolne osebe. Te obtožbe so sprožile burne razprave tako v Združenih državah Amerike kot drugod po svetu. A koliko resnice je v teh trditvah?
Izvor trditev
Ena izmed vidnih osebnosti, ki je te trditve delila na družbenih omrežjih, je slovenska političarka Mojca Škrinjar. V svojem tvitu je zapisala: “Škandal v ZDA. Woke aktivisti in transgender širijo med otroke pornografijo v šolah. Protest staršev v NY, svet šole pa zapusti sejo! Infiltrirani woknjenovci v svete šol.” Ta izjava je bila podkrepljena s citatom uporabnika @dale37844138, ki je trdil, da so šolski sveti infiltrirani s strani “woke” aktivistov z namenom “vzgoje” mladih.
Preverjanje dejstev
Ob tako resnih obtožbah je ključno temeljito preverjanje dejstev. Po pregledu razpoložljivih virov ni bilo mogoče najti konkretnih dokazov, ki bi podprli trditve o namernem širjenju pornografije med otroki v ameriških šolah s strani “woke” aktivistov ali transspolnih oseb. Poročila o protestih staršev v New Yorku glede vsebin v šolskih knjižnicah sicer obstajajo, vendar se nanašajo predvsem na razprave o primernosti določenih knjig z LGBTQ+ tematikami, ne pa na dejansko pornografsko gradivo.
V zadnjih letih so ZDA priča intenzivnim razpravam o vključevanju LGBTQ+ vsebin v šolske kurikulume. Nekateri starši in konservativne skupine izražajo zaskrbljenost glede primernosti teh vsebin za otroke, kar vodi v obtožbe o “indoktrinaciji” ali “spolni vzgoji” brez soglasja staršev. Vendar pa je pomembno razlikovati med izobraževanjem o spolni identiteti in spolni usmerjenosti ter distribucijo pornografskega materiala, kar je v večini jurisdikcij nezakonito.
Primer iz Ljubljane
Mojca Škrinjar je v svojem tvitu omenila tudi dogodek iz Ljubljane, kjer naj bi “Jankovićeva večina ravno zaradi protiwoknjenosti iz sveta vrtca vrgla” Damirja Kopšeta. Po pregledu razpoložljivih virov ni bilo mogoče najti podrobnih informacij o tem dogodku, zato ga ni mogoče ne potrditi ne ovreči.
Trditve o širjenju pornografije med otroki v ameriških šolah s strani “woke” aktivistov in transspolnih oseb so izjemno resne in zahtevajo temeljito preverjanje. Trenutno ni dovolj dokazov, ki bi podprli te obtožbe. Pomembno je, da se pri obravnavi takšnih tematik zanašamo na preverjene informacije in se izogibamo širjenju nepreverjenih ali zavajajočih trditev, ki lahko prispevajo k stigmatizaciji določenih skupin v družbi.
Pripravil: N. Z.
Vir: X, www
Tole je znani slovenski politik povedal Elonu Musku – in dvignil prah!
BRUSELJ – Evropski poslanec Matjaž Nemec je bil v svojem nedavnem govoru v Evropskem parlamentu oster proti Elonu Musku in njegovemu družbenemu omrežju X (prej znanemu kot Twitter). S prstom je pokazal na nevarnosti, ki jih prinašajo lažne novice in manipulacije, a se zdi, da je s svojim opozorilom obenem razkril nekaj več – morda celo neprijetno resnico o tem, kako sami obravnavamo svobodo govora.
Nemčevo sporočilo: Kritika ali strah pred neznanim?
Nemec je brez dlake na jeziku poudaril, da je platforma X postala “vroča točka za manipulacije in širjenje lažnih novic.” Po njegovih besedah to ogroža demokracijo, javnost pa postavlja v nevarnost, saj nepreverjene informacije dosežejo široke množice hitreje kot kadarkoli prej.
Njegova kritika, čeprav dobronamerna, odpira zanimivo vprašanje: zakaj ravno zdaj takšna panika okoli necenzuriranih informacij? Je resnično strah pred manipulacijami, ali gre za nekaj globljega – za strah, da bodo resnice, ki jih določeni krogi želijo zamolčati, končno našle svojo pot na plano? Nemec morda govori o nevarnosti laži, a hkrati ignorira dejstvo, da je ravno omejevanje informacij v preteklosti omogočilo vzdrževanje določenih političnih in družbenih status quojev.
Lažne novice in slovenski kontekst: Smo res nedolžni?
Slovenija ni izjema, ko gre za širjenje dezinformacij. Ravno obratno – pogosto smo priča zgodbam, ki na prvi pogled izgledajo kot poskusi “oblikovanja” javnega mnenja, bodisi preko manipulativnih medijskih kampanj, bodisi skozi selektivno poročanje. Spomnimo se zgodb, ki so razplamtele javnost – od teorij zarot o političnih voditeljih do senzacionalističnih poročil o družbenih gibanjih. A ni zanimivo, kako hitro izginejo iz medijskega prostora, ko se pojavi kakšen bolj pereč, recimo temu, “udoben” škandal?
Nemec se je v svojem govoru zavzel za regulacijo platform, ki bi preprečila širjenje laži, hkrati pa je ignoriral, kako pogosto so bili tudi mainstream mediji obtoženi selektivnega poročanja. Ali ne gre v takšnem primeru za dvoličnost? Očitati družbenim omrežjem širjenje lažnih informacij, medtem ko smo bili sami priča izkrivljenju dejstev v medijih, je najmanj – milo rečeno – ironično.
Evropski ukrepi: Ustvarjanje reda ali omejevanje svobode?
Evropska unija se že nekaj časa trudi omejiti vpliv lažnih novic, vendar so ukrepi pogosto predmet debate. Ali res ščitijo demokracijo, ali pa se uporabljajo kot orodje za utišanje alternativnih glasov? Nemec je predlagal strožjo regulacijo platform, kjer bi algoritmi nadzorovali vsebine, odstranjevali lažne informacije in sankcionirali tiste, ki zavestno širijo neresnice. Na papirju zveni odlično, a ali smo res pripravljeni zaupati strojni inteligenci odločanje o tem, kaj je res in kaj ni?
Pomislimo – ali je res tako nepredstavljivo, da bi takšni sistemi lahko odstranjevali tudi resnične informacije, ki jih določeni akterji nočejo videti na svetlobi dneva? Kaj, če bi zgodbe, kot so razkritja o korupciji ali nepravilnostih v politiki, označili za “dezinformacije” zgolj zato, ker ne ustrezajo uradni naraciji? Muskova platforma X, čeprav kaotična, vsaj odpira prostor za debate, ki jih drugod morda ne bi bilo.
Transparentnost ali kaos?
Nemčeva kritika X je razumljiva – nihče si ne želi živeti v svetu, kjer so laži norma. A hkrati moramo priznati, da je ravno necenzurirana narava platforme tista, ki je razkrila nekatere zgodbe, ki jih sicer ne bi nikoli slišali. Od globalnih razkritij korupcije do razprav o znanstvenih teorijah, ki jih glavni mediji prezrejo – Muskova vizija svobodnega prostora za informacije ni brez koristi.
A tu je ključno vprašanje: ali lahko sploh obstaja popolna transparentnost brez kaosa? Ali je mogoče imeti platformo, ki dovoljuje svobodo izražanja, ne da bi s tem tvegali širjenje dezinformacij? Nemec verjame, da je regulacija odgovor, vendar se zdi, da pozablja, da regulacija pogosto pomeni tudi cenzuro.
Resnica – svoboda ali udobje?
Nemčev govor je zagotovo odprl pomembna vprašanja o vplivu družbenih omrežij na demokracijo. A hkrati razkriva tudi paradoks, s katerim se soočamo v dobi informacij: kako zagotoviti resnico, ne da bi pri tem omejevali svobodo?
Elonu Musku je poslal jasno sporočilo, a ostaja vprašanje, ali Nemec resnično razume posledice tega, za kar se zavzema. Morda bi se moral vprašati: ali smo pripravljeni žrtvovati svobodo dostopa do informacij v zameno za “urednost” – in če da, kdo bo odločal, kaj je res in kaj ne? Resnica, kakršnakoli že je, ni vedno udobna, a je edino, kar nas lahko reši pred popolnim kaosom. Bitka med resnico in lažjo se ne bije na platformah, temveč v glavah ljudi.
Napisal: N. Z.
Vir: X, www
