To je mama Mateja, ki je za TV Slovenija opisala, kako žalujejo po smrti 14-mesečne hčerke: “Skupaj smo jokali, še danes jokamo!”
„Enja je umrla zaradi tujka v ustih in hkrati epileptičnega napada,“ je pojasnila, zakaj je deklica umrla…
LJUBLJANA – Izguba otroka je ena najtežjih izkušenj, ki jih lahko starši preživijo. Takšna izguba prinese globoko bolečino, ki pogosto vpliva na vse vidike življenja – psihološko, čustveno, fizično in celo duhovno. To izkuša tudi mama Mateja Ocvirk Štrajhar, ki je pred šestimi leti ostala brez hčerke Enje, o boleči izgubi pa je spregovorila v oddaji Dobro jutro na TV Slovenija. „Enja je umrla zaradi tujka v ustih in hkrati epileptičnega napada,“ je pojasnila, zakaj je deklica umrla…
Žalovanje po fazah
„Ta pot žalovanja je vseživljenjski proces. S tem se žalujočimi učimo živeti. Žalovanje ni linearno, poteka v valovih. Na nas je, kako te valove premostimo. Moje telo je sprva doživelo šok, ko je bila v komi na pediatrični kliniki. Bila sem otopela. Nisem razumela, kaj se je zgodilo. Niti nisem želela razumeti. Šele po pogrebu sem začutila obsežnost izgube. V tem akutnem obdobju je bilo res težko. Imela sem občutek, kot da se je na našo družino spustila gosta megla in nisem videla izhoda iz tega. Ves čas je bil prisoten jok, tudi žalost. Tudi ostala dva otroka sta bila zelo vpeta v to. A sem želela, da imata radostno otroštvo, zato sem se morala na neki točki odločiti, da stopim iz te teme. Dobila sem moč, ki sem jo takrat rabila, moč pa sem črpala odgovornosti in ljubezni od njiju. Morala sem se odločiti, da nehamo preživljati dneve tako, da le čakamo noč, ampak da začnemo spet živeti,“ je Mateja opisala način in faze žalovanja…
Otroci in žalovanje
„Zelo pomembna je podpora bližnjih, meni je bil v veliko oporo in pomoč moj mož. Da nisem kar obupala nad svojim življenjem. Drug drugemu sva si dajala podporo. Sva pa si tudi pustila, da sva imela vsak svoj prostor, da sva vsak na svoj način žalovala brez obsojanja, žalujejo tudi otroci, ki pa imajo to težavo, da svojih občutkov ne znajo opisati. Mi odrasli gremo skozi to razumsko, namo ubesediti, otroci pa ne… Zato sva temu žalovanju otrok dala velik pomen: prižigali smo svečke in imeli misel za Enjo, brali smo terapevtske pravljice, skupaj smo jokali, še danes jokamo. Tudi žalost je del življenja,“ še poudari Mateja.
Vsak starš se spoprijema s to bolečino na svoj način, vendar je nekaj skupnih občutkov in izzivov, s katerimi se soočajo:
1. Občutek izgube in praznine
Smrt otroka povzroči nenadno praznino, saj starši pogosto pričakujejo, da bodo otroci živeli naprej po njih. Z izgubo se tako poruši njihova predstava o življenjski poti, kar povečuje občutek praznine.
2. Krivda in vprašanja o smislu
Starši se pogosto sprašujejo, ali bi lahko kaj spremenili, da bi preprečili smrt svojega otroka. Krivda in obtoževanje sebe sta pogosta občutka, ki lahko dolgo časa bremenita.
3. Socialna izolacija
Bolečina, povezana z izgubo otroka, je pogosto težko razumljiva drugim ljudem. To lahko privede do občutkov izolacije, saj se starši počutijo, kot da jih ljudje okoli njih ne razumejo.
4. Izguba identitete in smisla
Otroci so pogosto bistveni del življenja staršev in njihovega občutka identitete. Po izgubi se mnogi starši spopadajo z vprašanji, kdo so zdaj in kako živeti naprej.
5. Različni načini žalovanja med partnerjema
Partnerja lahko žalujeta zelo različno, kar lahko povzroči nesporazume ali celo napetosti v odnosu. Nekateri se poglobijo v čustva, drugi pa se osredotočijo na dejavnosti, ki jim pomagajo preboleti izgubo.
Podpora in proces zdravljenja
Žalovanje je proces, ki ga ni mogoče pospešiti, vendar obstajajo načini, kako si starši lahko pomagajo:
- Psihološka pomoč in podpora: Pogovor s terapevtom ali skupinska terapija z drugimi starši, ki so doživeli podobno izgubo, lahko pomaga pri izražanju občutkov in razumevanju različnih stopenj žalovanja.
- Druženje z drugimi: Mnogokrat se starši umaknejo vase, vendar povezovanje z družino in prijatelji lahko ponudi tolažbo. Nekateri starši se udeležijo skupin za podporo, kjer lahko govorijo o svoji izkušnji.
- Izražanje čustev: Pisanje, slikanje ali druge oblike ustvarjalnega izražanja so lahko zdravilni načini za spoprijemanje z žalostjo.
- Priznavanje izgube in spoštovanje spomina: Nekateri starši ustvarijo posebne rituale, da počastijo spomin svojega otroka – na primer s spominskim kotičkom, zasaditvijo drevesa ali organizacijo dobrodelnega dogodka v njegovo čast.
- Vzeti si čas in biti potrpežljiv do sebe: Proces žalovanja traja in se pri vsakem odvija drugače. Pomembno je, da si starši dovolijo čutiti, kar čutijo, in si vzamejo čas za žalovanje.
Starši po izgubi otroka pogosto potrebujejo veliko časa in podpore, da najdejo novo ravnovesje in smisel v svojem življenju. Pomembno je, da vedo, da niso sami in da jim ni treba žalovati v tišini.
Pripravil: Nadlani.si
Foto: Zajem zaslona RTV Slovenija