Študija razkriva neprijetno resnico: Starši imajo enega otroka (skoraj vedno) rajši!
Ko starša povprašate, ali imata enega od svojih otrok raje kot drugega, bo odgovor skoraj vedno isti: “Seveda ne, oba (ali vse) ljubiva enako!” A najnovejša raziskava, ki jo je objavilo Ameriško psihološko združenje, razkriva, da to v praksi skoraj nikoli ne drži. Če imate občutek, da starši enega izmed vas vedno bolj pohvalijo, se z njim več ukvarjajo ali ga redkeje kregajo – se morda ne motite.
Kaj pravi znanost?
Favoriziranje otrok je že dolgo tabu tema v družinskih odnosih. Številni verjamejo, da so to le občutki otrok, ki morda ne vidijo celotne slike, a raziskovalca Alexander Jensen (Brigham Young University) in McKell A. Jorgensen-Wells (Western University) sta analizirala kar 30 študij in 14 drugih virov ter zajela skoraj 20.000 primerov. In ugotovitev? Starši res favorizirajo enega izmed svojih otrok – in to veliko pogosteje, kot bi si želeli priznati.
Kdo je ‘najljubši’?
Zanimivo je, da prepričanje, da imajo matere raje hčerke, očetje pa sinove, ne drži več. Raziskava je pokazala, da so tako matere kot očetje večjo naklonjenost izkazovali hčerkam. Zakaj? Ker so bile v povprečju bolj vestne, bolj ubogljive in bolj čustveno povezane s starši.
A ni to edini dejavnik. Starši pogosto favorizirajo tudi otroke, ki so bolj vestni in ubogljivi, saj jih ti manj obremenjujejo, kar je še posebej pomembno v družinah z več otroki. Poleg tega se mlajšim otrokom pogosto bolj popušča, medtem ko prvorojenci uživajo več svobode in avtonomije. Tako se hitro ustvari občutek neenakosti.
Morda ste že slišali za rek: “Najstarejši je poskusni zajček, srednji je spregledan, najmlajši pa razvajen.” Ta kliše, kot kaže, ni povsem brez osnove – saj ima podporo tudi v znanosti.
Favoriziranje ni vedno očitno – a je vedno prisotno
Ko si predstavljamo favoriziranje, imamo pogosto pred očmi ekstremen primer iz pravljice o Pepelki – očitne krivice, nepravično razdeljene naloge, zaničevanje. V realnosti pa je favoriziranje pogosto precej bolj subtilno.
- Se starši z enim otrokom več pogovarjajo?
- Se pri enem večkrat nasmehnejo, drugemu pa le podajo kratke odgovore?
- Koliko denarja je namenjenega enemu otroku za hobije, oblačila, darila?
- Kdo ima več svobode in kdo mora nenehno upravičevati svoja dejanja?
Pogosto gre za majhne, a pomembne razlike, ki se skozi leta kopičijo in ustvarijo občutek neenakosti med sorojenci. Otroci to zelo hitro opazijo, četudi starši trdijo, da je vse enako.
Psihološke posledice: Ko se eden počuti zapostavljenega
Raziskave jasno kažejo: otroci, ki čutijo, da so manj priljubljeni kot njihovi sorojenci, pogosteje razvijejo težave z duševnim zdravjem in vedenjske motnje. Pogostejša sta občutek manjvrednosti in tekmovalnost s sorojenci, ki se lahko prenese tudi v odraslo dobo.
Pri ločenih starših je situacija še bolj kompleksna – včasih otrok, ki najbolj spominja na bivšega partnerja, postane manj priljubljen pri staršu, ki je ostal z njim. V takšnih primerih lahko čustvena dinamika postane še bolj napeta, neenakost pa očitnejša.
Kako preprečiti favoriziranje?
Čeprav popolna enakost ni vedno mogoča – ker so otroci različni in imajo različne potrebe – lahko starši storijo veliko, da zmanjšajo občutek zapostavljenosti:
- Bodite iskreni do sebe. Vsak starš ima trenutke, ko mu je eden od otrok ljubši – zaradi vedenja, starosti ali preproste osebnostne ujemanja. Ključno je, da se tega zaveda in se zavestno trudi biti pravičen.
- Ne primerjajte otrok med seboj. Stavek “Zakaj ne moreš biti bolj kot tvoj brat/sestra?” je ena najhitrejših poti do rivalstva med sorojenci in občutka manjvrednosti.
- Pravično porazdelite svoj čas in pozornost. Tudi če eden od otrok potrebuje več pomoči pri učenju ali športnih aktivnostih, to ne pomeni, da drugi otrok ne potrebuje enake količine vašega časa na drugačen način.
- Pojasnite razlike. Če mlajši otrok lahko ostane dlje pokonci, ker ima naslednji dan kasneje šolo, starejšemu to razložite. Otroci razumejo razloge, če so jim predstavljeni na pravi način.
- Prisluhnite otrokom. Če eden izrazi občutek, da je manj ljubljen ali zapostavljen, to jemljite resno. Pogovor je najboljša preventiva pred dolgoročnimi čustvenimi posledicami.
Starševstvo brez favoritov je mit – a je ključno, da otroci tega ne občutijo
Nihče ne trdi, da je enaka obravnava otrok preprosta. Vsak starš ima svoje preference, vsak otrok pa ima svoj značaj. A raziskave dokazujejo, da občutek zapostavljenosti lahko pusti globoke posledice.
Ključ do uspešne vzgoje ni v tem, da starši zatirajo svoje naravne nagibe, ampak da se jih zavedajo – in jih aktivno uravnavajo. Otroci morajo rasti v okolju, kjer čutijo, da so enako ljubljeni, ne glede na starost, karakter ali dosežke.
Če torej čutite, da se eden od vaših otrok včasih počuti zapostavljenega – zdaj veste, da niste edini. A veste tudi, kaj lahko storite, da to popravite.
Pripravil: E. K. Vir: OnaPlus, Freepik
Manipulativna igra, ki jo narcisi obvladajo – kako jo prepoznati?
Triangulacija – kompleksna, a hkrati zahrbtno preprosta manipulativna taktika – je v rokah narcističnih posameznikov orodje, ki povzroča kaos in ruši odnose. Ste že kdaj občutili, da vas nekdo subtilno postavlja v situacijo, kjer tekmujete z drugo osebo za pozornost ali odobravanje tretjega? Če ste, potem ste morda že bili del triangulacije. Razumevanje tega fenomena je ključno za prepoznavanje in zaščito pred njegovimi škodljivimi posledicami.
Kaj pravzaprav je triangulacija?
Triangulacija je psihološka manipulacija, pri kateri narcist v konflikt ali odnos pripelje tretjo osebo. Namen? Razdeliti in vladati. Ta tretja oseba lahko igra različne vloge – zaveznik, tekmec, celo zgolj navidezno nepomemben opazovalec – a vedno služi istemu cilju: manipulaciji čustev in ohranjanju nadzora nad vpletenimi.
Pomislimo na šahovsko igro, kjer narcist premika figure na plošči, pri čemer drugi ljudje postanejo kmetje njegove strategije. Taktika morda ni očitna na prvi pogled, vendar njene posledice – odražene v občutkih ljubosumja, krivde ali negotovosti – puščajo trajne posledice.
Zakaj je triangulacija tako pogosta? Ker je preprosta, učinkovita in ne zahteva veliko truda. Narcis ustvari konflikt, ki mu omogoča, da ostane v središču pozornosti, medtem ko drugi izgubljajo tla pod nogami.
Triangulacija v družinah: Večna bitka zlatega otroka in grešnega kozla
V družinskem okolju se triangulacija najpogosteje manifestira v dinamiki med zlati otrok in grešni kozel. Narcistični starš projicira svojo idealizirano samopodobo na enega otroka, medtem ko na drugega zvali svoje frustracije in občutke manjvrednosti.
Primer iz resničnega življenja? Predstavljajte si družino, kjer brat Jože postane zvezda – kljub svojim težavam, kot so odvisnosti ali nezrelost – medtem ko sestra Sara ne glede na uspehe ostaja tarča kritike. Sara morda konča šolanje z odliko, a starši nikoli ne izrazijo ponosa, saj njihova pozornost ostaja na Jožetu. Ta situacija ne oblikuje le trenutnih odnosov v družini, temveč pušča dolgotrajne brazgotine, saj Sara nosi breme grešnega kozla tudi v odraslosti.
Triangulacija ni le osebna tragedija – ima tudi kulturne in zgodovinske korenine. V tradicionalnih družbah, kjer so patriarhalne vrednote močnejše, lahko taka dinamika vključuje favoriziranje moškega otroka, kar še dodatno poglobi občutek izključenosti pri drugih.
Ljubezenski trikotniki: Ljubosumje kot orožje
Triangulacija v romantičnih odnosih je morda še bolj boleča, saj vključuje intimna čustva in občutek pripadnosti. Narcist pogosto v odnos vključi tretjo osebo – prijatelja, bivšega partnerja ali celo popolnega neznanca – da bi ustvaril konflikt ali ljubosumje. Takšna taktika pogosto ni naključna, temveč premišljeno načrtovana, da bi ohranila emocionalno moč nad partnerjem.
Kaj to pomeni v praksi? Pomislimo na primer para, kjer partner nenadoma začne omenjati bivšega ali bivšo, primerjati zdajšnjega partnerja z nekom, ki ga komaj poznate, ali celo ustvariti situacije, kjer se počutite negotovi in pod pritiskom. Narcistični posameznik pogosto uživa v igri, saj vidi, kako si drugi prizadevajo za njegovo odobravanje.
A tu je ključna točka: tretja oseba morda sploh ni vpletena. Narcis lahko ustvari situacijo ali zavaja partnerja z namigovanji, da vzpostavi dinamiko ljubosumja, ki ga postavlja v osrednjo vlogo.
Zakaj narcisi uporabljajo triangulacijo?
Triangulacija ima specifične funkcije:
- Krepitev nadzora: S tem, ko ustvarijo konflikte med drugimi, narcisi ostajajo nepogrešljivi posredniki.
- Uničevanje zavezništev: Narcisi preprečujejo, da bi se drugi povezali ali komunicirali neposredno, kar bi lahko zmanjšalo njihov vpliv.
- Ohranjanje ega: Ljubosumje, občutek krivde in negotovosti drugih ljudi hranijo narcistov občutek pomembnosti.
Kako prepoznati triangulacijo?
Triangulacija je lahko subtilna, a nekaj znakov jo lahko razkrije:
- Neposredna komunikacija je prekinjena. Narcis vedno posreduje informacije med dvema osebama.
- Primerjanje in ustvarjanje rivalstva. “Zakaj ne moreš biti bolj kot X?” je klasičen stavek, ki ga uporabljajo za spodbujanje tekmovalnosti.
- Spremembe v dinamiki odnosa. Narcis idealizira eno osebo, medtem ko drugo razvrednoti, pri čemer lahko vloge hitro zamenja.
Kako se zaščititi pred triangulacijo?
1. Razvijte čustveno zavedanje: Prepoznajte manipulacijo, preden vas čustveno prizadene. Če začutite, da vas nekdo namerno postavlja v konflikt z drugo osebo, analizirajte situacijo.
2. Postavite jasne meje: Narcisi se zanašajo na nejasnosti in odsotnost omejitev. Jasno izražanje, da ne boste sodelovali v konfliktu, je ključnega pomena.
3. Komunicirajte neposredno: Izogibajte se posrednikom. Če se znajdete v situaciji, kjer vas narcist spodbuja k rivalstvu, poiščite drugo osebo v dinamiki in razčistite stvari neposredno.
4. Poiščite podporo: Narcistične manipulacije so lahko izčrpavajoče. Svetovalec ali terapevt vam lahko pomaga razumeti dinamiko in najti načine za zaščito.
Napisal: E. K.
Vir: www, Freepik
