Ko Borut Pahor deli osebne trenutke, to vedno pritegne pozornost – in tokrat ni bilo nič drugače. Nekdanji predsednik republike, ki si je pri ljudeh prislužil sloves preprostega in srčnega človeka, je nedavno na svojem Instagram profilu razkril drobec iz preteklosti, ki je obenem ganljiv in nekoliko presenetljiv. Na trenutek, ko je leta 1997 prvič postal oče, ima Pahor večinoma zamegljene spomine – a njegova mama očitno ne. Prav iz njenega arhiva je priromala fotografija, ki zdaj osvetljuje ta poseben del njegovega življenja.

Ko spomini oživijo: leto 1997 skozi Pahorjevo pripoved

Na fotografiji iz decembra 1997, posneti za revijo Lady, Pahorjeva partnerica Tanja Pečar v naročju drži njunega novorojenega sina Luka, Borut pa ju gleda s ponosom, ki ga lahko razume samo nekdo, ki je prvič postal starš. A poleg te klasične družinske idile pozornost pritegne še nekaj – ogromen plišasti slon, ki skoraj ukrade sceno. Ta nenavadno velik spominek je imel svoje posebno ozadje: šlo je za darilo Janeza Podobnika, tedanjega predsednika Državnega zbora, ki je s tem simboličnim poklonom izrazil svoje dobre želje mladi družini.

View this post on Instagram

A post shared by Borut Pahor (@borutpahor)

Slon – ikonični simbol sreče in dolgoživosti – je takrat postal del družinskega doma, a njegova zgodba tukaj še ni končana.

Od domačega praga do otroških src

Vse igrače, ki so jih Pahorjevi prejeli ob rojstvu sina, so kmalu našle nove lastnike. Družina jih je namreč podarila otrokom v bolnišnici v Stari Gori, ustanovi, kjer so bivali in se zdravili otroci z različnimi zdravstvenimi težavami. To ni bil le dobrodelni korak, ampak simbolično dejanje, ki je poudarilo, kako srečo deliti tudi z drugimi. Darovanje ni bilo naključno – Pahor in njegova partnerica sta verjela, da je njihov sin imel privilegij priti na svet v zdravem okolju, zato sta želela vsaj del tega prenesti tudi na manj srečne.

Če pomislimo: koliko ljudi danes ob rojstvu otrok razmišlja o tem, kako preseči osebno veselje in z njim obogatiti še druge? To, da se je družina odločila za takšno gesto, doda pomembno noto humanosti k sicer strogo zasebni zgodbi.

Fotografija – več kot le slika

Medtem ko Pahor priznava, da se te fotografije sploh ni spomnil, jo njegova mama hrani že več kot dve desetletji. Morda je prav v tem čar takšnih arhivov: pokažejo nam trenutke, ki so se morda izgubili v hitrem tempu vsakdanjika, a so za tiste, ki nas imajo najraje, vedno ostali dragoceni.

Če pogledamo zgodovinski kontekst, leto 1997 ni bilo zgolj leto Pahorjeve osebne prelomnice, temveč tudi čas političnih sprememb, ko je bil Borut eden izmed bolj perspektivnih in priljubljenih politikov na levi strani političnega spektra. Tako je zanimivo opazovati kontrast med javno podobo mladega politika in njegovo intimno vlogo kot očeta.

Zakaj nas ta zgodba pritegne?

Morda zato, ker Pahor s tovrstnimi delitvami spominov pokaže, da so tudi najbolj javne osebnosti v svojem jedru povsem običajni ljudje – starši, partnerji, sinovi. Njegov pristop k pripovedovanju teh zgodb je pogosto začinjen z rahlo nostalgičnim tonom, kančkom humorja in skrbno premišljeno mero iskrenosti, ki ljudi pritegne na povsem človeški ravni.

Navsezadnje, ali ni to tisto, kar vsi iščemo – zgodbe, v katerih najdemo drobec sebe? Ko vidimo, kako nekdanji predsednik pripoveduje o preprostem trenutku družinske sreče, nas to morda spomni, da so najlepši trenutki pogosto tisti, ki jih na hitro pozabimo, a jih drugi za nas ohranijo.

Napisal: E. K.

Vir: Instagram

Ansambel Modrijani, ki je že dolgo zvest spremljevalec slovenske glasbene tradicije, tokrat ne navdušuje zgolj s svojo harmoniko in toplimi melodijami, ampak z novico, ki seže prav v srce. Družina Franja Oseta, enega izmed ključnih članov te priljubljene skupine, je v teh dneh doživela prav posebno srečo – na svet je prijokala njegova hčerka Ivana. Seveda pa ta novica ne bo le postavljena na stran, kot nekaj mimobežnega. Kako bi tudi bila? Pri Modrijanih je vedno vse prepleteno z zgodbo – glasba in družina sta namreč pri njih kot dve struni, ki zvenita v harmoniji.

Od enajstletne Helene do male Ivane – bogata družinska zgodba

Franjo in njegova soproga Marina Klinc Oset, znana pevka in hči priznanega glasbenika Mira Klinca, sta že starša dveh otrok – Helene, ki je zdaj stara enajst let in z vsakim dnem kaže več zanimanja za petje, ter sedemletnega Gabrijela, ki je, kot pravijo njuni bližnji, že pravi “mali muzikant”. Pa vendar, tretji otrok? Danes, ko mnoge družine skrbno tehtajo odločitev za več otrok, se zdi takšna poteza skorajda “retro” – ali pač? Če pri tem pomislimo na Franja in Marino, ki sta znana po tem, da sta hkrati izjemno predana glasbi in družinskemu življenju, bi lahko rekli, da je to pravzaprav logična poteza – glasba je v njuni družini kot dodatni član, ki bogati vse odnose.

Ko glasba postane del DNK

Modrijani, katerih uspešnice, kot so Ti moja rožica ali Moja, odzvanjajo na slovenskih veselicah, so vedno znali združevati profesionalnost in toplino domačega ognjišča. A kako jim uspeva ohranjati ravnovesje med hektičnimi turnejami in domačim življenjem? V intervjuju za slovenske medije je Franjo nekoč hudomušno dejal: “Glasba je naša služba, družina pa je naša melodija.” Ta stavek morda najbolje oriše njihovo filozofijo – glasba ni zgolj delo, ampak način, kako živijo, dihajo in ljubijo.

Ivana bo zagotovo odrasla v svetu, kjer se zjutraj sliši tiho brnenje harmonike, popoldne pa morda kdo vadi kakšno novo priredbo slovenske ljudske pesmi. Franjo in Marina sta že večkrat poudarila, da je družina prostor, kjer se učiš vrednot – in kaj je lepša vrednota kot to, da znaš ceniti umetnost, naravo in vse tiste drobne trenutke, ki jih prinaša življenje?

Ko družina pomeni več kot le krvne vezi

Modrijani so znani tudi po tem, da svojo “glasbeno družino” vedno širijo – sodelujejo s številnimi glasbeniki, pomagajo mladim talentom, pa tudi zvesti oboževalci niso nikoli pozabljeni. Franjo pogosto omeni, da jih navdihuje prav stik z ljudmi, ki v njihovih pesmih najdejo spomine na mladost, družinske tradicije ali preprosto tolažbo v težkih trenutkih. “Vsaka naša pesem ima svojo Ivano,” je nekoč dejal na koncertu – in kdo ve, morda bo mala Ivana nekoč slišala, kako ji je njen oče s pesmijo napisal najbolj intimno zgodbo njenega življenja.

Napisal: E. K.

Vir: Facebook