Novice Show Life & Style Sci-Tech Šport Viral Piši na dlan

“Sami krivi, zdaj pa še izsiljujejo?” – razkrita zgodba ‘izbrisane’ Katarine

LJUBLJANA – Kolikokrat ste slišali zgodbe o “ubogih” izbrisanih, ki jih je Slovenija brezsrčno zavrgla? Pripovedi o njihovih trpljenjih, ki se ponujajo kot ultimativni dokaz slovenske nečlovečnosti, so danes že del učbenikov. A ali ste kdaj pogledali za tančico teh pripovedi – ali ste se kdaj vprašali, kako je resnično bilo? Kaj če so za masko žrtve posamezniki, ki so preprosto spregledali lastno odgovornost?

“Sami krivi, zdaj pa še izsiljujejo?”

Slovenija je ob osamosvojitvi jasno postavila pogoje: če nisi bil slovenski državljan, si moral v šestih mesecih urediti državljanstvo. Preprosto, mar ne? A očitno ne za vse. Zgodba iz portala X osvetljuje primer osebe, ki ni pravočasno zaprosila za slovensko državljanstvo – zakaj? “Nisem vedela,” pravijo. Res? Obenem so nekateri trdili, da so “pričakovali”, da bo država uredila vse zanje. Zakaj bi Slovenija, pravijo, v trenutku zgodovinske prelomnice in osamosvojitvene negotovosti, morala razmišljati za tiste, ki sami niso pripravljeni izpolniti osnovnih formalnosti?

Poglejmo situacijo z drugega zornega kota: Ali je država res odgovorna, da vsakomur, ki pozabi, zamudi ali ignorira pravila, podaja roko? Ali pa so “izbrisani” postali zgolj mojstri izsiljevanja, mojstri manipulacije sistema, ki se vedno znova uklanja njihovim zahtevam?

Primerjajmo: Slovenija in Srbija

Srbija, kjer se marsikdaj govori o birokratskem kaosu, je ob razpadu Jugoslavije hitro uredila vprašanje državljanstev. Če nisi bil srbski državljan ali nisi pravočasno uredil dokumentov, nisi bil upravičen do pravic. Enostavno, učinkovito – brez popuščanja. V Sloveniji? Tukaj smo dovolili, da zgodbe o “žrtvah” izbrisanih prerastejo v dolgotrajne sodne postopke, odškodninske zahteve in celo mednarodne obsodbe. Namesto da bi stali za svojimi pravili, smo postali poligon za eksperimentiranje z usmiljenjem.

V Srbiji so, denimo, organi oblasti ob osamosvojitvi pomagali svojim državljanom, vendar so jasno določili meje – če nisi imel močne povezave z državo, statusa nisi dobil. Pri nas pa smo ustvarili kaos, kjer so nekateri izbrisani danes skoraj “junaki” – ljudje, ki v medijih predstavljajo Slovenijo kot neusmiljeno kršilko človekovih pravic.

Kdo naj bi bil zares žrtev?

Seveda obstajajo tisti, ki so bili morda ujeti v birokratski mlin. Toda – koliko od teh zgodb je resnično takšnih, kot se pripovedujejo? Objavljena zgodba jasno kaže, da mnogi izbrisani niso bili žrtve sistema, ampak preprosto ljudje, ki niso poskrbeli za svoje pravne obveznosti. Kaj pa zdaj? Zahtevajo odškodnine, kot da je bila Slovenija tista, ki jim je ukradla pravice, ne pa oni tisti, ki so jih opustili.

Opravičila in odškodnine – ali smo res dolžni?

Februarja 2022, ob 30. obletnici izbrisa, se je takratni predsednik Borut Pahor simbolično opravičil izbrisanim. Opravičil za kaj? Za to, da je država sledila lastnim pravilom? Da je določila pogoje za državljanstvo, ki so bili povsem razumni in izvedljivi? To opravičilo ni prineslo pomiritve, ampak je zgolj odprlo vrata za nove zahteve. Konec koncev, zakaj bi se ustavili pri opravičilu, ko pa lahko zdaj zahtevajo še milijonske odškodnine?

In kdo bo plačal te odškodnine? Državljani Slovenije – torej ljudje, ki so svoje državljanske dolžnosti pravočasno izpolnili, ki so ostali v državi, jo gradili in podpirali. Je to pravično?

Slovenija – preveč ustrežljiva?

Če je Slovenija v nečem izjemna, je to v svoji popustljivosti. Mnogi izbrisani danes živijo bolje kot marsikateri državljan, ki se vsak dan trudi preživeti. Zahvaljujoč dolgotrajnim sodnim postopkom in pritiskom mednarodnih organizacij, smo Slovenci na koncu tisti, ki smo iz tega procesa verjetno izšli kot poraženci. Namesto da bi postavili jasne meje, smo dovolili, da nas zgodbe o “ubogih žrtvah” ohromijo.

Resnica, ki je nihče ne želi slišati

Izbrisani so postali sinonim za neuspeh Slovenije – ne zato, ker bi jih država nepravično izbrisala, ampak zato, ker smo dovolili, da nas te zgodbe izsiljujejo. Namesto da bi se učili od Srbije, kjer so jasno in brezkompromisno postavili meje, smo v Sloveniji spet izumili toplo vodo.

Kdaj bomo končno spoznali, da vsako pretirano popuščanje ustvarja več problemov, kot jih rešuje? In kdaj bomo imeli dovolj poguma, da rečemo: “Dovolj je – pravila so za vse enaka.” Morda pa je čas, da se Slovenija nauči iz lastnih napak – in da “žrtve” začne obravnavati tudi skozi prizmo lastne odgovornosti.

Napisal: N. Z.

Vir: X, www

Janša grobo nad Pirc Musarjevo: “To je ogabna laž!”

LJUBLJANA – Razprava o izbrisanih je znova razvnela politične duhove, pri čemer se je predsednica Nataša Pirc Musar soočila z ostrimi obtožbami Janeza Janše. Medtem ko predsednica izbrisane vidi kot simbol največje kršitve človekovih pravic v zgodovini Slovenije, Janša meni, da je takšna trditev povsem nesorazmerna – in ne brez razloga.

Zgodovinska krivica ali politični manever?

Ko je predsednica Nataša Pirc Musar na dogodku ob dnevu človekovih pravic izbrisane označila za največjo množično kršitev pravic v zgodovini Slovenije, je njen nastop pospremila s podelitvijo priznanja posameznikom, ki so se borili za pravice te skupine. Govorila je o tem, kako je država leta 1992 hipoma črtala te ljudi iz registra stalnega prebivalstva – kot da bi bili številke na papirju, ki jih lahko izbrišeš z enim potezom radirke. Dejala je: “Kršitve izbrisa pravic, ki še vedno niso dokončno odpravljene, so najhujša množična kršitev pravic v zgodovini samostojne Slovenije.” (vir: Twitter @nmusar).

Dogodek je bil simbolno močan, zbrane fotografije in zgodbe izbrisanih pa so odmevale v medijih. A ob tem ostaja vprašanje: ali se res lahko največja kršitev pravic v zgodovini Slovenije omeji zgolj na izbrisane? Ali pa gre za zgodovinski revizionizem, ki ignorira širši kontekst tranzicijskih krivic?

Janša udaril nazaj: “Ogabna laž!”

Janez Janša, ki nikoli ni poznan po tem, da bi se izognil ostri kritiki, je v odzivu na predsedničine besede izrazil globoko nestrinjanje. Na Twitterju je zapisal: “Najbolj množična kršitev človekovih pravic je pri 200.000 zgaranih upokojencih z nizkimi pokojninami, na račun katerih je ob privatizaciji obogatelo krdelo tajkunov z maseratiji in dačami.” Ta izjava sama po sebi nosi težo; opozarja na posledice divje privatizacije devetdesetih let, ko je država, namesto da bi zaščitila svoje ljudi, mnoge pahnila v revščino.

Njegova kritika pa se ni ustavila pri ekonomskih vprašanjih. Z dodatkom: “Pa pri tisočih pomorjenih brez groba in mrliških listov,” je Janša spomnil na povojne poboje, ki so še vedno boleča rana slovenskega kolektivnega spomina. (vir: Twitter @JJansaSDS)

Kdo ima prav – zgodovinski spomin ali realnost sedanjosti?

Javnost je bila pričakovano razdeljena. Nekateri podpirajo predsednico, saj menijo, da izbrisani predstavljajo moralno odgovornost države, ki je, kot so poudarili nekateri komentatorji, “pravna država le na papirju”. Drugi pa se sprašujejo, ali je takšna podelitev priznanja res odraz empatije ali zgolj politični manever, s katerim si predsednica želi pridobiti točke med naprednejšimi volivci.

A Janševe besede so prav tako sprožile razpravo. Čeprav opozarja na resne težave, ki so prizadele na stotisoče Slovencev, se mnogi sprašujejo, zakaj sam, kot dolgoletni akter slovenske politike, teh težav ni mogel rešiti.

Kaj nas uči zgodovina izbrisanih?

Izbrisani, ki so v devetdesetih letih ostali brez stalnega prebivališča, so morali večinoma sami iskati pravico. Odvzem statusa ni pomenil le izgube pravic, kot so socialna in zdravstvena varnost, temveč tudi življenjskega dostojanstva. Evropsko sodišče za človekove pravice je leta 2012 odločilo, da je Slovenija kršila njihove pravice, in državo pozvalo k ukrepanju. Toda vprašanje ostaja: je to res največja krivica v zgodovini samostojne Slovenije? Kaj pa tisti, ki so izgubili vse v procesu privatizacije, ali pa generacija mladih, ki se danes komaj prebija skozi življenje zaradi nizkih plač in previsokih cen stanovanj?

Pirc Musarjeva je v govoru poudarila, da “boj izbrisanih ni bil le boj za njih, temveč tudi boj za pravno državo.” Vendar kritiki menijo, da je pravna država tista, ki danes odpoveduje prav na področjih, kjer bi morala delovati najbolj – v boju proti revščini in socialni izključenosti.

Janša ali Pirc Musar – komu bo zgodovina dala prav?

Ta razprava razkriva temeljno težavo slovenske politike: fokus na preteklost, medtem ko se sedanjost spregleda. Izbrisani so nedvomno del zgodovine, ki je vredna refleksije, a hkrati ostaja vprašanje, zakaj politiki ne namenjajo enake energije za reševanje težav, ki danes vplivajo na življenje stotisočev.

Ali je priznanje izbrisanim pravično? Nedvomno. Ali bi morali hkrati priznati tudi, da so bile posledice divje privatizacije enako, če ne bolj uničujoče? Absolutno. Toda zdi se, da bo slovenska politika še naprej razklana med preteklostjo in sedanjostjo – in pri tem bodo ljudje ostali nekje vmes, brez rešitve za svoje težave.

Viri: Twitter @nmusar, Twitter @JJansaSDS., IG

Napisal: N. Z.