V vroči julijski noči leta 2021 je špansko mesto A Coruña postalo prizorišče tragičnega dogodka, ki je razkril najtemnejše plati človeške narave, a hkrati osvetlil izjemen pogum dveh posameznikov. Samuel Luiz, 24-letni mladenič, je bil pred nočnim klubom brutalno napaden zaradi svoje spolne usmerjenosti. Medtem ko so številni očividci ostali pasivni, sta se dva senegalska migranta, Ibrahima Diack in Magatte N’Diaye, brez oklevanja podala v nevarnost, da bi mu pomagala.

Tragična noč in neomajna hrabrost

Tiste usodne noči sta Ibrahima in Magatte, ki sta v Španijo prispela v iskanju boljšega življenja, opazila skupino napadalcev, ki so se spravili na Samuela. Kljub temu, da sta bila v državi brez ustreznih dokumentov in sta se zavedala tveganja deportacije, sta se odločila ukrepati. Njuna intervencija je bila edina svetla točka v morju brezbrižnosti tiste noči. Ibrahima je kasneje pričal: “Samuel je bil poln krvi, ni se mogel braniti.” 

Po tragičnem dogodku je mestni svet A Coruñe že septembra 2021 sprejel sklep, da se Ibrahima in Magatte podeli naziv “posvojenih sinov mesta”. Vendar je zaradi birokratskih zapletov in dolgotrajnih postopkov uradna slovesnost potekala šele februarja 2025. V tem obdobju sta se oba migranta soočala z negotovostjo glede svojega statusa in prihodnosti v Španiji. Kljub temu sta ostala zvesta svojim vrednotam in nadaljevala z delom v skupnosti.

Slovesnost v mestni hiši

24. februarja 2025 je mestna hiša A Coruñe gostila čustveno slovesnost, na kateri sta Ibrahima in Magatte prejela uradno priznanje za svoje dejanje. Županja Inés Rey je v svojem govoru poudarila: “Da sta bila neprijavljena migranta edina, ki sta tvegala svoje življenje, da bi pomagala žrtvi nasilja lačne horde, nam lahko daje veliko misliti.”  Oba prejemnika sta v svojih nagovorih izrazila skromnost in poudarila, da sta ravnala v skladu z vrednotami, ki so jima bile privzgojene v Senegalu. Magatte je dejal: “Nisva junaka, storila sva le to, kar je bilo potrebno.” 

Pravna bitka za pravico

Sojenje napadalcem je bilo dolgotrajno in čustveno naporno. Novembra 2024 je sodišče v A Coruñi obsodilo štiri osebe na zaporne kazni med 10 in 24 leti. Glavni obtoženec, Diego Montaña, je bil obsojen na 24 let zapora zaradi umora s homofobnim motivom.  Ibrahima in Magatte sta bila ključni priči v procesu, njuno pričevanje pa je bilo odločilno pri obsodbi napadalcev.

Dejanje Ibrahime in Magatteja je sprožilo širšo razpravo o vlogi migrantov v španski družbi. Njuna hrabrost je pokazala, da sočutje in solidarnost presegata nacionalne meje in pravne statusne oznake. Njuna zgodba je postala simbol boja proti homofobiji in ksenofobiji ter je spodbudila številne posameznike in organizacije k prizadevanjem za bolj vključujočo in pravično družbo.

Pripravil: N. Z.

Vir: www

LJUBLJANA – Prostovoljstvo. Beseda, ki jo pogosto slišimo, a redkokdaj zares premislimo, kaj pomeni. Je to zgolj darovanje svojega časa, da bi pomagali nekomu drugemu? Ali pa je to način življenja, ki presega vse, kar si predstavljamo pod pojmom “delo”? Če ste se kdaj vprašali, kdo v Sloveniji stoji za najlepšimi zgodbami nesebičnosti, je odgovor jasen: prostovoljci.

🟢Prostovoljstvo je način življenja.
V izredno čast nam je bilo, spoštovani prejemniki plaket Državnega sveta RS, imeti vas v naši sredi.😊
Vaše delo je tisto, ki nas spominja, da se spremembe, ki si jih želimo, začnejo pri nas samih ter da je civilna družba temelj, na katerem… pic.twitter.com/ODaRPJrcw5

— Državni svet (@DrzavniSvet) December 7, 2024

Državni svet Republike Slovenije je 5. decembra 2024 ponovno dokazal, kako pomembni so ti posamezniki, ko je na svečani prireditvi podelil plakete tistim, ki s svojo predanostjo in trudom premikajo meje mogočega. Dogodek je sovpadal z Mednarodnim dnevom prostovoljstva – simboličen datum, ki nas spominja, kako nujno potrebujemo te “tihe junake”.

Prostovoljstvo: Več kot zgolj pomoč – to je srce skupnosti

Prostovoljstvo v Sloveniji, čeprav pogosto spregledano, je neverjetno razširjeno. Predstavljajte si: več kot 250 tisoč Slovencev, ki so leta 2023 skupaj opravili deset milijonov ur prostovoljskega dela. To pomeni, da vsak od teh prostovoljcev, če bi šli malo v ekstrem, povprečno vsak teden posveti več ur nekomu drugemu, kot bi jih morda porabil za svoje hobije. Ali ni to vredno občudovanja?

Kot je dejal Marko Lotrič, predsednik Državnega sveta: “Prostovoljstvo je več kot pomoč drugim – je način življenja, ki združuje ljudi v prizadevanju za bolj pravično in solidarno družbo.” Poroča ljubljanainfo.com. Ta misel ni zgolj retorična. Predstavlja srčiko tega, kar prostovoljstvo v Sloveniji dejansko pomeni: grajenje mostov tam, kjer so prej stali zidovi.

Prejemniki plaket: Kdo so junaki letošnjega leta?

Letos so plakete prejeli posamezniki in organizacije, ki so se zapisali v zgodovino civilne družbe. Med njimi najdemo Markota Pritrznika, staršino Društva tabornikov Rod Jezerski zmaj iz Velenja, ki je mlade učil spoštovanja do narave, pa tudi Samota Babudra, ki stoji za Slovensko zvezo društev za telefonsko pomoč v stiski – kje bi bili mnogi brez njegovih prizadevanj?

Državni svet je petnajst plaket podelil najzaslužnejšim prostovoljcem, prostovoljkam in organizacijam. Med prejemniki so bili:

• Marko Alauf: za izjemen prispevek na področju kmetijske dejavnosti.
• Jože Derlink: za izjemen prispevek na področju humanitarne dejavnosti.
• Društvo tabornikov Rod Jezerski zmaj Velenje: za izjemen prispevek na področju vzgoje in varovanja narave.
• Franc Gombač: za izjemen prispevek na področju kulture.
• Anton Jesenko: za izjemen prispevek na področju športno-rekreativne dejavnosti.
• Dušan Konda: za izjemen prispevek na področju športa.
• Franc Kukovec: za izjemen prispevek na področju turizma in ohranjanja kulturne dediščine.
• Alfred Lasetsky: za izjemen prispevek na področju invalidskega varstva.
• Mijo Levačič: za izjemen prispevek na področju zdravja in socialnega varstva.
• Zvonko Milković: za izjemen prispevek na področju vzgoje in izobraževanja.
• Slovenska zveza društev za telefonsko pomoč v stiski: za izjemen prispevek na področju socialnega in zdravstvenega varstva.
• Mateja Stare: za izjemen prispevek na področju zdravstvene dejavnosti.
• Cveto Šumec: za izjemen prispevek na področju humanitarne dejavnosti.
• Jože Urbancl: za izjemen prispevek na področju socialnega varstva.
• Tone Urbas: za izjemen prispevek na področju kulture in športa.

Še posebej je ganljiva zgodba Mateje Stare in Jožeta Derlinka, katerih delo na področju humanitarne dejavnosti presega golo pomoč; njun prispevek pomeni pravo sočutje v praksi. Kot je dejala Starejeva: “Ta nagrada ni samo priznanje meni, ampak vsem, ki nesebično pomagajo drugim in verjamejo v moč skupnosti.” Poroča STA. Če to ne prebudi vsaj kančka motivacije, da bi tudi sami naredili nekaj več, potem kaj jo sploh lahko?

Zakaj prostovoljstvo ni “le nekaj, kar delaš v prostem času”?

Ljudje pogosto mislijo, da je prostovoljstvo preprosto darovanje nekaj ur tedensko. A realnost je precej bolj kompleksna. Prostovoljstvo prinaša koristi, ki jih je težko meriti v urah ali denarju – zmanjšuje občutke osamljenosti, ustvarja občutek pripadnosti, celo izboljšuje duševno zdravje. Inštitut za raziskovanje civilne družbe je v nedavni raziskavi ugotovil, da je prostovoljstvo eden najmočnejših dejavnikov, ki izboljšujejo kakovost življenja v lokalnih skupnostih.

Poleg tega je zanimivo, kako prostovoljstvo povezuje generacije. Na eni strani imate mlade, ki skozi prostovoljstvo razvijajo empatijo in odgovornost, na drugi strani pa starejše, ki s svojim znanjem in izkušnjami vodijo poti naprej. To ni zgolj delo – to je družbeno lepilo, ki drži skupnost skupaj.

Kaj pa zakonodaja? Kaj omogoča prostovoljcem?

Slovenija ima od leta 2011 Zakon o prostovoljstvu, ki določa pravice in dolžnosti prostovoljcev. Morda ni popoln, a priznava ključno: prostovoljci morajo biti zaščiteni. Denimo, če ste prostovoljec, imate pravico do povračila stroškov, ki nastanejo pri vašem delu. To ni zgolj zakon – to je dokaz, da država prepoznava vrednost njihovega prispevka.

Zakaj je prostovoljstvo danes še bolj pomembno?

V času, ko družbo vse bolj zaznamujejo individualizem, razslojevanje in apatija, prostovoljstvo postaja protiutež tem trendom. Čeprav se morda sliši kot kliše, so prostovoljci tisti, ki dokazujejo, da je svet boljši, ko se ljudje odločijo, da bodo delali skupaj. Ob podelitvi plaket je predsednik Lotrič dejal, da je “civilna družba temelj, na katerem slonijo vrednote demokracije, človekovih pravic in pravičnosti.” Poroča ljubljanainfo.com.

Ko gledamo te junake, se je vredno vprašati: kaj bi bilo z našo družbo brez njih? Bi še vedno verjeli v solidarnost, ali bi se popolnoma zaprli v svoje majhne mehurčke? Dejstvo je, da je prostovoljstvo več kot zgolj pomoč. Je temelj, na katerem gradimo boljšo prihodnost.

Naslov za premislek: “Prostovoljstvo kot lepilo družbe: Ali smo vsi pripravljeni storiti nekaj več?”

Naj ta članek služi kot opomnik, da tudi mi lahko prispevamo svoj del k boljši družbi – naj gre za uro časa na teden, nasmeh neznancu ali pomoč tistemu, ki to najbolj potrebuje. Kaj boste storili vi?

Napisal: N. Z.

Vir: X, www