V sredini februarja 2025 je minister za finance Klemen Boštjančič s petčlansko delegacijo Ministrstva za finance Republike Slovenije odpotoval v Tokio na večdnevno poslovno potovanje, ki je davkoplačevalce stalo 32.254,52 evra. Kot so sporočili z ministrstva, je bil namen obiska udeležba na konferenci ter serija bilateralnih srečanj z visokimi predstavniki japonskih finančnih institucij. A koliko so takšne poti dejansko vredne za slovenske davkoplačevalce? In ali se trend ministrovih letalskih odisejad res izplača? O tem poroča Info360.si.

Podrobnosti stroškov: Letalske karte, hoteli in dodatni izdatki

Največji del stroškov, kot pri večini službenih poti na dolge razdalje, je predstavljal prevoz z letalom, ki je tokrat znašal 21.699,60 evra. Stroški bivanja v hotelih za celotno delegacijo so nanesli 6.919,39 evra, k skupnemu znesku pa so prispevali še potni nalogi in kilometrine v višini 2.635,53 evra.

V delegaciji so bili poleg ministra Boštjančiča še državna sekretarka Nikolina Prah, generalni direktor Direktorata za zakladništvo Marjan Divjak, vodja kabineta Klemen Babnik, predstavnica za stike z javnostjo Tina Hojnik in svetovalka v kabinetu ministra Špela Paščinski. Kot so zapisali na ministrstvu, je Hojnikova moderirala celodnevno konferenco, Paščinski pa je skrbela za organizacijo dogodka.

Kaj so delali v Tokiu?

Obisk je trajal tri dni, pri čemer so se delegati 13. februarja udeležili celodnevne konference, ki je bila prva tovrstna konferenca ministrstva v Tokiu. Kot navaja Ministrstvo za finance, se je Boštjančič srečal z namestnikom ministra za finance Japonske, pristojnim za mednarodne zadeve, ter s predstavniki japonskih bank Nomura, MUMSS, Mizuho, JBIC, Daiwa in SMBC Nikko. Poleg tega je imel sestanek z veleposlanikom in pooblaščenim ministrom na Veleposlaništvu RS v Tokiu, medtem ko se je državna sekretarka Nikolina Prah srečala s predstavniki japonske centralne banke (Bank of Japan).

Zakaj Tokio? Kot so pojasnili na ministrstvu (poroča Info360.si), je bil cilj srečanj krepitev sodelovanja v finančnem sektorju med Slovenijo in Japonsko, predvsem v kontekstu izdaje samurajske obveznice na japonskem trgu. Sogovorniki so bili torej vplivni akterji v japonskem finančnem sistemu, kjer Slovenija v prihodnosti vidi možnosti za pridobivanje finančnih sredstev.

Boštjančičeva potovalna bilanca: Stroški se kopičijo

To ni bil prvi Boštjančičev obisk Tokia. Konec oktobra 2022 je minister prav tako obiskal Japonsko, pri čemer so stroški njegove poti znašali 10.046,02 evra. Tudi takrat je bil največji strošek prevoz, ki je znašal 7.361,94 evra, stroški namestitve so bili 2.043,57 evra, dnevnice pa 640,51 evra.

Toda Japonska ni edina postaja ministrove globalne turneje. Žurnal je pred kratkim poročal, da so Boštjančičeve službne poti v prvih desetih mesecih lanskega leta davkoplačevalce stale 175.000 evrov. K temu je treba prišteti še dodatne stroške iz novembra in decembra, ko je minister odpotoval v Bruselj (dvakrat), Paragvaj in Savdsko Arabijo.

Kaj pa leto 2025? Kot kažejo podatki, objavljeni na spletni strani Ministrstva za finance, je Boštjančič letos že obiskal Riad, Bruselj in Tokio – in leto se je šele dobro začelo.

Kaj bo sledilo?

Službna potovanja so seveda sestavni del diplomatskih in gospodarskih odnosov vsake države. Vprašanje pa je, ali so stroški teh obiskov smiselno uravnoteženi z dejanskimi koristmi, ki jih prinašajo Sloveniji. Medtem ko ministrstvo zagovarja tovrstna potovanja kot ključni korak v mednarodnih finančnih povezavah, se hkrati zastavlja vprašanje – ali bi lahko z bolj racionalnim načrtovanjem poti in boljšo optimizacijo delegacij zmanjšali obremenitev davkoplačevalcev?

Čas bo pokazal, ali se bodo vlaganja v te mednarodne stike dejansko obrestovala v obliki bolših pogojev financiranja in večjih investicijskih priložnosti za Slovenijo ali pa bo ostalo zgolj pri dragih sestankih, ki hitro zbledijo v pozabo.

Pripravil: N. Z.

Vir: Žurnal, Ministrstvo za finance RS, Info360.si, foto: FB MF

Vlada Republike Slovenije je danes obravnavala predlog novele Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI), ki je sprva predvideval znižanje praga za začetek finančne preiskave s 50.000 evrov na 10.000 evrov. Kasneje je bil predlagan kompromis na 30.000 evrov, vendar je v aktualnem predlogu prag ostal pri 50.000 evrih. Ključna vloga pri ohranitvi višjega praga naj bi pripadala finančnemu ministrstvu, ki je izrazilo pomisleke glede učinkovitosti in stroškov morebitnega povečanja števila preiskav. 

Kaj prinaša novela zakona?

Aktualna koalicija je v svoji pogodbi zapisala namen posodobitve instrumentov za odvzem premoženja nezakonitega izvora z namenom povečanja učinkovitosti. Kljub temu predlog novele zakona ne znižuje praga za začetek finančne preiskave. Po veljavnem zakonu se finančna preiskava začne, če tožilstvo v predkazenskem ali kazenskem postopku sumi, da osumljeni razpolaga s premoženjem nezakonitega izvora v vrednosti nad 50.000 evrov. V praksi se je ta znesek izkazal za dokaj visok, še posebej v primerjavi z drugimi državami z višjim BDP. 

Najprej 10.000, potem 30.000, zdaj spet 50.000

Pravosodno ministrstvo je sprva predlagalo znižanje praga na 10.000 evrov, kar je bilo vključeno v septembrski različici predloga novele. Vendar je takšnemu znižanju nasprotovalo Vrhovno državno tožilstvo, ki je izrazilo skrb, da bi to povzročilo preveliko število preiskav. Tožilstvo je poudarilo, da mora biti prag določen tako, da omogoča učinkovito zasledovanje ciljev zakona, hkrati pa ostaja realen z vidika uspešnosti postopkov odvzema premoženja. Zato so predlagali znižanje praga na 30.000 evrov. 

Kdo se je postavil po robu znižanju praga?

Kljub temu je tudi ta kompromisni predlog naletel na nasprotovanje, predvsem s strani Finančne uprave Republike Slovenije (FURS) in finančnega ministrstva. FURS je opozoril, da bi znižanje praga lahko vodilo do nesorazmerne porabe virov za manjše primere, kar bi bilo vprašljivo z vidika celovite kriminalitetne politike. Finančno ministrstvo, ki ga vodi minister Klemen Boštjančič, je izrazilo skrb, da bi nižji prag pomenil več finančnih preiskav, kar bi povzročilo dodatne stroške in potrebo po novih zaposlitvah. 

Podatki kažejo, da je bilo od začetka uporabe zakona maja 2012 do konca leta 2023 odrejenih 73 finančnih preiskav zoper 212 fizičnih in 90 pravnih oseb. V tem obdobju je bilo vloženih 39 tožb, skupna vrednost pravnomočno dosojenega zneska pa znaša 1,95 milijona evrov. Ti podatki kažejo na omejeno učinkovitost zakona v sedanji obliki, kar odpira vprašanja o smiselnosti ohranitve trenutnega praga za začetek finančne preiskave. 

Pripravil: N. Z.

Vir: Dnevnik.si, www

Minister za finance je bil jasen in glasen: to, kar je povedal Han, je označil za populizem.

LJUBLJANA – Ob načrtovani likvidaciji invalidskega podjetja CSS zaposleni v podjetju ter Sindikat obrti in podjetništva Slovenije že nekaj časa opozarjajo na stisko zaposlenih. Pred dvema dnevoma se je v Škofji Loki mudil minister za gospodarstvo Matjaž Han, ki je javno napovedal podporo uvrstitvi podjetja med strateške naložbe, da bi ga potem lahko Slovenski državni holding (SDH) dokapitaliziral in mu omogočil svetlo prihodnost. V CSS ob tem računajo tudi na posluh ministrstva za finance, a očitno tako zlahka ne bo šlo… Čudno je le to, da se ministri v vladi prej ne domenijo in ne nastopajo tako neusklajeno, kot je uspelo Hanu in ministru za finance Klemnu Boštjančiču. Minister za finance je bil jasen in glasen: to, kar je povedal Han, je označil za populizem.

Rešitev po Boštjančičevo

„Podjetje CSS ima seveda že dolgo velike težave, vlada jih je obravnavala, torej podjetje se rešuje. Prav ministrstvo za finance je bilo tisto, ki je predlagalo spremembo strategije, čeprav je bila lani po 10 letih strategija spremenjena. Torej gre za strateški dokument, ki se ne spreminja in se ne napiše na novo vsako leto. Letos pa smo prav zaradi te specifike invalidskih podjetij mi predlagali, da se vendarle ta strategija znova odpre in da se vanjo posebej zapiše, da mora SDH v primeru invalidskih podjetij, tako tistih, ki so v neposredni kot tistih v posredni lasti ali pa upravljanju SDH-ja, pri njih slediti tudi drugim interesom, ne samo ekonomskim ciljem,“ je za TV Slovenija povedal Boštjančič in dodal:

„Nikoli ni bila mišljena prodaja tega podjetja. Podjetje CSS ima bistveno večje težave kot to, ali bi bilo prodano ali ne – gre za to, ali bo preživelo ali ne bo preživelo. Torej v tem kontekstu tudi te debate o klasifikaciji naložb iz tako imenovane portfeljske v strateško v popolnoma nobeni stvari ne rešuje preživetja tega podjetja. Za preživetje tega podjetja je treba imeti poslovni načrt, ki bo realen in ki bo preživetja omogočil na dolgi rok.“

Zdi se, da gre tudi za spopad med strankama Svoboda (Klemen Boštjančič) in SD (Matjaž Han).

Pripravil: Nadlani.si
Foto: www

Parmova: Državni nakup, ki odpira stara vprašanja in nove dvome

LJUBLJANA – Zdi se, da zgodovina rada ponavlja svoje lekcije, še posebej, ko gre za nepremišljene državne naložbe. Tokratna zgodba o nakupu prostorov v stavbi Lesnine na Parmovi ulici odpira vrata vprašanj o transparentnosti, smiselnosti in predvsem odgovornosti pri porabi davkoplačevalskega denarja.

Privlačna cena ali maska za večje težave?

Prostori so bili kupljeni za 1.320.000 evrov, kar pomeni 1.777 evrov na kvadratni meter – cena, ki naj bi bila 26 % pod tržnim povprečjem za leto 2023/2024. Na papirju vse lepo in prav, a poglejmo globlje. Stavba nima veljavne energetske izkaznice, kar že na začetku pomeni stroške prenove. Po nekaterih ocenah bi ti lahko presegli polovico nakupne vrednosti. Urbanistični strokovnjak je situacijo slikovito opisal: “Če bi bila ta stavba avto, bi jo uvrstili med tiste, ki jih poganjate z rezervoarjem denarja in ne bencina.” Vir: poroča Dnevnik.

Ne me fukat, no😞 pic.twitter.com/6MZDg2fpLT

— Matej Rigelnik (@Matej_R81) December 12, 2024

A ne gre le za energijo. Dostop do stavbe je slab, parkirišč je premalo, vizualna podoba pa bi lahko prej sodila v rubriko »Nepremičnine z zgodbo«, kot pa v sodobne državne prostore. Kljub temu, da je cena pod povprečjem, se mnogi sprašujejo, zakaj država ne izbira nepremičnin, ki bi bile dolgoročno bolj ugodne in funkcionalne.

Od Litijske do Parmove – ponovitev zgodovine?

Spomnimo se primera Litijska, kjer je država že letos kupila prostore, ki so prav tako sprožili številne polemike. Takrat je bila cena še višja, stavba pa prav tako energetsko vprašljiva. Tam je primer končal z odstopom ministrice za pravosodje – in zdaj so oči uprte v državnega sekretarja Klemena Boštjančiča, ki je podpisal pogodbo za Parmovo. Javnost se sprašuje: bo tudi tokrat sledil odstop? Ali bo zgodba tokrat drugačna?

Klemen Belize Boštjančič – VIŠJI DAVKI ZA VSE ! https://t.co/UjuFYBjtGb pic.twitter.com/TIItUmd2WE

— Blaž Babič (@BlazBabic) June 13, 2024

Analitiki opozarjajo, da se vzorci ponavljajo. Namesto temeljite analize potreb, strateškega načrtovanja in preglednega postopka nakupa, se zdi, da gre za hiter popravek obstoječih težav – ali pa preprosto za posel, kjer je transparentnost sekundarnega pomena. Kot je komentiral eden od ekonomistov: “To ni nakup – to je improvizacija.” Vir: navaja Finance.

Javnost ogorčena – kritike in vprašanja na družbenih omrežjih

Družbena omrežja so polna komentarjev, ki odsevajo razočaranje ljudi. Eden od uporabnikov je zapisal: “Kdo drug, razen države, bi sploh še kupil tako nefunkcionalno stavbo?” Drugi se sprašujejo, zakaj se takšni nakupi izvajajo v tajnosti in zakaj javnost o njih izve šele, ko je pogodba že podpisana. Kot je cinično pripomnil eden od komentatorjev: “Videti je, da je državno premoženje postalo zbirka nepremičninskih anekdot.” Vir: Twitter.

Strošek za davkoplačevalce ali strateška investicija?

Energetska neučinkovitost stavbe in njena splošna nefunkcionalnost pomenita, da bodo davkoplačevalci plačali ne le nakup, temveč tudi prenovo, ki bi lahko presegla milijon evrov. To odpira vprašanja, ali je bil najem ustreznih prostorov morda cenejša in bolj smiselna rešitev.

Vlada sicer trdi, da je bil nakup pregleden in upravičen, vendar javnost vse bolj izgublja potrpljenje. Pretekle izkušnje kažejo, da bodo stroški sčasoma samo naraščali, kar bo še dodatno obremenilo državno blagajno. Kot so zapisali pri portalu Preiskovalno.si, “pomanjkanje dolgoročne vizije pomeni, da se težave rešujejo ad hoc, brez resničnega premisleka o potrebah in ciljih.”

Kdo bo odgovarjal?

Vse več je pozivov k preiskavi nakupa in k prevzemanju odgovornosti. Opozicija je že napovedala zahtevo po podrobnejši razlagi, hkrati pa je javnost vse bolj prepričana, da bi morali biti postopki nakupov nepremičnin predmet strožjega nadzora. Čeprav vlada trdi, da je bilo vse v skladu z zakonodajo, javnost odločno zahteva več: preglednost, odgovornost in predvsem smiselne naložbe.

Afera Parmova morda ne bo prva – in žal verjetno tudi ne zadnja – ki razkriva sistemske težave pri upravljanju z državnim premoženjem. Ali bo tokrat kdo dejansko prevzel odgovornost, ali pa bomo priča le še eni epizodi serije, ki se zdi neskončna?

Napisal: N. Z.

Vir: X, www