Znani Slovenec priznava: “Alkohol sem začel piti, da sem bil sprejet v družbo!”
Tip mi je bil zoprn in nisem mu privoščil, da je bil s sošolko. Na vsak način sem hotel izzvati pretep, vendar so mi to preprečili sošolka in ostali udeleženci zabave, priznava.
TREBNJE – “Ko sem hodil v srednjo šolo, sem bil velik nasprotnik alkohola. Šport in alkohol ne gresta skupaj! V četrtem letniku srednje šole je med sošolci začelo postajati popularno, da se ga je pilo. Vsake toliko je kdo od sošolcev v šolo prinesel kakšen liter vina ali liker. Skoraj vsi sošolci so radi naredili kakšen požirek. Redki so bili tisti, ki tega niso hoteli, vendar so kasneje zaradi siljenja sošolcev naredili požirek ali dva, da so jih ti pustili pri miru,” v svoji knjigi Vse se da, če se hoče! zapiše Tomaž Gorec, eden najbolj branih blogerjev in zagotovo eden izmed elitnih vplivnežev na slovenski sceni. Danes objavljamo drugo od njegovih zgodb v sila zanimivi knjigi. Takole Gorec piše dalje:
“Bil sem izjema. Ne samo, da nisem hotel piti alkohola, še sošolcem in sošolkam sem pridigal, kako neumni so, da pijejo alkohol. Prvič sem bil res pijan, ko je imel sošolec rojstni dan. Ker sem bil nasprotnik alkohola, so se sošolci in sošolke dogovorili, da me bodo napili. Skovali so super načrt. K meni so prihajale sošolke, ki so mi bile všeč, in me prepričevale, naj z njimi nazdravim in spijem požirek vina. Jaz sem jim nasedel, in ko sem spil deci vina, sem bil že kar lepo pijan in takrat me ni bilo treba več siliti v pitje.”
Vaš zanimajo še ostale Tomaževe zgodbe iz njegove knjige? Potem vabljeni k branju in nakupu knjige:
Knjiga “Vse se da, če se hoče!” – avtor: Tomaž Gorec (tomazgorec.si)
“Ker nisem bil vajen alkohola, sem kmalu omagal in bruhal, tako da bi skoraj umrl. Kasneje mi je bilo žal, da sem se ga napil, in sklenil sem, da se to ne bo nikoli več zgodilo. Ko so v šolo sošolci prinašali alkohol, nisem nikoli poskusil niti kapljice. Kmalu po tem, ko me je zapustila Katarina, je imel eden od sošolcev, ki je bil najbolj zagret za pitje alkohola, rojstni dan in je organiziral veliko zabavo, na katero je povabil vse, razen mene. Mene ni povabil, ker sem bil tako velik nasprotnik alkohola. Da nisem bil povabljen na tisto veliko zabavo, me je zelo žrlo. Imel sem upanje, da bi si lahko na taki zabavi dobil punco ali pa se vsaj s katero zapletel. Razmišljal sem, kaj naj naredim, da bi sošolec na rojstnodnevno zabavo povabil še mene,” razkriva Gorec.
Vino v nahrbtniku
“Rojstni dan je imel v petek, zabavo pa v soboto. Vedel sem, da bo v petek, ko bo imel rojstni dan, v šolo prinesel alkohol. Razmišljal sem, da če bi tudi jaz pil, bi me mogoče povabil na zabavo. Sklenil sem, da bom pil, čeprav sem bil velik nasprotnik alkohola. V šolo sem vedno prišel eno uro pred začetkom pouka. Ker je imel vlak tak vozni red, sem na začetek pouka počakal v jedilnici. Dobre pol ure pred začetkom pouka je prišel mimo mene tisti sošolec in rekel, naj grem z njim, ker ima nekaj zame. Točno sem vedel, kaj ima. Zavestno sem šel z njim v upanju, da me bo povabil na zabavo. Šla sva v garderobo, kjer je iz nahrbtnika vzel liter vina in me vprašal, če bom spil kozarec. Odgovoril sem, da bom. Obema je natočil kozarec, v katerem je bil dober deciliter vina. Nazdravila sva in spila na dušek. Sošolec me je pohvalil, da sem ga dobro spil, in predlagal, da spijeva še enega. Spet sva spila na dušek in spet me je pohvalil, da sem dober. Po parih minutah sem bil že zelo pijan,” opiše svoje občutke Gorec.
Nikoli odvisen
“Tretjega kozarca nisva spila na eks, ampak sva ga počasi srkala. Vprašal je, kaj bom delal v soboto. Rekel sem, da nimam še nič v planu. Rekel mi je, da ima zabavo za rojstni dan in naj pridem, da bo super. Seveda sem takoj potrdil. To sem čakal! Ko so prišli v garderobo še ostali sošolci, je tudi njim ponudil vino in me pohvalil, kako dober pivec sem. Potem sem še z ostalimi na dušek spil dva ali tri kozarce. Vsi so me hvalili, kako dober pivec sem. Glede na to, da sem bil že pijan, se mi je to zdelo neznansko dobro in čutil sem se pomembnega. V soboto na rojstnodnevni zabavi sem začel takoj piti. Hotel sem pokazati, da sem res dober pivec. Spet so me vsi hvalili. Ker ni bilo s strani punc nobenega interesa zame, sem se spravil ne enega tipa, ki je bil fant moje sošolke. Tip mi je bil zoprn in nisem mu privoščil, da je bil s sošolko. Na vsak način sem hotel izzvati pretep, vendar so mi to preprečili sošolka in ostali udeleženci zabave. Mislil sem, da bom glavni frajer pred puncami, če bom nekoga pretepel. Zabava se je zame kmalu končala, saj sem bil tako zelo pijan, da sem šel spat v avto. Kasneje sem pil zato, da nisem bil edini, ki v družbi ni pil, in da sem bil malo bolj pogumen, ko je bilo treba stopiti do kakšne punce. Moje pitje se je skozi leta stopnjevalo, nikoli pa nisem postal odvisen od alkohola. To sicer trdi vsak pijanček, vendar jaz res nisem bil. Ne spomnim se, da bi kdaj med tednom v lokalu naročil pivo ali kakšno drugo alkoholno pijačo. Pil sem samo v petek in soboto zvečer v diskotekah. Kljub temu sem v svoji karieri spil mnogo preveč alkohola. Če bi lahko življenje še enkrat ponovil, bi zagotovo spremenil to, da bi pil manj. Veliko manj,” zaključi Tomaž Gorec.
Vaš zanimajo še ostale Tomaževe zgodbe iz njegove knjige? Potem vabljeni k branju in nakupu knjige:
Knjiga “Vse se da, če se hoče!” – avtor: Tomaž Gorec (tomazgorec.si)
Pripravil: Nadlani.si
Foto: Tomaž Gorec