Skrivnostna bolezen ubila več kot 50 ljudi! Vse se je začelo, ko so trije otroci pojedli to žival
Po besedah zdravnikov na terenu in Svetovne zdravstvene organizacije je bilo v ponedeljek potrjeno, da je neidentificirana bolezen že zahtevala več kot 50 življenj v severozahodnem Kongu. V večini primerov je obdobje med pojavom simptomov in smrtjo trajalo 48 ur, kar povzroča veliko zaskrbljenost.
”To je tisto, kar nas resnično skrbi,” je izjavil Serge Ngalebato, medicinski direktor bolnišnice Bikoro, regionalnega nadzornega centra, poroča The Associated Press. Novo izbruh bolezni v Demokratični republiki Kongo se je začel 21. januarja, do zdaj pa je bilo zabeleženih 419 primerov, vključno s 53 smrtnimi primeri. Po podatkih urada Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) za Afriko je bil prvi primer v mestu Boloko zabeležen, potem ko so tri otroke pojedli netopirja in umrli v 48 urah po pojavu simptomov hemoragične mrzlice.
Strokovnjaki že dlje časa izražajo zaskrbljenost zaradi prenosa bolezni z živali na ljudi, zlasti na območjih, kjer se pogosto uživajo divje živali. Leta 2022 je WHO poročal, da se je število takšnih izbruhov v Afriki v zadnjem desetletju povečalo za več kot 60 %.
Potem ko je bil 9. februarja zabeležen drugi izbruh te skrivnostne bolezni v mestu Bomate, so bili vzorci iz 13 primerov poslani Nacionalnemu inštitutu za biomedicinske raziskave v glavnem mestu Kinšasa na dodatno testiranje. Vsi vzorci so bili negativni na virus ebole in druge pogoste hemoragične mrzlice, kot je Marburg, medtem ko so bili nekateri pozitivni na malarijo.
Lani so v drugem delu Konga zaznali še eno skrivnostno bolezen, podobno gripi, ki je zahtevala več deset življenj, kasneje pa so jo označili kot verjetno malarijo. Preiskave trenutnega izbruha se nadaljujejo, zdravstveni strokovnjaki pa neprekinjeno delajo na ugotavljanju natančnega vzroka in sprejemanju ukrepov za preprečitev nadaljnjega širjenja bolezni.
su; Foto: Shutterstock
Kdo je na Luni igral golf – in zakaj bi te to moralo zanimati
5. FEBRUAR – Nekateri dnevi se izgubijo v kaosu vsakdanjika, drugi pa pustijo pečat, ki seže daleč v prihodnost. Današnji dan je eden tistih, ki nam ponuja zanimivo kombinacijo dosežkov, prelomnic in, roko na srce, tudi nekaj temnih opomnikov iz zgodovine. Če mislite, da je to še en običajen datum, se pripravite na presenečenje.
Kako je Slovenija dokazala, da je več kot le drobec na zemljevidu
5. februarja 1992 – manj kot leto dni po tem, ko je Slovenija razglasila neodvisnost – smo postali polnopravna članica Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK). Morda se danes zdi samoumevno, da na olimpijskih igrah gledamo slovensko zastavo in poslušamo Zdravljico, a v tistem trenutku je bila to velika zmaga – predvsem politična in simbolna, ne zgolj športna.
Leto 1992 je bilo kaotično. Svet še ni vedel, kaj bo s Slovenijo – ali smo res samostojni, ali bomo obstali ali se bomo znašli v kakšni politični igri večjih sil? In potem so prišle olimpijske igre v Albertvillu. Naši športniki so prvič tekmovali pod lastno zastavo, ne več pod jugoslovansko. Si predstavljate ta občutek? Vsi so vedeli, da ne tekmujejo samo zase, ampak za narod, ki je bil še v plenicah samostojnosti.
Medalja v Franciji ni padla – a to ni bila ovira. Le nekaj mesecev kasneje, v Barceloni, smo dobili prvo olimpijsko odličje. Bron Urške Žolnir je bil več kot le športni uspeh – bil je dokaz, da smo majhni, a nismo nepomembni.
In danes? Slovenija je na olimpijskih igrah postala sinonim za trmo, talent in nepričakovane podvige. Od Tina Maze do Primoža Rogliča, od smučanja do kolesarstva – naši športniki so dokazali, da kvaliteta ne potrebuje kvantitete. Morda bi se lahko kaj naučili tudi na drugih področjih?
Ko ljubosumje uniči vse: Verdijev Otello in njegova večna aktualnost
Če kdo še vedno dvomi, da se zgodovina ponavlja, naj si ogleda Otella. Opera Giuseppeja Verdija, ki je 5. februarja 1887 premierno zaživela na odru milanske Scale, temelji na Shakespearovi tragediji in je popoln primer človeške narave v vsej svoji surovi obliki. Ljubosumje, manipulacija, izdaja, uničenje – če to ne zveni kot povzetek današnjega sveta, potem ne vem, kaj bi.
Smešno je, kako ljudje radi govorimo o napredku. Imamo pametne telefone, umetno inteligenco, letimo v vesolje – a še vedno pademo na iste trike kot pred stoletji. Ljubezen in zavist, moč in strah – ni pomembno, ali se dogaja na beneškem dvoru ali v korporacijski pisarni, mehanizmi ostajajo isti.
Verdijeva glasba je veličastna, a sporočilo opere je turobno: nekateri ljudje bodo vedno uničili druge zgolj zato, ker to lahko. In Otello, v vsej svoji tragični veličini, ni le zgodba iz preteklosti, ampak skoraj preroški opomnik današnjega časa.
Golf na Luni? Da, prav ste prebrali.
Ko pomislimo na pristanek na Luni, si predstavljamo resne, premišljene astronavte, ki izvajajo znanstvene eksperimente, zbirajo vzorce, postavljajo zastave. Kaj pa, če vam povem, da je 5. februarja 1971 eden od njih tam igral golf?
Alan Shepard, poveljnik misije Apollo 14, je s sabo na Luno pretihotapil golf palico in dve žogici. Zakaj? Ker je lahko. Ko so opravili vse resne naloge, je izkoristil trenutek in udaril prvo golf žogico na Luni – “miles and miles and miles”, kot je rekel sam.
Ta anekdota je čudovit opomnik, da človek, ne glede na resnost okoliščin, vedno najde način, da vmeša malo zabave. In če pomislimo – od takrat se nismo prav veliko vrnili tja. Morda je bil golf na Luni naš vrhunec?
Kongo: kolonialni pekel pod belgijsko krinko civilizacije
Če iščemo primer, kako daleč je šla kolonialna brutalnost, je Kongo pod belgijsko vladavino šolski primer – in ena najtemnejših zgodb 19. in 20. stoletja. 5. februarja 1885 je belgijski kralj Leopold II. uradno prevzel Svobodno državo Kongo – a to ni bila država, temveč njegova zasebna lastnina.
Leopold je bil odličen govorec – govoril je o civilizaciji, razvoju, napredku. V resnici? Zverinsko izkoriščanje, prisilno delo, množične usmrtitve, mučenje, odsekavanje udov. Milijoni mrtvih. Zaradi pohlepa enega človeka.
Ko danes poslušamo, kako nekatere države slavijo svojo kolonialno preteklost, je vredno vprašati: kako bi se počutili, če bi to doživeli na svoji koži?
Dan, ki nas uči več, kot si mislimo
Kaj nam pove 5. februar? Da lahko mala država doseže velike stvari, če ima pogum. Da človeška narava ostaja enaka, ne glede na tehnologijo. Da je raziskovanje vesolja veliko bolj zabavno, kot si mislimo. Da je zgodovina polna grozot, ki jih ne smemo pozabiti.
Vprašanje pa je: bomo to vzeli kot lekcijo ali bomo še naprej slepo verjeli, da se zgodovina ne ponavlja?
Napisal: E. K.
Vir: www, Freepik
Rak usoden za NBA-košarkarja, dve leti se je boril, sin mu sporoča: “Moj oče bo vedno moj heroj!”
NEW YORK. Dikembe Mutombo, legendarni košarkar in član košarkarske hiše slavnih, je umrl 30. septembra 2024 pri 58 letih zaradi raka na možganih, s katerim se je boril od leta 2022. Umrl je obkrožen s svojo družino.
Mutombo, ki se je rodil v Demokratični republiki Kongo, je bil znan kot eden najboljših obrambnih igralcev v zgodovini lige NBA. V svoji 18-letni karieri je igral za klube, kot so Denver Nuggets, Atlanta Hawks, Philadelphia 76ers, New York Knicks, New Jersey Nets in Houston Rockets. Bil je osemkratni udeleženec tekme All-Star, štirikratni dobitnik nagrade za najboljšega obrambnega igralca ter član košarkarske hiše slavnih od leta 2015. Svoj pečat je pustil s svojo nepozabno gesto — mahanjem s prstom po blokadi nasprotnika.
Poleg svojih športnih dosežkov je bil Mutombo znan po svojem humanitarnem delu. Bil je ustanovitelj fundacije Dikembe Mutombo, s katero je gradil bolnišnice in šole v Kongu. Zlasti je izstopala njegova 170-posteljna bolnišnica v Kinšasi, ki je od leta 2007 oskrbela več kot pol milijona ljudi. Mutombo je prav tako deloval kot globalni ambasador lige NBA in se vse življenje posvečal pomoči revnim skupnostim po svetu.
Sedem otrok
Dikembe Mutombo je bil izjemen človek tako na košarkarskem igrišču kot tudi izven njega. Bil je znan po svoji prijaznosti, velikodušnosti in predanosti pomoči drugim. Poleg tega, da je bil eden najboljših obrambnih igralcev v zgodovini lige NBA, je bil tudi pomemben humanitarec in globalni ambasador za različne dobrodelne organizacije.
Mutombo je bil globoko predan svoji družini. Bil je poročen z ženo Rose, s katero sta imela sedem otrok, štiri od njih sta posvojila.
Po koncu svoje košarkarske kariere se je osredotočil predvsem na dobrodelno delo, zlasti v svoji rodni Demokratični republiki Kongo. Z lastno fundacijo je zgradil bolnišnice, šole in druga pomembna infrastruktura za pomoč ljudem v tej regiji. Eden njegovih najpomembnejših projektov je bila 170-posteljna bolnišnica v Kinšasi, ki je od odprtja leta 2007 oskrbela več kot pol milijona ljudi(
Devet jezikov
Po upokojitvi leta 2009 je Mutombo še naprej živel v Združenih državah Amerike, vendar je pogosto potoval v Afriko, kjer je nadzoroval svoje dobrodelne projekte in sodeloval z različnimi mednarodnimi organizacijami. Bil je tudi prvi globalni ambasador lige NBA, kjer je promoviral košarko in družbeno odgovornost po vsem svetu. Mutombo je bil znan po tem, da je govoril devet jezikov in bil globoko vpet v izboljšanje življenjskih pogojev tistih, ki so živeli v revščini. Poleg svoje fundacije je sodeloval tudi z organizacijami, kot so UNICEF, Special Olympics, in Fundacija CDC. S svojo karizmo, energijo in nepozabnim “mahanjem s prstom” po blokadi je osvojil srca navijačev po vsem svetu, a njegovo največje zapuščino je pustil kot humanitarec, ki je neizmerno vplival na življenje tisočih ljudi.
Pripravil: Nadlani.si
Foto: www
