“Ljubljana diši po svobodi!” Severina s kontroverzno izjavo podžgala proteste
Severina v Ljubljani izrazila podporo srbskim študentom: ‘Vsi smo isti ljudje’
LJUBLJANA – Hrvaška glasbena zvezdnica Severina je ob svojem obisku v Ljubljani jasno in glasno izrazila podporo srbskim študentom, ki že več mesecev vztrajajo na ulicah Beograda in drugih mest v Srbiji. Njihov boj proti korupciji, ki je preplavila državne institucije, postaja simbol upora proti nepravičnosti in pomanjkanju transparentnosti.
Severina, ki se je v Sloveniji mudila zaradi promocije svoje nove kolekcije dišav, je v prestolnici ob srečanju z oboževalci poudarila, kako pomembno je stati ob strani mladim, ki si drznejo zahtevati spremembe. “Dišave so pomembne, a pomembna je tudi podpora mladim. Podpora mladim, ki so v Beogradu, študentom, ki imajo velik, velik pohod za resnico in svobodo,” je povedala. Ob tem je dodala stavek, ki je hitro zaokrožil po spletu: “Ljubljana je danes dišala po svobodi in povezanosti s srbskimi študenti, ki jih imamo radi in verjamemo v njih.”
Kako se je vse začelo?
Vse se je začelo s tragedijo. November 2024. Novi Sad. Na železniški postaji se je nenadoma zrušil nadstrešek. 15 mrtvih. Množica ranjenih. Preveč, da bi lahko oblast to pometla pod preprogo. Študenti so v tem videli simbol vsega, kar je narobe – pomanjkanje nadzora, korupcija, brezbrižnost oblastnikov. In tako so se začeli protesti.
Sprva so bili to zgolj shodi pred univerzami – mladi, ki so zahtevali odgovore. Potem so se pridružili profesorji, zdravniki, delavci, kmetje. Po ulicah Beograda, Novega Sada, Niša in drugih mest so se začele vijejoč reke ljudi. Po podatkih “The Guardian” je bilo na zadnjem velikem protestu v Beogradu kar 300.000 ljudi.
Odziv oblasti? Predvidljiv.
Srbski predsednik Aleksandar Vučić je protestnike obtožil, da jih financirajo tuje sile. Poroča “AP News”, da so vladni predstavniki namigovali celo na povezave z zahodnimi obveščevalnimi službami. Toda to ni ustavilo študentov.
Miloš Vučević, dotedanji premier, je odstopil – bil je žrtveno jagnje, poskus pomiritve javnosti. A protestniki niso nasedli. Zahtevajo več – ne samo odstop enega človeka, ampak celotno prečiščenje sistema, ki ga vidijo kot prepletenega s korupcijo.
Severina – glas regije?
Severina ni novinka, ko gre za podporo politično občutljivim temam. Njena pesem “Tako ti je, sine moj” (izdana konec 2024) je bila, kot je sama dejala, posvečena tudi “pogumnim študentom v Srbiji, ki so se odločili zoperstaviti diktatorskemu režimu”. Pesem je hitro postala neuradna himna protesta.
Oboževalci so jo ob njenem obisku v Ljubljani pozdravili s stoječimi ovacijami. Eden izmed njih ji je celo podaril darilo in se ji zahvalil za podporo – prizor, ki ga je pevka kasneje delila na Instagramu.
Kaj pravijo analitiki?
Analitiki so si enotni – protesti so prelomni. Srbska mladež prvič po dolgem času tako enotno in glasno zahteva spremembe. Profesor političnih ved Milan Krstić za “RTS” pravi, da “Srbija ni videla tako močnega študentskega gibanja od 1996.”
Po mnenju srbske sociologinje Milene Stojanović (“BBC Srbija”), so mladi v Srbiji odraščali v državi, kjer je korupcija samoumevna. Toda zdaj se generacija rojena okoli leta 2000 ne sprijazni več s tem. To gibanje, meni, ima potencial postati ključna točka za prihodnost Srbije.
Kaj sledi?
Vprašanje, ki si ga vsi zastavljajo – kaj bo sledilo? Bo oblast popustila? Bo prišlo do resničnih sprememb ali bo gibanje le še ena epizoda v dolgi zgodovini srbske politične turbulence?
Za zdaj protesti ne pojenjajo. Študenti napovedujejo, da bodo nadaljevali. Da ne bodo odnehali. Da se bodo borili, dokler ne vidijo konkretnih sprememb.
In morda – samo morda – bodo uspeli.
Podpora znanih
Podpora znanih osebnosti, kot je Severina, je pomembna, a še pomembnejši so mladi, ki so se odločili, da ne bodo več tiho. Njihov boj za resnico in pravico odmeva daleč onkraj meja Srbije.
Bo to res trenutek, ko se bo nekaj spremenilo? Ali pa bo oblast znova poskušala pomesti stvari pod preprogo? Ena stvar je gotova – ti študenti ne bodo odnehali brez boja.
Pripravil: N. Z.
Vir: The Guardian, AP News, RTS, BBC Srbija, RTVSLO
Preiskava: Kdo vleče niti pri milijonskih poslih z državo? Del zgodbe tudi Trebanjski DSO
V svetu odvetništva, kjer se prepletajo močni interesi in vplivni posamezniki, se je ime Nine Zidar Klemenčič pogosto pojavljalo v ospredju. Njena vloga v odmevnih primerih je bila dolgo časa cenjena, a nedavna razkritja so njeno delovanje postavila pod vprašaj. Ali gre za nesporazum ali za globlje zakoreninjene prakse, ki mečejo senco na pravni sistem?
Sodelovanje z DARS-om
Jeseni 2023 je izbruhnila afera, povezana z domnevnimi podkupovanji pri Družbi za avtoceste Republike Slovenije (DARS). V središču pozornosti se je znašla odvetnica Nina Zidar Klemenčič, ki je z DARS-om sodelovala kot pravna svetovalka. V obdobju od leta 2020 do 2023 je njena odvetniška družba z DARS-om ustvarila skoraj 500.000 evrov prometa, predvsem za svetovanje pri avtovlekah. Njena vloga je vključevala pripravo javnih razpisov, kaznovanje podjetij in celo sodelovanje pri spremembi zakonodaje. Vendar so se pojavili sumi, da so dokumenti DARS-a končali v njeni pisarni, kar odpira vprašanja o integriteti in transparentnosti njenega dela.
Nakup stavbe na Litijski cesti
V začetku leta 2024 je prišlo do razkritja spornega nakupa propadajoče stavbe na Litijski cesti v Ljubljani. Ministrstvo za pravosodje je stavbo kupilo za 7,7 milijona evrov, pri čemer je Zidar Klemenčičeva zastopala prodajalca, Sebastjana Vežnaverja. Njena vloga je vključevala usklajevanje podrobnosti prodajne pogodbe z ministrstvom. Povezava med Zidar Klemenčičevo in Vežnaverjem sega v čas njenega dela za nekdanjega koprskega župana Borisa Popoviča, njena odvetniška družba pa je več let pravno svetovala Vežnaverju in njegovim podjetjem. Ta posel je sprožil val kritik zaradi domnevne negospodarnosti in možnih nepravilnosti pri postopku prodaje.
Obsežni posli z državnimi institucijami
Poleg omenjenih afer je Zidar Klemenčičeva sodelovala z več drugimi državnimi institucijami. S celjsko bolnišnico je v letih 2023 in 2024 sklenila posle v skupni vrednosti 280.000 evrov, kjer je njena odvetniška družba opravljala pravne storitve na različnih področjih, vključno z delovnopravnimi spori, odškodninskimi zahtevki in gospodarskimi spori. Univerzitetna psihiatrična klinika Ljubljana je z Zidar Klemenčičevo sodelovala pri analizi in pripravi predlogov za izboljšanje korporativne varnosti, pri čemer so njene storitve v letu 2024 znašale 38.000 evrov. Dom starejših občanov Trebnje je za pravno svetovanje na specifičnih pravnih področjih odštel 30.000 evrov, medtem ko je Mestna občina Maribor za različne pravne storitve v dveh letih plačala 39.923 evrov. Ti zneski odražajo obseg in kompleksnost opravljenih storitev, vendar se postavlja vprašanje, ali so bile te storitve resnično potrebne in ali so bile cene ustrezne glede na opravljeno delo.
Zastopanje vplivnih posameznikov
Nina Zidar Klemenčič je skozi svojo kariero zastopala številne vplivne politike in organizacije. Med njenimi strankami so bili nekdanji premier Janez Janša, predsednik stranke NSi Matej Tonin ter kardinal Franc Rode. Poleg tega je zastopala podjetja, kot je cementarna Salonit Anhovo, in dobrodelne organizacije, kot je Zveza prijateljev mladine Moste-Polje. Njeno sodelovanje z različnimi političnimi in gospodarskimi subjekti odpira vprašanja o morebitnih konfliktih interesov in vplivu, ki ga ima na odločitve v pravosodnem sistemu.
Preiskave in odzivi
Vprašanje ostaja, ali so te obtožbe utemeljene ali pa gre zgolj za poskus diskreditacije ene najvplivnejših slovenskih odvetnic. Nacionalni preiskovalni urad (NPU) je začel intenzivno zbirati dokaze in pričevanja, ki bi lahko razjasnili okoliščine teh poslov. Medtem pa je Zidar Klemenčičeva vse očitke zavrnila, pri čemer vztraja, da so njeni posli zakoniti in da so bile vse storitve opravljene skladno s pravnimi standardi.
Kljub temu so nekateri pravni strokovnjaki izrazili pomisleke glede njene široke mreže vpliva v slovenskem pravosodnem sistemu. Ali gre res za pregon korupcije ali za obračun s posameznico, ki je preprosto preveč vpletena v ključne državne posle? Odgovor na to vprašanje bo pokazala le nadaljnja preiskava.
Viri:
Pripravil: N. Z.
Razkrinkani: kazensko ovadili kar 15 fizičnih in 6 pravnih oseb – vse to naj bi počeli
Celjski kriminalisti so zaključili eno najobsežnejših preiskav korupcije v zadnjih letih. Pod drobnogledom so se znašle nepravilnosti v javnem zdravstvenem zavodu, kjer so odkrili sistemsko dogovarjanje pri naročilih in očitno favoriziranje izbranih ponudnikov.
Kako so padle maska?
Vsak, ki je kdaj spremljal sistem javnih naročil, ve, da je teorija eno, praksa pa nekaj povsem drugega. Praviloma bi moralo javno naročilo pomeniti pošteno tekmovanje med ponudniki – a v tem primeru je bila igra dogovorjena že vnaprej. Zaposleni v zavodu so izbranim ponudnikom že pred objavo naročila razkrili zneske, ki jih zavod lahko porabi, s čimer so jim omogočili, da prilagodijo ponudbo in na papirju “konkurenčno” zmagajo. Dejansko pa konkurence ni bilo.
Preiskava je pokazala, da so cene storitev, ki jih je zavod plačal, presegle tržne vrednosti za do 30 %. Višek? Ta se je prek provizij in podkupnin vračal k odločevalcem v zavodu. Kriminalisti so dokumentirali, da so favorizirani ponudniki naknadno vračali od 10 do 15 % vrednosti posla v zameno za zagotovljeno pogodbo.
Koliko je stal molk?
V korupcijskih zgodbah se pogosto postavi vprašanje: zakaj nihče ni spregovoril? Dejstvo je, da so ti posli tekli več let, a so vpleteni očitno dovolj dobro uskladili zgodbe, da so jih lahko prikrivali. Šele sledenje denarnim tokovom je razkrilo sumljive transakcije in omogočilo preiskovalcem, da so sestavili mozaik dogajanja.
Po ocenah preiskovalcev je zavod zaradi teh praks utrpel milijonsko škodo, sredstva pa bi sicer lahko namenili za nakup opreme, izboljšanje delovnih pogojev ali skrajšanje čakalnih vrst – a se to seveda ni zgodilo.
Javna naročila – rak rana slovenskega sistema?
Zadeva iz Celja ni osamljen primer. Po podatkih Evropske komisije naj bi v EU za podkupnine vsako leto izginilo med 13 in 25 % vrednosti javnih pogodb. Slovenija pri tem ni izjema. Javna naročila so še vedno eno najbolj problematičnih področij – ne samo v zdravstvu, temveč tudi v gradbeništvu, komunali, energetiki.
Slovenska policija je lani obravnavala 98 primerov korupcijskih kaznivih dejanj in več kot 600 kaznivih dejanj z elementi korupcije. Pri kar 72 % primerov so morali uporabiti prikrite preiskovalne metode, kar kaže, kako dobro skrita je ta kriminaliteta. Več kot 80 % primerov odkrije policija sama, prijave s strani zaposlenih so še vedno redkost.
In kaj zdaj?
Zadeva je zdaj na mizi tožilstva, ki bo odločilo o nadaljnjih korakih. Če bodo zbrani dokazi vzdržali sodni preizkus, lahko pričakujemo nadaljnje postopke in morebitne kazni. A ostaja odprto vprašanje – koliko podobnih primerov se še skriva pod površjem?
Večina korupcijskih shem ne temelji na velikih, očitnih prevarah, temveč na drobnih manipulacijah, ki se zdijo skoraj neopazne – a dolgoročno povzročajo ogromno škodo. In prav ta tiha, vztrajna erozija zaupanja v sistem je tista, ki najbolj boli.
Pripravil: N. Z.
Vir: PU Celje, Freepik
Rdeč alarm! Novi primeri korupcije v Sloveniji, to pa kažejo napovedi
LJUBLJANA – Slovenija je na lestvici zaznave korupcije Transparency International za preteklo leto zabeležila nov zdrs, kar je več kot zaskrbljujoče.
Kaj sploh meri ta lestvica?
Indeks zaznave korupcije (Corruption Perceptions Index – CPI) ne meri dejanske korupcije, temveč, kako jo ljudje dojemajo – predvsem strokovnjaki, poslovneži in raziskovalci. Če ste kdaj slišali komentarje, kot je “pri nas pa vse delajo pod mizo”, ali se vprašali, zakaj nekateri projekti vedno končajo v rokah istih podjetij, potem razumete, kako pomembno je, kako se korupcija dojema. CPI razvršča države na lestvico od 0 do 100:
- 0 točk pomeni, da ljudje verjamejo, da je korupcija povsod – od najnižjega uradnika do predsednika vlade.
- 100 točk pa nakazuje, da je javni sektor tako čist, da bi lahko brez skrbi pustili denarnico na mizi v mestni občini.
Slovenija je letos dosegla 56 točk, kar nas ne uvršča med najslabše na svetu, a zagotovo ne med države, na katere bi bili lahko ponosni. Za primerjavo – Danska, ki je že vrsto let na vrhu te lestvice, ima skoraj popolnih 99 točk, Slovenija pa je globoko pod povprečjem Evropske unije, kar je zaskrbljujoče.
Slovenija znova zdrsnila – kaj to pomeni?
Če pogledamo rezultate za zadnja leta, je očitno, da Slovenija ne napreduje – nasprotno, dejansko drsimo nazaj. Pred desetletjem smo bili še relativno blizu nekaterim bolj transparentnim evropskim državam, zdaj pa se naš rezultat vse bolj približuje državam, ki jih pogosto označujemo za problematične – Madžarska, ki je sicer ena najslabše ocenjenih v EU, nas dohiteva z 42 točkami, in to ni nekaj, s čimer bi se želeli primerjati. Še huje – naša soseda Italija, ki jo mnogi stereotipno povezujemo s korupcijo, nas je prehitela z 60 točkami. Se kdo v tej državi resno vpraša, zakaj?
Ko država zdrsne na lestvici zaznave korupcije, ni to le statistični podatek, ki bi ga lahko mirno prezrli – gre za jasno sporočilo, da je nekaj hudo narobe. Številke so suhoparne, toda pomen teh številk je vse prej kot abstrakten: kažejo na to, kako nas vidijo drugi, še bolj pa, kako vidimo sami sebe. Ali ljudje še zaupajo institucijam? Ali imajo občutek, da pravila veljajo za vse enako? Ali pa vedno znova slišimo zgodbe o “posebnih dogovorih”, ki si jih lahko privoščijo le redki?
Zakaj zdrs na lestvici ni le opozorilo, ampak rdeči alarm?
Če Slovenija zdrsne na tej lestvici, to ni le vprašanje statistike – gre za cel kup posledic, ki jih občutimo vsi, čeprav se jih morda niti ne zavedamo. Razmislimo: kaj pomeni, če se korupcija v državi zaznava kot vseprisotna? Ne gre le za nekakšno megleno “črnilo”, ki se širi po poročilih, ampak za konkretne učinke na vsakdanje življenje.
- 1. Zaznava, da se korupcija povečuje: Vsakič, ko državni projekt zamuja ali je preplačan, vsakokrat, ko kakšna afera ostane brez epiloga – ljudje dobijo občutek, da je sistem prepleten z nepravilnostmi, kjer ne štejejo sposobnosti, ampak zveze in poznanstva. To uničuje ne samo javno podobo, ampak tudi notranjo vero, da ima naša država sploh kakšno prihodnost.
- 2. Zaupanje v institucije upada: Kdo bo še verjel v pošteno sojenje, če je pravosodni sistem prepočasno ali preveč pod vplivom politike? Koliko ljudi še verjame, da so javni razpisi res transparentni? Ta občutek krivic – da je sistem namenjen le “posebnim” in da običajni ljudje nimajo šans – vpliva na vse: od udeležbe na volitvah do spoštovanja zakonov. Kako spoštovati pravila, če jih nihče ne izvaja?
- 3. Gospodarska privlačnost države upada: Korupcija ne odganja le dobrih politik, ampak tudi tuje investitorje. Zakaj bi si podjetje iz Avstrije, na primer, želelo poslovati v okolju, kjer mora podkupovati uradnike, da sploh pride do gradbenega dovoljenja? Slovenija tekmuje s svojimi sosedami, kjer zaznava korupcije ni tako pereča – in žal v tem tekmovanju vedno bolj zaostajamo.
Zdrs na lestvici zaznave korupcije ne pomeni samo, da se ljudem zdi, da so stvari slabše, kot so bile. To je odraz resničnosti – afere, neizvedene reforme, počasna sodišča, javna naročila, ki dišijo po dogovorih za zaprtimi vrati. Če bi bil CPI šolski redovalnik, bi Slovenija padala letnik za letnikom. In kaj to pomeni za vas, državljane? Nižje zaupanje v institucije – manj verjamemo, da so javni uslužbenci tam za nas. Gospodarstvo? Tuji investitorji ne želijo tvegati poslov v državi, kjer je občutek, da moraš imeti zveze za vsak korak naprej.
Kot je na družbenem omrežju zapisal bivši veleposlanik Tone Kajzer: “Korupcija v Sloveniji je daleč od nivoja naših severnih sosedov. Brez reforme pravosodja in ukinitve KPK bo izjemno težko izboljšati stanje. Alternativa pa je nadaljnje padanje.” Vir: Twitter, Tone Kajzer.
Kako nas vidijo v tujini?
V mednarodnem okolju nas očitno ne vidijo najbolje. Avstrija, naš severni sosed, ima oceno 74 – več kot 15 točk pred nami. Danska in Finska, ki zasedata sam vrh lestvice, sta zgled transparentnosti in zaupanja v institucije. A zakaj je to pomembno? Ker sta to naši glavni konkurenčni regiji. Turisti in vlagatelji, ki iščejo stabilnost in predvidljivost, bodo vedno raje izbrali države z manjšo zaznavo korupcije.
Kaj bi morali spremeniti?
Slovenija potrebuje temeljito reformo – in to ne samo na papirju, ampak v praksi. Nekaj ključnih točk:
- 1. Jasnejša odgovornost pri javnih naročilih: Nič več razpisov, ki bi se po naključju ujemali s specifičnimi kvalifikacijami določenega podjetja.
- 2. Učinkovitejša sodišča: Preveč primerov ostaja nerešenih ali konča v predalih. Ljudje izgubijo zaupanje, ko afere ostanejo brez epiloga.
- 3. Ozaveščanje o prijavi korupcije: Mnogi državljani niti ne vedo, kam se lahko obrnejo, če naletijo na korupcijo.
Danska in Finska nista postali vzorčni državi čez noč. Potrebovali sta desetletja reform in konsistentnega prizadevanja za transparentnost. In če smo iskreni – tudi kanček volje za to, da so institucije delale v dobro ljudi, ne posameznikov.
Slovenija na razpotju: Kje smo in kam gremo?
Rezultat Slovenije na lestvici zaznave korupcije je opozorilo – ne samo številka, ki jo lahko odpravimo kot nepomembno. Je ogledalo, ki nam kaže, kako nas vidijo drugi in, kar je še pomembneje, kako si sami predstavljamo delovanje naše države.
Če ne bomo sprejeli resnih ukrepov, bomo naslednje leto morda pristali ob Madžarski – in to ne na dopustu, ampak na dnu lestvice zaupanja. Se bomo prebujali počasi, kot pri drugih reformah, ali bomo končno naredili odločilen korak naprej? To vprašanje bo ostalo, dokler na odgovore ne bomo čakali predolgo – kot v naših sodnih dvoranah.
Napisal: N. Z.
Vir: X, www
