Ob rojstvu so tehtali: Matej 1.450 gramov, Luka 1.030 gramov, Marko 1.420 gramov in Jovan 1.280 gramov.

CELJE – Marko, Luka, Matej in Jovan Petrović, četverčki iz Banjaluke (zdaj iz Celja), ki so lani s svojim rojstvom osvojili srca ljudi iz regije, so praznovali prvi rojstni dan in krst. „Upali smo na punčko, dobili pa smo štiri fantke. Smo pa presrečni, da se je tako izteklo,“ je povedal Nemanja Petrović (29), Banjalučan, ki se je zaradi dela preselil v Slovenijo, kasneje pa sta mu sledila še takrat noseča žena Milana in sin Konstantin (6). Možnost, da bi imeli četverčke, je (bila) zelo majhna: približno eden na 500.000 rojstev ali celo manj. V tem primeru je šlo za naravno spočetje, kar pa je še redkejše. Čas hiti, štirje korenjaki so upihnili prvo svečko, bili pa so tudi krščeni.

14. januar

Pred velikim slavjem v čast četverčkov sta v krogu najdražjih in ob pomoči brata Konstantina 14. januarja upihnila prvo svečko na torti in zakorakala v novo poletje svojega življenja. Milanova mama je v intervjuju za Nezavisne novine poudarila, da sta rojstni dan praznovala pri starih starših z ožjo družino.

V Ljubljani

Spomnimo: v ljubljanski porodnišnici so se v nedeljo, 14. januarja 2024, rodili četverčki, kar je izjemno redek in vesel dogodek. Starša Milana in Nemanja Petrović, ki prihajata iz Banjaluke in živita v Celju, sta tako postala ponosna starša štirih dečkov: Mateja, Luke, Marka in Jovana. Ob rojstvu so tehtali: Matej 1.450 gramov, Luka 1.030 gramov, Marko 1.420 gramov in Jovan 1.280 gramov.

Skoraj nemogoče

Rojstvo četverčkov je izjemno redek pojav, saj se statistično zgodi enkrat na 500.000 porodov ali še redkeje. V Sloveniji so se nazadnje četverčki rodili leta 2015. V tem primeru je šlo za spontano zanositev, kar je še toliko bolj posebno. Porod je bil izveden s carskim rezom v 31. tednu nosečnosti, saj so večplodne nosečnosti pogosto povezane s prezgodnjim porodom.

Navdušeni v Banja Luki

Po porodu so bili dečki nameščeni v inkubatorje zaradi prezgodnjega rojstva, vendar so hitro napredovali. Po nekaj mesecih so se pridružili staršema in starejšemu bratu Konstantinu v njihovem domu v Celju. Družina se je kmalu odpravila tudi na obisk v Banjaluko, kjer so pritegnili veliko pozornosti. Mimoidoči so jih pogosto ustavljali, da bi si ogledali četverčke in se z njimi fotografirali.

V pomoč tudi stari starši

Starša Milana in Nemanja priznavata, da je življenje s štirimi dojenčki in starejšim sinom zahtevno, vendar polno veselja. Dnevi so skrbno načrtovani, saj vključujejo hranjenje, previjanje, sprehode in igro. Pri vsakodnevnih opravilih jima pomagajo tudi stari starši, kar olajša logistiko in organizacijo. Kljub izzivom sta starša hvaležna za svojo veliko družino in se veselita skupne prihodnosti.

Pripravil: Nadlani.si
Foto: Facebook

Življenje slovenskega duhovnika Franceta Čampe ni bilo običajno. Bil je mož vere in trpljenja, ki ga je kruti povojni čas soočil z močnimi preizkušnjami. Čampa, ki je leta 1970 skrivaj krstil Melanio Trump, je kljub stalnemu preganjanju in napadom ostal zvest svoji veri ter se trudil pomagati svoji skupnosti. Med vsemi preizkušnjami izstopata dva dogodka: poskus zažiga škofa Antona Vovka in uničenje Marijinega znamenja v Mengšu. Oba dogodka sta zaznamovala njegovo življenje in razkrila neizmerno trpljenje, ki ga je preživel kot duhovnik v povojni Sloveniji.

Prihod v Mengeš leta 1945

Franc Čampa je prišel v Mengeš leta 1945 kot mlad duhovnik, a ga je pričakala skupina ljudi, podžgana z ideologijo povojnega režima. Žaljivke, grožnje in obsojanje so bile njegov vsakdanji spremljevalec. Ob prihodu so delavci tovarne Melodija protestirali proti njegovemu prihodu, s ciljem ponižati in pregnati duhovnika. Klici: “Zajedalec družbe! Mi te že ne bomo redili!” so zarezali v duhovnikovo srce, vendar Čampa ni obupal. Namesto tega se je odločil, da bo sam skrbel za preživetje, kar je vključevalo delo na zemlji, vzrejo živali ter pridelavo hrane. S tem si je želel dokazati, da ni breme družbe, ampak da lahko sam prispeva k svojemu preživetju.

Poskus zažiga škofa Antona Vovka

Eden najbolj tragičnih dogodkov v Čampovem življenju je bil poskus zažiga škofa Antona Vovka januarja 1952. Čampa je bil skupaj s stolnim kanonikom Francem Kimovcem v Vovkovem spremstvu, ko so se nahajali na vlaku na poti v Stopiče na Dolenjskem. Tam naj bi škof blagoslovil nove orgle, a se je dogodek spremenil v nočno moro. Nahujskana množica se je zbrala ob vlaku in izvedla napad na škofa Vovka, ki ga je skušala zažgati. Duhovnik Čampa je bil priča temu grozljivemu prizoru, kar ga je zaznamovalo za vse življenje. Vendar Čampa ni bil tujec takšnemu besnenju množic, saj je leta 1945 ob prihodu v Mengeš doživel podobno sovražno obnašanje. Takšna izkušnja je v njem pustila neizbrisen pečat.

Uničenje Marijinega znamenja

Leta 1955 je Čampa doživel še en boleč dogodek. Skupščina občine Mengeš je ukazala rušenje Marijinega znamenja na Glavnem trgu. Čampa, ki je bil velik zagovornik slovenske kulture in vere, je ta ukrep doživel kot globoko osebno izgubo. Tone Kompare, mengeški župnik in takratni ministrant, se spominja Čampe kot izjemnega človeka, ki je imel svoje občestvo neizmerno rad in je zelo trpel zaradi uničenja tega pomembnega simbola vere. Čampa ni bil zgolj duhovnik, temveč tudi človek skupnosti, ki se je trudil povezovati ljudi in ohranjati vero tudi v težkih časih.

Krst Melanije Trump

Poleg vseh preizkušenj je imel Čampa tudi vpliv na življenje Melanije Trump. Melanija je bila krščena leta 1970 v župniji Raka, kjer je Čampa po letih težkega dela našel nekoliko več miru. Po poročanju slovenskega uredništva Radia Vatikan naj bi Melanijina mama, Amalija Knavs, o Francetu Čampi vedno govorila z globokim spoštovanjem, kar je kasneje Melanija potrdila tudi kardinalu Francu Rodetu.

Življenje in delo Franceta Čampe

Čampa je bil rojen leta 1909 v Zapotoku blizu Ribnice in je odraščal kot eden izmed devetih otrok v veliki kmečki družini. Po maturi leta 1928 je bil posvečen v duhovnika leta 1932 in začel svojo pot služenja Bogu in ljudem. Njegova pot ni bila lahka – po vojni je bil izgnan na Hrvaško, preživel ponižanja in preganjanja, ter se vedno znova boril za pravico do izražanja svoje vere. Leta 1982 je praznoval svojo zlato mašo in stopil v pokoj zaradi oslabelosti. Umrl je novembra 1983 v novomeški bolnišnici, pokopan pa je bil na Raki. Njegov pogreb je bil dobro obiskan, saj se je poslovitve udeležilo več kot 60 duhovnikov, kar priča o spoštovanju, ki so ga imeli do njega.

Napisal: E. K.

Vir: www

Foto: Zajem zaslona X, Wikipedia

Staršem in družini čestitamo in želimo Božjega blagoslova, so zapisali pri celjski škofiji.

BRESTANICA – V baziliki Lurške Matere Božje v Brestanici je škof Maksimilijan v nedeljo, 18. 8. 2024, med sveto mašo krstil 7. otroka družine Šutar s Kladja nad Blanco. Oče Branko in mama Blažka sta prinesla h krstu malega Alfija (Alfonza) in se skupaj s sorojenci, sorodniki in zbranim župnijskim občestvom veselila daru in milosti Božjega življenja, ki ga je otrok prejel pri krstu.

Staršem in družini čestitamo in želimo Božjega blagoslova, pišejo pri celjski škofiji. Po tem radostnem dogodku je škof obhajal Rokovo nedeljo v podružnični cerkvi sv. Jošta v Župniji Koprivnica, kjer stoji Rokov oltar. Zbrano občestvo je god znanega svetnika in priprošnjika zoper kužne bolezni počastilo s sveto mašo in s procesijo z Najsvetejšim.

Pridiga škofa dr. Maksimiljana Matjaža:

Božje življenje

Pri sveti maši in krstu v Brestanici je škof nagovoril vernike.
„Dragi bratje in sestre, dragi starši, danes se upravičeno dvakrat veselimo, saj nam bogoslužje današnje nedelje poleg dogodka svetega krsta govori še o eni in temeljni resnici naše vere, namreč o živi navzočnosti našega Boga Jezusa Kristusa v evharistiji (Jn 6,51-58). Po svetem krstu, po Svetem Duhu nas nebeški Oče sprejema in rojeva za svoje otroke. Vsi smo pri svetem krstu prejeli Božje življenje, ki se ne bo končalo takrat, ko se bo končalo naše zemeljsko življenje. To Božje življenje, Božjo ljubezen je za vse nas zaslužil Božji Sin takrat, ko se je do konca daroval na lesu križa, ko je sestopil v človeško življenje, ko je sestopil v našo naravo, ko je sestopil tako v naše veselje kot v naše trpljenje. Prav to se uresničuje v sestopu Svetega Duha nad vsakega novokrščenca, ko ga oblijemo s krstno vodo in ga mazilimo z oljem, s svetim oljem, s krizmo, z oljem Svetega Duha,” je začel celjski škof in potem nadaljeval:

Bog nam daje na pot

“Takrat se zgodi tista velika skrivnost: človek ni več samo človek iz krvi in mesa, ampak je v njem tudi seme ali iskra oziroma ogenj novega življenja. In to novo življenje v njem raste, raste po eni strani z vero, z dobrimi deli, s tem, ko si vsak dan znova prizadevamo in se odločamo za dobro proti hudemu, proti zlu. Po drugi strani pa raste predvsem z darovi, ki nam jih Bog sam daje na pot. Najvažnejši so prav darovi svetih zakramentov. V njih je navzoč Bog sam, po njih on sam vstopa v nas. In kot prvi od vseh zakramentov je zakrament svetega krsta. Zato je prav, da se danes, ko bomo priča podelitvi tega zakramenta, spomnimo, se zahvalimo za milost svetega krsta, ki živi v nas. Prav pa je, da se tudi vprašamo, koliko to milost svetega krsta v sebi negujemo, jo hranimo, koliko se ji posvečamo, koliko se zanjo zahvaljujemo, koliko v resnici računamo nanjo. Dragi bratje in sestre, morda je največja ukana našega življenja prav misel, da moramo poskrbeti za naše naravno življenje, da bomo srečno in večno živeli. Pa vemo, da bo vse to, kar je iz mesa in krvi nekoč moralo umreti. Toda v sebi nosimo tudi seme novega življenja, seme večnega življenja,“ je med drugim povedal celjski škof dr. Maksimilijan Matjaž.

Pripravil: Nadlani.si
Foto: Škofija Celje