Alenka Gotar se je takole razjezila; kaj menite, ima prav?

LJUBLJANA – Znana operna pevka in nekdanja političarka Alenka Gotar je pred kratkim na družbenih omrežjih objavila daljši zapis o svojem napornem urniku ter razmišljanjih o slovenski kulturni sceni. Je le še ena umetnica, ki se pritožuje, ali njene besede odražajo globljo sistemsko težavo?

Tole je zapisala na Facebooku:

“Ura je 2:07 zjutraj, ko se peljem domov na štajerski avtocesti.

Vstala sem včeraj ob 5h, od 7h delala na Ministrstvo za kulturo , od 15.15 poučevala do 20h. In nato naredila frizuro in brrrruuum brum v Maribor na nastop..

V službi kulture. V službi umetnosti.

Nikoli ne bom dobila Prešernove nagrade, ker nisem zlizana z lobiji. In je ok tako.

Moja nagrada je, da ljudje, publika prepozna mojo predanost PRAVI umetnosti. In to nagrado dobim z aplavzom vsakič, ko sem na odru… Že skoraj 40 let!”

Neizprosna realnost kulturnikov – zaslužiti si kruh in priznanje?

Njena objava ni bila zgolj seznam obveznosti. Od petih zjutraj na nogah, delo na Ministrstvu za kulturo, popoldansko poučevanje, hitenje v Maribor – vse to brez »velikih nagrad«. Zvenelo je kot dnevnik nekoga, ki živi za umetnost, a se hkrati zaveda, da sistem ne nagrajuje vedno le dela, temveč tudi poznanstva, vpliv, politično pripadnost.

Če pogledamo nagrajence Prešernovega sklada v zadnjih letih – so med njimi res zgolj vrhunski umetniki, ali se včasih zdi, da odločajo »notranji krogi«? To je vprašanje, ki ga ne postavlja le Gotarjeva, ampak številni ustvarjalci, ki ostajajo v senci.

Lobiji v kulturi?

V Sloveniji ni skrivnost, da naj bi imele določene kulturne institucije več vpliva kot druge. Ali je nagrajevanje stvar objektivne presoje ali krog, kjer se vse vrti okoli istih imen? Gotarjeva izpostavlja prav to – »nisem zlizana z lobiji«, pravi, in ne skriva, da jo to frustrira.

A je to res tako enostavno? Marsikdo bi dejal, da čeprav nagrade niso edino merilo uspeha, je dejstvo, da jih prejema določen profil umetnikov, vredno premisleka. Je problem le v tem, da določeni ustvarjalci ne marajo kompromisov ali gre za širšo družbeno težavo, kjer se resnična kakovost včasih spregleda na račun »pravilne« ideologije?

Podpora ali posmeh?

Kot vedno, ko nekdo spregovori o teh temah, so bila mnenja mešana. »Ne dobiš Prešernove nagrade, ker si bila politično aktivna na napačni strani. Tako pač je,« je komentiral nekdo na njeno objavo. Drugi ji dajejo prav: »Alenka, tvoje petje občudujemo že desetletja. Kdo potrebuje nagrade, če imaš publiko?«

A kaj, če je v resnici problem globlji? Če gre za sistemsko vprašanje, ki ne prizadene le nje, temveč celotno generacijo umetnikov? Primerjajmo – koliko slovenskih glasbenikov, slikarjev, pisateljev se dejansko lahko preživlja samo z umetnostjo? Statistika kaže, da je povprečni honorar slovenskega samostojnega kulturnika pod minimalno plačo, kot navaja Statistični urad RS.

Torej, kdo ima prav?

Čeprav Alenka Gotar verjetno zares ne potrebuje potrditve kulturnih elit, ostaja vprašanje: Ali bi morala imeti možnost tekmovati v sistemu, ki nagrajuje samo nekatere? Če drži, da so kulturne nagrade stvar poznanstev, potem so dvomi Gotarjeve povsem upravičeni. Če pa je vse skupaj zgolj osebna interpretacija, potem njen zapis ne pomeni nič drugega kot frustracijo umetnice, ki se bori proti vetru.

A eno je gotovo – to vprašanje ne bo usahnilo čez noč.

Pripravil: N. Z.

Vir: FB

Novomeški simfoniki osupnili občinstvo s tradicionalnim koncertom

NOVO MESTO, 11. februar 2025 – Če kdo še vedno dvomi, da je kultura tista neoprijemljiva sila, ki zmore združiti ljudi in jih za nekaj ur odmakniti od vsakodnevnih skrbi, bi moral biti v petek, 7. februarja 2025, v Športni dvorani Marof. Novomeški simfonični orkester Glasbene šole Marjana Kozine je takrat znova dokazal, da je glasba jezik, ki ga razume vsak – ne glede na starost, poklic ali glasbene preference. Več kot tisoč obiskovalcev se je v želji po vrhunskem umetniškem doživetju zbralo pod impozantnimi oboki dvorane, kjer so jih čakali raznoliki ritmi in virtuozni solistični nastopi.

To ni bil zgolj koncert – bil je praznik umetnosti, tradicije in tiste nevidne vezi, ki povezuje skupnost. Dogodek, ki vsako leto poteka na predvečer Prešernovega dne, že dolgo ni več zgolj običajen kulturni večer, ampak postaja ena najpomembnejših stalnic v koledarju novomeških kulturnih prireditev. Pod vodstvom dirigenta Mira Sajeta so glasbeniki dokazali, da talent in predanost ne poznata meja. Še več, občinstvo je skozi večer prehajalo od občudovanja do navdušenja, od tihe zamaknjenosti do glasnih vzklikov – nekateri so priznali, da so se jim na trenutke naježile dlake.

V interpretacijah solistov Jerneja Slaka, Sofije Schuster, Valerije Šoster, Irene Yebuah Tiran in Gašperja Riflja se je odražala mojstrska dovršenost, ki jo lahko izoblikujejo le leta predanega dela in ljubezni do glasbe. Prav vsaka izvedba je požela val aplavza, a tista zadnja? Kot bi zadela naravnost v srce – publika se ni mogla upreti in dvorano je preplavil dolg, stoječ aplavz.

Kultura kot vezivno tkivo mesta

Župan Mestne občine Novo mesto Gregor Macedoni je ob tej priložnosti poudaril, da je prav kultura tista, ki ne le združuje, temveč tudi oblikuje identiteto mesta in njegovih prebivalcev. Novo mesto ni zgolj prostor na zemljevidu – je živa celota, ki diha s svojo zgodovino in prihodnostjo hkrati. In prav zato se zdi simbolično, da so letos na koncertu zaznamovali tudi 80 let od konca druge svetovne vojne in 660 let od ustanovitve Novega mesta – dveh mejnikov, ki sta oblikovala kraj, kakršnega poznamo danes.

Če bi kdo še dvomil, da imajo Novomeščani res radi svojo kulturo, mu je bil odgovor jasen: polna dvorana, navdušeno občinstvo in nenehne ovacije so govorili zase. Ljubiteljska kultura v tem mestu ni le dodatek k življenju, temveč njegov utrip.

Leto kulture v znamenju zgodovine in sodobnosti

To pa še zdaleč ni konec praznovanja – nasprotno, leto 2025 bo v Novem mestu prežeto s kulturnimi dogodki, ki bodo zaznamovali 660-letnico mesta. Velika obeležitev v maju bo osredotočena na preplet zgodovine in sodobnosti, pri čemer bo dogodek na Glavnem trgu – pod umetniškim vodstvom Anton Podbevšek Teatra in režiserja Matjaža Bergerja – znova dokazal, da je Novo mesto kulturno srce Dolenjske.

Mesto, ki je skozi stoletja rastlo, se razvijalo, spreminjalo, a ohranjalo svojo dušo. Mesto, kjer kultura ni le hobi, ampak način življenja.

Fotografije: Foto Asja – Robert Kokol

Svetlana Makarovič z bizarno zahtevo nasmejala Slovence: “Zahtevam tono mačje hrane”

Spor med Svetlano Makarovič in Svetlano Slapšak se je, kot mnogi slovenski kulturni prepiri, začel pri eni stvari, končal pa povsem drugje. Izmenjava obtožb, ki je sprva izhajala iz nesoglasij okoli biografije “Luciferka”, se je sčasoma razrasla v pravno bitko, ki zajema tožbo zaradi domnevne žaljive obdolžitve, zahtevo po opravičilu in – kar je najbolj nenavadno – donacijo tone mačje hrane. O tem poroča tudi N1info.si.

Kako se je vse začelo?

Leta 2019 je Makarovičeva pripravila svojo biografijo “Luciferka”. Pri projektu so bili sprva vključeni tudi Svetlana SlapšakErik Valenčič in Matej Šurc. Kot se pogosto zgodi pri sodelovanjih, kjer močne osebnosti trčijo druga ob drugo, je tudi tukaj kmalu začelo škripati. Po devetih mesecih skupnega dela sta Slapšakova in Valenčič ostala pred vrati – iz projekta sta bila izločena. Slapšakova je kasneje zatrdila, da “ji ni bilo nikoli pojasnjeno, zakaj se sodelovanje prekinja.”

Nasprotna stran pa je podala svojo razlago: Slapšakova ni izpolnila obljube, da bo pripravila študijo o Makarovičevi poeziji in uredila bibliografijo, Valenčič pa naj bi se iz pisanja umaknil brez resnejših prispevkov.

Tukaj bi se zgodba lahko zaključila, a ni se.

Od biografije do bolh – kako so mačke prišle v spor?

Slapšakova se je v kasnejših izjavah kritično dotaknila Makarovičevih mačk. Dejala je, da so bile nekatere v slabem stanju, ena pa naj bi celo umrla. Natančneje je zapisala: “Naj piše in bolj neguje svoje mačke, ki so bile, ko sem jih imela priložnost opazovati, v precej bednem stanju. Ena je v tem obdobju tudi umrla. Paradni Kotik (maček, ki je naveden kot soavtor knjige, op. a.) je simbol te bolne hinavščine.

Za nekoga, ki je znan kot velika ljubiteljica mačk in si jih deli dom s kopico kosmatincev, so bile te besede kaplja čez robMakarovičeva se je odločila, da bo ukrepala – s tožbo.

Sodišče: Ali so bile besede žaljive ali legitimno mnenje?

Na prvi stopnji je bila Slapšakova oproščena. Ključno vprašanje v postopku je bilo, ali njene besede prestopajo mejo dopustnega mnenja in postanejo žaljiva obdolžitev. Slapšakova je pojasnila, da je njene izjave vodila skrb za dobrobit živali. Po njenih besedah sta bili vsaj dve mački videti polni bolh, ena pa naj bi imela “otečen obraz“.

Makarovičeva pa se je branila z argumentom, da gre za zlonamerno laž. Kot je poudarila, je bila domnevno bolna mačka “Frika” v resnici stara 16 let in pod stalnim veterinarskim nadzorom.

Makarovičeva je zahtevala opravičilo in donacijo tone mačje hrane za brezdomne muce.

Kdo ima prav?

Vprašanje, ali gre za “navadno mnenje” ali žaljivo obdolžitev, ni lahko. Sodna praksa v Sloveniji sicer daje precejšnjo prednost pravici do svobodnega izražanju mnenja, vendar ta pravica ni absolutna. Ključno vprašanje je, ali je bila izjava podana z namenom diskreditacije oziroma ali ima kakršnokoli dejansko podlago.

Odvetnik Makarovičeve David Sluga je na obravnavi izjavil: “V najslabšem primeru pričakujem ponovitev sojenja.” Na drugi strani je zagovornik Slapšakove, Emil Zakonjšek, suvereno odgovoril: “Tukaj ne obravnavamo nege mačk, temveč pravico do svobode obveščanja.

Sodba in …

Višje sodišče bo v prihodnjih tednih sprejelo končno odločitev. Toda ne glede na izid, bo ta primer verjetno ostal zapisan v anale slovenskih kulturnih sporov, ki so vedno nekaj posebnega – zmesi osebnih zamer, intelektualnih egov in nenavadnih pravnih zahtev.

Makarovičeva pa v tem času čaka še en sodni postopek. Tokrat ne kot tožnica, temveč kot tožena stranka – Jože Možina jo namreč sodno preganja zaradi pesmi “Utrip laži”.

Pripravil: N. Z.

Vir: N1INFO.si, www

Ne zamudite spektakularne otvoritve EPK GO! 2025: Ko se meja spremeni v most med kulturami

Ko govorimo o zgodovinskih trenutkih za slovensko kulturo, je redkokateri dogodek tako prelomnega pomena, kot bo otvoritev Evropske prestolnice kulture (EPK) GO! 2025, ki jo skupaj prirejata mesti Nova Gorica in Gorica. V soboto, 8. februarja 2025, bo v tem čezmejnem prostoru zaživela prava umetniška eksplozija – več kot 2.000 nastopajočih, pet prizorišč, cela mesta v znamenju glasbe, umetnosti in povezovanja.

Zakaj je ta dogodek tako zelo pomemben? Ne gre zgolj za odprtje kulturnega leta, temveč za simbolično dejanje, ki briše meje – tako fizične kot tiste v glavah ljudi. Gorica in Nova Gorica sta mesti z zapleteno preteklostjo, ločeni po drugi svetovni vojni, a povezani skozi vsakdan lokalnih prebivalcev. Letos, prvič v zgodovini, eno evropsko prestolnico kulture uradno predstavljata dve mesti iz dveh različnih držav. To je zgodba o zaupanju, sodelovanju in preseganju zgodovinskih delitev, kot je poudarila mag. Mija Lorbek, direktorica zavoda GO! 2025:

“Po osmih letih trdega dela vendarle prihaja tisti trenutek, ko bomo v enem samem dnevu svetu pokazali zgodbo Brezmejnosti, in sicer kako sta dve mesti v dveh državah prvič skupaj ustvarjali pod enim nazivom evropska prestolnica kulture.”

Kaj vse nas čaka? Program otvoritve v detajlih

Dogodek bo celodnevno dogajanje, ki se bo odvijalo na petih prizoriščih in bo vključeval parado, glasbene in umetniške nastope, slovesne govore in nepozabni večerni spektakel.

Dopoldanski del v Gorici

  • 10:00 – Začetek čezmejne povorke pred železniško postajo Gorica Center, kjer bodo dogajanje uvedli pihalni orkestri.
  • 10:45 – Pridružitev čezmejnega policijskega orkestra pri Trgovskem domu.
  • 11:15Nagovori obeh županov na Trgu Travnik (Piazza della Vittoria) in krajši kulturni program.
  • 13:15Simbolični prestop meje pri Carinarnici, kjer bo potekal osrednji performans “Meja kot most”.

Popoldanski del v Novi Gorici

  • 14:00Parada prečka mejo, vstop v Slovenijo pri Carinarnici na Erjavčevi ulici.
  • 15:00Uradna dobrodošlica na Bevkovega trgu s kulturnim programom in lokalnimi dobrotami.
  • 16:00Slovesnost na Trgu Evrope, kjer bosta predsednica Slovenije dr. Nataša Pirc Musar in predsednik Italije Sergio Mattarella nagovorila obiskovalce.

Glavni večerni spektakel na Trgu Edvarda Kardelja

  • 18:00Vrhunec večera: umetniški spektakel s projekcijami, plesom in svetlobnimi instalacijami na pročelju stavbe Mestne občine Nova Gorica in Slovenskega narodnega gledališča.
  • Nagovor predsednika vlade dr. Roberta Goloba, ki bo odprl uradni program EPK 2025.
  • 20:00Brezmejna zabava na Bevkovem trgu, Trgu Evrope, Trgu Edvarda Kardelja in Travniku v Gorici s koncerti, DJ-ji in bogato gostinsko ponudbo.

Kultura, ki združuje – tudi v infrastrukturi

Dogodek EPK ne bo le prikaz umetnosti, temveč tudi dokaz, kako kultura gradi nova kulturna središča. Kot je poudaril župan Nove Gorice Samo Turel, so prav v tem tednu prenovili Trg Evrope, medtem ko bo 31. januarja slavnostno odprta tudi prenovljena novogoriška železniška postaja.

“V enem letu je delavcem uspel izjemen podvig, ob tem, da so dela ovirale še najdbe neeksplodiranih bomb iz 2. svetovne vojne.”

Tudi zunanjost SNG Nova Gorica je dobila nov avditorij, ki bo gostil številne dogodke v času EPK. Na vhodih v mesto pa so že postavljeni napisi GO! 2025, s čimer organizatorji izražajo toplo dobrodošlico obiskovalcem.

Evropska zgodba o uspehu

EPK GO! 2025 je projekt, ki ga je pohvalila Evropska komisija, saj je prinesel ne le umetniške, temveč tudi trajne družbene spremembe. Na Trgu Evrope bo organizatorjem podeljena tudi nagrada Meline Mercouri, ki jo bo izročil evropski komisar za kulturo Glenn Micallef.

Župan Gorice Rodolfo Ziberna pa je ob tem dodal:

“Lepo je, da so veliko podporo projektu izkazali tako Italijani kot tudi Slovenci. Med njimi je tudi slovenska manjšina v Gorici, ki res kaže neverjetno podporo in sodelovanje s plesom in glasbo. Objektivno gledano ne vem, če smo imeli že pri kakšni otvoritvi EPK toliko dogodkov. Gre za pravo morje, ocean dogodkov.”

Kako spremljati dogodek?

Zaradi pričakovane množice obiskovalcev organizatorji svetujejo, da dogajanje na Trgu Evrope spremljate v neposrednem prenosu na 1. programu Televizije Slovenija, pa tudi na 3. programu Radia Slovenija, Programu Ars, Radiu Koper in spletnem portalu RTV Slovenija. Prenos v živo bo možen tudi na platformi www.go2025.eu, kjer bodo objavljene tudi informacije o parkiranju in dostopnosti.

Ne zamudite tega zgodovinskega trenutka!

Čeprav je EPK predvsem kulturni dogodek, je hkrati simbol prihodnosti, v kateri se meje ne podirajo z zidovi, temveč z mostovi razumevanja, ustvarjalnosti in umetnosti. Nova Gorica in Gorica bosta v prihodnjih mesecih postali središče evropske kulture, otvoritveni dogodek pa bo prvi in največji vrhunec tega nepozabnega leta.

Pridružite se in bodite del zgodovine brez meja!

Napisal: JP
Vir:  GO! 2025

Zakaj je Ljubljanski grad postal najbolj obiskana turistična točka v Sloveniji?

Ljubljanski grad – simbol prestolnice, ki že stoletja bdi nad mestom, – je lani znova dokazal, da je eno izmed osrednjih središč slovenskega turizma. V letu 2024 so zabeležili kar 1,27 milijona obiskovalcev, kar je več kot 80.000 več kot leto poprej, kar dokazuje, da grad ostaja nepogrešljiv del doživetja Ljubljane. Vendar za temi številkami ne stoji zgolj njegova zgodovina, temveč premišljeno oblikovan program, stalne izboljšave in inovativna doživetja, ki privlačijo vse generacije – domače in tuje goste.

Vzpenjača: Srčna žila grajskega turizma

Težko si je predstavljati obisk Ljubljanskega gradu brez vzpenjače, ki je postala nepogrešljiv del izkušnje. Julija lani je vzpenjača dosegla poseben mejnik – šestmilijontega potnika od začetka delovanja, kar kaže na njen pomen za dostopnost gradu. Samo v letu 2024 se je z vzpenjačo prepeljalo kar 575.222 obiskovalcev, kar je skoraj polovica vseh obiskovalcev. Ta številka kaže, da vzpenjača ni le praktičen način dostopa, temveč tudi atrakcija sama po sebi.

Dogodki in doživetja: Grad kot kulturno srce mesta

V preteklem letu Ljubljanski grad ni bil zgolj prizorišče za raziskovanje zgodovine, ampak živahno središče kulturnega in družabnega dogajanja. Gostil je 319 različnih dogodkov, od koncertov in razstav do poslovnih srečanj in zasebnih dogodkov. Prav tako so organizirali 1.033 vodenih ogledov in kar 324 poročnih obredov, s čimer se je grad še bolj utrdil kot priljubljena izbira za življenjske mejnike.

Poletna fotografska razstava Jake Ivančiča je s svojimi čarobnimi prizori narave pritegnila več kot 40.000 obiskovalcev, kar dokazuje, da grad privablja tudi ljubitelje umetnosti. Poleg tega so lani uspešno prenovili večnamensko dvorano Kazemate, kar je dodalo še večjo vrednost prostoru kot prizorišču za raznolike dogodke.

Tuji obiskovalci prevladujejo: Od kod prihajajo?

V strukturi obiskovalcev je bilo lani opaziti, da tujci predstavljajo kar 79 odstotkov vseh obiskovalcev. Največ jih prihaja iz Italije, Nemčije, ZDA, Velike Britanije, Hrvaške in Francije. Grad se je tako uveljavil kot priljubljena destinacija za turiste z vsega sveta, kar pripomore k dvigu prepoznavnosti Ljubljane kot celote.

Prenove in nagrade: Zgodovina z modernim pridihom

Leto 2024 je bilo zaznamovano tudi s številnimi prenovami. Prenova Gostilne na Gradu je poskrbela, da se gostje poleg kulturnih doživetij lahko pogostijo z vrhunsko kulinariko, pri čemer je restavracija Strelec pod vodstvom chefa Igorja Jagodica znova prejela Michelinovo zvezdico.

Grad je bogatejši tudi za inovativne vsebine, kot so prostorske projekcije, pikniki med grajskimi trtami in mestni oddih med zidovi. Te novosti privlačijo obiskovalce, ki iščejo edinstvena doživetja, in poudarjajo, da grad ni le zgodovinski spomenik, temveč živ organizem, ki se stalno razvija.

Pogled v prihodnost: Kaj pričakujejo letos?

Direktorica zavoda Ljubljanski grad, Mateja Avbelj Valentan, je povedala, da bo leto 2025 bolj osredotočeno na projektnim načrtovanjem za ureditev Grajske planote, saj želijo območje še bolj približati obiskovalcem. Prav tako bodo nadaljevali z vzdrževalnimi deli, med katerimi je izpostavila sanacijo razglednega stolpa in grajskega dvorišča.

Kljub vsemu pa bo letošnje leto za obiskovalce nekoliko bolj sproščeno, saj bo grad manj obremenjen z velikimi investicijskimi deli, ki so v preteklosti občasno motila obiskovalce. To pomeni, da bo izkušnja obiskovalcev še prijetnejša.

Napisal: E. K.

Vir: Zavod Ljubljanski grad, Pexels

Parkirišče ob Križankah se s februarjem zapira, to je razlog

LJUBLJANA – Mestna občina Ljubljana bo s 1. februarjem zaprla parkirišče NUK II, eno od najbolj priljubljenih parkirnih lokacij v središču mesta. Gradnja dolgo pričakovane Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK II), ki jo je država napovedovala več kot dve desetletji, se končno začenja. A kaj to pomeni za mestni vrvež in prebivalce prestolnice?

Direktor Javnega podjetja Ljubljanska parkirišča in tržnice, Bojan Babič, je potrdil, da bo parkirišče zaprto z zadnjim dnem januarja. Razlog? Odpoved najemne pogodbe, ki jo je mestna občina prejela od Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in investicije. Ljubljanski župan Zoran Janković je novico pozdravil z optimizmom in izjavil, da je to dolgo pričakovani znak, da bo Slovenija končno pridobila sodobno knjižnično infrastrukturo.

Parkirišče s 15-letno zgodovino: Zaključek pomembne epizode

Parkirišče NUK II, ki je delovalo od leta 2009, je bilo vedno več kot le prostor za avtomobile. Njegova lokacija v bližini Križank, Slovenske filharmonije in drugih kulturnih ustanov ga je naredila nepogrešljivega za obiskovalce dogodkov in turiste. A tudi prebivalci Ljubljane so ga pogosto uporabljali kot priročno izhodišče za opravke v mestnem središču.

Mestna občina je za zemljišče plačevala najemnino v višini 8460 evrov na mesec, kar skupaj z DDV znese 10.321 evrov. Po pogodbi so bili dolžni zemljišče po odpovedi pogodbe povrniti v izhodiščno stanje v roku 60 dni. Takšne številke, čeprav birokratske in suhoparne, dajejo jasno sliko: parkirišče ni bilo le začasna rešitev, temveč pomemben del mestne logistike.

Kaj to pomeni za Ljubljano?

Zaprtje parkirišča odpira številna vprašanja: Kam bodo odšli avtomobili, ki so vsakodnevno polnili teh 188 parkirnih mest? Od tega jih je bilo deset rezerviranih za abonente. Kaj bodo storili obiskovalci Križank, ko bodo spomladi koncerti spet zaživeli? In morda najpomembnejše vprašanje: Kako bo zaprtje vplivalo na prometne tokove v mestu, ki si že zdaj prizadeva zmanjšati odvisnost od avtomobilov?

Ljubljana je v zadnjih letih intenzivno promovirala trajnostno mobilnost, kolesarjenje in uporabo javnega prevoza. Zaprtje parkirišča NUK II bi lahko videli kot korak v tej smeri, a mestne oblasti bodo morale zagotoviti nadomestne rešitve. Ali bi lahko uvedli nova parkirišča na obrobju mesta, s hitrimi povezavami do centra? Ali pa morda celo subvencionirali javni prevoz za obiskovalce središča? Takšna vprašanja bodo v prihodnjih mesecih zagotovo vroča tema.

Gradnja NUK II: Priložnost za prelomnico

Začetek gradnje NUK II je nedvomno zgodovinski trenutek. Knjižnica, ki bo služila kot središče znanja in kulture, je eden od najbolj simbolnih projektov v samostojni Sloveniji. A pot do uresničitve projekta ni bila lahka. Številni finančni zapleti, spremembe političnih prioritet in administrativne ovire so projekt zamaknile za več kot dve desetletji.

A zdaj, ko je obvestilo o odpovedi pogodbe na mizi, se zdi, da je čas dozorel. Za Ljubljano to ni le priložnost za izboljšanje kulturne infrastrukture, temveč tudi za ponovno ovrednotenje, kako najbolje upravljati prostor v mestnem središču. Če bo knjižnica zgrajena v doglednem času – brez dodatnih zamud in preplačil – bo to morda eno največjih daril prestolnici v zadnjih desetletjih.

Kaj lahko pričakujemo v prihodnje?

Zaprtje parkirišča NUK II bo zagotovo povzročilo preglavice, predvsem za voznike in redne obiskovalce središča mesta. A dolgotrajne koristi, ki jih bo prinesla gradnja nove knjižnice, bodo to, upajmo, odtehtale. Ključno vprašanje ostaja, ali bo Mestna občina Ljubljana znala izkoristiti to prelomno obdobje za celovito prenovo prometne infrastrukture, ki bo koristila tako prebivalcem kot obiskovalcem.

Za zdaj ostaja le eno gotovo: februarja bo mestno središče nekoliko bolj prazno – brez parkirišča, a z veliko obljubo za prihodnost.

Napisal: N. Z.

Vir: www

Ste videli, kako je preprosto vprašanje o Slovencih zmedlo Hrvate? (VIDEO)

Na prvi pogled enostavno vprašanje, ki ga je portal Index.hr zastavil mimoidočim na ulicah Zagreba – “Kako Slovenec vošči novo leto v angleščini?” – se je izkazalo za pravi miselni izziv. Kljub sorodnosti slovanskega prostora so odgovori razkrili zanimive zadrege in jezikovne zanke. Novinarji portala so se pošalili, da je vprašanje očitno težje, kot se zdi na prvi pogled, odzivi pa so bili vse prej kot predvidljivi.

@index.hr Kako Slovenac na engleskom čestita Novu godinu? 😂 #indexhr #hrvatska #zagreb #viral_video #sretnanovagodina #novagodina #newyear #2025 #fyp #viralvideos ♬ original sound – Index.hr

Od “Srečno novo leto” do “Merry Christmas”

Namesto preprostega odgovora “Happy New Year” so Zagrebčani ponujali vse mogoče različice: od neposrednega prevoda slovenskega voščila “Srečno novo leto”, do povsem zgrešenega “Merry Christmas”. Nekateri so ob vprašanju obstali povsem osupli: “Kaj jaz vem, nimam pojma!”, je odgovoril eden izmed vprašanih. Drugi je v smehu priznal: “Če bi znal slovensko, bi mogoče vedel.”

Pravih odgovorov je bilo komaj za vzorec, kar kaže, da je jezikovno znanje včasih nekoliko bolj omejeno, kot bi pričakovali.

Jezikovna zmeda ali le praznična zmedenost?

Zakaj tako preprosto vprašanje povzroči zmedo? Prvi razlog tiči v tem, da ljudje pogosto ne povezujejo jezika s prevodi, temveč z določenimi asociacijami. Besede, kot so “sreča” in “novo leto”, v mislih morda bolj povežejo s svojim jezikom ali s prazničnimi pesmimi, kjer pogosto prevladuje izraz “Merry Christmas”. Drugi razlog je lahko preprosto praznična raztresenost – ulice so polne ljudi, ki hitijo po opravkih ali se sproščajo na prostem, in marsikdo ob hitrem vprašanju ne pomisli na očiten odgovor.

Kulturne in jezikovne razlike med sosedi

Anketa ni le razkrila posameznih jezikovnih napak, temveč tudi zanimivo dinamiko med sosednjima narodoma. Čeprav sta Slovenija in Hrvaška geografsko bližnji in kulturno povezani, se jezikovno poznavanje ne prenese nujno med vsakodnevne pogovore. Kljub temu, da Slovenci pogosto razumejo hrvaški jezik zaradi poletnih počitnic na hrvaški obali, obratno očitno ne velja v enaki meri.

Kako dobro Slovenci poznajo hrvaške izraze? Bi Slovenci znali povedati, kako Hrvat vošči “Srečno novo leto”? Verjetno bolje, saj izraz “Sretna Nova godina” pogosto slišimo med dopustovanjem na Jadranu.

Napisal: E. K.

Vir: TikTok

Bivši minister razburjen zaradi Bizovičarja: “Nikakva oddaja za 25 tisoč evrov?”

Na začetku vsakega leta je pričakovati vsaj eno temo, ki razburka javno razpravo – tokrat je pozornost pritegnil silvestrski program na RTV Slovenija, v središču katerega se je znašel komično-glasbeni spektakel Lada Bizovičarja z naslovom Slovenska muska v Stožicah. Oddaja, posneta januarja 2024 pred več kot 13.000 navdušenimi obiskovalci, je bila na silvestrski večer deležna ponovnega predvajanja na nacionalni televiziji, kar pa ni ostalo brez kritik.

Kaj torej buri duhove? Predvsem vprašanje, ali je bilo vredno odšteti 25.000 evrov za odkup pravic do oddaje, ki je bila snemana skoraj leto dni prej. Čeprav je Bizovičarjev šov takrat polnil areno Stožice in zbral hvalospeve za svež pristop k slovenskemu humorju in glasbi, je bila odločitev o ponovnem predvajanju deležna ostrih kritik. Nekdanji minister in poslanec Marko Bandelli je na družbenem omrežju X zapisal: “Mene zanima, če je res, da je ta tip kasiral 25.000 € za nikakvo oddajo, ki so jo nam vsilili za Silvestrovo na RTV Slovenija? Oddaja pa bila snemana skoraj leto dni prej. Vprašam, če je to res.”

Finančna slika silvestrskega večera

Za mnoge je bil presenetljiv celoten strošek novoletnega programa – okoli 150.000 evrov. Največji delež stroškov je odnesla oddaja Silvestrski pozdrav, ki je bila posneta v Dvorani Tabor v Mariboru, kjer se je zbralo kar 3.500 obiskovalcev. Za produkcijo te oddaje je bilo namenjenih 55.000 evrov, k temu pa je treba prišteti še 70.000 evrov internih stroškov za pripravo, postavitev scenografije in plačilo sodelujočih. Približno 170 glasbenikov je skrbelo za razgiban glasbeni večer, kar je mnogim gledalcem dalo občutek spektakularnosti, a kljub temu se pojavljajo vprašanja, ali bi lahko ustvarili še več izvirnih vsebin z manjšim proračunom.

RTV Slovenija na zagovor

RTV Slovenija je poudarila, da so pravice do Bizovičarjevega šova odkupili izključno zaradi velikega zanimanja občinstva in oglaševalskega trga. “Pokazala se je priložnost in interes za predvajanje spektakla, kar smo z veseljem sprejeli,” so pojasnili. Sredstva za odkup so pridobili deloma iz internega proračuna, preostanek pa so pokrili s pomočjo oglaševalcev, kar je po njihovih besedah “dokaz uspešne tržne strategije”.

Kritike z dveh strani: Kaj pravi javnost?

Mnenja gledalcev so razdeljena. Nekateri menijo, da je ponovitev kakovostne oddaje povsem smiselna odločitev, saj mnogi niso imeli priložnosti spektakel videti v živo. Po drugi strani pa kritiki trdijo, da je bilo predvajanje “arhivske vsebine” na najpomembnejši televizijski večer v letu korak nazaj.

Za primerjavo: komercialne televizije običajno na silvestrovo stavijo na preizkušene oddaje z gostujočimi pevskimi zvezdami, znanimi humoristi in retro glasbenimi maratoni. Medtem ko nekatere nacionalne televizije v sosednjih državah, denimo v Avstriji in Italiji, ustvarjajo povsem nove produkcije, se slovenska RTV pogosto odloči za kombinacijo preteklih uspešnic in novih vsebin.

Ali gre za vsebinski kompromis ali strateško odločitev?

Zanimivo je tudi dejstvo, da Bizovičar že leta velja za enega najbolj priljubljenih in karizmatičnih slovenskih televizijskih obrazov. Njegov slog, ki združuje satirično ost in lahkotno zabavo, privablja širok spekter gledalcev. Vendar pa se je postavilo vprašanje: ali je nacionalna televizija dolžna iskati nova imena in ustvarjati sveže projekte, namesto da se zanaša na preverjene formule?

Pogled naprej

Medtem ko razprave o smotrnosti porabe sredstev še vedno odmevajo, ostaja jasno eno: silvestrski večer je za mnoge gledalce več kot le oddaja – je tradicija. Toda ali je ta tradicija dovolj, da upraviči visoke stroške produkcije? To vprašanje bo bržkone še dolgo ostajalo odprto.

Napisal: E. K.

Vir: X

1700 evrov na mesec? “Dol s privilegiji prvorazrednih!” glasno Janša

LJUBLJANA – Privilegiji ali nujna podpora? Novica o statusu samozaposlenih v kulturi, ki jim država krije prispevke za socialno varnost, medtem ko nekateri zaslužijo tudi do 1.700 evrov na mesec, je ponovno razburkala slovensko javnost. Občutek neenakosti med različnimi delovnimi skupinami je znova v ospredju – in razprava je, kot vedno, polna nasprotujočih si stališč.

Sistem, ki deli mnenja – kako sploh deluje?

Slovenija ima dolgo tradicijo državne podpore kulturi, vendar ta sistem, ki omogoča kritje prispevkov za pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje samozaposlenim v kulturi, ni preprost. Za pridobitev statusa je potrebno izpolniti stroge kriterije – dokazati umetniške dosežke, redno poročati o svojem delu in obenem zadovoljiti številne birokratske zahteve. Če ste mislili, da je ta status “brezplačna vozovnica” za udobno življenje, bi vas marsikateri kulturnik hitro postavil na realna tla. A težava ni v ideji – problem je v percepciji in, roko na srce, v slabi komunikaciji pomena tega sistema širši javnosti.

Pa vendar, ko številke kažejo, da nekateri samozaposleni zaslužijo tudi do 1.700 evrov mesečno – ob tem, da jim država krije še prispevke – marsikomu zastane dih. “Kako je to mogoče?” se sprašujejo tisti, ki vsak mesec z zadnjimi močmi plačujejo prispevke kot samostojni podjetniki (SP-ji), medtem ko so jim kulturniki pogosto prikazani kot “privilegirani sloj”.

“To se mi zdi škandalozno,” pravi Agata Tomažič

Agata Tomažič, priznana publicistka, je v oddaji Ob osmih na Radiu Slovenija odkrito izrazila svoje mnenje o sistemu: “To se mi zdi škandalozno. To pomeni, da smo se kot narod odločili, da bomo imeli reven ustvarjalni sloj.” Njene besede, ki nosijo težo neposrednosti, razkrivajo ključni problem: ustvarjalni sloj – kulturniki, umetniki, pisatelji – so pogosto odvisni od sistema, ki jim omogoča zgolj preživetje, ne pa kakovostnega življenja.

Toda, ali so res vsi kulturniki revni? V resnici je situacija kompleksnejša. Večina samozaposlenih v kulturi se spopada s prekarnimi pogoji dela, a tisti, ki jim uspe, pogosto postanejo tarča kritik zaradi svoje relativno boljše finančne situacije. In prav to je tisto, kar jezi javnost – občutek, da sistem ni enako pravičen za vse.

Twitter – kraj, kjer se mnenja spremenijo v bojni krik

Družbena omrežja so postala pravo bojišče mnenj. Eden izmed uporabnikov Twitterja je s cinizmom opozoril na neenakost med kulturniki in samostojnimi podjetniki: “Poglejmo realnost SP-jev, ki jim nihče nič ne plačuje.” Številni komentarji so se nanašali na občutek nepravičnosti in domnevne privilegije samozaposlenih v kulturi. Ali je mogoče, da javnost ne razume širšega konteksta? Morda, a hkrati je jasno, da bi si država morala prizadevati za bolj pregledno in pravično ureditev.

Politične razprave – dodatno olje na ogenj

Tudi politika se ni mogla izogniti tej razpravi. Janez Janša je na Twitterju izrazil svoje nezadovoljstvo s trenutno ureditvijo: “Dol s privilegiji prvorazrednih!” Njegov zapis se je dotaknil vprašanja enakosti – ali so kulturniki res edini, ki si zaslužijo takšno podporo? Njegove besede so jasno nakazale potrebo po reformi sistema, ki bi zagotovil enakopravno obravnavo vseh sektorjev. A vprašanje ostaja – ali lahko politika ponudi rešitev, ki bo zadovoljila vse strani?

Kultura – luksuz ali temelj družbe?

Pomembno je razumeti, da kultura ni zgolj stvar prihodkov in stroškov. Kultura je duša naroda, ogledalo naše identitete, povezovalna sila med generacijami. Toda, kako postaviti ceno na ustvarjalnost? Ali je 1.700 evrov za ustvarjanje glasbe, pisanje knjig ali organizacijo umetniških dogodkov preveč? Morda – a poskusite živeti brez kulture in opazujte, kako hitro družba izgubi svojo barvitost.

Po podatkih Statističnega urada Slovenije slovenski kulturniki prispevajo k več kot 2 % BDP-ja – več kot na primer ribištvo ali gozdarstvo. Obenem pa številke kažejo, da povprečni dohodek kulturnika v Sloveniji ne dosega niti povprečne slovenske plače, če izvzamemo nekaj izjem.

Kaj nas uči primer iz tujine?

V državah, kot so Avstrija, Nemčija ali Francija, imajo podobne sisteme, vendar z eno ključno razliko – transparentnost. Kulturni skladi in subvencije so tam jasno definirani in javnost ima dostop do informacij, kdo prejema pomoč in zakaj. Morda bi Slovenija lahko sledila temu zgledu in poskušala zmanjšati nezaupanje med davkoplačevalci.

Razprava o sistemu podpore samozaposlenim v kulturi ni nova – in zagotovo ne bo kmalu izginila. Ključno vprašanje pa ostaja: ali bomo kot družba cenili kulturo kot temelj naše identitete, ali pa jo bomo dojemali kot nepotreben strošek? Odgovor je morda nekje vmes – v uravnoteženju podpore in odgovornosti.

Kaj menite? Je trenutni sistem zgled dobre prakse ali je čas za temeljito reformo?

Napisal: N. Z.

Vir: X, www, IG

Zmago Jelinčič se oglaša s Kitajske: “Ni pomembno, kakšna je – NAŠA JE!” (VIDEO)

Slovenska zgodovina pod lupo: Je Kitajska res vzor, ki ga moramo posnemati?

Zmago Jelinčič nas ponovno spominja na tisto, kar se Slovencem pogosto izmika – spoštovanje do lastne preteklosti. Njegove besede o kitajskem odnosu do zgodovine in naši navadi, da spomenike rušimo, namesto da bi jih ohranili kot del kolektivnega spomina, so dvignile nemalo prahu. A ali je res, da se iz Kitajske lahko naučimo kaj uporabnega?

Slovenski spomeniki: Odražajo zgodovino ali le delitev?

V Sloveniji, kjer se zdi, da imamo skoraj refleks, da preteklost ob vsaki politični spremembi reinterpretiramo, spomeniki pogosto niso le kamen ali bron – postanejo ideološko bojišče. Pomislimo, kako pogosto se spomeniki rušijo, premikajo ali preprosto izginejo. Ali ni že to simptom nezrelega odnosa do zgodovine? Na Kitajskem bi takšno početje verjetno sprožilo ogorčenje, če ne kar mednarodno debato.

Pri nas so polemike stalnica. Spomnimo se denimo rušenja spomenika Borisu Kidriču v Ljubljani, ki je po osamosvojitvi postal simbol totalitarizma. Premik izpostav tega obdobja iz središč mest na bolj obrobne lokacije je bil na eni strani razumljen kot del politične tranzicije, na drugi pa kot brisanje zgodovine. “Ne maramo ga? Odstranimo ga!” – takšna logika je pri nas žal pogosto prisotna.

Nič manj razprave ni sprožil spomenik žrtvam vseh vojn na Kongresnem trgu. Ko je bil postavljen leta 2017, so nasprotniki opozarjali, da se s tem relativizira pomen boja proti fašizmu. Spomenik, ki naj bi simboliziral spravo, je v resnici še bolj poglobil razkol – paradoks, ki ga Slovenci še nismo razrešili.

Anektoda? Pomislimo na spomenik Titu v Velenju – še danes tam stoji, nekateri ga častijo kot simbol delavskih pravic, drugi ga kritizirajo kot ostanek komunizma. V primerjavi s Kitajsko, kjer bi podobni simboli služili kot most med generacijami, se pri nas pogosto spremenijo v orodje političnih obračunavanj.

Kaj nam pove kitajski odnos do zgodovine?

Kitajska, o kateri govori Zmago Jelinčič, ima svojo preteklost postavljeno na piedestal, čeprav ni brezmadežna. Spomeniki, kot je Veliki kitajski zid, niso zgolj opomniki na starodavno moč, ampak tudi sporočilo svetu: “Mi smo narod, ki ga ne morete zlomiti.” Pa vendar, ali Kitajska res časti vse plati svoje zgodovine? Ne smemo pozabiti, da so tam ideološki čiščenja preteklosti tudi pogosta praksa. Kritike Maove kulturne revolucije so, na primer, še danes tabu.

Kljub temu pa Kitajska svoje spomenike uporablja za utrjevanje kolektivne identitete. Slovenci, na drugi strani, se zdi, kot da si z vsakim sporom o spomenikih še bolj razbijamo že tako razdvojeno družbo. Kaj bi se zgodilo, če bi pri nas začeli razmišljati o zgodovini ne kot o orožju, ampak kot o orodju? Bi spomenik lahko postal nekaj, kar povezuje, namesto da deli?

Odstraniti ali pustiti? Slovenska posebnost

Razmislek o tem, kako se Slovenci ukvarjamo z zgodovino, je nujen. Ena najbolj razdvajajočih simbolnih gest zadnjih desetletij je bila zagotovo spominska plošča domobrancem v Rovtah. Za nekatere simbol rehabilitacije kolaboracije, za druge priznanje kompleksnosti slovenske zgodovine. Kdo ima prav? In ali lahko sploh obstaja ena sama resnica?

Na drugi strani pa imamo spomenike, kot je Prešernov kip v Ljubljani, ki je danes nedotakljiv. Si lahko predstavljate, kaj bi se zgodilo, če bi kdo predlagal njegovo odstranitev? Verjetno bi bilo bolj verjetno, da se spopademo z mednarodnim škandalom, kot da bi Slovenci dovolili, da se ikonično delo Maksa Fabjanija in Ivana Zajca premakne. In prav je tako. A zakaj tega odnosa ne razširimo na vse spomenike – tudi na tiste, s katerimi se ne strinjamo?

Ta veseli dan kulture: Kako spoštujemo Prešerna, a pozabljamo druge?

Danes, ko obeležujemo rojstni dan največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna, se vprašajmo: ali bi bil Prešeren danes deležen enakega spoštovanja, če bi živel v tem času? Spomnimo se, da je bil tudi Prešeren v svojem življenju tarča kritik in celo prezira. Kaj, če bi o njem govorili tako, kot danes govorimo o Borisu Kidriču ali drugih zgodovinskih osebnostih? Bi ga še vedno slavili, ali bi postal le še ena tarča za rušenje?

Ali lahko spomeniki postanejo mostovi med generacijami?

Zmago Jelinčič ima prav: zgodovina je naša, kakršna koli že je. Kitajska nam sporoča, da narod brez preteklosti nima prihodnosti. Če se bomo še naprej prepirali o tem, kateri spomenik je primeren in kateri ni, ne bomo nikoli dosegli kolektivne zrelosti. Je rešitev v tem, da zgodovino sprejmemo z vsemi njenimi plati, ali pa se bomo še naprej ukvarjali s tem, kdo ima prav? Odgovor na to vprašanje bo oblikoval prihodnost slovenskega naroda – vprašanje pa ostaja, ali smo nanjo pripravljeni.

Morda je res čas, da nehamo rušiti svojo preteklost in začnemo graditi mostove med generacijami – preteklost je že napisala svoje poglavje, kaj pa bomo storili mi?

Napisal: N. Z.

Vir: X, www