Rdeč alarm! Novi primeri korupcije v Sloveniji, to pa kažejo napovedi
LJUBLJANA – Slovenija je na lestvici zaznave korupcije Transparency International za preteklo leto zabeležila nov zdrs, kar je več kot zaskrbljujoče.
Kaj sploh meri ta lestvica?
Indeks zaznave korupcije (Corruption Perceptions Index – CPI) ne meri dejanske korupcije, temveč, kako jo ljudje dojemajo – predvsem strokovnjaki, poslovneži in raziskovalci. Če ste kdaj slišali komentarje, kot je “pri nas pa vse delajo pod mizo”, ali se vprašali, zakaj nekateri projekti vedno končajo v rokah istih podjetij, potem razumete, kako pomembno je, kako se korupcija dojema. CPI razvršča države na lestvico od 0 do 100:
- 0 točk pomeni, da ljudje verjamejo, da je korupcija povsod – od najnižjega uradnika do predsednika vlade.
- 100 točk pa nakazuje, da je javni sektor tako čist, da bi lahko brez skrbi pustili denarnico na mizi v mestni občini.
Slovenija je letos dosegla 56 točk, kar nas ne uvršča med najslabše na svetu, a zagotovo ne med države, na katere bi bili lahko ponosni. Za primerjavo – Danska, ki je že vrsto let na vrhu te lestvice, ima skoraj popolnih 99 točk, Slovenija pa je globoko pod povprečjem Evropske unije, kar je zaskrbljujoče.
Slovenija znova zdrsnila – kaj to pomeni?
Če pogledamo rezultate za zadnja leta, je očitno, da Slovenija ne napreduje – nasprotno, dejansko drsimo nazaj. Pred desetletjem smo bili še relativno blizu nekaterim bolj transparentnim evropskim državam, zdaj pa se naš rezultat vse bolj približuje državam, ki jih pogosto označujemo za problematične – Madžarska, ki je sicer ena najslabše ocenjenih v EU, nas dohiteva z 42 točkami, in to ni nekaj, s čimer bi se želeli primerjati. Še huje – naša soseda Italija, ki jo mnogi stereotipno povezujemo s korupcijo, nas je prehitela z 60 točkami. Se kdo v tej državi resno vpraša, zakaj?
Ko država zdrsne na lestvici zaznave korupcije, ni to le statistični podatek, ki bi ga lahko mirno prezrli – gre za jasno sporočilo, da je nekaj hudo narobe. Številke so suhoparne, toda pomen teh številk je vse prej kot abstrakten: kažejo na to, kako nas vidijo drugi, še bolj pa, kako vidimo sami sebe. Ali ljudje še zaupajo institucijam? Ali imajo občutek, da pravila veljajo za vse enako? Ali pa vedno znova slišimo zgodbe o “posebnih dogovorih”, ki si jih lahko privoščijo le redki?
Zakaj zdrs na lestvici ni le opozorilo, ampak rdeči alarm?
Če Slovenija zdrsne na tej lestvici, to ni le vprašanje statistike – gre za cel kup posledic, ki jih občutimo vsi, čeprav se jih morda niti ne zavedamo. Razmislimo: kaj pomeni, če se korupcija v državi zaznava kot vseprisotna? Ne gre le za nekakšno megleno “črnilo”, ki se širi po poročilih, ampak za konkretne učinke na vsakdanje življenje.
- 1. Zaznava, da se korupcija povečuje: Vsakič, ko državni projekt zamuja ali je preplačan, vsakokrat, ko kakšna afera ostane brez epiloga – ljudje dobijo občutek, da je sistem prepleten z nepravilnostmi, kjer ne štejejo sposobnosti, ampak zveze in poznanstva. To uničuje ne samo javno podobo, ampak tudi notranjo vero, da ima naša država sploh kakšno prihodnost.
- 2. Zaupanje v institucije upada: Kdo bo še verjel v pošteno sojenje, če je pravosodni sistem prepočasno ali preveč pod vplivom politike? Koliko ljudi še verjame, da so javni razpisi res transparentni? Ta občutek krivic – da je sistem namenjen le “posebnim” in da običajni ljudje nimajo šans – vpliva na vse: od udeležbe na volitvah do spoštovanja zakonov. Kako spoštovati pravila, če jih nihče ne izvaja?
- 3. Gospodarska privlačnost države upada: Korupcija ne odganja le dobrih politik, ampak tudi tuje investitorje. Zakaj bi si podjetje iz Avstrije, na primer, želelo poslovati v okolju, kjer mora podkupovati uradnike, da sploh pride do gradbenega dovoljenja? Slovenija tekmuje s svojimi sosedami, kjer zaznava korupcije ni tako pereča – in žal v tem tekmovanju vedno bolj zaostajamo.
Zdrs na lestvici zaznave korupcije ne pomeni samo, da se ljudem zdi, da so stvari slabše, kot so bile. To je odraz resničnosti – afere, neizvedene reforme, počasna sodišča, javna naročila, ki dišijo po dogovorih za zaprtimi vrati. Če bi bil CPI šolski redovalnik, bi Slovenija padala letnik za letnikom. In kaj to pomeni za vas, državljane? Nižje zaupanje v institucije – manj verjamemo, da so javni uslužbenci tam za nas. Gospodarstvo? Tuji investitorji ne želijo tvegati poslov v državi, kjer je občutek, da moraš imeti zveze za vsak korak naprej.
Kot je na družbenem omrežju zapisal bivši veleposlanik Tone Kajzer: “Korupcija v Sloveniji je daleč od nivoja naših severnih sosedov. Brez reforme pravosodja in ukinitve KPK bo izjemno težko izboljšati stanje. Alternativa pa je nadaljnje padanje.” Vir: Twitter, Tone Kajzer.
Korupcija v 🇸🇮 v razcvetu Smo za Botswano Izjemno nizko, daleč za nami so Madžari 🇭🇺 Si lahko nova vlada, ko enkrat bo, zastavi cilj, da korupcijo znižamo na raven sosednje 🇦🇹 Bi šlo? Brez reforme pravosodja in ukinitve KPK bo izjemno težko. Alternativa pa je nadaljnje padanje https://t.co/2JcaYluVnZ
— Tone Kajzer (Frm Ambassador) (@TKajzer) December 1, 2024
Kako nas vidijo v tujini?
V mednarodnem okolju nas očitno ne vidijo najbolje. Avstrija, naš severni sosed, ima oceno 74 – več kot 15 točk pred nami. Danska in Finska, ki zasedata sam vrh lestvice, sta zgled transparentnosti in zaupanja v institucije. A zakaj je to pomembno? Ker sta to naši glavni konkurenčni regiji. Turisti in vlagatelji, ki iščejo stabilnost in predvidljivost, bodo vedno raje izbrali države z manjšo zaznavo korupcije.
Kaj bi morali spremeniti?
Slovenija potrebuje temeljito reformo – in to ne samo na papirju, ampak v praksi. Nekaj ključnih točk:
- 1. Jasnejša odgovornost pri javnih naročilih: Nič več razpisov, ki bi se po naključju ujemali s specifičnimi kvalifikacijami določenega podjetja.
- 2. Učinkovitejša sodišča: Preveč primerov ostaja nerešenih ali konča v predalih. Ljudje izgubijo zaupanje, ko afere ostanejo brez epiloga.
- 3. Ozaveščanje o prijavi korupcije: Mnogi državljani niti ne vedo, kam se lahko obrnejo, če naletijo na korupcijo.
Danska in Finska nista postali vzorčni državi čez noč. Potrebovali sta desetletja reform in konsistentnega prizadevanja za transparentnost. In če smo iskreni – tudi kanček volje za to, da so institucije delale v dobro ljudi, ne posameznikov.
Slovenija na razpotju: Kje smo in kam gremo?
Rezultat Slovenije na lestvici zaznave korupcije je opozorilo – ne samo številka, ki jo lahko odpravimo kot nepomembno. Je ogledalo, ki nam kaže, kako nas vidijo drugi in, kar je še pomembneje, kako si sami predstavljamo delovanje naše države.
Če ne bomo sprejeli resnih ukrepov, bomo naslednje leto morda pristali ob Madžarski – in to ne na dopustu, ampak na dnu lestvice zaupanja. Se bomo prebujali počasi, kot pri drugih reformah, ali bomo končno naredili odločilen korak naprej? To vprašanje bo ostalo, dokler na odgovore ne bomo čakali predolgo – kot v naših sodnih dvoranah.
Napisal: N. Z.
Vir: X, www