Nataša Sukič, poslanka stranke Levica in ena vidnejših figur na slovenskem političnem prizorišču, je v svojem življenju doživela marsikaj – od političnih obračunov do osebnih preizkušenj. Ena izmed teh, ki še danes buri duhove, je njena izkušnja z nenavadnimi pojavi po smrti njene mame. Čeprav se večina politikov v javnosti drži ustaljenih okvirov razprave, je Sukičeva drzno delila svojo zgodbo, ki sega daleč čez vsakdanje politične teme – v skrivnostno področje onostranstva.

Kako žalovanje vodi v iskanje odgovorov

Vsakdo, ki je kdaj izgubil bližnjega, razume občutek praznine, ki ostane za ljubljeno osebo. Pri Nataši Sukič je bila ta praznina toliko večja, ker je bila njena mama eden njenih največjih stebrov podpore. Po mamini smrti je začela opažati nenavadne dogodke, ki jih je težko pripisati zgolj naključju. Na primer, njen telefon je večkrat prejel klice z neznanih številk, ob dvigu slušalke pa je slišala le šume ali tišino. Nenavadno? Brez dvoma.

Ampak Sukičeva ni ostala le pri opazovanju teh dogodkov. Odločila se je raziskovati. Kot nekdanja novinarka in strastna zagovornica znanstvenega razmišljanja je začela iskati logične razlage. Toda njeni poskusi niso prinesli jasnih odgovorov – prinesli so le več vprašanj.

Tudi Nataša Sukič iz @strankalevica je medij. ⬇️ pic.twitter.com/1xNBOW0icg

— Uroš Raztresen (@UrosRaztresen) January 7, 2025

Znanost, tehnologija in neznano

Pri raziskovanju je Sukičeva posegla po sodobnih orodjih. S pomočjo brezplačne programske opreme Audacity, ki jo sicer uporabljajo za urejanje zvoka, je analizirala nenavadne zvoke, ki jih je posnela v svojem domu. Eden od posnetkov jo je osupnil: med šumi je zaslišala glas, ki je izgovoril njeno ime. Ali je šlo za resnično sporočilo ali zgolj akustično iluzijo?

Ko je posnetek predvajala svoji prijateljici, je bila tudi ta šokirana. “To je glas tvoje mame,” je dejala. Sukičeva je dogodek opisala kot trenutek, ko je njena žalost dobila novo dimenzijo – mešanico upanja in strahu. “Morda res obstaja način, da nas naši ljubljeni nikoli povsem ne zapustijo,” je zapisala v enem izmed svojih zapiskov.

Psihološki in kulturni vidiki

Slovenija, dežela, kjer se tradicija prepleta z modernostjo, pogosto gleda skeptično na paranormalne pojave. Na podeželju še vedno krožijo zgodbe o duhovih in znakih iz onostranstva, toda v mestih, kjer prevladuje racionalno razmišljanje, so takšne zgodbe pogosto označene za vraže. Sukičeva, kot izobražena in razsvetljena osebnost, je zato s svojo zgodbo razdelila mnenja.

Psihologi opozarjajo, da je takšno iskanje znakov pogosto del žalovanja. Pareidolija, pojav, ko možgani prepoznajo vzorce tam, kjer jih ni (na primer obraze v oblakih ali glasove v šumih), je pogost pri ljudeh, ki doživljajo čustveno stisko. Sukičeva pa meni, da njene izkušnje presegajo zgolj psihološko razlago: “Preveč specifično je, da bi šlo za naključje,” je dejala.

Politična dimenzija: Ali je ta zgodba postala orodje za diskreditacijo?

Kot poslanka stranke Levica, ki jo mnogi označujejo za kontroverzno, je Sukičeva že vajena kritik. A njena izkušnja z raziskovanjem onostranstva je postala več kot le osebna zgodba – postala je tudi politično orožje. Njeni nasprotniki so jo uporabili za insinuacije, da je njen pogled na svet “odtujen od resničnosti”.

Zanimivo pa je, da se je veliko njenih podpornikov zgodbi odzvalo pozitivno. V nekaterih krogih so njeno odprtost videli kot znak, da je pripravljena govoriti o temah, ki jih večina ljudi raje potlači. “Zakaj bi morala biti smrt tabu? Ali ni prav soočanje z njo tisto, kar nas dela bolj človeške?” je Sukičeva komentirala.

Je to vera, znanost ali nekaj vmes?

Kaj se torej skriva za zgodbo Nataše Sukič? Gre za osebno prepričanje, ki ga ni mogoče empirično dokazati? Za psihološki proces žalovanja? Ali za nekaj, kar se izmika trenutnemu znanstvenemu razumevanju? Vprašanje stika z onostranstvom je eno najstarejših vprašanj človeštva – in še vedno ostaja brez dokončnega odgovora.

Zgodba Nataše Sukič je večplastna, čustvena in hkrati izzivalna. Medtem ko mnogi njeno izkušnjo zavračajo kot iluzijo, drugi v njej vidijo iskreno iskanje odgovorov na eno najbolj zapletenih vprašanj. Ne glede na to, ali verjamete v onostranstvo ali ne, zgodba Sukičeve ponuja zanimiv vpogled v človekovo željo po povezovanju z izgubljenimi ljubljenimi – in v moč, ki jo ima tehnologija pri raziskovanju tega neznanega področja.

Napisal: N. Z.

Vir: X, www

Nova Agencija za konopljo: Učinkovit korak naprej ali nepotrebna birokracija?

LJUBLJANA – Ko govorimo o predlogih za izboljšanje slovenske zakonodaje, še posebej na področjih, ki so nekoliko kontroverzna – legalizacija konoplje, na primer – je ena izmed svežih idej ustanovitev Agencije za konopljo. Ampak resno: ali Slovenija res potrebuje nov organ, ki bo skrbel za nadzor nad konopljo? Ali gre morda za še eno tipično slovensko birokratsko domislico, ki bo bolj kot težave reševala… no, predvsem sama sebe?

Agencija za konopljo: kaj pravzaprav predlagajo?

Načrt za ustanovitev Agencije za konopljo vključuje vrsto nalog, ki bi jih tak organ opravljal – od izdajanja dovoljenj za gojenje konoplje v medicinske namene, do nadzora kakovosti izdelkov in spremljanja zakonodajnih sprememb na tem področju. Ideja sama po sebi morda zveni obetavno – konec koncev, zakaj ne bi vzpostavili urejenega sistema za regulacijo te kontroverzne rastline? Toda če pogledamo stvar malce bližje, se takoj poraja vprašanje: zakaj nova agencija? Ali res potrebujemo dodatno plast birokracije, če že zdaj podobne naloge izvajajo druge institucije, kot je Ministrstvo za zdravje?

Še več, če vemo, kako pogosto se v Sloveniji zaplete že pri osnovnih reformah, denimo pri reorganizaciji zdravstvenega sistema, kaj točno nam daje zaupanje, da bo nova agencija delovala učinkovito? Morda zgolj vera, da “nov začetek” pomeni boljši rezultat – čeprav zgodovina tega ne potrjuje.

Nov dan, nova norost: "Razmišljajo, da bi ustanovili Agencijo za konopljo." Prisežem, da sem mislil, da je šala, ker tist, ki se mu to zdi dobra ideja, mora bit fejst zadet. pic.twitter.com/mVMb5vtZjf

— Matej Lahovnik (@LahovnikMatej) December 9, 2024

Politična stališča: Levica in desnica na nasprotnih bregovih

Ni presenetljivo, da predlog podpira predvsem levi politični spekter – Socialni demokrati in Levica, ki v regulaciji konoplje vidijo priložnost za povečanje gospodarskega potenciala države ter izboljšanje dostopa do kakovostnih medicinskih izdelkov. Trdijo, da bi Slovenija lahko postala vodilna v medicinski uporabi konoplje v regiji – nekakšen “zeleni Silicijev vrtiček”, če želite.

Na drugi strani desni spekter, predvsem SDS in NSi, argumentira, da legalizacija konoplje ni nacionalna prioriteta. Nasprotujejo legalizaciji v rekreativne namene, saj opozarjajo na škodljive posledice, kot so povečano tveganje za psihične bolezni, odvisnost in socialne težave. Ena izmed ključnih tez desnice je tudi, da bi agencija postala še en strošek za davkoplačevalce, namesto da bi izboljšala že obstoječe strukture.

Kakšne so mednarodne izkušnje?

Ko pogledamo države, ki so se že lotile legalizacije in regulacije konoplje, vidimo precej raznolike rezultate. Kanada, denimo, ustvarja milijardne prihodke z obdavčitvijo konoplje, vendar je obenem priča nepričakovano močnemu črnemu trgu, kjer cene ostajajo nižje, kakovost pa pogosto vprašljiva. Urugvaj, kot prvi globalni pionir legalizacije, je vzpostavil sistem, kjer lahko državljani konopljo gojijo sami, a to ni preprečilo birokratskih zapletov in omejenega dostopa za prebivalce.

Ali je Slovenija res pripravljena na takšen korak? Imamo sploh dovolj znanja in resursov, da bi postali konkurenčni na evropskem trgu? Ali pa bo na koncu ta agencija postala le še ena od tistih institucij, ki proizvajajo več papirjev kot dejanskih rezultatov?

Javnost in gospodarstvo: skepticizem na obeh straneh

Veliko Slovencev podpira uporabo konoplje v medicinske namene, vendar so do širše legalizacije in ustanovitve posebne agencije bolj skeptični. “Zakaj pa ne izboljšamo najprej zdravstva, kjer čakamo na specialistične preglede po več mesecev?” je pogosto vprašanje, ki ga zasledimo na družbenih omrežjih.

Glede na podatke Nacionalnega inštituta za javno zdravje se število ljudi, ki potrebujejo pomoč zaradi težav z uporabo konoplje, povečuje – in čeprav so ti primeri redki, so lahko hudi. Ali bi legalizacija povzročila še večji porast teh težav? Podobno skeptični so gospodarstveniki, ki opozarjajo, da Slovenija nima infrastrukture, potrebne za masovno pridelavo kakovostne medicinske konoplje. Na koncu bi lahko spet uvozili večino izdelkov – z dodatnimi stroški za državo.

Ali agencija res rešuje težave?

Eden izmed najpogostejših argumentov proti novi agenciji je ta, da bi lahko njene funkcije opravljale že obstoječe institucije. Če že, zakaj ne bi ustanovili majhne, specializirane enote znotraj Ministrstva za zdravje, ki bi bila bolj stroškovno učinkovita in manj birokratska? Prav tako je treba razmisliti o izkušnjah drugih držav: tam, kjer so poskušali z velikimi birokratskimi sistemi, rezultati niso vedno obrodili sadov, ki so jih napovedovali.

Premislimo dvakrat, preden ukrepamo

Agencija za konopljo je v teoriji morda zanimiv predlog, v praksi pa poln neznank. Bo res prinesla koristi, kot jih obljubljajo podporniki? Ali pa bo postala še ena izmed tistih slovenskih birokratskih inovacij, ki bo bolj kot težave reševala zgolj lastni obstoj? V času, ko država potrebuje konkretne reforme na področju zdravstva, infrastrukture in gospodarstva, bi morda veljalo premisliti, ali res potrebujemo novo agencijo – ali pa bi bilo bolj smiselno izboljšati tisto, kar že imamo.

Napisal: N. Z.

Vir: X, www

Ministru jasno, da vlada dela napake in jezi nepotrebnem.

LJUBLJANA – Številni ukrepi Vlade Republike Slovenije sejo zmedo in nezadovoljstvo med ljudmi. Bojlerji, kritika Tine Gaber o vseslovenskem tradicionalnem zajtrku, bojlerji, štempljanje je le nekaj točk, ki razdvajajo Slovence. Eni politiki to vidijo in povedo, eni vidijo, pa molčijo… Ocena vlade pa pada. Tako nizko še ni bila, so potrdile ankete v tem tednu.

Jezimo jih

„Ljudi jezimo z brezveznimi stvarmi. Gospodarstvo bi zelo težko govorilo proti tej vladi, če jim ne bi dali stvari, kot so štempljanje ali pravica do odklopa, s katerimi in po nepotrebnem razburjamo podjetja. To ni v redu,“ je v intervju za Forbes Slovenija povedal gospodarski minister Matjaž Han, ki slovi kot eden bolj pragmatičnih politikov v Sloveniji.

„Tega ne razumem, da lahko čez noč spremenimo nekaj, kar je sprejela prejšnja vlada, ne popravimo pa naših napak. To ni odmik od nekih dogovorov, ampak če vidiš, da si nekaj narobe naredil, pač spremeniš,“ je še enkrat Han potrdil svojo pragmatičnost in s prstom pokazal za dr. Roberta Goloba in koalicijsko partnerico Levico.

V preteklosti je bilo že nekaj nesoglasij v koaliciji, ki so vplivala na razmerja.

Imenovanje evropskega komisarja: Predsednik Gibanja Svoboda in premier Robert Golob je kot kandidata za evropskega komisarja predstavil nekdanjega predsednika Računskega sodišča Tomaža Vesela. V SD in Levici so se na to odzvali previdno, o imenovanju pa naj ne bi bili obveščeni.

Volitve v Evropski parlament: Pred evropskimi volitvami so stranke vložile svoje kandidatne liste. Gibanje Svoboda je na listo uvrstilo aktualno evropsko poslanko Ireno Jovevo, medtem ko je Levica kot nosilko liste predstavila Natašo Sukič. Kljub skupnemu delovanju v koaliciji so stranke na volitvah nastopile samostojno, kar je povzročilo določeno napetost glede usklajevanja kampanj in programov.

Afera Litijska se nanaša na sporen nakup stavbe na Litijski cesti 51 v Ljubljani, ki je bil namenjen za potrebe sodišč. Država je za stavbo plačala 7,7 milijona evrov podjetniku Sebastjanu Vežnaverju, vendar je cenitveno poročilo, ki ga je naročilo Državno odvetništvo, pokazalo, da je objekt vreden le 6 milijonov evrov, kar pomeni preplačilo za 1,7 milijona evrov. V afero so bili vpleteni tudi nekateri člani stranke Socialnih demokratov (SD). Pravosodna ministrica Dominika Švarc Pipan je javno obtožila glavnega tajnika stranke SD Klemna Žiberta, da se je zelo zanimal za projekt nakupa in se vpletal v delo pravosodnega ministrstva. Zaradi teh obtožb je Žibert odstopil s položaja glavnega tajnika stranke. Afera je povzročila napetosti znotraj koalicije, zlasti med strankama SD in Gibanje Svoboda. Predsednik vlade Robert Golob je sprva želel, da ministrica Švarc Pipan ostane na položaju, dokler ne razišče podrobnosti nakupa stavbe, medtem ko je stranka SD pozivala k njenemu takojšnjemu odstopu. Po večdnevnih razpravah je ministrica Švarc Pipan premierju ponudila svoj odstop, ki ga je ta sprejel. Ta afera je tudi bistveno oklestila ratinge stranke SD, pripeljala pa je tudi do odstopa Tanje Fajon, na mesto predsednika pa se je zavihtel Matjaž Han.

Kdo je Matjaž Han?

Matjaž Han je slovenski politik in poslovnež, rojen 17. januarja 1971 v Celju. Od aprila 2024 je predsednik stranke Socialni demokrati (SD) in od 1. junija 2022 minister za gospodarski razvoj in tehnologijo, pri čemer se je njegov položaj 24. januarja 2023 zaradi reorganizacije vlade preimenoval v ministra za gospodarstvo, turizem in šport.

Izobrazba in poslovna pot: Han je zaključil Srednjo trgovsko-komercialno šolo v Celju. Med letoma 1992 in 2004 je kot direktor vodil družinsko podjetje, ki uspešno posluje na slovenskem in mednarodnem trgu.

Politična kariera: Leta 1998 je bil prvič izvoljen za občinskega svetnika in do leta 2002 predsedoval občinskemu odboru za gospodarstvo. Leta 2006 je bil izvoljen za župana Občine Radeče. Na šestih zaporednih volitvah je bil izvoljen za poslanca Državnega zbora Republike Slovenije, kjer je od leta 2013 vodil poslansko skupino Socialnih demokratov. V dveh mandatih je bil predsednik Odbora za gospodarstvo Državnega zbora.

Ministrska funkcija: Državni zbor Republike Slovenije ga je 1. junija 2022 imenoval za ministra za gospodarski razvoj in tehnologijo. Zaradi reorganizacije Vlade Republike Slovenije je s 24. januarjem 2023 zaprisegel kot minister za gospodarstvo, turizem in šport.

Predsednik stranke SD: Na volilnem kongresu stranke SD 13. aprila 2024 je s 182 glasovi v drugem krogu glasovanja za deset glasov premagal Milana Brgleza in bil izvoljen za predsednika Socialnih demokratov.

Osebno življenje: Poročen je z Ljudmilo Han. Njegova hči je bila zaposlena v pisarni takrat evropske poslanke Tanje Fajon.

Matjaž Han je znan po svojem pragmatičnem pristopu in prizadevanju za sodelovanje med različnimi političnimi akterji v Sloveniji.

Pripravil: Nadlani.si
Foto: Zajem zaslona Idea TV

LJUBLJANA – Dodatki med dopusti: Levica v središču finančnih škandalov

V zadnjem obdobju so v ospredje prišle informacije o 35.721 evrov dodatkov, ki so si jih izplačevali elitni člani Ministrstva za solidarno prihodnost, ki ga vodi stranka Levica. Ti dodatki so bili namenjeni za povečan obseg dela, vendar se zdi, da so bila izplačila izvedena tudi v mesecih, ko so zaposleni koristili dopust. Zneski, ki so bili namenjeni za obremenjenost, so v času poletnih dopustov celo naraščali. Ta praksa je še posebej sporna v času, ko se država sooča s hudimi težavami pri izvajanju dolgotrajne oskrbe.

Dodatki za elito med dopustom

Najbolj izpostavljena je Anita Jacović, vodja sektorja za dolgotrajno oskrbo, ki je prejemala dodatke v višini vsaj 450 evrov mesečno, tudi v mesecih, ko je bila na dopustu. Podatki razkrivajo, da so se njena izplačila za povečan obseg dela v mesecih, ko je bila odsotna, celo povečevala, kar vzbuja resne pomisleke o pravilnosti izplačil. Skupno je v zadnjem letu prejela več kot 7.300 evrov samo na račun dodatkov, kar je v času krize dolgotrajne oskrbe še posebej zaskrbljujoče. O tem poroča Preiskovalno.si.

Nepotizem in klientelizem v Levici

Druga izpostavljena oseba je Maja Tašner Vatovec, ki je poleg redne plače prejemala dodatke za povečan obseg dela. Med poletjem, ko je bila na dopustu, so se njeni dodatki še povečali. Skupno je prejela več kot 5.600 evrov dodatkov, kar je sprožilo obtožbe o nepotizmu, saj je Maja Tašner Vatovec tudi žena poslanca in vidnega člana Levice Mateja Tašnerja Vatovca. Na ministrstvo je prišla na zaupanje, kar dodatno krepi sume o klientelističnih praksah. Kot poroča Preiskovalno.si, so obtožbe o klientelizmu in nepotizmu znotraj stranke vse glasnejše.

Generalna sekretarka in izginjajoči nadzor

Posebno pozornost si zasluži tudi Ana Černe, generalna sekretarka ministrstva, ki je od lanskega septembra prejela več kot 5.200 evrov dodatkov za povečan obseg dela. Kljub temu se pojavljajo resni pomisleki glede njene delovne discipline, saj je bila večkrat opažena, kako zapušča službo brez formalnega evidentiranja. Čeprav zanjo ni veljalo izvzetje iz sistema nadzora, so njene odsotnosti ostale brez ustreznega beleženja. Preiskovalno.si razkriva, da naj bi Černe poleti večkrat izkoristila možnost dela od doma, kar je za uradnico njenega ranga sporno.

Medijska propaganda in novi avtomobili

Medtem ko ministrstvo ni uspelo izvesti bistvenih reform na področju dolgotrajne oskrbe, so namenili 37.000 evrov za medijsko propagando v digitalnih medijih, tisku in na družbenih omrežjih. S temi oglasi so želeli ustvariti boljšo podobo glede svojih neuspehov, predvsem na področju dolgotrajne oskrbe. Poleg tega je ministrstvo povečalo tudi svoj vozni park z nakupom dveh novih hibridnih vozil za 63.278 evrov. Kot poroča Preiskovalno.si, sta bili vozili pridobljeni prek skupnega javnega naročila Ministrstva za javno upravo, vendar ta nabava dviga pomisleke o ustrezni rabi javnih sredstev v času, ko se številni socialni sektorji soočajo s pomanjkanjem finančnih virov.

Koalicijske obljube ostajajo neuresničene

Kljub koalicijskim obljubam stranke Levica o reformah na področju dolgotrajne oskrbe, so rezultati še vedno daleč od pričakovanih. Številni zaposleni v socialnem sektorju se soočajo z neustreznimi plačami, mnogi upokojenci pa ostajajo brez potrebne finančne podpore. Kajtimir Kunc iz društva Nosus je poudaril, da vsak peti upokojenec že živi pod pragom tveganja revščine, medtem ko stranka Levica svoje najtesnejše sodelavce nagrajuje z visokimi dodatki. O tem poroča Preiskovalno.si.

Prikriti stroški odvetniških storitev

Poleg dodatkov za zaposlene na ministrstvu so odvetniški stroški ministrstva znašali 68.000 evrov, ki so bili izplačani Odvetniški družbi Rojs, Peljhan, Prelesnik & partnerji za svetovanje pri pripravi zakona o financiranju gradnje javnih stanovanj. Čeprav ima ministrstvo zaposleni dve pravnici, so kljub temu najeli zunanje pravne svetovalce, kar je sprožilo vprašanja o transparentnosti postopka izbire izvajalcev. Preiskovalno.si navaja, da obstaja tudi pomislek o ustrezni konkurenčnosti pri izbiri teh izvajalcev.

Neuresničene obljube glede dolgotrajne oskrbe

Levica, ki ima v svojih rokah socialno politiko, ni izpolnila obljub, zapisanih v koalicijski pogodbi. Starejši in zaposleni v socialnem sektorju ostajajo brez pričakovane finančne podpore, medtem ko si elitni člani stranke še naprej izplačujejo visoke dodatke. O tem, kako bodo te prakse vplivale na dolgoročno finančno stabilnost dolgotrajne oskrbe in socialnih politik, ostaja vprašanje, ki bo potrebno nujne rešitve.

Napisal: N. Z.

Vir: Preiskovalno.si, FB

LJUBLJANA – Bo boj proti simbolom fašizma in nacizma v Sloveniji postal realnost? To vprašanje si številni zastavljajo po nedavni pobudi Levice, ki je vladi predlagala, da uvede kaznivo dejanje za uporabo nacističnih, fašističnih in domobranskih simbolov. Pobuda prihaja po več neprijavljenih shodih skrajnih desničarskih skupin, ki so v Ljubljani nosile simbole, povezane z zločinskimi režimi druge svetovne vojne. Levica poudarja, da je poveličevanje teh simbolov nesprejemljivo, saj gre za simboliko, ki je neposredno povezana z največjimi zlorabami človekovih pravic v zgodovini.

Zgodovinski pomen simbolov

Nacistični simboli, kot so svastika, smrtna glava (Totenkopf) in fašistični simboli, so bili med drugo svetovno vojno uporabljeni v okviru okupatorskih sil, ki so izvajale sistematično zatiranje, deportacije in množične poboje. Kot pojasnjujejo pri Levici, “desni ekstremizem je nesprejemljiv” in teh simbolov ne smemo dopuščati v javnem prostoru (poroča RTV SLO). Namen predloga zakona je, da bi uporaba teh simbolov na javnih mestih postala kaznivo dejanje, z globo od 1.000 do 2.500 evrov, odvisno od okoliščin.

Pomen zakonodaje

V preteklosti so že bile podobne pobude za prepoved nacističnih in fašističnih simbolov, vendar niso naletele na širšo podporo. Leta 2018 je Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije predlagala podobno zakonodajo, ki bi kaznovala javno uporabo teh simbolov. Zdaj Levica ponovno obuja to temo, saj ocenjujejo, da je Slovenija priča porastu skrajnih desničarskih ideologij, ki poveličujejo zločinske režime. Ob tem pa opozarjajo, da moramo kot družba zavzeti stališče o tem, kakšna sporočila so sprejemljiva v javnem prostoru (Večer).

Simboli v javnem prostoru

V središču Ljubljane so junija 2024 skrajne skupine paradirale z nacističnimi simboli in povzdigovale skrajno desničarske parole. Na tem shodu je bilo mogoče videti smrtno glavo (Totenkopf), ki je bila uradni simbol nacističnih enot SS, odgovornih za vodenje koncentracijskih taborišč. To je sprožilo pozive k ukrepanju in sprejetju zakonodaje, ki bi tovrstne shode in uporabo simbolov onemogočila. Levica poudarja, da je Slovenija varna država, ki ne potrebuje samooklicanih skupin, da bi “varovale” državljane, kot je to počela Slovenska obrambna straža.

Kritika opozicije

Kljub temu, da predlog zakona vključuje stroge kazni za uporabo nacističnih in fašističnih simbolov, je opozicija izrazila pomisleke. Stranke, kot sta SDS in NSi, trdijo, da predlog zakona ni uravnotežen, saj ne obravnava tudi komunističnih simbolov. Poslanec SDS Jože Tanko je poudaril, da je predlog pristranski, saj “zavestno izpušča prepoved komunistične ideologije in njenih simbolov, ki so prav tako povezani z zlorabami človekovih pravic” (poroča Metropolitan).

Simboli, ki jih že uporabljamo

Vprašanje uporabe zgodovinskih simbolov se v Sloveniji ne konča pri nacističnih in fašističnih simbolih. Nekateri simboli, kot je lipov list, ki je bil nekoč simbol neodvisne Hrvaške države, so danes vključeni v slovenske vojaške oznake. Podobno so lovorjev venec, ki je bil simbol visoko rangiranih nacističnih oficirjev, in drugi simboli del nekaterih javnih struktur v Sloveniji. To odpira vprašanje, ali naj država popolnoma prepove uporabo vseh zgodovinsko spornih simbolov, vključno s tistimi, ki jih že uporabljamo v današnji družbi.

Slovenija je, tako kot številne druge evropske države, postavljena pred vprašanje, kako se soočiti s svojo preteklostjo in kakšno vlogo naj imajo zgodovinski simboli v današnji družbi. Predlog zakona o prepovedi nacističnih in fašističnih simbolov, ki ga podpira Levica, odpira pomembno debato o mejah svobode izražanja in spomina na preteklost. Medtem ko zagovorniki predloga menijo, da je to nujno za ohranjanje civilizacijskih vrednot, opozicija poudarja potrebo po širši razpravi, ki bi zajemala vse totalitarne simbole.

Napisal: N. Z.

Vir: www, IG