Ko nas zadene izguba ljubljene osebe, se zdi, da čas obstane – tako je bilo tudi pri slovenski igralki in pevki Tanji Ribič, ki je na družbenih omrežjih delila novico, ki je razžalostila mnoge. S preprostimi, a globoko čustvenimi besedami je razkrila, da se je poslovila od svoje mame, osebe, ki ji je, kot kaže, pomenila svet.

Srčne besede, ki so ganile mnoge

Na svojem Instagram profilu je Ribičeva objavila več fotografij svoje mame, ki jih je pospremila z ganljivim zapisom: “Mamica moja. Kot da tudi mene ni več.” Te preproste besede skrivajo neizmerno bolečino in praznino, ki jo čuti ob izgubi.

Njene besede so odmevale med sledilci, ki so v komentarjih izražali podporo in delili svoje izkušnje z izgubo. Eden od sledilcev je zapisal: “Drži se, Tanja. Mamica bo vedno s tabo v srcu.”

Pogreb – trenutek za slovo

Tanja je ob objavi razkrila tudi, da bo pogreb potekal v soboto, a več podrobnosti ni delila. To kaže na željo po zasebnosti v tem občutljivem trenutku.

Pod Tanjino objavo so se oglasili mnogi znani Slovenci in njeni oboževalci, ki so z zapisom izrazili svojo podporo. “Močno te objemam. Pogum imaš že v svojem DNK-ju, to si podedovala od svoje mame,” je zapisala ena od njenih kolegic. Na takšne trenutke pokaže, kako pomembna je skupnost, ko nas življenje preizkuša.

Naše uredništvo se pridružuje izrazu sožalja in Tanji ter njeni družini želi, da bi našli mir in tolažbo v lepih spominih na mamo, ki bo vedno živela v njihovih srcih.

Napisal: N. Z.

Vir: FB

Včasih se zdi, da so nekatere besede pretežke za izgovoriti, še težje pa jih je zapisati – še posebej, ko govorimo o izgubi nekoga, ki nam je bil najbližje. In prav to je storila Saša Lendero, slovenska pevka, ki jo poznamo ne le po njenem glasu, ampak tudi po iskreni in ranljivi osebnosti. Na obletnico smrti svoje mame je delila zapis, ki je bil tako čustveno surov, da je mnoge pustil brez besed, nekatere pa opomnil na njihovo lastno smrtnost in pomen odnosa s starši.

Kdo je Saša Lendero?

Je ena najbolj prepoznavnih slovenskih pevk, čigar glas se je usidral v kolektivni spomin naroda. Njen glasbeni opus sega od čustvenih balad, kot je Ne grem na kolena, do energičnih hitov, ki so odmevali na porokah, zabavah in lokalnih radijskih postajah. A Saša ni le pevka – je mati, soproga, javna osebnost, ki v svojih intervjujih vedno preseneča z iskrenostjo in toplino. Prav to je morda razlog, zakaj njen zapis o mami ni bil le še ena “standardna objava”, ampak globoko osebna zgodba, ki se dotakne src tudi tistih, ki je morda sploh ne poznajo.

Ganljiv zapis, ki nas popelje v spomine

V svojem zapisu Saša opisuje zadnje trenutke s svojo mamo, trenutke, ki so ostali vrezani globoko v njeno srce. Prizor je skoraj kot iz filma – “v najtemnejših urah novega dneva, zadnjič božala njena topla lička, ji govorila, pela med solzami njene najljubše pesmi in vedela, da je zadnjič v življenju.” Če to ne pretrese vsakega, ki bere, potem imate verjetno srce iz kamna.

Saša mamo opisuje kot skrbno, a hkrati živahno žensko, ki je vedno našla način, kako vnesti toplino v njihov dom. Spominja se, kako je mama pripravljala čokoladni liker, razmišljala, kam postaviti pohištvo, ali celo, kako je oboževala vrt. “Ko je že skoraj tema, še vedno dela na vrtu, ker ga obožuje…”

Čustvena moč spominov

V zapisu Saša ne opisuje le mame, ampak tudi neizbrisno sled, ki jo je pustila za sabo. Spomini so zdaj postali njeno zavetje, njen diamant – nekaj, kar jo opominja, kako ljubezen presega smrt. A ni ironično? Ko so ti ljudje še z nami, jih jemljemo za samoumevne. In šele ko jih ni več, spoznamo, kako globoko smo jih potrebovali – vsak pogled, vsak objem, vsako besedo.

Ko opisuje trenutke, ko ji je mama polagala roko na čelo, da bi jo potolažila, se zdi, kot da se naša celotna kultura – kultura, ki temelji na družinskih vrednotah – preliva v teh besedah. Kaj ni to nekaj, kar si vsi želimo? Ne gre za materialne stvari ali velike geste. Gre za občutek, da je nekdo tam, da nas pomiri. Tako preprosto, pa hkrati tako redko cenjeno.

Sašin zapis presega njeno osebno zgodbo. Je opomnik vsem, da življenje mineva, da so odnosi minljivi – a ljubezen, ki jo gojimo, ni. Zato je zapis tudi sporočilo generacijam: cenite svoje bližnje, dokler jih imate. Ne čakajte, da bi izrazili ljubezen – objemite jih zdaj, povejte jim zdaj.

Saša je odprla vrata v to tabu temo, pokazala, da je sprejemljivo žalovati, govoriti o izgubi, priznati, da nas boli. In prav to je tisto, kar naredi njen zapis tako močan.

Spomini kot zaklad

Zapis se zaključi z mislijo, ki nosi težo vseh preteklih petih let brez mame: “Pred petimi leti so se vsi ti spomini spremenili v diamant v mojem srcu. Boli in tišči. A vendar sije in je nuničljiv. Večen in neprecenljiv. Del mene. Za vedno.” Te besede nosijo težo, ki jo lahko razume le nekdo, ki je izgubil nekoga bližnjega.

Sašin zapis ni zgolj besedilo na Facebooku. Je poklon mami, ki bo za vedno živela v njenem srcu, in opomin vsem nam, da ljubezen presega čas in prostor. Ne glede na to, kje smo ali kaj počnemo, so naši bližnji tisti, ki nas opominjajo, zakaj je življenje vredno živeti.

Vir: Facebook objava Saše Lendero, 24. november 2024.

Napisal: N. Z.

Oliver Dragojević, hrvaški glasbenik, ki je pustil neizbrisen pečat v glasbeni zgodovini, bi letos dopolnil 77 let. Njegova smrt 29. julija 2018 je pretresla regijo, vendar njegova glasba še vedno živi naprej. Njegove pesmi nas spremljajo na vsakem koraku, od porok do pogrebov, in njegove melodije so nepozabne. A le redki vedo, da njegova največja uspešnica “Cesarica” njegovi mami sploh ni bila všeč!

Oliver Dragojević je bil več kot le glasbenik – bil je ikona. Rodil se je 7. decembra 1947 v Splitu in njegovo otroštvo je zaznamovalo življenje na Korčuli, v Veli Luki, kjer je preživel večino svojih mladih let. Glasbo je začel igrati že kot otrok, ko mu je oče podaril harmoniko pri petih letih. Kasneje je svojo glasbeno pot nadaljeval z učenjem klavirja, kitare in klarineta.

Oliverjeva kariera se je začela v zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je postal organist splitske skupine Batali. Pravi preboj je doživel leta 1967, ko mu je Zdenko Runjić omogočil, da zapoje pesem “Picaferaj” na Festivalu zabavne glasbe. Njegov nastop je navdušil občinstvo, vendar je prava slava prišla šele leta 1973, ko je zapel “Ča če mi Copacabana” in osvojil nagrado občinstva. Njegova priljubljenost je skokovito narasla sredi sedemdesetih, predvsem zaradi sodelovanja z Runjićem. Uspešnici “Galeb i ja” (1974) in “Skalinada” (1975) sta postali nepogrešljivi deli njegove glasbene zapuščine.

V osemdesetih letih je Oliver nadaljeval svojo uspešno kariero s podporo Zdenka Runjića. Njuni sodelovanji sta obrodili številne uspešnice, ki so še danes priljubljene. Pesmi kot so “Nadalina”, “Oprosti mi, pape”, in “Vjeruj u ljubav” so postale klasike hrvaške glasbe.

Toda največja Oliverjeva uspešnica, “Cesarica”, je imela nepričakovano ozadje. Pesem je za Oliverja napisal Zlatan Stipišić – Gibonni. Gibonni je Oliverja obiskal na njegovem domu, kjer sta ob kozarcu vina razpravljala o pesmi in ustvarjala melodijo. Ko je bila pesem končana, se Oliverju sprva ni zdela nič posebnega. Njegova mama je celo rekla, da je za festival izbral najslabšo skladbo. Kljub začetnemu dvomu je “Cesarica” leta 1994 postala izjemna uspešnica in ena najbolj prepoznavnih pesmi v Oliverjevi karieri.

V začetku novega tisočletja se je Oliver odpravil v Italijo, kjer je izdal album “Trag u beskraju”. Dve leti kasneje je izdal še en uspešen album “Vridilo je”, ki ga je posnel v sodelovanju s simfoničnim orkestrom. Album je bil prodan v več kot 50.000 izvodih.

Oliverjeva glasbena pot se ni ustavila pri Hrvaški. Nastopal je po vsej Evropi, leta 2006 pa je bil povabljen, da nastopi v eni najpomembnejših koncertnih dvoran v Evropi – pariški dvorani Olympia. Ta koncert je bil posnet in kasneje izdan na DVD-ju in CD-ju, velja pa za enega njegovih najpomembnejših nastopov. Leta 2008 je nastopil v New Yorku, v Carnegie Hallu, leta 2011 pa v sydneyjski operni hiši.

Kljub številnim pozivom Oliver po domovinski vojni ni več nastopal v Srbiji. Rekel je, da je ta tema zanj zaključena.

V letih od 2010 naprej je Oliver nadaljeval s koncertiranjem in prejemanjem nagrad, vendar mu je bolezen kmalu začela krojiti življenje. Leta 2017 so mu diagnosticirali raka na pljučih. Kljub kemoterapiji se njegovo stanje ni izboljšalo. Zadnja dva meseca življenja je preživel v splitski bolnišnici, kjer je 29. julija 2018 tudi umrl.

Njegovo zadnje slovo na splitski rivi je bilo veličastno. Več kot 10.000 ljudi se je zbralo, da bi se poslovilo od legende. Razglasili so dan žalovanja in pripravili številne prireditve v njegovo čast. Pokopan je bil 1. avgusta 2018 na pokopališču v Veli Luki. Od leta 2019 pa njemu v čast prirejajo petdnevni koncert, na katerem nastopijo številni znani pevci iz Hrvaške.

Oliverjeva zapuščina je neizbrisna in njegova glasba bo še dolgo časa spremljala generacije. Njegova zgodba, polna glasbenih uspehov in osebnih izzivov, nas spominja na moč glasbe, ki povezuje ljudi onkraj časa in prostora.

Vdovina šokantna izjava

Vendar pa Oliverjeva zapuščina ni brez sporov. Njegova vdova, Vesna Dragojević, je po njegovi smrti razkrila nekaj presenetljivih dejstev o njunem življenju. V enem od intervjujev je izjavila, da je Oliver v določenih trenutkih deloval kot “sponzoruša”. Vesna je v intervjuju povedala, da Oliver ni imel vedno najbolj plemenitih namenov.

“Oliver Dragojević je bil ženskar in sponzoruša,” odkrito pravi njegova vdova

Izjave Oliverjeve mame

Oliverjeva mama je pogosto delila anekdote o njegovem otroštvu in glasbeni poti. V enem od intervjujev je omenila, kako ponosna je bila na njegovo glasbeno kariero, a hkrati ni bila vedno navdušena nad vsemi njegovimi glasbenimi odločitvami. O pesmi “Cesarica” je rekla: “Sprva mi pesem ni bila všeč. Zdelo se mi je, da je izbral najslabšo skladbo za festival. Ampak sčasoma sem spoznala, da je bila to ena njegovih najboljših odločitev.” Njene besede odražajo začetni dvom, ki se je kasneje prelevil v ponos.

Oliverjeva zgodba je polna preobratov in čustvenih trenutkov, tako v glasbi kot v osebnem življenju. Njegove pesmi bodo še naprej odmevale med njegovimi oboževalci, medtem ko se bodo spomini na njega vedno prepletali z zgodbami in anekdotami, ki jih delijo njegovi najbližji.

Napisal: N. Z. Vir: Index.hr, www