Potrč šokiral: Politiki in bogataši plačujejo, da novinarji pišejo po njihovih ukazih
LJUBLJANA – Marko Potrč v novem podcastu brez dlake na jeziku: ‘Za denar pišejo, kar jim naročijo, ali pa sploh ne pišejo’
Je slovensko novinarstvo v resnici neodvisno ali le igra po pravilih tistih, ki držijo denarnice? Marko Potrč je v prvi epizodi svojega podcasta ‘MARKO JE BIL TU’ s sogovornikom spregovoril o ‘prodanih novinarjih’ – tistih, ki pišejo po nareku, če je cena prava.
Plačaj – in nadzoruj medije?
V podcastu je odmevala izjava prof. dr. Marka Milosavljevića s Fakultete za družbene vede, ki je razkril nekaj precej šokantnega. To, da so nekateri politiki in poslovneži že pred dvajsetimi leti mesečno plačevali, da se o njih sploh ne piše. Ja, prav ste prebrali – za molk. In ne samo to. Obstajale so kar tri tarife:
- Plačaj in te pustijo pri miru – mediji ne pišejo o tebi, ne v dobrem ne v slabem.
- Plačaj in te opevajo – če kandidiraš za funkcijo, te postavijo v najboljšo možno luč.
- Plačaj in uničijo konkurenco – napisi, ki blatijo tvoje tekmece, ravno v ključnih trenutkih (recimo pred javnimi razpisi ali volitvami).
Kdo je to plačeval? Po Milosavljevićevih besedah (poroča RTV Slovenija) so bili to vplivni gospodarstveniki in politiki, ki so želeli obvladovati javno mnenje. In to ni bilo poceni – šlo je za milijonske vsote.
Kako verjeti medijem?
Vprašanje, ki se poraja samo po sebi – kaj je danes resnica in kaj naročeno pisanje? Kolikokrat preberemo članek in mislimo, da je rezultat raziskovalnega dela, v resnici pa je le del PR kampanje? Ali pa še huje – diskreditacije?
Poglejmo primer. Leta 2013 je bil v Sloveniji velik politični škandal, povezan s financiranjem medijev (poroča Dnevnik). Odkrito je bilo, da so se določene politične stranke posredno financirale skozi oglaševanje v določenih medijih. Kdo je določal, kaj in kako bo napisano? In, predvsem – za koliko?
‘Prodanih novinarjev’ ne manjka – imena pa ostajajo skrita
Tu pridemo do bistvenega problema. Kdo so ti ‘prodanih novinarji’? Milosavljević ni želel imenovati nikogar, a dejstvo je, da so javnosti znana nekatera imena, povezana z medijskimi manipulacijami. Spomnimo se, kako so pred slovenskimi volitvami nekateri mediji iznenada preplavili pozitivni članki o določenih kandidatih, drugi pa so bili tarča blatenja (poroča Mladina). Naključje?
Ampak to ni zgolj slovenska zgodba. V ZDA, Veliki Britaniji, Nemčiji – povsod najdemo primere medijev, ki so pod vplivom kapitala in politike. Škandal s Cambridge Analytico je bil le vrh ledene gore.
Kaj lahko naredimo?
Kako se kot bralci obranimo manipulacij? Postavljamo vprašanja. Dvomimo. Preverjamo vire. Če v članku ni jasno navedeno, kdo je vir informacije, ali če se v njem pojavljajo pretirano enostranske trditve – bodite skeptični.
Slovensko novinarstvo je pod pritiskom. To ni nič novega. A vprašanje je, ali bodo sami novinarji zmogli preseči lastne interese in javnosti postreči z resnico – ne glede na to, koga ta boli.
Ali bo Potrčev podcast sprožil širšo razpravo? Ali pa bo ostal le še ena zgodba, ki jo bodo mediji ignorirali? To je zdaj vprašanje.
Pripravil: N. Z.
Vir: RTV Slovenija, Dnevnik, Mladina
Saša Lendero se je takole razjezila nad mediji – to, kar so ji naredili, je nedopustno!
Medtem ko se slovenska javnost še vedno zabava ob “razkritjih” Toneta Košmrlja o njegovem ljubezenskem življenju, je za nekoga ta zgodba vse prej kot smešna. Saša, ki je bila povsem neupravičeno povezana s člankom, je besna in ne skriva ogorčenja. Njena podoba je bila uporabljena, ne da bi imela s to temo kakršnokoli zvezo – in to ji je dalo razlog, da udari nazaj.
“Zelo sem jezna! Poglejte, kako mediji načrtno zavajajo ljudi!”
Nekaj je senzacionalizem, nekaj pa manipulacija. In v tem primeru gre za drugo. Članek, ki je namenjen privabljanju klikov, je očitno prestopil mejo. Saša se sprašuje: Kako je mogoče, da se nekdo znajde v zgodbi, s katero nima popolnoma nobene povezave?
“22 let z istim moškim – brez enega samega spodrsljaja”
Ko je spoznala Toneta Košmrlja, je bila že v zvezi s svojim partnerjem Miho, s katerim sta skupaj že več kot dve desetletji. In čeprav so danes tovrstne zgodbe, polne škandalov in afer, postale skoraj pričakovane, se sama s tem ne more poistovetiti.
“Lepo mi je, da lahko rečem, da se naslednjih 22 let nisem dotaknila drugega moškega in on ne mene. Taka pač sem in tako čutim, da je prav!”
V današnjem svetu, kjer so zgodbe o prevarah, aferah in skritih škandalih stalnica, se morda to sliši staromodno – a za njo je to vrednota, ki ji je pomembna. In zato jo še toliko bolj jezi, da jo nekdo brez njene privolitve potegne v zgodbo, ki nima nobene osnove.
“Zakaj jaz? Kdo odloča, čigava podoba bo žrtvovana za klike?”
Vprašanje, ki se po njenem mnenju postavlja, je jasno: Kdo daje medijem pravico, da brez osnove vlečejo ljudi v zgodbe, s katerimi nimajo nič?
To ni prvič, da so mediji zaradi senzacionalizma prestopili mejo. Tovrstne zgodbe so pogosto zavite v “nedolžne” besede, ki ne vsebujejo direktnih obtožb, a ravno dovolj namigov, da se v javnosti ustvarijo napačne predstave.
Spomnimo se primera, ko so slovenski mediji že večkrat po krivem povezovali znane osebnosti s škandali – bodisi zaradi napačne uporabe fotografij bodisi zaradi dvoumnih naslovov, ki namigujejo na nekaj, česar v resnici ni. In ko enkrat en tak naslov zaživi, je škoda nepopravljiva.
Saša se zaveda, da bo članek kmalu utonil v poplavi novic o novih škandalih, novih “šokantnih razkritjih” in novih obrazih, ki bodo žrtve iste taktike. A za njo – in za tiste, ki se znajdejo v podobni situaciji – občutek ostane.
Pripravil: E. K. Vir: Instagram
Kako je Britanija prevarala cel narod – in zakaj še danes nasedamo istim trikom?
6. FEBRUAR – Nekateri dnevi pridejo in gredo, ne da bi pustili kakršnokoli sled. Potem so tu dnevi, kot je današnji – polni zgodovinskih prelomnic, absurdnih zgodb, krivic in zmag. Nekatere lekcije smo se iz njih naučili, drugih (kljub bolečim posledicam) še vedno nočemo slišati. Poglejmo, kaj vse se je zgodilo na 6. februarja skozi čas – in zakaj bi nas to moralo zanimati.
Singapur: Britanci so si ga prisvojili, danes pa si ga ne more privoščiti skoraj nihče
Če bi vam nekdo rekel, da bo nekoč ribiška vasica postala eno najbogatejših in najbolj urejenih mest na svetu, bi verjetno zamahnili z roko. A prav to se je zgodilo 6. februarja 1819, ko je Sir Stamford Raffles (britanski kolonialist, ki se je imel za vizionarja) razglasil Singapur za britansko kolonijo. Takrat majhen otok, ki je preživljal z ribištvom in trgovanjem, se je pod britansko taktirko prelevil v trgovsko križišče med Evropo in Azijo.
Britanci so seveda, kot vedno, “prinesli civilizacijo” – v resnici pa so izkoristili strateško lokacijo, izkoriščali domačine in si polnili žepe. In kaj je danes ostalo od te zgodovine? Singapur, ki se je v manj kot 200 letih prelevil v tehnološko in finančno velesilo, mesto z enim najnižjih kaznivih dejanj na svetu, futuristično arhitekturo in zakoni, ki se jih ne bi sramoval niti Orwelov 1984.
Da, v Singapurju vam lahko za preprosto pljunjenje na tla napišejo kazen, za vandalizem pa dobite bičanje – ampak javni prevoz je brezhiben, mestni park se razprostira po nebotičnikih, korupcija je praktično izkoreninjena in ljudje se, ne boste verjeli, tega ne pritožujejo preveč. Bi lahko rekli, da je Singapur ena tistih redkih zgodb, kjer kolonialna preteklost ni končala v popolni katastrofi?
Pogodba v Waitangiju – kako prepričati narod, da jim delate uslugo, medtem ko jim jemljete zemljo
Nova Zelandija danes velja za eno najbolj urejenih držav, kjer so ljudje prijazni, pokrajina dih jemajoča in krave na pašnikih bolj sproščene kot večina zaposlenih po svetu. A tudi tukaj ni šlo brez klasičnega scenarija britanskega kolonializma.
6. februarja 1840 je bila podpisana pogodba v Waitangiju, ki so jo Britanci predstavili kot “pravično rešitev” za odnose med njimi in Maori. Britanci so Maorom obljubljali zaščito, pravice in mirno sožitje, Maori pa so, logično, mislili, da to pomeni soverenost nad lastno zemljo. Ampak – in to je ključno – angleška verzija pogodbe je bila napisana malo drugače kot maorska.
Rezultat? Maori so izgubili večino zemlje, Britanci pa so se obnašali, kot da so vse pridobili popolnoma pošteno. Danes je Waitangi Day državni praznik, ki naj bi proslavljal “sodelovanje” Britancev in Maorov – v resnici pa so vsako leto protesti, ki opozarjajo, da so pravice Maorov še vedno daleč od tistega, kar bi morale biti.
Bi torej lahko rekli, da je to eden bolj dodelanih primerov “legaliziranega ropa” v zgodovini?
Bob Marley: človek, ki je z glasbo premikal meje – in živce konservativcev
Če kdaj pomislite, kako malo časa imamo na tem svetu, potem poglejte primer Boba Marleyja. Rodil se je 6. februarja 1945 in umrl pri 36 letih, a v tem kratkem času je njegova glasba postala simbol upanja, revolucije in enotnosti.
Njegove pesmi, kot so “One Love”, “Redemption Song”, “Get Up, Stand Up”, niso bile zgolj ritmični hiti, ampak politične izjave. Marley je bil glas tistih, ki ga niso imeli – pa naj gre za Jamajčane, afriške narode ali kogarkoli, ki je občutil krivice sistema.
Seveda pa ni vsem dišal. Oblasti so ga nadzorovale, napadli so ga na domu, celo nekateri glasbeni kritiki so ga želeli umestiti le kot “še enega pevca za zabave”. A danes? Njegova glasba je nesmrtna. In ja – reggae je kul, ampak ga poslušamo zato, ker nam je všeč ritem, ali zato, ker razumemo sporočilo?
Svetovni dan varne uporabe interneta – ker smo kolektivno postali preveč naivni
Ah, internet. Največji izum sodobnega sveta in hkrati največja past za naivne ljudi.
6. februarja obeležujemo Svetovni dan varne uporabe interneta, ki bi ga v teoriji morali vsi jemati resno. A v realnosti? Ljudje še vedno padajo na očitne prevare, klikajo na “Dobitnik ste milijona evrov!” in delijo teorije zarote brez osnovnega preverjanja dejstev.
Seveda je internet prinesel napredek, a z njim tudi manipulacijo na novi ravni. Če je bil nekoč problem to, da si moral po informacije v knjižnico, je danes problem to, da jih je preveč – in večina jih je napačnih.
Torej, če danes naredite eno stvar – preverite vir, preden delite novico. Res, vsaj enkrat.
6. februar – dan, ko nas zgodovina opomni, da ne smemo biti naivni
Kaj nam pove današnji dan? Da so majhne države lahko velike, če se organizirajo. Da Britanci niso bili nikoli tako plemeniti, kot so želeli prikazati. Da glasba ima moč, če jo ljudje poslušajo s srcem in ne samo z ušesi. In da smo vsi malce preveč naivni, ko gre za informacije na internetu.
Napisal: E. K.
Vir: www,
Manipulativna igra, ki jo narcisi obvladajo – kako jo prepoznati?
Triangulacija – kompleksna, a hkrati zahrbtno preprosta manipulativna taktika – je v rokah narcističnih posameznikov orodje, ki povzroča kaos in ruši odnose. Ste že kdaj občutili, da vas nekdo subtilno postavlja v situacijo, kjer tekmujete z drugo osebo za pozornost ali odobravanje tretjega? Če ste, potem ste morda že bili del triangulacije. Razumevanje tega fenomena je ključno za prepoznavanje in zaščito pred njegovimi škodljivimi posledicami.
Kaj pravzaprav je triangulacija?
Triangulacija je psihološka manipulacija, pri kateri narcist v konflikt ali odnos pripelje tretjo osebo. Namen? Razdeliti in vladati. Ta tretja oseba lahko igra različne vloge – zaveznik, tekmec, celo zgolj navidezno nepomemben opazovalec – a vedno služi istemu cilju: manipulaciji čustev in ohranjanju nadzora nad vpletenimi.
Pomislimo na šahovsko igro, kjer narcist premika figure na plošči, pri čemer drugi ljudje postanejo kmetje njegove strategije. Taktika morda ni očitna na prvi pogled, vendar njene posledice – odražene v občutkih ljubosumja, krivde ali negotovosti – puščajo trajne posledice.
Zakaj je triangulacija tako pogosta? Ker je preprosta, učinkovita in ne zahteva veliko truda. Narcis ustvari konflikt, ki mu omogoča, da ostane v središču pozornosti, medtem ko drugi izgubljajo tla pod nogami.
Triangulacija v družinah: Večna bitka zlatega otroka in grešnega kozla
V družinskem okolju se triangulacija najpogosteje manifestira v dinamiki med zlati otrok in grešni kozel. Narcistični starš projicira svojo idealizirano samopodobo na enega otroka, medtem ko na drugega zvali svoje frustracije in občutke manjvrednosti.
Primer iz resničnega življenja? Predstavljajte si družino, kjer brat Jože postane zvezda – kljub svojim težavam, kot so odvisnosti ali nezrelost – medtem ko sestra Sara ne glede na uspehe ostaja tarča kritike. Sara morda konča šolanje z odliko, a starši nikoli ne izrazijo ponosa, saj njihova pozornost ostaja na Jožetu. Ta situacija ne oblikuje le trenutnih odnosov v družini, temveč pušča dolgotrajne brazgotine, saj Sara nosi breme grešnega kozla tudi v odraslosti.
Triangulacija ni le osebna tragedija – ima tudi kulturne in zgodovinske korenine. V tradicionalnih družbah, kjer so patriarhalne vrednote močnejše, lahko taka dinamika vključuje favoriziranje moškega otroka, kar še dodatno poglobi občutek izključenosti pri drugih.
Ljubezenski trikotniki: Ljubosumje kot orožje
Triangulacija v romantičnih odnosih je morda še bolj boleča, saj vključuje intimna čustva in občutek pripadnosti. Narcist pogosto v odnos vključi tretjo osebo – prijatelja, bivšega partnerja ali celo popolnega neznanca – da bi ustvaril konflikt ali ljubosumje. Takšna taktika pogosto ni naključna, temveč premišljeno načrtovana, da bi ohranila emocionalno moč nad partnerjem.
Kaj to pomeni v praksi? Pomislimo na primer para, kjer partner nenadoma začne omenjati bivšega ali bivšo, primerjati zdajšnjega partnerja z nekom, ki ga komaj poznate, ali celo ustvariti situacije, kjer se počutite negotovi in pod pritiskom. Narcistični posameznik pogosto uživa v igri, saj vidi, kako si drugi prizadevajo za njegovo odobravanje.
A tu je ključna točka: tretja oseba morda sploh ni vpletena. Narcis lahko ustvari situacijo ali zavaja partnerja z namigovanji, da vzpostavi dinamiko ljubosumja, ki ga postavlja v osrednjo vlogo.
Zakaj narcisi uporabljajo triangulacijo?
Triangulacija ima specifične funkcije:
- Krepitev nadzora: S tem, ko ustvarijo konflikte med drugimi, narcisi ostajajo nepogrešljivi posredniki.
- Uničevanje zavezništev: Narcisi preprečujejo, da bi se drugi povezali ali komunicirali neposredno, kar bi lahko zmanjšalo njihov vpliv.
- Ohranjanje ega: Ljubosumje, občutek krivde in negotovosti drugih ljudi hranijo narcistov občutek pomembnosti.
Kako prepoznati triangulacijo?
Triangulacija je lahko subtilna, a nekaj znakov jo lahko razkrije:
- Neposredna komunikacija je prekinjena. Narcis vedno posreduje informacije med dvema osebama.
- Primerjanje in ustvarjanje rivalstva. “Zakaj ne moreš biti bolj kot X?” je klasičen stavek, ki ga uporabljajo za spodbujanje tekmovalnosti.
- Spremembe v dinamiki odnosa. Narcis idealizira eno osebo, medtem ko drugo razvrednoti, pri čemer lahko vloge hitro zamenja.
Kako se zaščititi pred triangulacijo?
1. Razvijte čustveno zavedanje: Prepoznajte manipulacijo, preden vas čustveno prizadene. Če začutite, da vas nekdo namerno postavlja v konflikt z drugo osebo, analizirajte situacijo.
2. Postavite jasne meje: Narcisi se zanašajo na nejasnosti in odsotnost omejitev. Jasno izražanje, da ne boste sodelovali v konfliktu, je ključnega pomena.
3. Komunicirajte neposredno: Izogibajte se posrednikom. Če se znajdete v situaciji, kjer vas narcist spodbuja k rivalstvu, poiščite drugo osebo v dinamiki in razčistite stvari neposredno.
4. Poiščite podporo: Narcistične manipulacije so lahko izčrpavajoče. Svetovalec ali terapevt vam lahko pomaga razumeti dinamiko in najti načine za zaščito.
Napisal: E. K.
Vir: www, Freepik
Pazite na ta nasmešek: Kako prepoznati toksičnega narcisista skozi njegov nasmeh!
Če ste že kdaj opazili porogljiv nasmeh pri nekom, ki vam je bil znan, potem ste verjetno doživeli trenutek, ki ni bil zgolj smeh, temveč subtilen znak manipulacije. Kakšna je skrivnost za tem nasmeškom? Kaj pravzaprav pomeni, ko nekdo pokaže ta zaničljiv nasmeh, in kako je povezan s toksičnostjo? Zdi se, da je ta nasmeh lahko prepoznavni znak narcizma, globoko zakoreninjene lastnosti, ki pogosto vodi v manipulacijo, prevaro in čustveno zlorabo. V tem članku bomo razkrili, kako prepoznati narcisov nasmešek in kaj nam ta simbolizira.
Kaj je narcisov nasmešek?
Narcisov nasmešek ni običajen nasmeh, ki ga zamenjamo z iskreno srečo ali veselje. Gre za subtilen, pogosto skrit nasmeh, ki se pojavi, ko narcis doživi občutek prevlade in uživa v tem, da je nekoga zavajal, izrabil ali prevaral. Ta nasmeh je pravzaprav mikroizraz, ki se zgodi tako hitro, da mnogi niti ne opazimo njegovega pomena, vendar za njim tiči veliko globlje čustvo – prezir in občutek lastne večvrednosti.
Narcisov nasmeh je značilen po polnasmehu, pri katerem se ena stran ustnice rahlo dvigne, včasih pa mu sledi tudi lesk v očeh, ki daje občutek, da narcis čuti interno zadovoljstvo. Ko je ta nasmeh prisoten, je včasih težko zaznati, ali gre zgolj za mimiko obraza ali pa za dejanski izraz občutkov, ki jih oseba poskuša prikriti.
Kdaj se pojavi narcistični nasmeh?
- Ko uspešno manipulirajo.
Narcisi pogosto čutijo notranje zadovoljstvo, ko manipulirajo druge in jim uspe zavajati ali nadzorovati situacijo. Ta nasmeh je reakcija na njihovo “zmago”, ko prepoznajo, da so nekoga uspešno zaveličali in izkoristili. Za njih je to dokaz njihovega mentalnega in čustvenega nadzora.
- Ko povzročijo čustveno reakcijo.
Narcisi pogosto uživajo v tem, da provocirajo in izzovejo reakcije drugih ljudi. Če vidijo, da so sprožili konflikt ali zmedo, se bodo nasmehnili – ta nasmeh je skoraj kot priznanje njihovih manipulativnih sposobnosti. Zanje je vsak čustveni izbruh drugih ljudi samo potrditev njihovega nadzora.
- Ko opazijo vašo bolečino.
Eden najbolj alarmantnih trenutkov je, ko narcis vidi, da so vam povzročili bolečino, bodisi čustveno bodisi psihološko. Nasmeh, ki sledi vaši stiski, razkriva, da narcis črpa zadovoljstvo iz vaše nesreče. To ni le brezsrčnost, ampak globoko zakoreninjena patološka potreba po nadvladi.
- Ko zavračajo vaše misli in občutke.
Narcisi pogosto omaložujejo ali zavračajo mnenja in čustva drugih, ker jih želijo ponižati, da bi jih imeli pod nadzorom. Ko jim to uspe, njihov nasmeh postane razkrivajoč. To je znak, da so dosegli svoj cilj in pokažejo prezir do vaših občutkov.
- Ko postavljate meje.
Če postavite meje ali zavrnete njihove zahteve, boste verjetno opazili nasmeh, ki izhaja iz frustracije. Narcis bo užival v tem, da vas vidi ranljivega in ne moremo se upreti njegovim zahtevam, saj je to zanje izraz njihovega prevladovanja.
- Ko prelagajo krivdo.
Narcisi pogosto projektirajo lastne napake na druge, kar pomeni, da niso pripravljeni prevzeti odgovornosti. Ko poskušate braniti svojo stališče ali se upreti njihovim manipulacijam, je nasmeh njihov način, da izžarevajo občutek zadovoljstva, ker so ustvarili zmedo in preložili odgovornost na vas.
- Ko se igrajo z vašimi občutki.
Narcisi obožujejo ustvarjanje drame in preoblikovanje resnice, da bi manipulirali z vašim dojemanjem. Ko uspejo zamegliti resnico, njihov nasmeh postane skoraj smešen, saj uživajo v tem, kako so vas spravili v dvom in zmedo.
Pomembno je prepoznati toksičnost za nasmehom
Pomembno je, da narcisov nasmeh ni vedno znak slabih namer – vendar pa je to en od načinov, kako prepoznamo resnično naravo človeka. To, kako nekdo reagira na druge ljudi, kako se obnaša do njih in kako prikazuje svoje občutke, je pogosto ključ do razumevanja njegove notranje narave. Če narcisov nasmeh spremljajo druge toksične lastnosti, kot so manipulacija, prevara ali ignoriranje vaših potrebščin, potem je to jasen znak, da imate opravka z osebo, ki je čustveno neustrezna.
Kako se zaščititi pred narcističnim nasmehom?
Če prepoznate narcistični nasmeh pri nekom, je pomembno, da si postavite jasne meje in ne dovolite, da vas ta oseba izkorišča. Naučite se prepoznati, ko je nekdo zainteresiran le za svojo koristi, in poskrbite, da se izognete manipulacijam, ki vodijo v čustveno izčrpavanje. Pomembno je, da zaščitite svojo čustveno dobrobit in se ne podrejate tistim, ki vas dojemajo kot manjvredne.
Napisal: E. K.
Vir: www, Freepik
