Novice Show Life & Style Sci-Tech Šport Viral Piši na dlan

Na Miklavžev večer v Konzorciju – ŠOK: “Klofuta slovenskemu narodu, nobenega spoštovanja nimate!”

LJUBLJANA – Kaj bi lahko bilo bolj slovensko kot Miklavžev večer – dan, ko otroke razveseljujejo drobna darila, zgodbe o svetniku, ki nagradi pridne in opomni poredne, ter vonj po medenjakih in pomarančah? No, očitno vse to – razen, če gre za dogodek v knjigarni Mladinska knjiga Konzorcij, kjer so obiskovalci na ta večer doživeli povsem nepričakovano presenečenje: prihod Dedka Mraza.

Po odgovore smo se obrnili tudi na Mladinsko knjigo.

Miklavž ali Dedek Mraz – vprašanje tradicije ali?

Zgodba, ki je razburila marsikaterega starša, se je odvila v prestolnici, sredi ene najbolj priljubljenih knjigarn v Sloveniji. Ana Zlender Tokuhisa, ena od obiskovalk dogodka, je svoje razočaranje izrazila na Twitterju, kjer je zapisala: “Kakšna klofuta slovenskemu narodu, Mladinska knjiga nobenega spoštovanja nimate!” In res, kako naj si razložimo ta izbor? Je šlo za premišljeno odločitev, da se “posodobi” tradicija, ali zgolj za lapsus organizatorjev? Kar koli že – mnenja so razdeljena.

Medtem ko so nekateri na družbenih omrežjih dogodek pospremili s sarkastičnimi komentarji, češ da zdaj verjetno Božiček pride za pusta, je bilo tudi veliko takih, ki so na dogodek gledali precej bolj resno. “Miklavž je več kot le neka folklorna figura – to je del naše identitete!” je zapisal eden izmed komentatorjev na Facebooku. In res, Miklavž v Sloveniji simbolizira vrednote, kot so skromnost, dobrodelnost in odgovornost, medtem ko je Dedek Mraz – čeprav simpatičen – simbol praznične nevtralnosti, ki nima korenin v slovenski tradiciji.

Zakaj prav Miklavžev večer?

Odločitev, da se na Miklavžev večer predstavi Dedka Mraza, mnogim ni bila jasna – še manj pa sprejemljiva. Etnologi pojasnjujejo, da je sv. Miklavž v Sloveniji prisoten že stoletja in da njegov prihod na večer 5. decembra spremljajo številne lokalne posebnosti, kot so obdarovanje s preprostimi darili, obisk parkeljnov in angela, ter miklavževanje po vaseh in mestnih trgih. Ta tradicija, pravijo, ni zgolj verskega pomena, ampak je del kulturne identitete naroda.

In potem – bum! Na prizorišču se pojavi Dedek Mraz. Kdo je mislil, da bo to dobra ideja? Morda nekdo, ki je podcenil občutek Slovencev za tradicijo? Ali pa morda nekdo, ki je želel sporočiti, da tradicije niso več pomembne v času globalizacije in modernizacije? Odgovora še nimamo, saj se Mladinska knjiga na očitke še ni uradno odzvala.

Dedek Mraz: simpatična figura, a brez zgodovinske teže za Slovence?

Dedek Mraz ima svoje mesto – to je res. Figura, ki izhaja iz ruske tradicije in se je pri nas uveljavila šele v času socializma, je priljubljena zaradi svoje nevtralnosti. Toda ravno ta “nevtralnost” je tisto, kar mnogim Slovencem na Miklavžev večer ne ustreza.

Kaj pomeni ta dogodek za slovensko kulturo?

Dogodek v Konzorciju je odprl širše vprašanje o ohranjanju tradicij v sodobni Sloveniji. Etnologinja dr. Nataša Polajnar je za Delo povedala: “Takšni dogodki kažejo na izgubo občutka za lokalno specifičnost. Miklavž ima v slovenski kolektivni zavesti pomembno vlogo, in ko to tradicijo zamenjamo z nečim, kar nima enake teže, tvegamo, da bomo izgubili del svoje identitete.”

Po drugi strani pa nekateri menijo, da ni razloga za pretiran pesimizem. “Otrokom je vseeno, ali pride Miklavž ali Dedek Mraz, dokler dobijo darila,” je zapisala ena od uporabnic Twitterja. A ta argument ni prepričal vseh. “Če bomo otrokom dovolili misliti, da je vseeno, koga praznujemo, čez nekaj desetletij Miklavža sploh ne bo več,” je opozoril komentator na Facebooku.

V trenutku, ko Slovenci vedno bolj sprejemamo tuje praznike, kot so Halloween in Valentinovo, je vprašanje ohranjanja domačih tradicij vse bolj pereče. Dogodek v Konzorciju bi moral biti opomnik, da tradicije niso zgolj stvar preteklosti – so tudi del naše prihodnosti.

Spremljajte naš portal, kjer vas bono seznanili z odgovori Mladinske knjige glede neljubega dogodka.

Napisal: N. Z.

Vir: X, www

Ali Miklavževa darila še vedno nosijo pravo sporočilo, ali pa je praznik ugrabil potrošništvo?

Na prvi pogled je 6. december čaroben dan, saj Miklavž v noči na ta datum prinese darila in otroški smeh. Toda ko odgrnemo tančico sladkega prazničnega vzdušja, razkrijemo tudi temačnejše plati zgodovine – plati, ki nas učijo o naši krhkosti, trmi in včasih tudi o čudoviti sposobnosti, da iz porazov zgradimo nekaj novega. Če bi ta datum lahko govoril, bi morda rekel: “Poglejte me, nisem le tisti dan, ko otroci zjutraj odkrivajo darila – sem tudi opomnik na zmage in polomije, ki nas oblikujejo.”

Miklavž – dobri mož, ki mu pretiravanje ni bilo znano

V slovenskih domovih se 6. december začne z drobnimi veselji: jabolka, orehi, kakšna čokolada ali morda celo darilo. Tradicija svetega Miklavža, ki izvira iz zgodbe o svetem Nikolaju, škofu iz Mire, nas spominja, da so bila nekoč darila skromna, a polna pomena. Nikolaj je bil znan po svoji darežljivosti in skrbi za revne, kar mu je po smrti prineslo status svetnika. Toda danes? Otroci ne pričakujejo več le jabolka – pričakujejo PlayStation.

Ali smo morda pozabili, da je Miklavžev duh v tem, da se odpovemo pretiravanju in se spomnimo, da materialne dobrine niso tisto, kar nas dela srečne? Miklavževe procesije, ki jih po mestih spremljajo angeli in parklji, so sicer še vedno čudovit opomin na tradicijo, a pogled na stojnice, polne dragih “spominkov”, nas opominja tudi, da je potrošništvo ugrabilo še en praznik.

6. december skozi zgodovino: Dan, ki je razkril človeške napake

Poleg Miklavža je 6. december dan, ko je zgodovina večkrat pokazala svojo neizprosnost.

Vzemimo denimo leto 1917, ko je v Halifaxu prišlo do ene največjih nenuklearnih eksplozij v zgodovini. Francoska ladja SS Mont-Blanc, polna eksplozivov, je trčila z norveško ladjo SS Imo, in rezultat? Več kot 1.700 mrtvih, tisoči ranjenih, mesto v ruševinah. Vzrok? Človeška napaka, kot pogosto, saj je nesrečo povzročila napačna komunikacija med posadkami.

In kaj nas to uči? Da smo mojstri ponavljanja napak. Danes imamo boljše tehnologije, varnejše ladje, natančnejše protokole – a človeški faktor ostaja enak. Kot pravi zgodovinski arhiv Halifaxa, je ta tragedija “opomin, kako hitro lahko nepozornost uniči vse, kar smo zgradili.”

Druga zgodovinska prelomnica tega dne je Anglo-irski sporazum iz leta 1921, ki je Irski podelil status dominiona. Bil je to korak k osamosvojitvi, a tudi vir napetosti, ki so se nadaljevale desetletja. Če se je Irska iz te lekcije kaj naučila, potem bi morda lahko tudi mi – v Sloveniji, kjer politični konflikti pogosto spominjajo na irsko zgodbo. Tako kot pri Ircih se zdi, da je včasih največji problem, kako združiti ljudi, ki imajo skupni cilj, a različne poti.

Praznični december v Sloveniji: Lučke, ki zaslepijo?

Za Slovence je december mesec prazničnega vzdušja, a tudi paradoksov. Mestna središča se svetijo v lučkah, ki jih organizatorji pogosto označujejo kot “simbol povezanosti in topline.” A če vprašate povprečnega prebivalca, bi vam morda odgovoril: “Simbol? Raje simbol visokega računa za elektriko.” Letos je Ljubljana za praznično osvetlitev in dogodke namenila približno 50.000 evrov, poroča Visit Ljubljana.

Praznični sejmi in prižig lučk so čudovit prizor, ni dvoma, a obenem vzbujajo vprašanja: Ali praznična evforija služi nam, ljudem, ali je to le način, kako privabiti turiste in zapravljivce? In kje je Miklavžev duh v vsej tej bleščavi?

Velikani dneva: Mandela, ki nas še vedno nagovarja

Na današnji dan leta 1956 so v Južni Afriki aretirali Nelsona Mandelo zaradi njegovega boja proti apartheidu. Ta dogodek je bil začetek dolge poti, ki je Mandelo povzdignila v simbol neuklonljivega duha. Kot je ob njegovi smrti zapisal The Guardian: “Mandela je bil svetilnik upanja v času, ko je bil svet ujet v temo.”

Kaj nam ta dan zares pove?

6. december je dan protislovij. Praznični Miklavž in temačna zgodovina; lučke, ki nas razveselijo, in sistemske pomanjkljivosti, ki nas frustrirajo. A morda je prav ta kontrast tisto, kar nas opominja na pomen ravnotežja. Miklavž nas uči, da je pomembno dajati – toda ali tudi sistem daje nazaj? Zgodovina nas uči, da se iz napak učimo – toda ali res? In Mandela? Uči nas, da so spremembe možne – a zahtevajo pogum in vztrajnost.

In morda je to bistvo dneva: bodimo Miklavž v svetu, ki prevečkrat igra parkeljna.

Napisal: E. K.

Vir: www

Slovenski decembrski paradoks: Miklavž prinaša darila, politika pa razočaranja?

Ko se ozremo na današnji dan, 5. december, nas zgodovina popelje skozi kalejdoskop dogodkov – nekateri so oblikovali svet, kakršnega poznamo danes, drugi nas opominjajo, da se zgodovina nikoli ne ponavlja enako, ampak se pogosto rima. Morda se zdi, da gre za običajen datum, toda če ga razgrnemo, se razkrijejo plasti pomenov, ki segajo od političnih prebojev do prazničnih tradicij, celo v naše domače kraje.

Odkrivanja ali uničenja? Kolumbova Hispaniola in njene posledice

Ko je leta 1492 Krištof Kolumb dosegel obale otoka Hispaniola, verjetno ni slutil, kakšne posledice bo njegov “odkritiški duh” imel za staroselce. Medtem ko šolske učbenike pogosto krasi slavospev o njegovem dosežku, se redkeje izpostavlja drugo plat zgodbe – milijoni staroselcev so zaradi kolonizacije izgubili življenja, kulturo in identiteto. Kolumbov prihod je bil, če smo cinični, bolj uvod v dolgo obdobje plenjenja kot pa pravo “odkrivanje”.

Kot navaja Encyclopaedia Britannica, je Hispaniola postala simbol evropskega imperializma in kolonialne moči, a tudi zrcalo krutosti, ki se pogosto skriva za pojmom napredka. Zanimivo bi bilo premisliti, kaj bi staroselci povedali o tej “civilizaciji”. Ali so jo sploh želeli?

Zablode prohibicije: Kako prepoved spodbudi kršenje zakonov

Preskočimo nekaj stoletij naprej – 5. decembra 1933 so ZDA dokončno odpravile prohibicijo. Zamisel, da bi prepoved alkohola družbo popeljala v bolj moralne čase, se je izkazala za spektakularen neuspeh. Kar je bilo mišljeno kot ukrep za zmanjšanje alkoholizma in družbenih težav, je privedlo do razcveta organiziranega kriminala in množične proizvodnje ponarejenega alkohola.

Smithsonian Magazine ugotavlja, da je bil to klasičen primer političnega idealizma, ki trči ob realnost človeške narave. Ali res verjamemo, da bomo ljudi s prepovedjo odvrnili od njihovega početja? Ali ne bi morda Slovenija, kjer je alkoholizem še danes problem, lahko iz tega črpala kakšno lekcijo – na primer, da se problemov ne rešuje z ukrepi, ki se ne ujemajo z življenjskimi resnicami?

Slovenska politika: Zorana Jankovića so mnogi videli kot rešitelja, a kaj se je zgodilo?

Slovenci imamo 5. december zapisan kot dan predčasnih parlamentarnih volitev leta 2011, ki so prinesle zmago stranki Pozitivna Slovenija pod vodstvom Zorana Jankovića. Občutki upanja, da bi politik, ki je zgradil podobo “uspešnega župana”, uspel prenoviti državo, so hitro zbledeli. Namesto preboja smo dobili obdobje političnih prepirov, ki so še dodatno polarizirali državo.

Analitiki, kot je zapisala novinarka Dela, so opozarjali, da “nova politika potrebuje ne samo sveže ideje, ampak tudi izkušnje pri gradnji mostov med različnimi interesi”. Janković je simboliziral novo, a kaj, ko je “novo” hitro postalo ujetnik starih konfliktov.

December v Sloveniji: Miklavžev sprevod in praznično razkošje – smisel ali pretiravanje?

Za mnoge Slovence je 5. december dan, ko zares začutijo praznični utrip. Miklavžev sprevod v Ljubljani prinaša angelsko simboliko, šumeče parkeljne in razigrane otroke, ki zvedavo čakajo darila. Toda, ali se kdo vpraša, koliko vse to stane? Po podatkih Visit Ljubljana je organizacija prazničnih dogodkov v prestolnici letos stala približno 50.000 evrov. Je to investicija v turizem ali morda zgolj spektakel, ki kratkoročno navduši, dolgoročno pa pozabi?

Medtem ko otroci gledajo Miklavža, odrasli premlevajo, kako si bodo letos privoščili praznične nakupe ob inflaciji in rastočih stroških energentov. Tu se morda skriva pravi paradoks decembra – simbol upanja in veselja, zavit v resničnost negotovosti.

Mednarodni vidiki: Prostovoljstvo in tla, ki nas hranijo

5. december je tudi mednarodni dan prostovoljstva. Generalna skupščina ZN je že leta 1985 poudarila, da brez prostovoljcev ne bi bilo neodvisnih skupnosti. V Sloveniji je lani prostovoljsko delo opravilo več kot milijon ur – podatek, ki navdihuje, a tudi postavlja vprašanja. Zakaj so prostovoljci pogosto tisti, ki morajo zapolnjevati vrzeli, ki jih ustvarjajo sistemi? Je prostovoljstvo izraz solidarnosti ali nuja, ker politika ne deluje?

Enako velja za svetovni dan tal, ki nas opozarja, da brez zdravih tal ne bi bilo hrane. Slovenija ima po podatkih Ministrstva za okolje in prostor RS kakovostna tla, a kljub temu trpi zaradi erozije. Tukaj se zastavlja vprašanje – ali znamo ceniti, kar imamo, ali čakamo, da bo prepozno?

Veliki rojstni dnevi in spomini

Današnji dan nas opomni na rojstvo dveh velikanov. Walt Disney (1901) je s svojo vizijo spremenil svet zabave, Werner Heisenberg pa fiziko. Disney je ustvarjal sanje, Heisenberg pa jih je postavljal pod vprašaj – saj njegov princip nedoločenosti pokaže, kako malo lahko v resnici nadzorujemo.

Medtem ko rojstva praznujemo, pa danes žalujemo za Nelsonom Mandelo (2013), enim največjih borcev za pravice v sodobni zgodovini. The Guardian ga je ob njegovi smrti opisal kot “človeka, ki je združeval težo zgodovine z neverjetno preprostostjo”.

Kaj nam pove ta dan?

5. december ni le datum – je opomin, da zgodovina, tradicija in vsakdanje življenje niso ločeni, ampak prepleteni. Od Kolumbovih odkritij do Miklavževih daril in težkih političnih odločitev – vsak trenutek nosi lekcijo. Morda je ena najpomembnejših prav ta, da moramo znati brati med vrsticami časa in se iz preteklosti učiti, ne pa jo zgolj ponavljati.

Napisal: E. K.

Vir: www

“Če bodo z Miklavžem parklji, mojega otroka ne bo!” – iz turističnega društva pa odgovarjajo tole

“Če bodo z Miklavžem parklji, mojega otroka ne bo!” pravi razburjen starš – Je to res konec tradicije ali zgolj še ena v vrsti sprememb zaradi preobčutljivih?

SVETI JURIJ OB ŠČAVNICI – Letos bo Miklavževanje v tem majhnem, a tradicionalnem slovenskem kraju videti nekoliko drugače. Turistično društvo je namreč razburilo del javnosti z odločitvijo, da na dogodku ne bo parkljev. Namesto strahu in rožljanja z verigami se bodo otroci srečali le z Miklavžem in njegovimi angelčki. A ali je to res prava rešitev za ‘otrokom prijazno’ prireditev?

Parklji ostanejo doma – a zakaj?

Ko pomisliš na Miklavža, se v spominu marsikoga najbrž pojavi nostalgična slika iz otroštva – Miklavž s košaro daril, angelčki, ki z nasmehi delijo bonbone, in, jasno, parklji, katerih grozeči pogledi so v vsaj enem otroku povzročili tih obljub, da bo naslednje leto bolj priden. Ampak letos v Svetem Juriju ob Ščavnici parkljev ne bo. Zakaj? Organizatorji so prejeli številne pritožbe, da so parklji preveč zastrašujoči za mlajše otroke. “Tako vabimo k prijavi tudi tiste starše, ki svojih otrok zaradi parkljev doslej niso pripeljali,” so zapisali. Odločitev naj bi prireditev naredila dostopnejšo vsem otrokom.

Toda – ali niso prav parklji tisti, ki dajo dogodku čar? Nekateri bi rekli, da Miklavž brez parkljev ni Miklavž, tako kot pust brez kurentov ali Božič brez snega. Vse skupaj postane nekako prazno, brez značaja. Starši, ki so se pritoževali, so morda pričakovali manj strašljive maske, a povsem odpraviti tradicijo? To je, milo rečeno, drzen korak.

Tradicija, ki deli javnost

Parklji, ti zlovešči spremljevalci Miklavža, so že stoletja del evropskih prazničnih običajev. Simbolizirajo slabo vest, kazen za poredne otroke in opomin na pomembnost dobrega vedenja. “Otroci se morajo naučiti, da ima vsako dejanje svoje posledice,” je zapisal eden od kritikov na Facebooku. “Brez parkljev izgubljamo bistvo tradicije.”

A v zadnjih letih se pojavlja vse več nasprotnih glasov. Strašenje otrok – mar ni to zastarela metoda vzgoje? Starši, ki podpirajo odločitev, menijo, da otroci ne potrebujejo travm, da bi razumeli, kaj je prav in kaj narobe. “Moj sin se še zdaj boji noči, ko smo ga peljali na Miklavža, kjer ga je parkljeva maska spravila v jok,” je komentirala ena izmed mamic na družbenih omrežjih. Njena izkušnja ni osamljen primer.

Takole je bilo na enem izmed preteklih Miklavževanj, kjer so bili prisotni tudi parklji:

Kaj pravijo strokovnjaki?

Psihologi se strinjajo, da lahko strašljive podobe pri nekaterih otrocih pustijo dolgotrajne posledice. “Prekomerno strašenje lahko povzroči tesnobo in nočne more,” opozarja dr. Maja Potočnik, otroška psihologinja, v pogovoru za Dnevnik. Toda istočasno opozarja, da ni vsak strah nujno slab. Otroci se morajo naučiti soočanja z neprijetnimi občutki, vendar je pomembno, da starši pri tem igrajo vlogo posrednika. Miklavž brez parkljev po njenem mnenju sicer izgubi svoj kontrast med dobrim in slabim, a če dogodek povzroča več solz kot veselja, je sprememba morda upravičena.

Kulturna antropologinja dr. Ana Kavčič pa poudarja, da gre pri parkljih za simboliko, ki jo lahko prilagodimo sodobnemu času. “Ni nujno, da so parklji grozljivi, lahko pa so opomnik, da v življenju obstajajo tudi odgovornosti,” je komentirala za Mladina.

Preobčutljivost ali zgolj moderna vzgoja?

V debati o parkljih se kaže večji konflikt sodobne družbe – ali smo res postali preobčutljivi? Starši, ki podpirajo spremembo, vidijo to kot nujno prilagoditev. “Otroci živijo v drugačnem času, tradicijo moramo prilagoditi njim,” pravijo. Kritiki pa menijo, da s tem ubijamo čar in značaj praznikov.

A zanimivo je, da ne gre le za vprašanje tradicije. Marsikdo, ki se je oglasil, opozarja tudi na komercializacijo dogodkov. “Kmalu bo Miklavž postal le še en ‘family-friendly’ dogodek za Instagram,” je pripomnil eden izmed komentatorjev. In v tem je nekaj resnice – ali še cenimo tradicijo ali zgolj ustvarjamo dogodke, ki bodo ustrezali čim širši publiki?

Kam naprej?

Letošnje Miklavževanje v Svetem Juriju ob Ščavnici bo gotovo tema pogovorov še dolgo po dogodku. Ali bo dogodek brez parkljev postal nova norma? To je odvisno od odzivov – ne le otrok, temveč tudi staršev in širše skupnosti.

Morda pa je vprašanje širše: Ali smo kot družba pripravljeni ohraniti tradicije, tudi če jih je treba nekoliko prilagoditi, ali pa jih bomo sčasoma izgubili v imenu sodobnih vrednot? Odgovor morda ne bo črnobel, ampak – tako kot pri parkljih – nekoliko zlovešč.

Kaj pa vi menite – je tradicija še vedno vredna ohranjanja ali se moramo prilagoditi otrokom in njihovim strahovom?

Vir: X, Mladina, Dnevnik

Napisal: N. Z.