Zakaj kmetje obupavajo? Poglejte, kaj se dogaja!

Evropa se znova sooča z nevarnostjo, ki je tako biološke kot gospodarske narave. Bolezen modrikastega jezika, ki se je v zadnjih letih razširila iz jugovzhodnih območij celine, zdaj ogroža kmetijski sektor in živinorejo v več državah. Zadnje primere so zabeležili na Hrvaškem in Poljskem, kar je sprožilo ne le lokalne, ampak tudi globalne odzive – Kitajska je na primer uvedla prepoved uvoza prežvekovalcev in povezanih proizvodov iz obeh držav.

A kaj sploh vemo o tej bolezni? Kako vpliva na živali, ljudi in širšo družbo? Ter, morda najpomembnejše, kako jo lahko omejimo v času, ko se zdi, da so naravne ovire za širjenje bolezni skorajda izginile?

Kaj je bolezen modrikastega jezika?

Na prvi pogled ime bolezni zveni kot nekaj, kar bi lahko bilo povsem nenevarno – morda le manjši zaplet pri živalih? Resnica pa je drugačna. Bolezen modrikastega jezika je virusna okužba, ki prizadene domače in divje prežvekovalce, predvsem ovce, govedo in koze. Medtem ko ovce pogosto utrpijo najhujše posledice, je govedo glavni rezervoar virusa. Bolezen prenašajo krvosesne mušice iz rodu Culicoides, majhni insekti, ki po videzu nekoliko spominjajo na komarje, vendar so bolj čokati in manjši.

Zaradi svojih značilnosti je bolezen močno odvisna od podnebnih razmer. Topli in vlažni kraji, kjer mušice lahko razmnožujejo in preživijo, so idealno okolje za širjenje virusa. Zato ne preseneča, da se izbruhi najpogosteje pojavijo v državah z mediteranskim podnebjem ali tam, kjer je veliko naravnih habitatov za mušice.

Simptomi in gospodarske posledice

Kaj se zgodi, ko se žival okuži? Simptomi so boleči in pogosto privedejo do hude oslabelosti:

• Razjede in vnetja ustne in nosne sluznice, kar živali oteži prehranjevanje.
• Otekanje jezika, ki v hujših primerih dobi modrikasto barvo – od tod tudi ime bolezni.
• Poškodbe parkljev, zaradi česar živali težko hodijo in postanejo še bolj ranljive.

Zaradi teh simptomov se pri okuženih živalih zmanjšata prirast in mlečnost, kar neposredno vpliva na gospodarsko uspešnost kmetij. Če k temu dodamo še prepovedi uvoza, kot je tista s strani Kitajske, lahko posledice hitro prerastejo lokalno raven in postanejo mednarodna kriza.

Izbruh na Hrvaškem in Poljskem – opozorilo za vse

Hrvaška je bolezen prijavila v dveh županijah, Poljska pa v eni pokrajini. To morda zveni kot omejeno območje, a narava te bolezni je takšna, da se lahko hitro širi – z vetrom, okuženimi mušicami ali celo prek trgovinskih poti. Zadnji izbruh spada pod serotip BTV 3, ki je bil pred kratkim potrjen tudi v državah, kot so Nemčija, Belgija, Nizozemska in Španija.

Kaj to pomeni za Evropo? Čeprav so prizadeti predvsem rejci na Hrvaškem in Poljskem, se morajo zavedati, da bodo gospodarski učinki občutni tudi drugod. Na primer, Slovenija, ki se geografsko nahaja med tema državama, je močno odvisna od živinoreje, zlasti na območjih, kot sta Štajerska in Prekmurje. Vsaka prepoved uvoza ali povečanje stroškov za nadzor bolezni lahko povzroči domino efekt, ki bo vplival na celotno regijo.

Kitajska prepoved: Kaj je v ozadju?

Kitajska carinska uprava je zaradi prijav na Svetovno organizacijo za zdravje živali (OIE) uvedla prepoved neposrednega in posrednega uvoza prežvekovalcev iz Hrvaške in Poljske. To pomeni, da ne gre le za sveže meso in mlečne izdelke, temveč tudi za vse stranske proizvode, kot so kože, volna in semenski material.

Za države, kot je Hrvaška, ki že tako tekmujejo na zasičenem globalnem trgu, so takšne prepovedi še posebej boleče. Ne gre le za finančne izgube, temveč tudi za zmanjšanje zaupanja v njihovo sposobnost nadzora bolezni, kar ima lahko dolgotrajne posledice.

Kako naprej – rešitve za Evropo?

Izbruhi bolezni modrikastega jezika niso novost, vendar njihova pogostost in razširjenost naraščata. Zakaj? Podnebne spremembe, globalizacija in intenzivna živinoreja ustvarjajo pogoje, kjer virus zlahka najde nove poti za širjenje. Kaj lahko Evropa stori?

1. Okrepiti sistem cepljenja: Cepiva proti posameznim serotipom so na voljo, vendar niso vedno enostavno dostopna ali finančno upravičena za vse rejce. Države bi morale zagotoviti subvencije za cepljenje in raziskave novih cepiv.
2. Izboljšati nadzor in zgodnje odkrivanje: Pasti za mušice in veterinarski pregledi morajo postati stalnica, ne le odziv na krize.
3. Podpirati rejce pri gospodarskih izgubah: Evropski sklad za kmetijstvo in razvoj podeželja bi moral ponuditi dodatne pomoči za rejce v prizadetih regijah.
4. Mednarodno sodelovanje: Hrvaška, Poljska in druge države bi morale sodelovati pri razvoju skupnih strategij za nadzor bolezni, saj virus ne pozna meja.

Napisal: E. K.

Vir: www, Freepik