Novice Show Life & Style Sci-Tech Šport Viral Piši na dlan

Evropa in Nato pošiljata enote v BiH, generalni sekretar Nata jasen: “Ne bomo dovolili, da bi bil ogrožen težko pridobljeni mir!”

Parlament Republike Srbske je po tej sodbi sprejel več ustavno spornih zakonov, ki med drugim prepovedujejo delovanje štirih pravosodnih in varnostnih institucij BiH na območju entitete.

SARAJEVO – Z včerajšnjim dnem so v Bosno in Hercegovino po kopnem začele prihajati rezervne sile EUFOR, ki so v določenem obsegu v državi že od leta 2004. Kot so pojasnili v Euforju, bodo prispeli preko mejnih prehodov Svilaj in Bijača, lahko pa tudi po zraku, preko sarajevskega letališča.

„Vojaško osebje, vozila in helikopterji iz Češke, Italije in Romunije bodo v prihodnjih dneh okrepili sile EUFOR. Za nemoteno delovanje bo EUFOR sprejel vse potrebne ukrepe za zmanjšanje vpliva na lokalne skupnosti in cestni promet. Občanke in občane se zahvaljujemo za razumevanje in prosimo, da udeleženci v prometu pri premikanju vojaške opreme upoštevajo navodila pristojnih organov,“ so zapisali pri Eurforu. Vse to se dogaja z razlogom, o tem je včeraj v Sarajevu, ki ga obiskal, govoril generalni sekretar Nata Mark Rutte.

Čuti se napetost

„Nato ne bo dovolil varnostnega vakuuma v Bosni in Hercegovini,“ je bil jasen Rutte. V Bosni in Hercegovini se po obsodbi predsednika entitete BiH Republike Srbske Milorada Dodika čuti napetost. Parlament Republike Srbske je po tej sodbi sprejel več ustavno spornih zakonov, ki med drugim prepovedujejo delovanje štirih pravosodnih in varnostnih institucij BiH na območju entitete.

“Tri desetletja po Daytonskem mirovnem sporazumu vam lahko povem: Nato ostaja trdno zavezan stabilnosti te regije in varnosti Bosne in Hercegovine,” je dejal Rutte. “Ne bomo dovolili, da bi bil ogrožen težko pridobljeni mir,” poroča AFP.

Rutte je vsa dejanja, ki spodkopavajo sporazum, ustavni red ali nacionalne institucije, označil za “nesprejemljiva” in dodal: “Podžigajoča retorika in dejanja so nevarni. Predstavljajo neposredno grožnjo stabilnosti in varnosti Bosne in Hercegovine.”

Daytonski sporazum

Daytonski sporazum je mirovni dogovor, ki je bil podpisan 14. decembra 1995 v Parizu, potem ko je bil novembra istega leta izpogajan v Daytonu v ZDA. Z njim se je končala vojna v Bosni in Hercegovini, ki je trajala od leta 1992. Sporazum je določil novo politično ureditev države, ki je bila razdeljena na dva entiteta: Federacijo Bosne in Hercegovine ter Republiko Srbsko. Prav tako je predvidel vzpostavitev mednarodnih sil, kot je EUFOR, za nadzor izvajanja sporazuma. Dogovor je zagotovil suverenost in ozemeljsko celovitost Bosne in Hercegovine, obenem pa določil delitev oblasti med tremi konstitutivnimi narodi: Bošnjaki, Srbi in Hrvati. Kljub miru ostaja politična struktura države zapletena in pogosto nestabilna.

EUFOR (European Union Force)

EUFOR (European Union Force) so vojaške enote Evropske unije, namenjene izvajanju mirovnih operacij in stabilizaciji kriznih območij. Delujejo pod okriljem skupne varnostne in obrambne politike EU ter sodelujejo z mednarodnimi organizacijami, kot sta Združeni narodi in NATO. Najbolj znana misija EUFOR je v Bosni in Hercegovini, kjer od leta 2004 zagotavlja varnost in pomaga pri ohranjanju stabilnosti po vojni. Enote EUFOR so sestavljene iz vojakov različnih držav članic EU in drugih sodelujočih držav. Njihova naloga vključuje nadzor premirij, zaščito civilistov in podporo reformam v obrambnem sektorju.

Pripravil: Nadlani.si
Foto: EUFOR

Več denarja za vojsko – manj za ljudi? Poglejte, kaj načrtuje vlada

BRUSELJ – Slovenija bo morala povečati izdatke za obrambo na 2 odstotka BDP hitreje, kot je bilo prvotno predvideno. Premier Robert Golob je ob prihodu na izredno zasedanje voditeljev EU poudaril, da se geopolitična realnost hitro spreminja – in Slovenija se bo morala prilagoditi. “Politična realnost v svetu je, da bo treba za obrambne izdatke in varnost nameniti več,” je izjavil.

Ampak kako hitro? Natančnega scenarija vlada še nima. Golob je napovedal, da bo Slovenija do vrha zveze NATO v Haagu konec junija pripravila podroben načrt povečanja obrambnih izdatkov. Pred tem bo vlada s scenarijem seznanila parlament in javnost, da bi zagotovila širšo podporo.

Koliko zdaj Slovenija namenja za obrambo?

Trenutno Slovenija za obrambo namenja 1,53 odstotka BDP, leta 2026 pa bi ta delež narasel na 1,6 odstotka – a to ne bo dovolj. Cilj, ki ga narekuje zveza NATO, je 2 odstotka. Povečanje obrambnih izdatkov pomeni stotine milijonov evrov dodatnih sredstev, ki jih bo treba načrtno razporediti.

Po podatkih Ministrstva za obrambo so bili izdatki za leto 2024 ocenjeni na 1,35 odstotka BDP, kar je malenkost več kot v letu 2023 (1,32 odstotka BDP). Načrti za prihodnost pa so jasni – pospešeno dvigovanje izdatkov. (Vir: gov.si)

Samo orožje? Ne, Golob vidi širšo sliko

In tu pride ključna poanta: samo kupovanje orožja ni dovolj. Golob opozarja, da varnost ni zgolj vprašanje tankov, raket in vojaških baz. “Ravno obratno, lahko jih celo poslabša, če ne bomo tega nakupa pospremili tudi z vsemi drugimi vidiki,” je povedal novinarjem.

Kaj to pomeni? Vlada se zavzema za celovit pristop k varnosti – kar vključuje tudi odpornost na podnebne spremembe, obvladovanje migracij in krepitev kibernetske varnosti. Slovenija bo del sredstev za obrambo vlagala tudi v domačo obrambno industrijo ter infrastrukturo, kot so bolnišnice in komunikacijski sistemi.

Evropa razmišlja še bolj na veliko

To ni samo slovenska zgodba. Evropska unija pripravlja 800-milijard evrov vreden načrt za krepitev obrambnih zmogljivosti. Ursula von der Leyen, predsednica Evropske komisije, je predstavila predlog vzpostavitve novega finančnega instrumenta, ki bi vključeval 150 milijard evrov posojil za vojaške naložbe.

Denar bo šel v zračno in raketno obrambo, artilerijske sisteme, dron tehnologijo in kibernetsko zaščito. (Vir: AP News)

Kaj to pomeni za Slovenijo?

Povečanje obrambnih izdatkov ni le formalnost. Slovenija se bo morala odločiti, kam bo naložila denar in kako bo uravnotežila varnostne potrebe s proračunskimi omejitvami. To pomeni tudi izzive za vlado, ki mora poskrbeti, da ne bo zmanjkalo sredstev za zdravstvo, izobraževanje in socialo.

Ali bo Slovenija sledila evropskemu načrtu in povečala sodelovanje pri skupnih evropskih obrambnih projektih? Ali bo povečanje izdatkov dejansko izboljšalo varnost državljanov?

Odgovori bodo jasnejši v prihodnjih mesecih, ko bo vlada predstavila konkretne načrte.

Ena stvar pa je gotova: vprašanje varnosti ni več nekaj, o čemer bi se lahko odločali pozneje.

Pripravil: N. Z.

Vir: gov.si, AP News

Kako je Slovenija pripravljena na izredne razmere? Tole sporočajo z Zavoda RS za blagovne rezerve

Od leta 2020 naprej so se v skladu s programom večkrat povečale, tudi v času vojne v Ukrajini.

LJUBLJANA – Trenutno je varnostna situacija v Evropi zaradi ruske agresije na Ukrajino napeta, to je jasno že nekaj časa. Čeprav neposredna vojaška grožnja večini evropskih držav ni prisotna, ostaja tveganje za širitev konflikta, zlasti v vzhodnem delu celine.

Ukrepi na ravni Evropske unije

Rusija je v preteklosti izvajala vojaške vaje, ki so vključevale simulacije napadov na evropske države, kar je povzročilo zaskrbljenost glede njenih dolgoročnih namenov. Leta 2009 so poročali, da so ruske vojaške vaje vključevale simuliran jedrski napad na Poljsko. Poleg tega je Rusija v zadnjih letih okrepila svojo vojaško prisotnost ob mejah z evropskimi državami, kar povečuje napetosti in skrbi glede morebitnih prihodnjih konfliktov.

Evropska unija in njene članice so morale ukrepati: sprejetih je bilo že več ukrepov za krepitev svoje varnosti in pripravljenosti. V prvi vrsti je ključna krepitev obrambe – to se kaže tako, da so države zavestno povišale obrambne proračune, modernizirale vojaško opremo in krepijo sodelovanje znotraj Nata za izboljšanje kolektivne varnosti. Svoje bo moral narediti tudi vsak posameznik sam: nekatere države spodbujajo državljane k pripravi zalog za nujne primere. Poročilo o civilni in vojaški pripravljenosti Evrope priporoča, da imajo državljani EU zaloge za 72 ur.

Dobro bi bilo, da svoje naredi diplomacija. Evropska unija si prizadeva za diplomatske rešitve in dialog z Rusijo, da bi preprečila nadaljnjo eskalacijo konflikta. Vendar so odnosi napeti, saj Rusija pogosto zavrača zahodne pobude. Unija je uvedla tudi obsežne sankcije proti Rusiji kot odgovor na njeno agresijo v Ukrajini, s čimer želi oslabiti rusko gospodarstvo in zmanjšati njeno sposobnost financiranja vojaških operacij.

Vloga Zavoda RS za blagovne rezerve

Kako pa na vse skupaj pripravljena Slovenija?

„Zavod RS za blagovne rezerve razpolaga zgolj s podatki o svojih zalogah hrane, goriv in odej. V Sloveniji namreč obstajajo tudi komercialne zaloge v lasti gospodarskih služb in druge državne zaloge (na primer zaloge civilne zaščite, itd.),“ pa so nam pri Zavodu RS za blagovne rezerve pojasnili, kako je Slovenija pripravljena na morebitne izredne razmere.

„Deluje na več lokacijah širom Slovenije, kjer je skladiščeno blago v podnih skladiščih, silosih, naftnih rezervoarjih in so ustrezno varovana v skladu s predpisi. V svojih zalogah ima živilsko blago (žita in žitni izdelki, meso in mesni izdelki, mleko in mlečni izdelki, sladkor, olje, sol in voda, itd.), neživilsko blago (medicinski pripomočki, zdravila za uporabo v humani medicini ter uporabo v veterini, proizvodi za zaščito in reševanje, medicinsko-tehnična sredstva, itd.) ter nafto in naftne derivate. Količine, vrste in teritorialna razmestitev blaga, ki je določena v Petletnem programu oblikovanja državnih blagovnih rezerv, je v skladu z Zakonom o tajnih podatkih označen kot tajni podatek (pod stopnjo zaupnosti »INTERNO«), zaradi česar vam podrobnosti ne smemo razkriti,“ so dodali na zavodu.

Na podlagi plana

„Zaloge so oblikovane v skladu s petletnim programom oblikovanja državnih blagovnih rezerv, ki ga sprejme in potrdi Vlada RS. Od leta 2020 naprej so se v skladu s programom večkrat povečale, tudi v času vojne v Ukrajini. Petletni program oblikovanja državnih blagovnih rezerv je bil sprejet leta 2023, z dodatnim rebalansom programa oblikovanja državnih blagovnih rezerv v letu 2024 in velja za obdobje od leta 2024 do konca leta 2028,“ pa pojasnijo, na osnovi česa se oblikuje rezerve.

V pričakovanju nove seje

Upravni odbor zavoda je zadnjič zasedal dne 9.10. 2024, kjer je odločal o Spremembi in dopolnitvi programa dela in finančnega načrta Zavoda Republike Slovenije za blagovne rezerve za leto 2024 (REBALANS letnega programa dela Zavoda). Naslednja redna seja je predvidena v mesecu decembru, ko bo odbor predvidoma obravnaval Poslovni in finančni načrt Zavoda Republike Slovenije za blagovne rezerve za leto 2025.

Pripravil: Nadlani.si
Foto: Zajem zaslona YT RTV

Ojoj, na Hrvaškem in v Nemčiji prebivalce pripravljajo na vojno?!

LJUBLJANA – Ste vedeli, da na Hrvaškem že delijo brošure o tem, kako ravnati v primeru vojne? In ne samo Hrvaška – Nemčija, ena najmočnejših držav Evropske unije, že vrsto let organizira programe, ki prebivalce pripravljajo na najhujše scenarije. A kaj počnemo v Sloveniji? Molčimo. Če bi se zgodilo najhujše, bi Slovenci vedeli, kam iti, koga poklicati, ali bi nas preprosto zajel kaos?

Hrvaška in Nemčija: zakaj sta korak pred nami?

Hrvaška, ki je še pred nekaj desetletji sama preživljala grozote vojne, ne pušča ničesar naključju. Njihove brošure, ki so jih začeli razdeljevati nedavno, so namenjene pripravi prebivalcev na najrazličnejše krizne razmere – od naravnih nesreč do oboroženih konfliktov. Slogan je preprost: “Bodite pripravljeni, da boste varni.” Tako Hrvati zdaj vedo, katere zaloge hrane in vode potrebujejo, kako zaščititi družino in kje najti najbližja zaklonišča.

Nemčija pa, kot bi pričakovali od države, kjer je organizacija skoraj religija, že leta vodi nacionalne kampanje za krizno pripravljenost. Njihove brošure in priročniki segajo dlje od osnov – vključujejo celo napotke, kako ohraniti mir, če zmanjka elektrike ali če bi bili prisiljeni zapustiti domove. “Sistem mora delovati tudi v najslabših pogojih,” pogosto poudarjajo nemški uradniki. Vir: poroča Deutsche Welle.

Slovenija: molk, improvizacija in stisnjene pesti

In pri nas? Spletna stran Uprave za zaščito in reševanje ponuja osnovne informacije o potresih, poplavah in drugih nesrečah – ampak iskreno, kdo dejansko pregleda te smernice, dokler ne udari kriza? Če bi danes vprašali povprečnega Slovenca, kje so najbližja zaklonišča ali kaj naj stori v primeru vojaškega napada, bi bil odgovor verjetno nekaj v stilu: “Ne vem, saj imamo NATO, ne?”

Prav to je bistvo problema. Slovenija se zdi kot tisti študent, ki upa, da bo šlo na izpitu vse po sreči, čeprav ni odprl učbenika. Kritike na družbenih omrežjih so vse glasnejše – mnogi opozarjajo, da vlada deluje, kot da državljani v kriznih situacijah niso njena odgovornost. “Naši bodo pobegnili, mi pa naj se znajdemo,” je bil eden od bolj odmevnih zapisov na Twitterju, ki je sprožil burno razpravo.

O NATU pa ima Zmago Jelinčič Plemeniti takšno mnenje:

Zakaj priprave niso luksuz, ampak nuja?

Strokovnjaki za krizno upravljanje opozarjajo, da priprava prebivalstva ni le varnostno vprašanje, ampak tudi moralna dolžnost države. V trenutkih, ko se pojavi nevarnost – bodisi naravna bodisi vojaška – pomanjkanje informacij vodi v kaos. Na Hrvaškem so raziskave pokazale, da prebivalci, ki imajo jasne informacije, ukrepajo hitreje in bolj učinkovito. In Nemčija? Njihov sistem je zasnovan tako, da zmanjša paniko in omogoči usklajeno delovanje vseh – od državljanov do institucij. Zakaj torej Slovenija ni sledila temu zgledu?

Če pogledamo zgodovino, bi morala biti Slovenija na take situacije vsaj nekoliko pripravljena. Spomnimo se osamosvojitvene vojne – takrat je bil vsak državljan del priprav. A danes? Čut odgovornosti, ki smo ga imeli kot narod, je očitno zamenjala apatija.

Kaj bi morala Slovenija narediti zdaj?

Čas je, da Slovenija zapusti svojo cona udobja in začne resno razmišljati o nacionalnem načrtu krizne pripravljenosti. To ne pomeni zgolj posodobitve zakonodaje, ampak tudi izobraževanje državljanov – od osnovnih informacij o zalogah hrane in vode do praktičnih navodil, kako ravnati v kriznih situacijah.

Uvedba delavnic, brošur in celo simulacij bi lahko bistveno izboljšala pripravljenost prebivalcev. Morda se zdi tak projekt drag ali nepotreben, a ali si lahko res privoščimo, da se zanašamo na improvizacijo?

Ali nas čaka kaos ali organizirana prihodnost?

V trenutkih, ko države, kot sta Hrvaška in Nemčija, jasno razumejo pomen priprave, Slovenija ne sme več stati križem rok. Kaj bo naslednji korak? Še naprej upati, da se nič ne zgodi, ali začeti graditi sistem, ki bo prebivalce zaščitil, ko bo to najbolj potrebno?

Čeprav je res, da se zgodovina ne ponavlja vedno na enak način, pa ima to navado, da se rima. In če ne želimo, da nas ujame nepripravljene, je zdaj čas za ukrepanje. Ali se bo to zgodilo? Ostaja le vprašanje.

Vir: informacije o ukrepih na Hrvaškem in v Nemčiji so povzete iz poročil lokalnih medijev, vključno z Index.hr in Deutsche Welle.

Napisal: N. Z.

NATO z novim vodstvom, čestital tudi Borut Pahor: “To je priznanje celotni regiji”

LJUBLJANA – Imenovanje Radmile Šekerinske na prestižen položaj namestnice generalnega sekretarja zveze NATO je sprožilo val odzivov v regiji in širše. Dogodek, ki bi ga nekateri morda označili za “še eno imenovanje v visokih krogih”, je v resnici mnogo več – signal, da Zahodni Balkan počasi, a vztrajno postaja del širših mednarodnih tokov. A kaj to v resnici pomeni za regijo? In kako se v zgodbo umešča Slovenija?

Od prizadevne političarke do svetovne arene

Radmila Šekerinska, nekdanja ministrica za obrambo Severne Makedonije in arhitektka vstopa te države v NATO, nikakor ni neznanka. Njena politična pot, pogosto prepredena z izzivi, kritikami in preboji, je odraz širše zgodbe Zahodnega Balkana – regije, kjer politika pogosto deluje kot minno polje, polno zamer iz preteklosti, sporov o ozemljih in vprašanj identitete. A Šekerinski je uspelo nekaj, kar mnogim ni: preseči lokalne okvire in se uveljaviti na mednarodni sceni.

Seveda bi lahko kdo cinično pripomnil, da gre “samo za še eno imenovanje” – vendar bi bil to podcenjujoč pogled na položaj, ki v resnici prinaša ogromno odgovornosti. Kajti biti namestnica generalnega sekretarja NATO ni zgolj birokratska vloga; to pomeni sodelovanje pri usmerjanju politike enega največjih zavezništev na svetu.

Slovenski doprinos in Pahorjev vpliv

Borut Pahor, nekdanji predsednik Slovenije, ki si je v zadnjih letih močno prizadeval za krepitev dialoga med Zahodnim Balkanom in Zahodom, je bil med prvimi, ki je Šekerinski čestital. Na družbenih omrežjih je zapisal: “Ponosni smo, da je Radmila članica svetovalnega odbora našega zavoda Prijatelji Zahodnega Balkana. Njeno imenovanje ni samo njen osebni dosežek, temveč priznanje celotni regiji.” Ob tem ji je zaželel uspešno opravljanje “zahtevnega in odgovornega dela” ter izrazil upanje, da bo s svojo odločnostjo in vizijo pomembno prispevala k stabilnosti zavezništva. Vir: Twitter Boruta Pahorja.

Pahorjev zavod Prijatelji Zahodnega Balkana (FoWB), ki deluje v Ljubljani, si že vrsto let prizadeva za tesnejše povezovanje med regijo in Evropsko unijo ter NATO. Zavod je eden redkih slovenskih projektov, ki skušajo preseči tradicionalno ozko gledanje na zunanje zadeve in vključiti širši regionalni kontekst. Šekerinska, kot članica svetovalnega odbora, je k temu dodala svojo politično težo in izkušnje.

Zahodni Balkan: Od periferije do jedra?

Imenovanje Radmile Šekerinske na visoko funkcijo v NATO odpira pomembna vprašanja o prihodnosti Zahodnega Balkana v evroatlantskih integracijah. Kljub temu da je Severna Makedonija, zahvaljujoč tudi njenemu trudu, že članica NATO, ostajajo mnoge države regije – na primer Bosna in Hercegovina, Kosovo in Srbija – na razpotju. Šekerinskino imenovanje pošilja pomembno sporočilo: Zahodni Balkan ni več le “obrobni igralec”, temveč regija z ljudmi, ki lahko prispevajo k oblikovanju globalnih politik.

A naj ne bo pomote: to imenovanje samo po sebi ne bo rešilo globokih težav regije, kot so korupcija, politična nestabilnost in zamujanje reform. Kritiki bi lahko upravičeno opozorili, da gre za simbolično gesto, ki malo prispeva k resničnim spremembam. A po drugi strani, ali ni simbolika tista, ki pogosto premika kolesje sprememb? Tudi Slovenija je vstopila v NATO in EU z določenimi pričakovanji, a je trajalo leta, da so bili vidni konkretni rezultati.

Povezava s Slovenijo je več kot samo podpora

Slovenija, ki se pogosto predstavlja kot most med Zahodnim Balkanom in Zahodom, ima pri tem pomembno vlogo. FoWB, ki ga vodi Borut Pahor, je eden od redkih zavodov, ki uspešno združuje politične in intelektualne moči regije. To, da je Radmila Šekerinska aktivna v tem zavodu, kaže na tesne vezi med regijo in Slovenijo.

Pahor je večkrat poudaril, da Slovenija ne sme zanemariti Zahodnega Balkana, saj je stabilnost te regije ključna tudi za slovenske interese. Šekerinskino imenovanje bi tako lahko razumeli kot potrjevanje teh prizadevanj – a ali bo to dovolj, da Zahodni Balkan premaga stare zamere in razkol? Verjetno ne. A kot pravi stara modrost: vsak korak šteje.

Kaj prinaša prihodnost?

Čeprav je imenovanje Radmile Šekerinske za namestnico generalnega sekretarja NATO nedvomno pomemben mejnik, ostaja odprto vprašanje, kako bo to vplivalo na Zahodni Balkan in njegovo vlogo v mednarodni politiki. Bo regija končno dosegla stabilnost, ki si jo že dolgo želi, ali bo ostala ujetnica svojih notranjih sporov?

Ena stvar pa je gotova: Slovenija, prek svojih projektov in ljudi, kot je Borut Pahor, igra pomembno vlogo pri povezovanju regije z Zahodom. In to imenovanje je še en dokaz, da so tudi majhne države, kot je Slovenija, lahko pomemben igralec na veliki politični šahovnici.

V času, ko Zahodni Balkan še vedno išče svoje mesto v Evropi, je imenovanje Radmile Šekerinske v NATO pomemben znak priznanja, da regija ni zgolj vir težav, temveč tudi potencialnih rešitev. Ob tem pa ne gre pozabiti, da simbolika – četudi močna – ne bo zadostovala. Bodo resnične spremembe sledile? To je vprašanje, ki ga bodo morali v prihodnje reševati vsi – tako Severna Makedonija, Zahodni Balkan kot tudi Slovenija.

Vir: Twitter Boruta Pahorja, www.

Napisal: N. Z.

Šok, razkrita mreža NATO-vih vojaških postojank pri naših sosedih, narisane so jedrske glave

ITALIJA – Kako Natove baze vplivajo na suverenost države in varnost Evrope?

Razkritje obsežne mreže Natovih vojaških postojank v Italiji je sprožilo val razprav o njihovem vplivu na nacionalno suverenost, varnost Evrope in geopolitična razmerja med velesilami. Italijani so razdeljeni, vprašanje pa postaja vse bolj aktualno tudi v drugih članicah Nata, vključno s Slovenijo.

Kaj razkriva zemljevid?

Zemljevid, ki kroži po družbenih omrežjih, prikazuje več kot sto Natovih in ameriških vojaških baz, skladišč orožja ter strateških objektov po Italiji. Med njimi so skladišča jedrskega orožja, baze za podmornice in letalske baze. Italija tako predstavlja eno ključnih točk NATO infrastrukture v Evropi. Največjo pozornost je vzbudila prisotnost jedrskih glav, kar ponovno odpira vprašanje o tveganjih za varnost prebivalcev in okolja.

Ena od takšnih baz je letalska baza Aviano, kjer je po poročilih Defense News shranjeno ameriško jedrsko orožje. Kritiki opozarjajo, da lahko taka prisotnost povzroči, da postanejo mesta z vojaškimi objekti potencialna tarča v primeru konflikta. Podobno opozarja tudi raziskava organizacije Nuclear Threat Initiative, ki je analizirala vpliv jedrskih baz na regionalno stabilnost.

Italijani: med gospodarskimi koristmi in izgubo suverenosti

Prisotnost vojaških baz prinaša Italiji gospodarske koristi, saj vojska ustvarja številna delovna mesta in posredno podpira lokalno gospodarstvo. Ena izmed spletnih uporabnic je na Twitterju komentirala: “Velik vir zaslužka za Italijo. Slovenci pa raje travo jejo, kot da bi živeli v bogatem kapitalizmu.”

A mnogi Italijani izražajo tudi zaskrbljenost zaradi omejevanja suverenosti. Kot je zapisal en izmed komentatorjev na družbenih omrežjih: “Ali je Italija še suverena država, če ima toliko vojaških baz, ki jih nadzorujejo ZDA in NATO?” – vir X. Takšna vprašanja odpirajo pomembno debato o tem, kje je meja med zaščito zavezništva in neodvisnostjo posamezne države.

Kakšen je vpliv na Slovenijo?

Čeprav Slovenija nima jedrskih baz, se vprašanja o vlogi Nata nanašajo tudi na naš prostor. Slovenija sodeluje pri kolektivni obrambi, vendar s precej manjšim prispevkom kot Italija. Kljub temu se podobno kot Italijani tudi Slovenci sprašujemo, ali je prisotnost vojaških objektov v Evropi res potrebna za varnost ali pa gre predvsem za interese velesil, predvsem ZDA.

Vpliv Natove prisotnosti je zaznaven tudi skozi povečan pritisk na evropske države, da povečajo vojaške izdatke. Po podatkih NATO Annual Report 2023 je Slovenija svoje izdatke povečala, a ostaja pod povprečjem zavezništva. To odpira vprašanje, ali bi morali več prispevati k varnosti ali pa usmeriti sredstva drugam.

Kdo dejansko profitira?

Podporniki Nata poudarjajo pomen kolektivne obrambe. Prisotnost baz naj bi odvračala Rusijo, ki je zgodovinsko znana po širjenju svojega vpliva na sosednje države. Države, kot so Poljska, Latvija in Litva, izrazito podpirajo Natovo infrastrukturo zaradi bližine Rusije. Toda kritiki opozarjajo, da je Evropa vse bolj odvisna od ZDA in da ameriške baze pogosto predstavljajo večjo korist za ameriške interese kot za lokalno prebivalstvo.

Podobno opozarja tudi organizacija Global Policy Forum, ki pravi, da Natove baze pogosto izkoriščajo lokalne naravne vire in povzročajo okoljske težave, kar je bilo dokazano v primerih baz v Italiji.

Kakšni pa so ruski cilji?

Prisotnost Natovih baz v Italiji in drugih državah odpira številna vprašanja. Ali res prispevajo k stabilnosti in varnosti Evrope ali pa so predvsem instrument geopolitične dominance ZDA? Italijanski primer nas spominja na to, kako tesno je evropska varnost povezana z globalno politiko, in odpira debate, ki se tičejo tudi Slovenije.

Dokler bodo Natove baze po Evropi tarča tako pohval kot kritik, bo vprašanje o njihovi vlogi ostalo del politične agende. Je suverenost držav res cena, ki jo je vredno plačati za varnost?

Napisal: N. Z.

Vir: X, www

Bo ukrajinska zemlja prodana za vstop v NATO? Razkrivamo skrivne dogovore z ameriškimi skladi!

UKRAJINA – Ameriški finančni skladi in podjetja, povezana z družbo BlackRock, naj bi si po poročanju časnika New York Times prizadevali ohraniti svoj vpliv in lastništvo nad ukrajinsko zemljo, ki so jo pridobili v zameno za pomoč v obliki orožja in logistike. Tajni pogovori naj bi potekali med ukrajinskimi oblastmi in predstavniki skladov, pri čemer je govora o morebitni prepustitvi dela ozemlja v zameno za vstop Ukrajine v NATO. Vendar mnogi menijo, da bo ta dogovor težko uresničljiv, saj ruske sile še naprej izvajajo intenzivne vojaške operacije na ukrajinskem ozemlju, kar utegne spremeniti potek pogajanj.

Skrivni dogovori in nepredvidljivi izzivi

Finančni skladi, kot je BlackRock, ki so v zadnjih letih pridobili znaten vpliv na različnih svetovnih trgih, naj bi si prizadevali za ohranitev svojega deleža v ukrajinski zemlji. Po poročanju časnika New York Times naj bi podjetja med ukrajinsko vojno vstopila v dogovore, v okviru katerih so zagotavljala podporo v obliki vojaške opreme in logistike, v zameno pa prejela deleže v ukrajinskih kmetijskih površinah.

Povezava s Slovenijo in širše posledice

Čeprav Slovenija neposredno ni vključena v te dogovore, je situacija v Ukrajini pomembna tudi za slovenske gospodarstvenike in vlagatelje, saj bi morebitna sprememba lastništva nad ukrajinsko zemljo lahko vplivala na trg hrane in surovin v Evropi, kar bi posledično lahko vplivalo tudi na slovensko kmetijstvo. Poleg tega Slovenija podpira vstop Ukrajine v EU in NATO, kar pomeni, da bi kakršnikoli novi dogovori lahko vplivali na regionalno varnost in gospodarske razmere.

Geopolitična situacija in njeni učinki

Kljub naporom finančnih skladov za ohranitev svojega vpliva je dogovor o prepustitvi ozemlja v zameno za članstvo Ukrajine v NATO pod vprašajem. Rusija si namreč prizadeva ponovno zavzeti ukrajinsko ozemlje, zato se zdi malo verjetno, da bi takšna izmenjava zemljišč lahko uspela brez resnih političnih in vojaških posledic. Če bi ruske sile dosegle nadaljnje uspehe na bojišču, bi se pogajalska moč Ukrajine bistveno zmanjšala, kar bi lahko otežilo dogovor s finančnimi skladi.

Potencialni izid in vprašanja za prihodnost

Čeprav tajni pogovori še potekajo, ostaja veliko odprtih vprašanj glede dolgoročnih posledic takšnih dogovorov. Ne glede na izid pogovorov bi lahko spremembe lastništva nad ukrajinsko zemljo vplivale na širše geopolitične razmere v Evropi. Hkrati bi to lahko vplivalo na prihodnost kmetijstva v Ukrajini in širše, saj bi prehajanje zemljišč v roke velikih finančnih skladov lahko spremenilo način upravljanja z naravnimi viri.

Napisal: N. Z.

Vir: New York Times, Pexels, www

Razkrita je nova strategija evropske obrambe; pripravite se na vojno?

BRUSELJ – NOVA EVROPSKA OBRAMBNOSNA STRATEGIJA: PRIPRAVITE SE NA VOJNO?

Evropska ljudska stranka (EPP) je nedavno predstavila nov strateški dokument, “Evropa, ki varuje: Evropa, ki se zavzema za pravi mir, vzpostavlja pravo evropsko obrambno unijo”, ki postavlja obrambo v ospredje prioritet Evropske unije. Dokument, ki so ga soglasno sprejeli poslanci EPP v Evropskem parlamentu, poudarja, da mora Evropa postati sposobna braniti sama sebe in hkrati prispevati k miru.

Latinski pregovor: Če želiš mir, se pripravi na vojno

Osrednja misel dokumenta izhaja iz starega latinskega pregovora: “Če hočeš mir, se pripravi na vojno”. Evropska unija mora, glede na vse večjo globalno negotovost, krepiti svoje obrambne zmogljivosti. Kot poroča portal Politico, se mora Evropa v naslednjih šestih do osmih letih pripraviti na morebitno vojaško soočenje z Rusijo, za kar bodo potrebni konkretni politični in obrambni ukrepi.

Po besedah Andrzeja Halickega, podpredsednika EPP za zunanje zadeve, je obramba ena najpomembnejših nalog EU. V dokumentu je poudarjeno, da mora Evropa ne samo podpreti NATO, temveč tudi okrepiti svoje lastne zmogljivosti. “Evropa mora povečati proizvodnjo obrambne opreme, ustvariti rezervne zaloge in nadaljevati s pomočjo Ukrajini, da doseže zmago v vojni proti ruski agresiji,” je dejal Andrius Kubilius, litovski poslanec in oblikovalec strategije.

Povečana proizvodnja orožja in pomoč Ukrajini

Pomemben del nove strategije je krepitev obrambne proizvodnje in sodelovanja znotraj Evropske unije. Evropa se mora zavedati, da je pomoč Ukrajini ključna za dolgoročno varnost na celini. Kot poroča Ukrinform, je v dokumentu posebej izpostavljena potreba po večji usklajenosti pri proizvodnji orožja ter ustvarjanju zalog za prihodnje potrebe.

Evropska unija bo v prihodnjih letih vlagala v razvoj obrambnih tehnologij prihodnosti, kar vključuje tudi vzpostavitev pametne zakonodaje in izboljšanje industrijskih zmogljivosti. Hkrati bo okrepila sodelovanje med državami članicami, da bi bila pripravljenost na morebitne vojaške spopade kar najbolj optimalna.

Kaj pomeni to za Slovenijo?

Slovenija kot članica EU bo del teh prizadevanj, saj ima zavezo krepiti svoje obrambne zmogljivosti. Poleg prispevkov k skupnim obrambnim pobudam bo Slovenija verjetno morala povečati svoj obrambni proračun in sodelovati v razvoju novih tehnologij, ki bodo ključne za evropsko varnost. Pomembno bo tudi sodelovanje pri podpori Ukrajini in drugih prizadevanjih EU za stabilnost v regiji.

Pomembnost enotnega evropskega obrambnega trga

Dokument EPP prav tako poudarja potrebo po vzpostavitvi enotnega evropskega obrambnega trga, kjer bi vse države članice EU bolj tesno sodelovale pri razvoju in proizvodnji orožja ter obrambnih tehnologij. Evropa mora postati neodvisna pri svojih obrambnih zmožnostih, kar vključuje zmanjšanje odvisnosti od ZDA in drugih mednarodnih partnerjev. Po poročanju EPP Group Newsroom bo to ključni korak za evropsko varnost v prihodnosti.

Zavezništvo z Natom in prihodnje grožnje

Kljub temu, da bo EU okrepila svoje zmogljivosti, ostaja sodelovanje z Natom bistveno za obrambo Evrope. V prihodnjih letih se pričakuje, da bo EU v skladu z novo strategijo tesneje sodelovala z ZDA in Natom pri obrambnih projektih, hkrati pa razvijala lastne zmogljivosti za soočanje z morebitnimi prihodnjimi grožnjami. To je posebej pomembno v kontekstu trenutnih napetosti z Rusijo.

Nova evropska obrambna strategija prinaša pomembne spremembe v smeri večje neodvisnosti EU na področju obrambe. Dokument EPP nakazuje, da bo EU morala vlagati v svoje obrambne zmogljivosti, obenem pa tesno sodelovati z Natom, da bi zagotovila stabilnost in varnost na celini. Poudarek na pomoči Ukrajini in krepitvi obrambnih rezerv je ključnega pomena za prihodnost evropske varnosti.

Napisal: N. Z.

Vir: Politico, Ukrinform, www, Freepik

Slovenski vojaki bodo še naprej umirali za “tujo gospodo”, medtem ko je Hrvaška zavrnila sodelovanje v NATO misiji

ZAGREB – Hrvaški predsednik Zoran Milanović je zavrnil sodelovanje hrvaških vojakov v NATO misiji NSATU za podporo Ukrajini. Pojasnil je, da gre za zaščito Hrvaške pred potencialno nevarnostjo vpletenosti v vojni konflikt, katerega konca ni videti.

Njegova odločitev je sprožila številne razprave, saj vlada meni, da bi Hrvaška morala izpolniti svoje zavezništvo v okviru NATO. Predsednik pa se sklicuje na ustavne in nacionalne interese, pri čemer izraža resne pomisleke o posledicah takšnega sodelovanja.

Razlogi za zavrnitev sodelovanja

Milanović je v svoji izjavi poudaril, da Hrvaška ne sme postati vpletena v dolgotrajen vojni konflikt, ki bi lahko eskaliral. “Mnogi veliki konflikti so se začeli z nepremišljenimi misijami podpore, ki so se kasneje razvile v odprte vojne,” je opozoril Milanović. To izjavo je dal v svojem uradnem sporočilu za javnost.

NSATU je misija, dogovorjena na vrhu NATO julija 2024 v Washingtonu, in predvideva podporo Ukrajini skozi urjenje ukrajinskih vojakov. Milanović pa opozarja, da bi takšna misija lahko škodovala nacionalnim interesom Hrvaške, saj bi jo lahko vpletla v širši vojaški konflikt. Po njegovih besedah: “Ne smemo postati del vojaških operacij, ki niso neposredno povezane z obrambo Hrvaške ali njenih zaveznikov,” kar je izpostavil v uradnem nagovoru javnosti.

Nesoglasje med vlado in predsednikom

Hrvaška vlada je predlagala sodelovanje v misiji NSATU kot del širše operacije, potrjene s strani NATO. “Hrvaška mora izpolniti svoje zavezništvo in prispevati k obrambi zaveznikov,” je pojasnil hrvaški obrambni minister v izjavi za medije. Vendar Milanović trdi, da vlada ni pridobila njegovega soglasja, preden je sprejela odločitev o pošiljanju vojakov. To predstavlja kršitev ustave, saj predsednik Republike nosi izključno odgovornost za odobritev takšnih misij. Izjave so povzeli tudi portali, kot so Dubrovački dnevnik in Nezavisne novine.

Vloga NATO in odgovornost Hrvaške

Hrvaška že sodeluje v številnih misijah NATO, kot sta KFOR na Kosovu in SEA GUARDIAN v Sredozemlju, kjer pomaga pri zagotavljanju varnosti v regiji. “Hrvaška kot članica NATO izpolnjuje svoje obveznosti,” je poudaril Milanović v pogovoru z novinarji. Pojasnil je, da je podprl 12 od 13 predlogov za sodelovanje hrvaških vojakov v različnih misijah, kar dokazuje hrvaško zavezanost zavezništvu. Vendar je tokratno zavrnitev sodelovanja utemeljil s tem, da sodelovanje v Ukrajini ni v najboljšem interesu Hrvaške.

Humanitarna podpora Ukrajini

Milanović je jasno izrazil, da podpira humanitarno pomoč Ukrajini in da bo Hrvaška še naprej pomagala žrtvam vojne. “Ukrajina je žrtev ruske agresije in zasluži vso možno podporo, vendar brez neposrednega sodelovanja naših vojakov,” je dejal Milanović v intervjuju za Jutarnji list. Opozoril je, da je kljub ogromni vojaški pomoči, ki jo Ukrajina prejema, konec vojne še vedno nepredvidljiv, kar ustvarja nevarnost za širitev konflikta.

Zakonodajni okvir in vloga saborja

Hrvaška ustava predvideva, da mora predsednik odobriti vsako odločitev o sodelovanju hrvaških vojakov v mednarodnih misijah. Če predsednik zavrne soglasje, lahko vlada od saborja zahteva glasovanje. Za sprejem take odločitve pa je potrebna dvotretjinska večina. Milanović je ob tej priložnosti dejal: “Če bo sabor odločil drugače, bom to spoštoval, vendar vztrajam, da ta misija ni v interesu Hrvaške,” poročajo Dubrovački dnevnik in N1.

Pomen odločitve za Slovenijo in širšo regijo

Čeprav gre za notranjo odločitev Hrvaške, je ta relevantna tudi za Slovenijo in širšo regijo. Tako Slovenija kot Hrvaška sta članici NATO, in Milanovićeva odločitev sproža vprašanja, kako naj manjše države članice uravnotežijo svoje zavezništvo s skrbjo za lastne nacionalne interese. Hrvaška odločitve ne more sprejeti brez odobritve saborja, kar povečuje politično občutljivost tega vprašanja.

Zoran Milanović se je odločil, da Hrvaški ne dovoli sodelovanja v misiji NSATU, kar je utemeljil z zaščito nacionalnih interesov. “Naša naloga je zaščititi Hrvaško pred vojnim konfliktom in ohraniti mir v regiji,” je poudaril predsednik. Ta odločitev odpira pomembne razprave o vlogi manjših držav članic NATO v trenutnih krizah in njihovem prispevku k skupni obrambi. Hrvaška bo še naprej pomagala Ukrajini, vendar predvsem na humanitarni ravni, brez neposredne vojaške vpletenosti.

Napisal: N. Z.

Vir: www, IG