Denis Avdić iskreno o odraščanju v Bosni: “Bilo je težko, a vseeno čudovito!”

Denis Avdić, eden najbolj prepoznavnih glasov na slovenskih radijskih valovih, je v podcastu “Tisti dnevi v mesecu” razkril del svoje osebne zgodbe, ki je mnoge presenetila – in še več, navdihnila. Njegovo otroštvo v Bosni in Hercegovini je bilo vse prej kot običajno: brez elektrike, kopalnice in modernega udobja, a z nečim, kar je morda še pomembnejše – svobodo, toplino doma in kančkom trme, ki ga je očitno spremljala vse do danes.

Kako spomini prekašajo resničnost

Denis Avdić, ki ga večina pozna kot človeka z neustavljivo energijo in odličnim smislom za humor, gleda na svoje otroštvo skozi prav posebno prizmo. “Na papirju lahko rečeš, da nisem imel najlažjega otroštva. Jaz pa imam občutek, da sem se imel top,” je povedal in s tem takoj razorožil vsakršno pomilovanje. Ko poslušaš njegove pripovedi, se zdi, kot da gre za prizore iz kakšnega filma, ki združuje nostalgijo in humor, tisti tip zgodb, ki jih slišimo pri družinskih večerjah in se jim vedno znova smejimo.

Prvih deset let njegovega življenja je bilo prežetih z izzivi, ki si jih je danes težko zamisliti. “Prvih deset let kopalnice in stranišča nismo imeli notri. Na peči smo pogreli vodo in si vzel lonček pol mrzle in pol tople in si se polival,” je razkril Denis, pri čemer je zvenelo, kot da govori o najbolj naravni stvari na svetu. To ni bilo razvajanje – to je bilo preživetje, ki pa je, ironično, pogosto rodilo najlepše trenutke.

Ko se življenje odvija ob petrolejki

Morda je težko razumeti, kako so otroci v hiši brez elektrike – kjer je svetlobo zagotavljala le petrolejka – lahko ustvarjali spomine, ki so polni veselja. A Denis se spominja trenutka, ko so v hišo končno napeljali elektriko, kot da je bil to nekakšen obred prehoda v modernejši svet. “Ko je zasvetila tista ena žarnica v sobi in razsvetlila prostor, je bilo, kot da smo dosegli čudež,” je opisal trenutek, ki ga danes, v dobi pametnih naprav, mnogi jemljemo za samoumevnega.

Še preden so prišle žarnice, pa so bile tu sveče in petrolejke – preprosti predmeti, ki so oblikovali njegov vsakdan. “Prvih nekaj let smo imeli sveče in petrolejke, pa nihče ni mislil, da nam kaj manjka,” se spominja Denis, pri čemer se zdi, da je prav ta občutek “zadovoljiti se z malo” tisti, ki ga je oblikoval v osebo, kakršna je danes.

Od konzerv do gostilne

V otroštvu Denisa Avdića ni bilo računalniških iger, elegantnih igrač ali neskončnih možnosti, ki jih danes nudijo trgovine. Namesto tega so si otroci izmišljali igre s tistim, kar so imeli pri roki – in to pogosto niso bile klasične igrače. “Mi smo konzerve brcali,” pravi Denis, s čimer opisuje igro, ki je bila morda osnovna, a je bila zanje vir zabave.

Njegov čas pa ni bil omejen le na igro. Njegova mama je delala kot kuharica v edini gostilni v kraju, zato je Denis pogosto svoj dan preživljal prav tam. “In kje mislite, da sem bil jaz? V tisti gostilni,” pravi in se smeji, kot da je prav to gostilniško življenje, polno srečanj, pogovorov in pristnega stika z ljudmi, tisto, kar je bilo zanj ena najboljših šol za življenje.

Razlike, ki bolijo – a tudi učijo

Denis je spregovoril tudi o neenakosti, ki jo je občutil kot otrok. Medtem ko je njegova družina živela skromno, so bili otroci, katerih starši so delali v Nemčiji in so imeli več. “Obstajali so otroci, katerih starši so delali v Nemčiji in so imeli,” je povedal in dodal, da je bilo takrat težko gledati na pomanjkanje, ko si bil obkrožen z nekom, ki je imel več. A kljub temu ni dovolil, da bi ga to opredelilo.

Kaj nas Denis lahko nauči?

Ko poslušamo Denisa Avdića, se ne moremo izogniti občutku, da so prav tiste skromne okoliščine oblikovale njegovo osebnost – odpornost, hvaležnost in sposobnost, da se nasmeji tudi takrat, ko je težko. Njegova zgodba nas opominja, da življenje niso le materialne dobrine, ampak odnosi, izkušnje in sposobnost, da cenimo tisto, kar imamo.

Denis Avdić je danes človek, ki ga občudujemo zaradi njegovega uspeha, humorja in pristnosti. A njegova preteklost, tista hiša brez elektrike in kopalnice, je tisto, kar ga je naredilo posebnega. Morda prav zaradi tega še vedno zna uživati v majhnih stvareh – in nas uči, da bi morali tudi mi.

Napisal: E. K.

Vir: YouTube

Tjaša Vrečič iskreno o svoji izgubi v areni…

Letošnja sezona Kmetije je postregla z eno najbolj napetih in dramatičnih final v zgodovini oddaje. Med tekmovalci, ki so pustili neizbrisen pečat, je bila zagotovo Tjaša Vrečič, povratnica v šov, ki je skozi celotno sezono dokazovala, da je kos tudi najtežjim preizkušnjam. A v trenutku, ko je šlo za vse, jo je Tim Novak premagal – in s tem si je utrl pot do superfinala ter osvojil naslov letošnjega zmagovalca. Kaj se je zgodilo v tisti areni, in kako se je Tjaša soočila z razočaranjem?

Usodni trenutek: Boj na vse ali nič

Ko sta se Tjaša in Tim soočila v zadnji areni, je bilo jasno, da bo izid odločilen. Oba sta v tekmo prinesla vse – izkušnje, taktike, željo po zmagi – a Tim je bil tokrat močnejši. “Seveda sem bila razočarana nad sabo,” je iskreno priznala Tjaša po finalu. “Ampak hkrati vem, da sem dala vse od sebe. Težko mi je bilo še precej časa, in ko to gledaš, spet podoživiš te občutke.”

S temi besedami je Tjaša povzela čustveno plat resničnostnih šovov, ki pogosto ostane skrita za dramatičnimi trenutki in montažnimi sekvencami. Njeno priznanje kaže, da ni šlo le za poraz v tekmovanju, temveč za soočenje s svojimi pričakovanji in željo, da dokaže, česa je sposobna.

Zakaj je bilo razočaranje tako močno?

Za Tjašo, ki je znana po svoji neomajni tekmovalni naravi, je bil poraz proti Timu še posebej boleč. “Zelo sem tekmovalna, zato me je pomojem toliko grizlo,” je razložila. Ta tekmovalni duh je bil njena največja prednost v sezoni, a hkrati tudi razlog, zakaj se je težje soočila s porazom.

Njeno razočaranje pa ni bilo usmerjeno zgolj navzven, temveč tudi vase. Kot nekdo, ki vedno postavlja visoke standarde, je Tjaša občutila, da bi lahko storila še več – čeprav je realnost drugačna. Včasih niti največji trud in najboljše priprave niso dovolj, saj v areni pogosto odločata sreča in trenutna fizična pripravljenost.

Tjaša kot povratnica: Kaj ji je prinesla letošnja izkušnja?

Letošnja Kmetija ni bila Tjašina prva izkušnja z resničnostnimi šovi. Kot povratnica je imela jasnejši vpogled v to, kako šov deluje, in se zavedala, kako pomembna so zavezništva, taktike in vztrajnost. A hkrati je bil to zanjo še bolj oseben boj – priložnost, da pokaže, da je zrasla kot oseba in da ima, kljub preteklim neuspehom, še vedno vse, kar je potrebno za zmago.

Čeprav na koncu ni dosegla glavne nagrade, je njena pot navdihujoča. Pokazala je neomajno delovno etiko, vztrajnost in sposobnost, da se sooči z izzivi, tudi ko so ti videti nepremostljivi.

Kaj pomeni njen poraz za prihodnost?

Čeprav je bilo razočaranje takoj po porazu veliko, je jasno, da Tjaša ne bo obupala. Njena predanost in tekmovalni duh nakazujeta, da se bomo z njo srečali še v prihodnosti. “Te izkušnje me gradijo,” pravi. To je opomnik, da v resničnostnih šovih, tako kot v življenju, šteje pot – in ne zgolj končni cilj.

Junakinja sezone, ki je osvojila srca gledalcev

Čeprav Tjaša letos ni zmagala, so jo gledalci prepoznali kot eno najmočnejših in najbolj srčnih tekmovalk. Njena zgodba je dokaz, da tudi porazi oblikujejo zmagovalce – tiste, ki so sposobni vstati, se nasmejati in nadaljevati. Kdo ve, morda bo prihodnja sezona Kmetije zanjo tista prava – ali pa jo bomo videli v povsem novi luči v kakšnem drugem šovu. Eno je gotovo: Tjaša ne bo izginila z naših zaslonov.

Napisal: E. K.

Vir: Instagram

Dejana Bačko: Mama brez rok, ki je osvojila srca ljudi po vsem svetu

Dejana Bačko iz Novega Sada v Srbiji je postala pravi internetni fenomen, potem ko je njen video, v katerem skrbi za svojo pol leta staro hčerkico Laro, postal viralen. Ta izjemna ženska, ki se je rodila brez rok, s svojim življenjem dokazuje, da ljubezen in predanost ne poznata meja. S svojo zgodbo je ganila milijone ljudi po vsem svetu, ki so jo prepoznali kot pravi simbol moči, vztrajnosti in materinske ljubezni.

Dejana, stara 28 let, živi povsem običajno družinsko življenje s svojim možem Markom Nežićem in hčerkico Laro. Kljub odsotnosti rok, ki jo spremlja vse življenje, Dejana s svojo iznajdljivostjo in prilagodljivostjo uspešno opravlja vse naloge, ki jih prinaša materinstvo. Njen vsakdanjik je poln izzivov, a ona jih sprejema z neverjetno močjo in optimizmom.

Na družbenih omrežjih je Dejana znana pod uporabniškim imenom “devojka_sa_krilima” (dekle s krili), kar odraža njen življenjski moto: “Nimam rok, imam pa krila.” Ta pozitivna naravnanost in močna volja ji omogočata, da uspešno krmari skozi življenje in uresničuje svoje sanje, kljub fizičnim omejitvam.

Video posnetek, ki je osvojil srca mnogih, prikazuje Dejanino vsakodnevno rutino z malo Laro. V posnetku vidimo, kako z nogami dvigne svojo hčerkico iz posteljice, jo nahrani in previje. Vsak gib je prežet z neizmerno ljubeznijo in skrbjo, kar so opazili tudi številni spletni uporabniki. Mnogi so jo označili za “supermamo” in “herojko,” vendar Dejana skromno poudarja, da le opravlja svojo materinsko dolžnost in da za njo to ni nič posebnega.

Dejanina zgodba je globoko navdihujoča in kaže na neizmerno moč človeškega duha. Ne glede na fizične omejitve, s katerimi se sooča, Dejana dokazuje, da je vse mogoče, če imamo dovolj volje, poguma in ljubezni. Njena predanost družini in njen optimizem sta postala svetel zgled za vse, ki se soočajo z različnimi izzivi v življenju.

Svojo zgodbo Dejana deli na Instagramu, kjer redno objavlja utrinke iz svojega življenja. Njeni sledilci so očarani nad njenim pogumom in optimizmom, ki ga izžareva v vsakem trenutku. Številni komentarji in sporočila podpore, ki jih prejema, pričajo o tem, koliko ljudi je navdihnila s svojo zgodbo.

Dejanina pot je še en dokaz, da so omejitve pogosto le v naših glavah in da lahko z voljo in ljubeznijo presežemo vse ovire. Njena zgodba je poklon vsem mamam, ki se vsakodnevno soočajo z izzivi, a kljub vsemu izžarevajo neizmerno moč in ljubezen do svojih otrok. V svetu, kjer se pogosto soočamo z različnimi težavami, je Dejanin zgled opomnik, da ljubezen ne pozna meja in da se z vztrajnostjo lahko premagajo tudi najtežji izzivi.

EK; Zajem zaslona Facebook, Facebook