Znižanje plač in odpuščanja: Kako Volkswagen rešuje milijardno izgubo?
Ko je Volkswagen oznanil, da namerava z obsežnimi ukrepi prihraniti 1,5 milijarde evrov na leto, je odmevalo po vsej Nemčiji – in daleč onkraj njenih meja. V državi, kjer je avtomobilska industrija srce gospodarstva, ni takšna novica nikoli samo številka na papirju, ampak udarec, ki ga začutijo zaposleni, njihovi družinski člani in lokalne skupnosti.
Znižanje plač – simbolični rez ali ključni prihranek?
V središču ukrepov je odločitev o znižanju plač. Vodstvo koncerna bo lastne prejemke znižalo za več kot 300 milijonov evrov do leta 2030. Na prvi pogled gre za potezo, ki naj bi simbolično pokazala, da si “pasove zategujejo vsi”, vendar se tu skriva pomemben detajl – plače članov uprave bodo odstotkovno nižje od povprečja zaposlenih na nižjih položajih.
Za povprečnega delavca v tovarni to pomeni neposreden finančni udarec, ki se ga bo čutilo vsak mesec. Sindikat IG Metall je opozoril, da bodo nižje plače, ob ukinitvi nekaterih dodatkov in zamrznitvi napredovanj, prinesle padec življenjskega standarda delavcev, zlasti tistih, ki že zdaj živijo v manjših mestih, kjer je Volkswagen eden redkih večjih delodajalcev.
35.000 zaposlenih manj – kdo bo ostal brez službe?
Del strategije prestrukturiranja vključuje tudi načrtovano zmanjšanje števila zaposlenih. 35.000 delovnih mest bo odpravljenih do leta 2030, kar pomeni, da bo vsak četrti delavec v Nemčiji izgubil službo. Volkswagen trenutno zaposluje približno 130.000 ljudi na nemških tleh, zato je jasno, da bo reorganizacija pustila posledice. Čeprav je vodstvo obljubilo, da bo zmanjševanje števila zaposlenih postopno in da ne bo zapiralo tovarn, so se pojavile govorice o premeščanju proizvodnje v tujino – predvsem v Mehiko in druge cenejše države.
Stavke in večtedenska pogajanja – kdo je resnično zmagal?
V decembru so se končala večtedenska pogajanja med upravo in sindikati. Delavci so si izborili ključne točke, kot je ohranitev nekaterih obratov, kar je preprečilo zapiranje tovarn, a občutek, da so morali sprejeti grenko kompromisno rešitev, ostaja. Daniela Cavallo, vodja sveta delavcev, je v enem od intervjujev dejala: “Naša naloga je bila preprečiti najslabše. A vprašanje je, kako dolgo bomo lahko to vzdrževali.”
Volkswagen pod pritiskom trga – zakaj zdaj?
Zakaj tako obsežni rezi prav zdaj? Industrijski analitiki pravijo, da gre za posledico pritiska konkurenčnih proizvajalcev električnih vozil, zlasti kitajskih znamk, ki na evropski trg prihajajo z agresivnimi cenami. Volkswagen se mora prilagoditi novim razmeram in zmanjšati stroške, da bo lahko vlagal v razvoj novih modelov in tehnologij. A prav ta boj za prihodnost postavlja vprašanje – ali se lahko prihodnost zgradi na temelju množičnih odpuščanj in zniževanja plač?
Posledice za lokalna okolja – boj za preživetje
V mestih, kot so Wolfsburg, Braunschweig in Osnabrück, kjer Volkswagen ni le delodajalec, ampak simbol gospodarske stabilnosti, že čutijo napetost. Manjše število zaposlenih pomeni manj denarja v lokalnem gospodarstvu – manjši prihodki v trgovinah, zmanjšanje povpraševanja po storitvah in večja odvisnost družin od socialnih podpor. Mnogi zaposleni se bojijo, da bo ta prestrukturacija pustila trajne brazgotine.
Kaj prinaša prihodnost?
Medtem ko se strategija vodstva osredotoča na dolgoročno konkurenčnost, ostaja odprto vprašanje, ali bodo ukrepi res prinesli želeni rezultat. Sindikati opozarjajo, da lahko zmanjšanje motivacije zaposlenih in negotovost glede prihodnosti povzročita padec produktivnosti, kar bi Volkswagnu dolgoročno bolj škodilo kot koristilo.
Napisal: E. K.
Vir: Volkswagen, Pixabay
Šokantno odkritje: koruzni storži – odpadek ali zlata jama?
Koruzni storži. Večina ljudi jih obravnava kot odpad, ostanek po obiranju koruze, ki običajno konča na kompostu ali v peči. A v Nemčiji? Tam je ta preprosti naravni material postal pravi trg za inovacije – na tržnicah se prodajajo posušeni koruzni storži za 10 evrov na 15 kosov. Ta nenavaden trend je sprožil val razprav na družbenih omrežjih, predvsem na Balkanu, kjer imajo koruzni storži drugačen, precej bolj pragmatičen status.
Kako so koruzni storži postali “dragoceni”?
Nemčija, znana po svoji zavezanosti trajnosti in iskanju alternativnih rešitev, je koruzne storže prepoznala kot vsestranski material, ki združuje nizke stroške, učinkovitost in ekološko prijaznost. Na prvi pogled je težko razumeti, zakaj bi nekdo plačal za nekaj, kar mnogi kmetje obravnavajo kot odpadek. A odgovor je preprost: vsestranska uporabnost in trajnost.
Koruzni storži se v Nemčiji uporabljajo predvsem kot naravni vžigalniki za ognje. Zaradi svoje strukture so izjemno učinkoviti pri gorenju: prižgejo se hitro in gorijo dolgo – tudi do 12 minut. To jih naredi idealne za kamine, žare ali peči na drva, saj ne vsebujejo kemikalij, ki bi lahko onesnaževale okolje ali povzročale neprijetne vonjave. A njihova uporaba se tu še ne konča.
Od zamaškov do čistilnih pripomočkov – uporabnost skozi čas
Zgodovina koruznih storžev sega daleč v preteklost, ko so jih ljudje uporabljali za različne praktične namene. Na Balkanu so storži služili kot naravni zamaški za steklenice domačega žganja – njihova poroznost je zagotavljala dobro tesnjenje in preprečevala izhlapevanje alkohola. Poleg tega so jih uporabljali za ribanje posode, kot improvizirane čistilne pripomočke, in celo pri pripravi hrane, denimo pri pečenju jagnjetine na ražnju, kjer so zaradi svoje strukture omogočali enakomerno širjenje toplote.
V sodobnem svetu, kjer iščemo alternativne in trajnostne rešitve, pa so koruzni storži ponovno našli svojo vrednost. Na spletu kroži video, ki prikazuje uporabo posušenih storžev kot naravne ščetke za čiščenje žarov, kar je še en dokaz njihove vsestranskosti.
Balkanska reakcija: »Milijonarji na vasi?«
Novica o prodaji koruznih storžev za več evrov na tržnicah v Nemčiji je sprožila buren odziv na Balkanu, kjer so storži običajno brezplačno dostopni ali uporabljeni za kurjavo. Na družbenih omrežjih se je usul plaz komentarjev, kot so: »Tega imam v vasi poln kamion, sploh nisem vedel, da sem milijonar« ali »Super je za vžig, ampak pri nas to damo v peč zastonj.« Ti komentarji so zabavno opozorilo na razlike v vrednotenju preprostih stvari v različnih delih sveta.
Toda, ali je Balkanska skepsa upravičena? Morda ne. Medtem ko so storži na podeželju res lahko brezplačni, v mestih postanejo redkejši, še posebej v državah, kjer prevladuje industrijska pridelava in se odpadki pogosto zavržejo brez premisleka. Prav tu nastopi trg, ki temelji na povpraševanju po trajnostnih rešitvah.
Ali je v tem prihodnost?
Prodaja koruznih storžev odpira zanimivo vprašanje: kako lahko bolje izkoristimo naravne materiale, ki jih pogosto zavržemo? Medtem ko so storži v Nemčiji zgolj primer nišne uporabe, ta trend opozarja na širšo potrebo po iskanju vrednosti v stvareh, ki jih sicer ne cenimo.
Priložnost za kmete? Morda. Če bi se povpraševanje po koruznih storžih razširilo, bi to lahko postalo dodatno finančno dopolnilo za kmetije, ki bi storže prodajale namesto, da jih zavržejo. Poleg tega bi to lahko prispevalo k zmanjšanju odpadkov in spodbujanju krožnega gospodarstva.
Odpadek danes, bogastvo jutri
Koruzni storži, nekoč odpadni produkt, postajajo simbol trajnostnega razmišljanja. Kar nekateri vidijo kot smeti, drugi prepoznajo kot priložnost – bodisi za zaslužek, trajnost ali inovacijo. Nemški primer nas uči, da je vrednost pogosto skrita v preprostih stvareh. In kdo ve? Morda bo naslednji “zeleni” hit izhajal prav iz nečesa, kar danes zavržemo brez pomisleka.
Napisal: E. K.
Vir: X, Freepik
Ste slišali, koliko denarja prejmejo migranti od države? Znesek ‘vrže na rit’
SOCIALNI SISTEM POD LUPO: RESNICA, PRETIRAVANJE ALI ENOSTAVNA MATEMATIKA?
NEMČIJA – Zmago Jelinčič Plemeniti, znan po svojih kontroverznih izjavah, je nedavno objavil tvit, ki je dvignil prah med Slovenci. Po njegovih besedah naj bi migranti v Nemčiji mesečno prejeli več kot 3.360 evrov socialne pomoči. Slišati se morda sliši skoraj kot loto zadetek – toda, ali te številke res držijo, ali gre le za spretno uporabo statistike? Pogledali smo podrobneje.
Kakšna je resnica?
V Jelinčičevem tvitu so natančno razdeljeni zneski socialne pomoči:
- 809 evrov za očeta, prav toliko za mater,
- 728 evrov za tri otroke,
- 323 evrov pavšala za prebivanje ter
- dodatnih 688 evrov pomoči za družino.
Seštevek? 3.360 evrov.
Na prvi pogled impresivno – skoraj dovolj, da bi marsikateri slovenski družini, ki se komaj prebija iz meseca v mesec, pognalo kri v glavo. Ampak kaj pa realnost? Ali je ta znesek dejansko reprezentativen za povprečno migrantsko družino v Nemčiji?
Nemčija je znana po svojem robustnem socialnem sistemu, ki temelji na načelu solidarnosti. Toda zneski, kot so navedeni, niso nekaj, kar bi kar tako dobili vsi. Socialni sistem v Nemčiji ne pomeni denarja brez vprašanj; nasprotno, vključuje številne pogoje. Prejemniki morajo dokazati, da nimajo drugih virov dohodka, sodelovati v integracijskih programih, aktivno iskati delo.
Nemčija in Slovenija: dva svetova, različni sistemi
V Sloveniji migranti z mednarodno zaščito prejemajo precej skromnejše zneske, sploh če jih primerjamo s tistimi, ki so jih omenili za Nemčijo. Osnovna denarna socialna pomoč za odraslega posameznika je približno 442 evrov mesečno – skoraj pol manj kot tistih 809 evrov, ki jih dobijo v Nemčiji. Otroški dodatek, ki se pri nas izračuna glede na dohodkovno lestvico družine, znaša med 21 in 130 evrov na otroka. Če torej pogledamo tipično družino z dvema odraslima in tremi otroki, bi ta v Sloveniji skupaj prejela med 850 in 1.200 evri, kar je komaj tretjina nemških zneskov. Razlika? Ogromna, še posebej, če upoštevamo, da stroški življenja v Sloveniji morda res niso tako visoki kot v Nemčiji – ampak zagotovo niso tako nizki, da bi 1.200 evrov na mesec pomenilo lagodno življenje.
A denarna pomoč ni vse, kar ponuja naš sistem. Migrantom so na voljo tudi določene oblike nefinančne podpore – brezplačna streha nad glavo v azilnih domovih, subvencije za najemnine, celo dostop do zdravstvenih storitev. Vse to sicer nekoliko ublaži njihove življenjske stroške, a zneski nikakor ne puščajo prostora za luksuz. Namen te pomoči je jasen: zagotoviti osnovno preživetje in pospešiti njihovo vključitev v družbo. Čeprav slovenski sistem skuša delovati čim bolj pravično, zneski, ki jih migranti prejmejo, odražajo predvsem omejitve državnega proračuna – in to nas opomni, kako daleč smo od velikodušnosti nemškega modela.
Številke so eno, realnost pa …
Čeprav Jelinčičeve številke na papirju lahko držijo, so morda zavajajoče v svojem predstavljanju. Zneski, ki jih migranti prejemajo, niso univerzalni – pravzaprav so izjemno specifični in odvisni od številnih dejavnikov. Na primer: družina mora živeti na določenem območju, kjer so stroški najemnine tako visoki, da bi tudi teh 3.360 evrov hitro izpuhtelo.
Poleg tega je nemški socialni sistem oblikovan tako, da ne nagrajuje pasivnosti. Prejemniki socialne pomoči morajo izpolnjevati številne zahteve, vključno z rednim dokazovanjem, da nimajo drugih prihodkov, in udeležbo na izobraževalnih delavnicah ali tečajih nemškega jezika. Če teh zahtev ne izpolnjujejo, se lahko socialna pomoč zmanjša ali celo popolnoma ukine.
Kaj pa Slovenci?
Čeprav se mnogi Slovenci radi pritožujemo nad našim sistemom socialnih pomoči, velja poudariti, da je slovenski sistem relativno učinkovit. Morda ne ponuja “sanjske” vsote, a omogoča osnovno preživetje, pri čemer so socialni transferji pogosto bolj ciljno naravnani. Ali je dovolj? Verjetno ne. Toda, če bi vprašali slovensko družino, ki mesec za mesecem komaj shaja, ali bi želeli “nemško” različico socialnega sistema, bi bil odgovor jasen.
Ekonomist Janez Kranjc povzame: “Težava ni zgolj v višini socialnih pomoči, temveč v tem, kako jih razdeljujemo in komu.” (vir: Finance)
Primerjave brez konteksta niso pravične
Jelinčičev tvit je ponovno pokazal, kako hitro lahko nepodprte trditve sprožijo val nezadovoljstva – in kako hitro lahko populizem najde plodna tla. Čeprav zneski, navedeni v tvitu, morda držijo za specifične primere, ti nikakor ne predstavljajo povprečnega stanja. Socialni sistemi so kompleksen preplet politike, ekonomije in družbenih prioritet – kar pomeni, da jih ni mogoče enostavno prenesti iz ene države v drugo. Če pa kaj drži, je to, da bi se vsi lahko potrudili razumeti številke, preden jih uporabimo za ustvarjanje razdora.
Napisal: N. Z.
Vir: X, www
Ojoj, na Hrvaškem in v Nemčiji prebivalce pripravljajo na vojno?!
LJUBLJANA – Ste vedeli, da na Hrvaškem že delijo brošure o tem, kako ravnati v primeru vojne? In ne samo Hrvaška – Nemčija, ena najmočnejših držav Evropske unije, že vrsto let organizira programe, ki prebivalce pripravljajo na najhujše scenarije. A kaj počnemo v Sloveniji? Molčimo. Če bi se zgodilo najhujše, bi Slovenci vedeli, kam iti, koga poklicati, ali bi nas preprosto zajel kaos?
Hrvaška in Nemčija: zakaj sta korak pred nami?
Hrvaška, ki je še pred nekaj desetletji sama preživljala grozote vojne, ne pušča ničesar naključju. Njihove brošure, ki so jih začeli razdeljevati nedavno, so namenjene pripravi prebivalcev na najrazličnejše krizne razmere – od naravnih nesreč do oboroženih konfliktov. Slogan je preprost: “Bodite pripravljeni, da boste varni.” Tako Hrvati zdaj vedo, katere zaloge hrane in vode potrebujejo, kako zaščititi družino in kje najti najbližja zaklonišča.
Nemčija pa, kot bi pričakovali od države, kjer je organizacija skoraj religija, že leta vodi nacionalne kampanje za krizno pripravljenost. Njihove brošure in priročniki segajo dlje od osnov – vključujejo celo napotke, kako ohraniti mir, če zmanjka elektrike ali če bi bili prisiljeni zapustiti domove. “Sistem mora delovati tudi v najslabših pogojih,” pogosto poudarjajo nemški uradniki. Vir: poroča Deutsche Welle.
Slovenija: molk, improvizacija in stisnjene pesti
In pri nas? Spletna stran Uprave za zaščito in reševanje ponuja osnovne informacije o potresih, poplavah in drugih nesrečah – ampak iskreno, kdo dejansko pregleda te smernice, dokler ne udari kriza? Če bi danes vprašali povprečnega Slovenca, kje so najbližja zaklonišča ali kaj naj stori v primeru vojaškega napada, bi bil odgovor verjetno nekaj v stilu: “Ne vem, saj imamo NATO, ne?”
Prav to je bistvo problema. Slovenija se zdi kot tisti študent, ki upa, da bo šlo na izpitu vse po sreči, čeprav ni odprl učbenika. Kritike na družbenih omrežjih so vse glasnejše – mnogi opozarjajo, da vlada deluje, kot da državljani v kriznih situacijah niso njena odgovornost. “Naši bodo pobegnili, mi pa naj se znajdemo,” je bil eden od bolj odmevnih zapisov na Twitterju, ki je sprožil burno razpravo.
O NATU pa ima Zmago Jelinčič Plemeniti takšno mnenje:
Zakaj priprave niso luksuz, ampak nuja?
Strokovnjaki za krizno upravljanje opozarjajo, da priprava prebivalstva ni le varnostno vprašanje, ampak tudi moralna dolžnost države. V trenutkih, ko se pojavi nevarnost – bodisi naravna bodisi vojaška – pomanjkanje informacij vodi v kaos. Na Hrvaškem so raziskave pokazale, da prebivalci, ki imajo jasne informacije, ukrepajo hitreje in bolj učinkovito. In Nemčija? Njihov sistem je zasnovan tako, da zmanjša paniko in omogoči usklajeno delovanje vseh – od državljanov do institucij. Zakaj torej Slovenija ni sledila temu zgledu?
Če pogledamo zgodovino, bi morala biti Slovenija na take situacije vsaj nekoliko pripravljena. Spomnimo se osamosvojitvene vojne – takrat je bil vsak državljan del priprav. A danes? Čut odgovornosti, ki smo ga imeli kot narod, je očitno zamenjala apatija.
Kaj bi morala Slovenija narediti zdaj?
Čas je, da Slovenija zapusti svojo cona udobja in začne resno razmišljati o nacionalnem načrtu krizne pripravljenosti. To ne pomeni zgolj posodobitve zakonodaje, ampak tudi izobraževanje državljanov – od osnovnih informacij o zalogah hrane in vode do praktičnih navodil, kako ravnati v kriznih situacijah.
Uvedba delavnic, brošur in celo simulacij bi lahko bistveno izboljšala pripravljenost prebivalcev. Morda se zdi tak projekt drag ali nepotreben, a ali si lahko res privoščimo, da se zanašamo na improvizacijo?
Ali nas čaka kaos ali organizirana prihodnost?
V trenutkih, ko države, kot sta Hrvaška in Nemčija, jasno razumejo pomen priprave, Slovenija ne sme več stati križem rok. Kaj bo naslednji korak? Še naprej upati, da se nič ne zgodi, ali začeti graditi sistem, ki bo prebivalce zaščitil, ko bo to najbolj potrebno?
Čeprav je res, da se zgodovina ne ponavlja vedno na enak način, pa ima to navado, da se rima. In če ne želimo, da nas ujame nepripravljene, je zdaj čas za ukrepanje. Ali se bo to zgodilo? Ostaja le vprašanje.
Vir: informacije o ukrepih na Hrvaškem in v Nemčiji so povzete iz poročil lokalnih medijev, vključno z Index.hr in Deutsche Welle.
Napisal: N. Z.
Uf, Nemci so izgnali Turke: Kakšne so posledice za vse nas?
BERLIN – Nemčija je začela s kontroverznim dogovorom o deportaciji migrantov v Turčijo, kar je sprožilo številne odzive, tako doma kot v mednarodnih krogih. V okviru tega dogovora naj bi vsak teden iz Nemčije v Turčijo deportirali okoli 500 migrantov, s čimer naj bi nemška vlada omejila naraščajoče število prosilcev za azil in nezakonitih migrantov v državi.
Sporazum med Nemčijo in Turčijo je rezultat večmesečnih pogajanj med pisarnama nemškega kanclerja Olafa Scholza in turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana. Nemški notranji minister Nancy Faeser je poudarila, da gre za ključen korak v prizadevanjih za omejitev nezakonitih migracij, hkrati pa je Turčija obljubila, da bo sprejela do 500 deportiranih državljanov tedensko. Deportacije bodo izvajane s posebnimi leti, kar naj bi omogočilo hitrejše vračanje tistih, ki ne izpolnjujejo pogojev za bivanje v Nemčiji.
Turška vlada se je odzvala z zadržki. Medtem ko nemška stran trdi, da je bil dosežen dogovor, je turški zunanji minister izjavil, da ni bilo sprejetega nobenega dogovora o masovnih deportacijah. Turčija je zavrnila trditve, da je odobrila množično vračanje svojih državljanov, ki živijo v Nemčiji brez legalnega statusa. Omenjeni nesporazumi so sprožili napetosti med državama, ki že tako sodelujeta na občutljivih področjih, kot so migracije, varnost in gospodarsko sodelovanje.
Kljub nasprotovanju iz Turčije Nemčija nadaljuje s svojimi načrti. Sporazum o deportacijah je bil vzpostavljen v času, ko se Nemčija sooča s povečanim pritiskom domače javnosti zaradi vprašanja migracij. Številni kritiki trdijo, da migracije vplivajo na družbeno stabilnost in prispevajo k naraščanju podpore skrajnim političnim strankam, kot je AfD (Alternativa za Nemčijo), ki pridobiva na priljubljenosti ravno zaradi svoje stroge politike do migracij.
Deportacije so predvsem usmerjene proti turškim državljanom, saj Turki predstavljajo tretjo največjo skupino prosilcev za azil v Nemčiji. Veliko teh migrantov je kurdskega porekla, kar povečuje kompleksnost vračanja, saj mnogi bežijo pred političnim preganjanjem v Turčiji. Po podatkih nemškega zveznega urada za migracije in begunce je bilo v letu 2023 iz države deportiranih okoli 1.300 turških državljanov, medtem ko jih je še več tisoč čakalo na deportacijo.
Kritike na račun sporazuma prihajajo tudi iz organizacij za človekove pravice, kot je Pro Asyl, ki opozarjajo, da so številni migranti ranljivi in bežijo pred politično nestabilnostjo in preganjanjem. Organizacije opozarjajo, da bi vračanje teh ljudi v Turčijo lahko pomenilo resno kršenje njihovih človekovih pravic, saj je turška vlada znana po ostrih ukrepih proti političnim nasprotnikom in kurdski manjšini.
Vpliv na Slovenijo: Medtem ko Slovenija ni neposredno vključena v ta dogovor, bi lahko podoben pristop vplival tudi na migrantske poti skozi Balkan, saj številni migranti v Evropsko unijo vstopajo prek držav, kot sta Slovenija in Hrvaška. Poleg tega Nemčija kot ena izmed ključnih članic EU pogosto narekuje politike, ki lahko vplivajo na širšo migrantsko politiko znotraj unije. Slovenija bi se lahko soočila z večjim pritiskom na svojih mejah, če bi druge države članice EU sledile nemškemu zgledu in okrepile deportacijske postopke.
Nemčija torej nadaljuje s prizadevanji za omejitev migracij, vendar bo dogovor s Turčijo še naprej deležen polemik, predvsem zaradi vprašanj o spoštovanju človekovih pravic in kompleksnih geopolitičnih odnosih med državama. Kljub temu Nemčija vztraja pri svoji trdi liniji, saj se sooča s prihajajočimi volitvami, kjer vprašanje migracij igra ključno vlogo v političnih razpravah.
Napisal: N. Z.
Vir: X, www
Padel Eurojackpot v višini 92 milijonov evrov: ali lahko uganete državo?
V današnjem žrebanju 70. kroga igre Eurojackpot so bili izžrebani številke 8, 11, 25, 31, 48 ter dodatni 11 in 12, ki so nekomu v Nemčiji prinesle dobitek 5+2 v višini 92.511.126,90 evrov. Sicer pa je bil Eurojackpot v Nemčiji izžreban tudi v aprilu, marcu, februarju in juliju.
Kombinacija 5+1 je tokrat prinesla 475.375,30 evrov, dobitki gredo v Grčija, Madžarska, trikrat v Nemčija ter Poljsko. Naslednje žrebanje za igro Eurojackpot bo v torek, 3. septembra, glavni dobitek pa znaša 10.000.000,00 evrov.
Kako poteka Eurojackpot?
Garantirani sklad za glavni dobitek jackpot znaša deset milijonov evro, kar pomeni, da je v skladu za glavni dobitek vedno najmanj deset milijonov evrov, narašča pa lahko do največ 90 milijonov evrov. Žrebanje dobitne kombinacije poteka s pomočjo žrebalne naprave. Za tekoči krog Eurojackpota se iz bobna, v katerem je 50 žogic s številkami od 1 do 50, izžreba pet številk in iz bobna, v katerem je 10 žogic s številkami od 1 do 10, dve številki. Glavni dobitek jackpot (dobitek 5 + 2) imate, če ste pravilno napovedali vseh sedem številk. V igri Eurojackpot je kar 12 kategorij dobitkov, navajajo na spletni strani Loterije Slovenije.
Nova pravila, še več denarja
Dodajmo, da je 25. marca 2022 žrebanje za Eurojackpot praznovalo že 10. obletnico obstoja. Za ta mejnik so se odgovorni odločili oblikovati še dodatna nova pravila, ki so med sodelujočimi požela val navdušenja, saj naj bi bila z novimi pravili za sodelujoče igra še bolj dobičkonosna. Če je pred tem datumom letos žrebanje potekalo vsak petek, so zdaj praktično podvojili možnosti osvojitve denarnih nagrad, saj se po novem žreba tudi vsak torek. Prav tako so dvignili najvišjo možno nagrado iz 90 na 120 milijonov evrov. Žrebanje je tako še dodatno pridobilo na priljubljenosti in vsak teden znova privabi nove sodelujoče, ki si želijo z denarnimi nagradami zagotoviti boljšo in bolj varno prihodnost.
su; Foto: Shutterstock
Nemčija začenja gradnjo deset milijard evrov vredne tovarne čipov: Ključna investicija v Evropi
Danes se je v Dresdnu začela gradnja tovarne čipov v vrednosti deset milijard evrov, ki jo bo zgradila European Semiconductor Manufacturing Company (ESMC). Projekt, v katerega so vključena ključna podjetja, kot so Taiwan Semiconductor Manufacturing Company Limited (TSMC), Bosch, Infineon in NXP Semiconductor, bo prejela pet milijard evrov podpore od nemške države, po odobritvi Evropske komisije.
ESMC, v katerem bo TSMC imel 70-odstotni delež, medtem ko bodo Bosch, Infineon in NXP Semiconductor vsak imeli po deset odstotkov, predstavlja pomemben korak za Evropo v strateškem povečanju svojih proizvodnih zmogljivosti na področju polprevodnikov. Trenutni delež Evrope na svetovnem trgu čipov znaša zgolj deset odstotkov, vendar naj bi se ta številka z dokončanjem tovarne podvojila.
Proizvodnja v tovarni se predvideva, da bo stekla leta 2027, osredotočena pa bo predvsem na čipe za avtomobilsko industrijo, kar je pomemben segment, ki potrebuje visoko zanesljivost in natančnost. Tovarno bo zaznamovalo tudi odprtje dveh tisoč novih delovnih mest, kar bo imelo pozitiven vpliv na lokalno gospodarstvo.
Nemška vlada in Evropska komisija sta poudarili, da bo ta projekt okrepil evropsko oskrbo s polprevodniki, izboljšal odpornost ter prispeval k digitalnemu in zelenemu prehodu. Evropska komisija je izrazila prepričanje, da bo naložba imela “spodbujevalni učinek”, saj bo tovarna predstavljala prvo takšno tovarno v Evropi in bo pomembno vplivala na strateški preobrat v proizvodnji polprevodnikov.
Proizvodnja polprevodnikov je danes ključnega pomena za številne industrije, vključno s tehnologijo, avtomobilsko industrijo in vojsko. Pomanjkanje čipov je leta 2021 povzročilo velike težave, ko so številne avtomobilske tovarne morale začasno zaustaviti proizvodnjo zaradi pomanjkanja teh ključnih komponent. Incident je pokazal, kako kritična je zanesljivost oskrbe s polprevodniki in zakaj so investicije v to področje tako pomembne za stabilnost globalnega gospodarstva.
Gradnja tovarne čipov v Dresdnu predstavlja pomemben korak naprej za evropsko industrijo polprevodnikov in je ključna za zmanjšanje odvisnosti Evrope od uvoza. S tem projektom bo Evropa pridobila ne le pomembne proizvodne zmogljivosti, temveč tudi pomembno strateško prednost na globalnem trgu čipov.
EK; ESMC, Pexels
Ta evropska država popolnoma ukinja državno financiranje cerkve?
Nemška vlada načrtuje ukinitev letnih izplačil protestantski in katoliški cerkvi, ki so bila uvedena že na začetku 19. stoletja, poročajo nemški mediji v petek.
“Nemška vlada namerava septembra sprejeti zakon, s katerim bo ukinila letna odškodninska izplačila cerkvam, in to brez zelene luči zveznih dežel,” poročajo nemški mediji, ki se sklicujejo na vire v socialdemokratsko-zeleno-liberalni vladi kanclerja Olafa Scholza.
Ta vlada se je že v koalicijski pogodbi zavezala k ukinitvi letnih izplačil odškodnin cerkvam, ki veljajo še od začetka 19. stoletja, vendar so se nekatere zvezne dežele temu nasprotovale.
Sedaj naj bi, kot je za Frankfurter Allgemeine Zeitung (FAZ) navedel tiskovni predstavnik vladajočih socialdemokratov za verska vprašanja Lars Castellucci, zakon oblikovali tako, da ne bo potrebno zeleno luč Bundesrata, doma zveznih dežel.
Letna odškodninska izplačila države dvema največjima nemškima cerkvama, protestantski in katoliški, temeljijo na pogodbi, ki so jo v začetku 19. stoletja, v času sekularizacije države in nacionalizacije cerkvenih posesti, nemške kneževine sklenile s cerkvami.
600 milijonov evrov letno
Prizadevanja za ustavitev teh izplačil obstajajo že od časa Weimarske republike. Nemške zvezne dežele letno v imenu teh odškodnin cerkvam izplačajo okoli 600 milijonov evrov.
Kot piše FAZ, se cerkve načeloma strinjajo z ukinitvijo letnih izplačil, saj se zavedajo, da tovrstna finančna pomoč “med državljani naleti na malo razumevanja”.
Cerkveni predstavniki, kot še navajajo, se bojijo tudi krepitve strank skrajne desnice in levice, AfD in BSW, ki se občutno bolj kritično odnose do cerkva kot etablirane stranke.
Poleg tega glavni vir dohodkov obeh nemških cerkva še vedno ostaja cerkveni davek, ki ga plačujejo vsi zaposleni, ki so registrirani kot člani protestantske ali katoliške cerkve. Dohodki iz tega davka, kljub stalnemu zmanjševanju števila pripadnikov cerkve – zaradi hkrati vse večjega števila zaposlenih – že leta rastejo.
Višina davka znaša 9 odstotkov višine dohodnine. Katoliška cerkev v Nemčiji je leta 2023 preko davka zbrala 6,5, protestantska pa 5,9 milijarde evrov.
su; Foto: Shuttersock
Nekdo je na Eurojackpotu zadel skoraj 100 milijonov evrov! Ne boste verjeli, kam gre dobitek
V žrebanju 55. kroga igre Eurojackpot so bile izžrebane naslednje številke: 5, 14, 25, 26, 44 ter dodatni 8, 10, ki so igralcu iz Nemčije prinesle dobitek 5+2 v vrednosti 98.183.614,80 evra. Kombinacija 5 + 1 je tokrat srečnežem prinesla 433.720,40 evrov. Dobitki gredo na Dansko, dvakrat Nemčijo, Poljsko in Španijo. Naslednje žrebanje igre Eurojackpot je v petek, 12. julija, glavni dobitek pa znaša 10.000.000,00 EUR.
Kako poteka Eurojackpot?
Garantirani sklad za glavni dobitek jackpot znaša deset milijonov evro, kar pomeni, da je v skladu za glavni dobitek vedno najmanj deset milijonov evrov, narašča pa lahko do največ 90 milijonov evrov. Žrebanje dobitne kombinacije poteka s pomočjo naprave za žrebanje. Za tekoči krog Eurojackpota se iz bobna, v katerem je 50 žogic s številkami od 1 do 50, izžreba pet številk in iz bobna, v katerem je 10 žogic s številkami od 1 do 10, dve številki. Glavni dobitek jackpot (dobitek 5 + 2) imate, če ste pravilno napovedali vseh sedem številk. V igri Eurojackpot je kar 12 kategorij dobitkov, navajajo na spletni strani Loterije Slovenije.
Nova pravila, še več denarja
Dodajmo, da je 25. marca 2022 žrebanje za Eurojackpot praznovalo že 10. obletnico obstoja. Za ta mejnik so se odgovorni odločili oblikovati še dodatna nova pravila, ki so med sodelujočimi požela val navdušenja, saj naj bi bila z novimi pravili za sodelujoče igra še bolj dobičkonosna. Če je pred tem datumom letos žrebanje potekalo vsak petek, so zdaj praktično podvojili možnosti osvojitve denarnih nagrad, saj se po novem žreba tudi vsak torek. Prav tako so dvignili najvišjo možno nagrado iz 90 na 120 milijonov evrov. Žrebanje je tako še dodatno pridobilo na priljubljenosti in vsak teden znova privabi nove sodelujoče, ki si želijo z denarnimi nagradami zagotoviti boljšo in bolj varno prihodnost.
N. D.; Foto: Shuttersotck
