Novice Show Life & Style Sci-Tech Šport Viral Piši na dlan

Zberimo 100.000 € za otroke! “Za spremembo spola na račun ZZZS – to pa imamo,” se razburja Jelinčič

Ali je pravično, da ZZZS financira spremembe spola, medtem ko otroci čakajo na zdravljenje?

LJUBLJANA – Razprava o porabi sredstev Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) je te dni, zahvaljujoč Zmagu Jelinčiču Plemenitemu, dobila povsem novo razsežnost. Tokrat ne gre za dolgočasno birokratsko debato o porabi javnih sredstev, temveč za moralno dilemo, ki se zdi kot izrezana iz kakšnega sodobnega družbenega eksperimenta: kdo je bolj upravičen do pomoči – transspolna oseba, ki potrebuje hormonsko terapijo, ali otrok, ki nosi ognjeno znamenje na obrazu?

“Za to, da si nekateri na račun ZZZS spreminjajo spol, to pa imamo. Sramota!” je na družbenem omrežju zapisal Jelinčič in dodal še fotografijo otrok z vidnimi rdečimi lisami na obrazu. Seveda, odziv javnosti ni izostal – eni so mu ploskali, drugi zavijali z očmi, tretji pa zastavili vprašanje: ali je naša zdravstvena blagajna res tako polna, da zmore vse?

ZZZS: prioritete ali populizem?

Ko pogledamo številke, postane jasno, da gre za resen znesek. Več kot 526.000 evrov je ZZZS namenil postopkom sprememb spola, kar vključuje hormonsko terapijo, kirurške posege in psihološko podporo. Takšni postopki so ključni za izboljšanje kakovosti življenja transspolnih oseb, katerih duševno zdravje je pogosto močno prizadeto. Z vidika človekovih pravic – nesporno. A kaj pa tisti, ki nimajo niti osnovnega dostopa do potrebne oskrbe?

ZZZS je financiral že več kot 526.000 € za spremembe spola

Na drugi strani imamo otroke z ognjenimi znamenji. Ti otroci pogosto ne le, da trpijo zaradi zdravstvenih zapletov, povezanih z znamenjem (npr. odebeljena in občutljiva koža, ki lahko povzroča infekcije ali druge težave), ampak so tudi vsakodnevno izpostavljeni psihološkemu pritisku. Si predstavljate otroka v šolski klopi, ko mu sošolec na ves glas reče: “Zakaj imaš to rdečo packo na obrazu?” Za te otroke zdravljenje ni le kozmetični poseg – je nuja, ki bi jim omogočila normalno otroštvo.

Ognjena znamenja in realnost slovenskega zdravstva

Slovensko javno zdravstvo ne premore posebnega PDL laserja, ki je nujen za zdravljenje ognjenih znamenj. Tako se starši znajdejo v situaciji, ko morajo iskati rešitve na zasebnem trgu ali v tujini. A cena? Povprečna terapija z laserjem lahko preseže več tisoč evrov. Si to lahko privoščijo vsi? Seveda ne.

Društvo Viljem Julijan, ki se zavzema za otroke z redkimi boleznimi, je zato začelo božično zbiralno akcijo, s katero želijo zbrati 100.000 evrov za nakup laserja, ki bi ga podarili Dermatovenerološki kliniki v Ljubljani. Njihova pobuda ni le plemenita, temveč tudi nujno potrebna – a resno, zakaj morajo starši zbirati sredstva za nekaj, kar bi moralo biti osnovna zdravstvena pravica? To ni vprašanje solidarnosti, ampak sistemske pomanjkljivosti. “V 21. stoletju zbiramo denar za laser, medtem ko država financira vse od sprememb spola do estetskih operacij nosov?” se sprašujejo kritiki. In, roko na srce, verjetno imajo prav?

Moralni prepad med pravicami in prioritetami

Vprašanje torej ni, ali transspolne osebe potrebujejo zdravstveno oskrbo – seveda jo. A kdo določa, kaj je bolj pomembno? Sistem je zasnovan tako, da naj bi zagotavljal enakopravnost za vse, toda realnost kaže drugače. Zdravstvena blagajna je omejena in vselej bo nekdo potegnil krajšo. Tokrat so to otroci.

Deklica s prirojenimi znamenji.

Kaj pa številke? V Sloveniji se letno opravi nekaj deset postopkov spremembe spola, medtem ko bi laser za ognjena znamenja lahko pomagal stotinam otrok. A namesto da bi vlada zagotovila sredstva za nakup, starši čakajo na božični čudež in dobre ljudi.

Je humanitarna akcija res rešitev?

Lahko bi rekli, da gre za izraz solidarnosti, toda v resnici gre za sistemski problem. Humanitarne akcije so pogosto le obliž na globoke rane, ki jih pušča neurejen zdravstveni sistem. “Namesto da bi država reševala težave, jih prepušča prostovoljnim prispevkom in dobrodelnosti,” pravijo starši otrok s težavami. In dodajajo: “A kaj, ko je tako lažje – manj političnega trenja, več odobravanja volivcev.”

Ko gledamo to dilemo – spremembe spola proti zdravljenju otrok – se zdi, da nihče ne zmaguje. Transspolne osebe končno dobivajo prepotrebno pomoč, a cena je visoka: otroci ostajajo spregledani. Je to res družba, ki jo želimo? Ena, kjer so osnove prepuščene naključnim dobrodelnim akcijam? Odgovor morda ni enostaven, a ena stvar je jasna – brez sistemskih sprememb bodo žrtve še naprej najbolj ranljivi.

Napisal: N. Z.

Vir: Velenjčan.si, www, Freepik, X