Oglasil se je slovenski antropolog Dan Podjed

LJUBLJANA – „Zakaj se zavzemam za zakonsko omejitev uporabe telefonov v šolah? Enega od glavnih razlogov zlahka razberemo iz prispevka, ki ga je za Delo pripravila Špela Kuralt. Navajam odlomek: Ravnatelj OŠ Ormož Aleksander Šterman je povedal, da so fantje na družbenem omrežju naredili profil deklice, ki je navezala stike z njihovim sošolcem. Sošolci, ki so dekličin profil ustvarili, so se vsak dan naslajali nad komunikacijo sošolca z deklico ter ga zbadali, je razlagal Šterman,“ je zapisal antropolog, družboslovec in mislec Dan Podjed, potem pa navedel razloge, kaj vse slabega telefon v šoli lahko naredi!

„Tole je zgolj eden od primerov, še več jih je v članku, ki ga pripenjam v komentarju pod to objavo. Med predavanji po šolah pa sem tudi sam slišal še marsikaj. Učenci so mi povedali, da si med poukom ne upajo na stranišče, da jih ne bi tam kdo posnel in to objavil po Snapchatu ali TikToku. Izvedel sem za učitelja, ki je policiji prijavil lažni profil, ki so ga o njem izdelali njegovi učenci in ga grdo žalili. Neka ravnateljica mi je povedala, kako jo učenčev oče pogosto pokliče v šolo še pred koncem pouka in ji naroči, naj sinu vrne telefon, ki mu ga je zasegla, saj ga je že tretjič uporabljal med poukom. Fantu pa naj ga, kot pojasni starš, vrne zato, da njemu ne bo treba hoditi v šolo. In sploh, pravi ta oče, je telefon njegov, saj ga je on kupil in ga nihče nima pravice zaseči. In tako dalje,“ je jasen in egzakten Podjed, ki se ne strinja s početjem in delovanjem pristojnega ministra Logaja.

Odgovor je ne!

„In pristojni minister ob tem na vprašanje v oddaji Odmevi (7. 10. 2024), če namerava prepovedati telefone v šolah, odgovarja: “Moj odgovor je ne. Mislim, da ves čas tudi strokovna javnost poudarja, da je treba imeti smiselno rabo digitalne tehnologije, tudi mobilnih telefonov.” Katera strokovna javnost to pravi? Tega doslej še nismo izvedeli,“ se Podjed čudi ministru Logaju.

Dajmo otrokom priložnost

„Ob zapisanem naj poudarim, da se zavzemam za zakonsko omejitev uporabe telefonov v zasebni lasti, ki jih učenci prinesejo v šolo, a nikakor nisem tehnofob in nasprotnik učenja o tehnologijah in s tehnološkimi pripomočki. Če telefone, računalnike in druge podobne naprave potrebujejo pri pouku, naj jih nabavijo šole in jih po učni uri pospravijo. Pa naj se v šolah tudi več učijo o računalništvu in informatiki, algoritemskem razmišljanju, umetni inteligenci, digitalnih zemljevidih ter o prednostih in pasteh digitalne preobrazbe in spletnih omrežij, da bodo sploh vedeli, kako delujejo “črne skrinjice”, ki jih nosijo po žepih in s katerimi jih upravljajo na daljavo tako starši kot podjetja. Ja, dajmo mladim znanje, ki ga potrebujejo, da bodo obvladovali lastno prihodnost. Hkrati pa jim dajmo tudi tisto, kar smo imeli v šoli mi: priložnost, da se v miru posvetijo tako učenju kot druženju,“ sklene Podjed. Pa še kako prav ima. Tega se predobro zavedajo še posebno tisti, ki imajo in vzgajajo otroke…

Kdo je Dan Podjed?

Raziskovalec na Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti, izredni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in višji svetovalec na Inovacijsko-razvojnem inštitutu Univerze v Ljubljani. Raziskovalno se posveča razmerju med ljudmi in tehnologijami, izolaciji v kriznih časih, vozniškim navadam, trajnostnemu ravnanju z odpadki, altruizmu in prostovoljstvu.

Pripravil: Nadlani.si
Foto: Facebook Daj Podjed

V enem izmed dalmatinskih mest na Hrvaškem se je prejšnji teden zgodil dogodek, ki je – čeprav sprva videti kot otroška nepremišljenost – sprožil plaz vprašanj, skrbi in celo strahu. Dva prvošolca sta napisala “Seznam smrti”, na katerega sta uvrstila 17 imen svojih sošolcev in zaposlenih na šoli. Kljub temu da sta kasneje priznala, da je šlo zgolj za šalo, posledice tega dejanja še vedno odmevajo.

Otroška šala z resnimi posledicami

Seznam je sprva ostal zapisan na listu papirja v zvezku – tako kot mnoge druge otroške ideje. A ko je ta papir začel krožiti med učenci, je hitro našel pot na družbena omrežja. Tam se je, kot to pogosto velja v današnji dobi interneta, razširil hitreje, kot je šola uspela ukrepati. Čeprav je bil na dnu seznama pripis “To je samo šala”, se mnogi z njim niso mogli poistovetiti. Strah, ki ga je sprožila ta domnevna “nedolžna šala”, je bil prevelik, da bi ga bilo mogoče preprosto prezreti.

Ukrepanje šole – ali dovolj hitro?

Vodstvo šole je, ko je seznam dosegel njihovo pisarno, nemudoma ukrepalo. V skladu s Protokolom o ravnanju v primeru nasilja so o dogodku obvestili policijo, center za socialno delo ter starše vpletenih učencev. Na razgovoru sta oba učenca, avtorja seznama, pojasnila, da nista imela slabih namenov in da nista razumela resnosti dejanja. Kljub temu so jima izrekli osem dni izključitve iz šole, kar je v skladu z internimi pravilniki o ravnanju ob resnih kršitvah.

Poleg tega so na šoli opravili še dodatne razgovore z otroki, katerih imena so bila zapisana na seznamu. Starši teh otrok so bili upravičeno razburjeni, nekateri pa so izrazili dvom, ali so šolski ukrepi zadostni za zagotovitev varnosti. “Kako naj pošljem svojega otroka v šolo, kjer se nekdo z njim šali na tako boleč način?” je dejal eden od staršev, ki je želel ostati anonimen.

Strah, ki je ostal

Naslednji dan pouk ni potekal, kot bi običajno. Kljub zagotovilom vodstva, da je šola varna, se polovica učencev pouka ni udeležila. Dogodek je razgalil še nekaj – pomanjkanje zaupanja med šolskim vodstvom in starši, ki bi morali v takšnih situacijah delovati složno in usklajeno.

Incident je hkrati izpostavil pereč problem v sodobni družbi – kaj pomeni varnost v šolah in kako preprečiti, da bi se otroška igra prelevila v pravo grožnjo? Čeprav policija v preiskavi ni našla nobenih indicev, ki bi kazali na to, da je bil seznam napisan z resnimi nameni, je ostal grenak priokus.

Širši kontekst – družbena omrežja kot ojačevalec

Seznami, grožnje in šale, ki hitro zaokrožijo po spletu, niso novost. Podobni incidenti so se že zgodili v drugih državah, od Združenih držav Amerike do Velike Britanije, kjer so podobne šale sprožile paniko, a tudi pomembne razprave. Ali otroci danes razumejo, kako velike posledice lahko imajo njihove besede? In še pomembneje – ali jim starši in učitelji dovolj pogosto razlagajo, kje je meja med šalo in grožnjo?

Na Hrvaškem je bila ta meja očitno zabrisana, kar nas opominja na nujnost izobraževanja o odgovorni uporabi besed in tehnologije. Družbena omrežja, ki so omogočila širjenje seznama, so istočasno pospešila val strahu in nezaupanja.

Kaj zdaj?

Ravnateljica šole je že napovedala, da bodo uvedli posebne delavnice za ozaveščanje o posledicah nasilja in nevarnosti nepremišljenih dejanj. Vključeni bodo tudi starši, saj so ravno oni tisti, ki imajo največji vpliv na razumevanje odgovornosti pri svojih otrocih. “Besede imajo moč – in otroci se tega pogosto premalo zavedajo,” je zaključila ravnateljica v izjavi za medije.

Napisal: E. K.

Vir: Danas.hr, Freepik

Ko v družini zveni otroški kašelj in termometer kaže vročino, je prva misel marsikaterega starša: “Kdo bo poskrbel za otroka?” Včasih se zdi, da so stari starši idealna rešitev—s toplimi čaji, pravljicami in potrpežljivostjo, ki je starši po napornem dnevu morda nimajo. A prav tukaj se skriva past, na katero opozarjajo zdravstveni strokovnjaki, med njimi tudi infektolog prof. dr. Janez Tomažič, ki je poudaril, da lahko pomoč starih staršev v teh primerih naredi več škode kot koristi.

Nepričakovano tveganje: zakaj skrbijo zasebne odločitve?

Starejši ljudje so bolj ranljivi za okužbe – to ni zgolj fraza iz učbenikov, ampak resničnost, ki jo potrjujejo številni primeri. Spomnite se običajne gripe: otrok jo pogosto preboli z nekaj dnevi počitka, nekaj čaja in risankami. Za stare starše pa je zgodba drugačna. Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) okužbe dihal vsako zimo povzročijo več kot polovico hospitalizacij starejših ljudi. Gripa lahko pri njih vodi do pljučnice, hudega poslabšanja kroničnih bolezni ali celo smrti.

“Ampak babica je še pri močeh!” boste rekli. Drži—mnogi stari starši so vitalni, aktivni in še sami kolesarijo ali hodijo v gore. A imunski sistem po 65. letu naravno izgublja učinkovitost, ne glede na to, kako zdravo se oseba počuti. Poleg tega nalezljive bolezni, kot so norice ali RSV (respiratorni sincicijski virus), ki so za otroke neprijetne, a redko smrtno nevarne, pri starejših lahko povzročijo resne zaplete.

Čustvena plat in občutek dolžnosti

Ne gre zanemariti niti čustvenega vidika. Veliko starih staršev se z veseljem javi na pomoč—ne želijo, da bi njihovi otroci izgubljali dragocene delovne ure ali tvegali odpovedi službenih projektov. A kljub dobrim namenom so lahko posledice dolgoročno žalostne. Ni redkost, da stari starši, ki so dan ali dva preživeli ob bolnem vnuku, sami zbolijo in potrebujejo hospitalizacijo.

Spomnimo se primera gospe Marije iz Ljubljane, ki je v zimskem obdobju leta 2021 skrbela za svojega bolnega triletnega vnuka. “Bil je prehlajen, malo kašljal, nič hujšega,” je pripovedovala v intervjuju za lokalne novice. Po enem tednu je gospa končala na intenzivni negi zaradi pljučnice, ki jo je sprožil virusni bronhitis. “Nisem pričakovala, da se bo zgodilo kaj takega,” je dejala.

Alternativne možnosti in pametne izbire

Kaj lahko torej starši storijo? Namesto obremenjevanja starih staršev je smiselno razmisliti o bolniškem dopustu za nego otroka. Slovenska zakonodaja omogoča staršem bolniško nadomestilo, kadar otrok zboli, in čeprav to morda ni vedno idealna rešitev, je še vedno boljša kot izpostavljanje starih staršev tveganju.

Obstajajo tudi storitve domače nege, ki se vse bolj uveljavljajo. Čeprav v Sloveniji še niso tako pogoste kot v nekaterih drugih državah, kot je na primer Nemčija, so te storitve alternativa za družine, ki si želijo varnosti in strokovne oskrbe brez dodatnih tveganj.

Zdravje nima cene

Čeprav so stari starši pogosto nepogrešljivi pri vsakodnevnem varstvu vnukov, je treba biti pri varstvu bolnih otrok previden. Zdravje starejših je krhko in neprecenljivo, zato ga moramo zaščititi z vso odgovornostjo. Starši imajo dolžnost, da poskrbijo za svoje otroke, vendar je enako pomembno, da varujejo tudi zdravje svojih staršev. Kot pravi pregovor: “Bolje preprečiti kot zdraviti.” Naj bo skrb za otroke prežeta z ljubeznijo in odgovornostjo—do vseh generacij v družini.

Napisal: E. K.

Vir: Zdravnik ob 18ih, Freepik

Maja Prašnikar in Alen Kobilica sta slovenski par, znana po svojih dosežkih v glasbi, manekenstvu in športu. Maja Prašnikar je pevka, ki se je javnosti predstavila kot članica skupine Unique, nastale v drugi sezoni resničnostnega šova Popstars. Poleg glasbene kariere se je udeležila tudi resničnostnega šova Kmetija slavnih. V zadnjih letih se posveča družinskemu življenju in materinstvu. Alen Kobilica je nekdanji uspešen maneken, ki je po operaciji tumorja leta 2008 oslepel. Kljub temu se je podal v športne vode in postal vrhunski paratriatlonec. Njegova vztrajnost in pozitivna naravnanost sta navdih mnogim. Par je svojo zvezo potrdil leta 2020, ko sta razkrila, da pričakujeta prvega otroka. Novembra istega leta se jima je rodil sin Val Alen Kobilica. Januarja 2023 sta se razveselila še hčerke Inti, ki se je, tako kot njen brat, rodila doma.

View this post on Instagram

A post shared by Maja Prašnikar Privat (@maja_prasnikar)

Nekaj najlepšega, kar lahko otroku ponudi

Starejši sin Val je dopolnil štiri leta in kot je povedala za Vizito, ga še vedno doji. Prav tako pa doji tudi svojo dve leti staro hčerko. ”Zvečer gremo lepo v posteljo, eden je na eni strani, eden na drugi, jaz pravljico preberem in oba lepo zaspita,” je povedala za Vizito. Pojasnila je, da se je sin pred kratkim nehal dojiti ponoči, meni, da se bo v nekaj mesecih sam odstavil. Za hčerko je dejala, da se zelo rada doji in da verjame, da se bo tudi ona dojila dlje časa. ”Meni je to nekaj najlepšega, kar lahko otroku ponudim,” je iskreno dejala.

Kaj pravijo komentatorji?

”Ko želiš biti nekaj posebnega … In ponavadi so to vedno “zelo znane Slovenke”. Če njim tako paše, se mi s tem ne bomo obremenjevali”; ”No, tole je pa malo mimo … sem brala, da Ana Dolinar tudi že pet let doji svojega otroka … vse kar je prav, nekaj v glavah mam ne špila”; Tako se začne vzgajati mentalno okvarjen moški spol, se glasijo večinoma negativni komentarji.

O dojenju

Dojenje je zelo individualna odločitev in lahko traja različno dolgo, odvisno od želja matere, otroka in zdravstvenih priporočil. Kdaj prenehati z dojenjem? V primeru zdravstvenih težav ali drugih razlogov, ko dojenje ni več možno. Ko mati in/ali otrok začutita, da je čas za prenehanje. Ne obstaja “pravilna” dolžina dojenja. Nekatere mame dojijo le nekaj mesecev, druge več let – oboje je normalno in sprejemljivo.

su; Foto: 24ur.com/printscreen

Eksotična imena v Sloveniji: Modna muha, izguba identitete ali novo bogastvo?

LJUBLJANA – V zadnjem času opažamo vse večjo priljubljenost imen, ki jih v Sloveniji še pred nekaj leti skorajda nismo poznali – Rejan, Rejjan, Gael, Zal, Anuar, Tay, Ruj. So ta imena res odraz globalizacije in želje po drugačnosti, ali pa gre preprosto za trend, ki bo čez desetletje pozabljen? Pogledali smo v ozadje poimenovanja otrok, ki vedno bolj beži stran od tradicionalnega.

Ali je to konec Janezov in Marij?

Se spomnite, kako so naše babice pogosto imele sestre, imenovane Frančiška, Marija ali Terezija, in kako so se bratje ponašali z imeni kot Franc, Jože in Anton? Ta imena so bila simbol slovenstva, povezana z našo zgodovino, tradicijo in vero. Danes pa v vrtcih slišimo nekaj povsem drugega: otroci z imeni, kot so Rejan in Tay, ki bi jih prej pričakovali na eksotičnih lokacijah ali v mednarodnih filmih, se igrajo z Žanom in Niko. In medtem ko je raznolikost imen nedvomno zanimiva, nas morda zaskrbi – kam gremo kot družba?

S tem se marsikdo ne bo strinjal, ampak takšno je pač moje mnenje.
To ni normalno. Kam so šla slovenska imena? pic.twitter.com/55HByHoJZT

— Zala Klopčič (@zalaklopcic) December 5, 2024

Kaj pravzaprav pomenijo ta nova imena?

Za začetek: Rejan in Rejjan sta arabski imeni. Eden izmed pomenov teh imen je “tisti, ki poteši žejo”, kar v islamski tradiciji nosi globok simbolični pomen – Rejjan je tudi ime enih od rajskih vrat, namenjenih tistim, ki so se postili med Ramazanom. Čudovito, kajne? Toda, koliko slovenskih staršev to resnično ve, preden izbere ime? Ali gre zgolj za všečnost zvoka? Morda pa je pri nas že toliko priseljencev, da to vpliva na statistiko?

Podobno je z imenom Gael, ki izhaja iz keltske kulture in se nanaša na galske narode, zlasti na Irce in Škote. Pomeni “radosten” ali “vesel”. A kako irsko zveni to ime v Sloveniji? Ali ni rahlo ironično, da Slovenci, ki tako radi poudarjamo svojo nacionalno pripadnost, zdaj izbiramo imena, ki zvenijo kot tujke?

Potem je tukaj še Zal, junak iz perzijske mitologije, ki je bil vzgojen s strani mitske ptice Simurgh. Ime nosi pomen “sivec” ali “star”. Kulturno bogato, ni kaj – toda, ali bo “Mali Zal” čez 30 let srečen s tem imenom na slovenski upravni enoti?

Globalizacija ali izguba kulturne identitete?

Razlogi za izbiro teh imen so raznoliki. Nekateri starši želijo otroku dati ime, ki ga bo ločilo od množice. Želijo unikatnost – otrok s takšnim imenom zagotovo ne bo imel težave, da bi bil “Tay P.” v razredu, polnem Nikov. A hkrati se sprašujemo: ali se s temi izbirami ne oddaljujemo od svojih korenin? Slovenija je že tako majhna država, z majhnim številom prebivalstva – ali nas morda prav ta potreba po eksotiki vodi k temu, da postopoma opuščamo svoje kulturno izročilo?

Sodeč po podatkih Statističnega urada RS (stat.si), so med tradicionalno najpogostejšimi imeni v Sloveniji še vedno Luka, Nik, Mia in Ema – toda trendi se spreminjajo. Čeprav so ta imena še vedno na vrhu lestvic, se na njihova mesta počasi vzpenjajo novejša, tuja imena. Bi lahko to imenovali “uvoz imen”?

Težave z izgovorjavo in pisanjem

Kakšna je prihodnost za otroke z imeni, ki jih večina Slovencev težko izgovori ali zapiše pravilno? Predstavljajte si vsakodnevno razlaganje: “Ne, ne pišem se ‘Rajan’, ampak Rejan. Da, z ‘e’. Ne, ni ‘Rajan’ kot iz filma.” Ali pa: “Gael? Ne, ni ‘Gajel’. Tudi ne ‘Gal’. Gael, prosim.” Bo to za otroke preprosto drugačna izkušnja, ali pa se bodo počutili odtujene v svojem okolju?

In kaj o tem pravi družba?

Sodeč po debatah na družbenih omrežjih, se mnogi Slovenci sprašujejo, ali so ta imena res primerna za naš prostor. “S tem se marsikdo ne bo strinjal, ampak takšno je pač moje mnenje. To ni normalno. Kam so šla slovenska imena?” je zapisala ena izmed uporabnic Twitterja. Njena objava, kjer omenja tudi imena, kot so Ruj in Anuar, je sprožila val razprav. Čeprav je večina staršev svobodnih pri izbiri imen, se vprašanje ohranjanja identitete pojavlja znova in znova.

Izbira imena je vsekakor osebna in starši imajo popolno pravico, da se odločijo, kako bodo poimenovali svojega otroka. Toda morda je vredno razmisliti o vplivu teh izbir na otroka in družbo kot celoto. Se bo ime Tay slišalo enako moderno čez 20 let, kot se sliši danes? Ali pa bo morda naslednja generacija zopet vračala imena, kot sta Janez in Marija, na vrh lestvic? To bo pokazal čas.

Napisal: N. Z.

Vir: Stat.si, www, X

“Če bodo z Miklavžem parklji, mojega otroka ne bo!” pravi razburjen starš – Je to res konec tradicije ali zgolj še ena v vrsti sprememb zaradi preobčutljivih?

SVETI JURIJ OB ŠČAVNICI – Letos bo Miklavževanje v tem majhnem, a tradicionalnem slovenskem kraju videti nekoliko drugače. Turistično društvo je namreč razburilo del javnosti z odločitvijo, da na dogodku ne bo parkljev. Namesto strahu in rožljanja z verigami se bodo otroci srečali le z Miklavžem in njegovimi angelčki. A ali je to res prava rešitev za ‘otrokom prijazno’ prireditev?

Parklji ostanejo doma – a zakaj?

Ko pomisliš na Miklavža, se v spominu marsikoga najbrž pojavi nostalgična slika iz otroštva – Miklavž s košaro daril, angelčki, ki z nasmehi delijo bonbone, in, jasno, parklji, katerih grozeči pogledi so v vsaj enem otroku povzročili tih obljub, da bo naslednje leto bolj priden. Ampak letos v Svetem Juriju ob Ščavnici parkljev ne bo. Zakaj? Organizatorji so prejeli številne pritožbe, da so parklji preveč zastrašujoči za mlajše otroke. “Tako vabimo k prijavi tudi tiste starše, ki svojih otrok zaradi parkljev doslej niso pripeljali,” so zapisali. Odločitev naj bi prireditev naredila dostopnejšo vsem otrokom.

Tukaj ste ga pa, po mojem videnju, fejst u kamen!!! https://t.co/OkDGbjWO5t

— Rastislav Rastko Tepina (@LajnarEU) December 4, 2024

Toda – ali niso prav parklji tisti, ki dajo dogodku čar? Nekateri bi rekli, da Miklavž brez parkljev ni Miklavž, tako kot pust brez kurentov ali Božič brez snega. Vse skupaj postane nekako prazno, brez značaja. Starši, ki so se pritoževali, so morda pričakovali manj strašljive maske, a povsem odpraviti tradicijo? To je, milo rečeno, drzen korak.

Tradicija, ki deli javnost

Parklji, ti zlovešči spremljevalci Miklavža, so že stoletja del evropskih prazničnih običajev. Simbolizirajo slabo vest, kazen za poredne otroke in opomin na pomembnost dobrega vedenja. “Otroci se morajo naučiti, da ima vsako dejanje svoje posledice,” je zapisal eden od kritikov na Facebooku. “Brez parkljev izgubljamo bistvo tradicije.”

A v zadnjih letih se pojavlja vse več nasprotnih glasov. Strašenje otrok – mar ni to zastarela metoda vzgoje? Starši, ki podpirajo odločitev, menijo, da otroci ne potrebujejo travm, da bi razumeli, kaj je prav in kaj narobe. “Moj sin se še zdaj boji noči, ko smo ga peljali na Miklavža, kjer ga je parkljeva maska spravila v jok,” je komentirala ena izmed mamic na družbenih omrežjih. Njena izkušnja ni osamljen primer.

Takole je bilo na enem izmed preteklih Miklavževanj, kjer so bili prisotni tudi parklji:

Kaj pravijo strokovnjaki?

Psihologi se strinjajo, da lahko strašljive podobe pri nekaterih otrocih pustijo dolgotrajne posledice. “Prekomerno strašenje lahko povzroči tesnobo in nočne more,” opozarja dr. Maja Potočnik, otroška psihologinja, v pogovoru za Dnevnik. Toda istočasno opozarja, da ni vsak strah nujno slab. Otroci se morajo naučiti soočanja z neprijetnimi občutki, vendar je pomembno, da starši pri tem igrajo vlogo posrednika. Miklavž brez parkljev po njenem mnenju sicer izgubi svoj kontrast med dobrim in slabim, a če dogodek povzroča več solz kot veselja, je sprememba morda upravičena.

Kulturna antropologinja dr. Ana Kavčič pa poudarja, da gre pri parkljih za simboliko, ki jo lahko prilagodimo sodobnemu času. “Ni nujno, da so parklji grozljivi, lahko pa so opomnik, da v življenju obstajajo tudi odgovornosti,” je komentirala za Mladina.

Preobčutljivost ali zgolj moderna vzgoja?

V debati o parkljih se kaže večji konflikt sodobne družbe – ali smo res postali preobčutljivi? Starši, ki podpirajo spremembo, vidijo to kot nujno prilagoditev. “Otroci živijo v drugačnem času, tradicijo moramo prilagoditi njim,” pravijo. Kritiki pa menijo, da s tem ubijamo čar in značaj praznikov.

A zanimivo je, da ne gre le za vprašanje tradicije. Marsikdo, ki se je oglasil, opozarja tudi na komercializacijo dogodkov. “Kmalu bo Miklavž postal le še en ‘family-friendly’ dogodek za Instagram,” je pripomnil eden izmed komentatorjev. In v tem je nekaj resnice – ali še cenimo tradicijo ali zgolj ustvarjamo dogodke, ki bodo ustrezali čim širši publiki?

Kam naprej?

Letošnje Miklavževanje v Svetem Juriju ob Ščavnici bo gotovo tema pogovorov še dolgo po dogodku. Ali bo dogodek brez parkljev postal nova norma? To je odvisno od odzivov – ne le otrok, temveč tudi staršev in širše skupnosti.

Morda pa je vprašanje širše: Ali smo kot družba pripravljeni ohraniti tradicije, tudi če jih je treba nekoliko prilagoditi, ali pa jih bomo sčasoma izgubili v imenu sodobnih vrednot? Odgovor morda ne bo črnobel, ampak – tako kot pri parkljih – nekoliko zlovešč.

Kaj pa vi menite – je tradicija še vedno vredna ohranjanja ali se moramo prilagoditi otrokom in njihovim strahovom?

Vir: X, Mladina, Dnevnik

Napisal: N. Z.

Dva mala genija, artistična točka in trije glasbeni nastopi – gledalci so imeli posebej težko nalogo, ko so morali izmed petih odličnih polfinalistov izbrati najboljša dva. Kakor koli, v finale gredo Edvard in Frida ter (Duo) Kamikazete.

Edvard in Frida sta se prijavila na Talente, ker, kot pravita, imata talent. Oba trenirata boks, v čemer sta dobra, njun pravi talent pa se skriva v izjemnih možganih. Oba sta, recimo, zmagala v računanju na svetovnem prvenstvu v Dubaju. Ko se spomnita, jima je bilo na avdiciji najbolj zabavno, ko je Lado pozabil, kaj je rekel – in sta si tudi to zapomnila onadva. “Midva sva zelo vesela, da se bomo spet videli in da bova na odru pred gledalci,” sta dejala pred polfinalnim nastopom.  Edvard in Frida se učita decimalk števila pi. Frida jih do zdaj zna 300, Edvard 1000. Tokrat sta znanje dokazovala skozi tri izzive in navdušila.  Vsi v studiu so bili očarani. “Vidva sta dve osebi, ki bosta v bodoči imeli velik vpliv na človeštvo. Fenomenalno,” je dejal ob nastopu sicer strogi žirant Andrej Škufca. 

Kaj pa pravijo gledalci?

”To je talent? Lažje se je naučiti plesati, peti in fantazirati. Matematika se ne ponavlja, ampak nadgrajuje in dopolnjuje. Če pa ne zmagata ta skromna otroka letos, bo dokaz potrjen, da je vse zrežirano”;

”Naredite enkrat že starostno mejo za to oddajo. Ne morejo otroci sodelovati v takih oddajah. Na koncu lahko zmaga nekdo, ki si prinese posteljo pa spi z glavo navzdol”;

”Mene to ne impresionira, ker vem, kako delujejo taki možgani. To ni talent, to je dril možganov, ki se jim s tem odvzame vsa kreativnost. V prvi oddaji je bilo nekaj kreativnosti in talenta, tole je pa čisti dril brez vsakršne resne ustvarjalnosti. Škoda, ampak saj ljudje bodo padli na ‘male srčke’. Škoda”;

”Noro, neverjetno. Če pa ta dva ne bosta kmalu milijarderja, ker nekaj bista zagotovo izumila”;

”Tamala dva sta genija, pa vseeno majhna otroka, ki bi se morala v tej starosti igrati”.

nd; Foto: POP TV

Ko Borut Pahor deli osebne trenutke, to vedno pritegne pozornost – in tokrat ni bilo nič drugače. Nekdanji predsednik republike, ki si je pri ljudeh prislužil sloves preprostega in srčnega človeka, je nedavno na svojem Instagram profilu razkril drobec iz preteklosti, ki je obenem ganljiv in nekoliko presenetljiv. Na trenutek, ko je leta 1997 prvič postal oče, ima Pahor večinoma zamegljene spomine – a njegova mama očitno ne. Prav iz njenega arhiva je priromala fotografija, ki zdaj osvetljuje ta poseben del njegovega življenja.

Ko spomini oživijo: leto 1997 skozi Pahorjevo pripoved

Na fotografiji iz decembra 1997, posneti za revijo Lady, Pahorjeva partnerica Tanja Pečar v naročju drži njunega novorojenega sina Luka, Borut pa ju gleda s ponosom, ki ga lahko razume samo nekdo, ki je prvič postal starš. A poleg te klasične družinske idile pozornost pritegne še nekaj – ogromen plišasti slon, ki skoraj ukrade sceno. Ta nenavadno velik spominek je imel svoje posebno ozadje: šlo je za darilo Janeza Podobnika, tedanjega predsednika Državnega zbora, ki je s tem simboličnim poklonom izrazil svoje dobre želje mladi družini.

View this post on Instagram

A post shared by Borut Pahor (@borutpahor)

Slon – ikonični simbol sreče in dolgoživosti – je takrat postal del družinskega doma, a njegova zgodba tukaj še ni končana.

Od domačega praga do otroških src

Vse igrače, ki so jih Pahorjevi prejeli ob rojstvu sina, so kmalu našle nove lastnike. Družina jih je namreč podarila otrokom v bolnišnici v Stari Gori, ustanovi, kjer so bivali in se zdravili otroci z različnimi zdravstvenimi težavami. To ni bil le dobrodelni korak, ampak simbolično dejanje, ki je poudarilo, kako srečo deliti tudi z drugimi. Darovanje ni bilo naključno – Pahor in njegova partnerica sta verjela, da je njihov sin imel privilegij priti na svet v zdravem okolju, zato sta želela vsaj del tega prenesti tudi na manj srečne.

Če pomislimo: koliko ljudi danes ob rojstvu otrok razmišlja o tem, kako preseči osebno veselje in z njim obogatiti še druge? To, da se je družina odločila za takšno gesto, doda pomembno noto humanosti k sicer strogo zasebni zgodbi.

Fotografija – več kot le slika

Medtem ko Pahor priznava, da se te fotografije sploh ni spomnil, jo njegova mama hrani že več kot dve desetletji. Morda je prav v tem čar takšnih arhivov: pokažejo nam trenutke, ki so se morda izgubili v hitrem tempu vsakdanjika, a so za tiste, ki nas imajo najraje, vedno ostali dragoceni.

Če pogledamo zgodovinski kontekst, leto 1997 ni bilo zgolj leto Pahorjeve osebne prelomnice, temveč tudi čas političnih sprememb, ko je bil Borut eden izmed bolj perspektivnih in priljubljenih politikov na levi strani političnega spektra. Tako je zanimivo opazovati kontrast med javno podobo mladega politika in njegovo intimno vlogo kot očeta.

Zakaj nas ta zgodba pritegne?

Morda zato, ker Pahor s tovrstnimi delitvami spominov pokaže, da so tudi najbolj javne osebnosti v svojem jedru povsem običajni ljudje – starši, partnerji, sinovi. Njegov pristop k pripovedovanju teh zgodb je pogosto začinjen z rahlo nostalgičnim tonom, kančkom humorja in skrbno premišljeno mero iskrenosti, ki ljudi pritegne na povsem človeški ravni.

Navsezadnje, ali ni to tisto, kar vsi iščemo – zgodbe, v katerih najdemo drobec sebe? Ko vidimo, kako nekdanji predsednik pripoveduje o preprostem trenutku družinske sreče, nas to morda spomni, da so najlepši trenutki pogosto tisti, ki jih na hitro pozabimo, a jih drugi za nas ohranijo.

Napisal: E. K.

Vir: Instagram

V času, ko nas novice pogosto bolj razdelijo kot povežejo, je lepo naleteti na zgodbo, ki spomni, da je srčnost – tista prava, pristna – še vedno tu. Ena takšnih zgodb je obisk malega Urbana in njegove mame Špele pri premierju Robertu Golobu, ob katerem se je zdelo, kot da se je za trenutek ustavil svet. A ne zaradi protokola, medijskih kamer ali političnih besed – temveč zaradi človeškega stika, ki je dal jasno sporočilo: upanje obstaja.

Deček, ki nosi upanje za mnoge

Urban je fantič, ki se bori z redko boleznijo, takšno, ki jo večina od nas pozna zgolj iz kakšne oddaje ali dokumentarca. Toda za njegovo mamo Špelo je to vsakodnevna resničnost – iskanje rešitev, borba z birokracijo in vztrajanje v svetu, ki za takšne zgodbe pogosto nima posluha. In ravno to je tisto, kar je obisk pri Robertu Golobu naredilo tako pomemben.

Ko je Golob na družbenih omrežjih zapisal, da bo Državni zbor na predlog vlade obravnaval zakon, ki bi omogočil financiranje zaključne faze razvoja genskega zdravila, ni šlo le za obljubo. Šlo je za simbolično gesto podpore – morda za nekoga majhno dejanje, toda za Urbana in številne otroke s podobnimi diagnozami lahko pomeni preobrat. “V čast mi je bilo gostiti Urbana in njegovo mamo Špelo, ki je s svojo predanostjo pomembno pripomogla pri razvoju zdravila,” je zapisal premier.

View this post on Instagram

A post shared by Robert Golob (@_robertgolob_)

Tina Gaber: Dobrodelnost kot življenjski slog

Seveda ta zgodba ne bi bila popolna brez Tine Gaber, ki je dogodek ponosno delila s svojimi sledilci. Tina, ki jo mnogi poznajo kot osebo, ki s svojim vplivom pogosto opozarja na družbene teme, je še enkrat dokazala, da sočutje ni le beseda. Njena podpora Robertovemu dejanju je prišla iskreno – morda zato, ker tudi sama razume, kako pomembno je, da uporabimo svoj glas za tiste, ki ga nimajo.

Njena objava, čeprav na prvi pogled preprosta, nosi globoko sporočilo: če imaš možnost pomagati, potem to stori. Ne zaradi fotografij ali všečkov, ampak zaradi ljudi – kot je Urban – ki jim to lahko spremeni življenje.

Dobrodelnost ali dolžnost?

Seveda se marsikdo vpraša: je to dejanje dobrodelnosti ali preprosto dolžnost? Kritiki bi lahko rekli, da gre za politično potezo, toda tu je pomembno vprašanje: ali je res pomembno, če dejanje vodi do sprememb? Urban in Špela sta že z obiskom pri Golobu dobila nekaj, kar mnogi starši otrok z redkimi boleznimi pogosto pogrešajo – občutek, da njihov glas ni preslišan.

Kaj pomeni zakon za gensko zdravilo?

Razvoj genskih zdravil za redke bolezni je izjemno drag proces, ki ga pogosto omejujejo pomanjkanje sredstev, kompleksna birokracija in majhno število bolnikov. Vendar pa to, da bolezen prizadene malo ljudi, ne pomeni, da ni pomembna. Prav nasprotno – vsaka zgodba, kot je Urbanova, je dokaz, da imajo tudi najredkejše bolezni ime, obraz in družino, ki se bori.

Predlagani zakon, ki ga bo obravnaval Državni zbor, prinaša upanje, da bo Slovenija stopila korak bližje k zagotavljanju sredstev za zaključek razvoja tovrstnih zdravil. Čeprav gre za majhen delček v velikem mozaiku znanstvenega napredka, je za družine, kot je Urbanova, to svetloba na koncu tunela.

Napisal: E. K.

Vir: Instagram

Rojstni dnevi naj bi bili čas veselja, smeha in druženja s prijatelji. A za petletno deklico iz italijanske Cortone se je njen rojstni dan spremenil v izkušnjo razočaranja, ki je razžalostila njeno družino, lastnika otroškega igrišča in širšo skupnost na družbenih omrežjih.

Vse je bilo pripravljeno, a slavljenka je ostala sama

Deklica je na praznovanje v otroško igrišče povabila 35 prijateljev, a se jih je že pred dogodkom 10 opravičilo in sporočilo, da ne bodo prišli. Kljub temu je z vznemirjenjem pričakovala preostalih 25 povabljencev. Vse je bilo pripravljeno – od aparata za kokice in sladkorne pene do velikih gumijastih toboganov. Vendar se ni pojavil nihče.

Dekličina mama in lastnik igrišča, Ciro Lofredo, sta bila osupla. “Roditelji so poskušali stopiti v stik z drugimi starši, a nismo dobili nobenega odgovora,” je povedal Lofredo, ki je kasneje organiziral improvizirano zabavo samo za deklico.

Vprašanje, ki je zlomilo srce

Deklica ni pokazala solz, a njeno vprašanje je ostalo vsem v spominu: “Zakaj mi nihče ni prišel na rojstni dan?” Mama je zapisala, kako je deklica kljub razočaranju ohranila pogum in ves čas gledala proti vratom, če bi se kdo vendarle pojavil. “To niso krivi otroci, temveč starši, ki niso spoštovali vabila. Otroci bi zagotovo prišli, da bi se igrali, če bi jim starši to omogočili,” je dodal Lofredo.

Hrabrost male deklice

Mama je na družbenih omrežjih delila čustven zapis, v katerem je hčerki izrazila občudovanje za njeno moč. “Ti, moja mala hrabra deklica, nisi plakala. Ohranila si nasmeh in gledala proti vratom. Pokazala si mi, kako močna si, in to me je navdihnilo, da te bom vedno podpirala, ne glede na vse,” je zapisala.

Podpora družbenih omrežij

Zgodba je hitro zaokrožila na družbenih omrežjih, kjer so ljudje izrazili podporo deklici in ogorčenje nad neodgovornim ravnanjem staršev. Uporabniki so pozivali k večji odgovornosti staršev in empatiji, saj otroci pogosto niso krivi za odločitve odraslih.

Kaj se lahko naučimo iz te zgodbe?

Dekličina izkušnja je opozorilo o pomembnosti spoštovanja obljub in odgovornosti do otrok. Starši imajo ključno vlogo pri oblikovanju otrokovih socialnih izkušenj, zato je pomembno, da prevzamejo odgovornost za svoje odločitve.

Napisal: E. K.

Vir: Facebook