Ste vedeli? Pred 30 leti je bila Tanja Žagar videti takole – bi jo prepoznali?

Kdo med nami se ne spomni tistega posebnega dneva, ko smo prvič prestopili šolski prag? Vonj novih zvezkov, barvni ovitki, ki so šelesteli ob vsakem premiku, in ponosno razkazovanje nove šolske torbe – trenutki, ki jih čas ne izbriše. Tanja Žagar, priljubljena pevka z nalezljivim nasmehom, je s svojo objavo na družbenih omrežjih spomnila prav na te drobne, a pomembne čarobnosti otroštva.

View this post on Instagram

A post shared by Tanja Žagar (@tanjazagar)

“Če bi me takrat poznali, bi me klicali Rozika”

Svojo objavo je pospremila s prisrčnim priznanjem: “Na današnji dan pred 35 leti pa bi mi lahko bilo ime Rozika!” Zakaj? Ker je kot deklica oboževala roza barvo – prav vse je bilo v roza odtenkih: šolska torba, mini krilo in celo šolske potrebščine. Fotografija prikazuje deklico s široko odprtimi očmi, ki z radovednostjo zre v svet. Čeprav se zdi prizor povsem običajen, marsikdo v njem prepozna univerzalno otroško veselje – tisto nepopisno vznemirjenje ob prvem šolskem dnevu.

Nostalgija z močnim sporočilom za starše in učitelje

Tanja ni zgolj nostalgično obujala svojih otroških dni, temveč je ob tej priložnosti poslala pomembno sporočilo: “Pustimo otrokom, da so učenci, starši bodimo starši, učiteljem pa dovolimo, da so učitelji v pravem pomenu te besede.”

Njene besede niso zgolj preprosto voščilo ob začetku šolskega leta – so odsev širšega družbenega razmisleka. Opozorila je na izgubo avtoritete učiteljev in na pritisk, ki ga na izobraževalni sistem vse pogosteje izvajajo starši. Tanjin poziv k ponovnemu zaupanju učiteljem je požel bučne aplavze njenih sledilcev, ki so ji v komentarjih izražali podporo: “Tako lepo povedano! Otroci potrebujejo jasne meje in spoštovanje do učiteljev!”

Prvi šolski dan: nekoč in danes

Medtem ko se je generacija, ki je hodila v šolo v 80. in 90. letih, veselila drobnih radosti – od novega peresnika do prvega zvonjenja, je današnji prvi šolski dan precej drugačen. Pametne ure in telefoni so zamenjali navdušenje nad pisanimi zvezki, a občutek rahlega vznemirjenja je ostal. Prav ta občutek je želela Tanja deliti s svojimi oboževalci – in uspelo ji je.

Tanjina lastna izkušnja materinstva je nedvomno poglobila njen odnos do šole. Njen sin Karlo je že šolar in je začel spoznavati čar šolskega vsakdana, mlajša Marina pa bo to izkušnjo šele doživela. Tanja kot mama danes doživlja šolski prag z druge perspektive – in ve, kako pomembno je zaupati učiteljem ter otrokom pustiti, da se učijo tudi iz svojih napak.

Preprosta objava, močan odziv

Zakaj je fotografija male Tanje Žagar pritegnila toliko pozornosti? Morda zato, ker nam je spomnila na brezskrbne čase, ko so bile naše največje skrbi izbira barvice in pisanje prvih črk. V njenem zapisu se skriva univerzalna resnica: čas teče, a spomini ostajajo. Fotografija deklice z roza torbo ni le prikupen utrinek – je opomnik, da smo nekoč vsi bili otroci z velikimi sanjami in majhnimi koraki.

Tanja Žagar – glas generacije z dušo otroka

Tanja se je skozi leta dokazala kot pevka, ki zna s svojo energijo napolniti vsak prostor. A še pomembnejše je to, da ohranja pristnost in čustveno povezanost z občinstvom. Ko deli takšne spomine, nas spomni, da je kljub zvezdniškemu blišču še vedno tista preprosta deklica, ki je nekoč ponosno vstopila v razred s šolsko torbo v roki in nasmehom na obrazu.

Napisal: E. K.

Vir: Instagram

Ministrica Asta Vrečko: “Bila sem stara 6 let, ko je oče naredil samomor”

Slovenska ministrica za kulturo, Asta Vrečko, je na svetovni dan preprečevanja samomora delila globoko osebno zgodbo o tragični izgubi svojega očeta. V čustveni objavi je razkrila, kako je že v otroštvu doživela tragedijo, ki jo je močno zaznamovala.

Spomin na očeta in boleča izguba

Asta Vrečko je svojo ganljivo izpoved delila ob fotografiji iz otroštva, kjer je s svojim očetom. “Na tej fotografiji je moj zadnji rojstni dan z očetom, saj naslednjega ni dočakal,” je zapisala. Ko je bila stara šest let, je njen oče na svoj 40. rojstni dan naredil samomor. Ta izguba je pustila globoke rane, ki jih nosi s seboj vse življenje. Ministrica poudarja, da je njena zgodba le ena izmed mnogih, saj se mnogi soočajo s podobnimi tragedijami.

V svoji objavi je opozorila na duševne stiske, s katerimi se sooča veliko ljudi. Poleg osebnih stisk so tu še finančne težave, bolezni in odvisnosti, ki močno vplivajo na posameznike. Ministrica je spomnila, kako so bili v devetdesetih letih samomori skoraj normalizirani, vendar se o tem ni javno govorilo. Ta tišina je mnogim bližnjim, ki so ostali, pustila občutke krivde in nemoči.

Preprečevanje samomora – ključna je odprtost

Na svetovni dan preprečevanja samomora je ministrica poudarila pomen odprtega dialoga o tej temi. Prepričana je, da je nujno, da se o duševnih težavah odkrito pogovarjamo tako v zasebnosti kot v družbi. Prav tako je izpostavila potrebo po vzpostavitvi socialnih in institucionalnih mehanizmov, ki bodo preprečili občutke brezizhodnosti in pomagali ljudem pri vključevanju v družbo.

Ministrica je svojo zgodbo delila, da bi opozorila na pomembnost podpore tistim, ki se borijo z duševnimi stiskami, in njihovim bližnjim. “Samomor prizadene tudi najbližje,” je zapisala in s tem izpostavila občutke krivde, ki ostajajo po takšnih tragedijah. Pomembno je, da skupaj ustvarimo podporno okolje, kjer se bodo ljudje počutili dovolj varne, da poiščejo pomoč.

Ministričina čustvena izpoved nas opominja, da je duševno zdravje ključnega pomena, in nas spodbuja, da prekinemo tišino ter podpremo tiste, ki so v stiski.

Viri podpore:

Zaupni telefoni Samarijan in Sopotnik: 24-urna podpora na številki 116 123

Telefon za otroke in mladostnike TOM: med 12. in 20. uro na številki 116 111

Napisal: N. Z.

Vir: FB

Pozor, to so znaki, da dogodki iz vašega otroštva še vedno vplivajo na vas

Vsakdo se v življenju sooča z vzponi in padci, lepimi in slabimi spomini. Nekateri pa se v dobi odraščanja srečajo s situacijami in težavami, ki lahko na njih trajno pustijo posledice, čeprav se tega v odrasli dobi nujno ne zavedajo. Kateri znaki nakazujejo na to, da dogodki iz vašega otroštva še vedno oblikujejo vaše odločitve in negativno vplivajo na vaše trenutno življenje?

Ujeti ste v eni izmed skrajnosti: izjemni samozadostnosti ali popolni odvisnosti od drugih

Če je nekdo imel težko otroštvo, se to kasneje velikokrat pokaže v obliki odnosov in zaupanja do drugih ljudi. Ljudje, ki so bili že v zgodnjih letih prisiljeni prevzeti vso odgovornosti nase in so imeli slabe izkušnje z drugimi, imajo tudi kasneje težave z zaupanjem in raje vse stvari opravijo sami. Na videz morda izgledajo zelo samostojni in samozadostni, zaradi česar jih marsikdo občuduje, vendar nobena skrajnost ali pretiravanje ni zdravo.

Po drugi strani se lahko ljudje z ranami iz otroštva popolnoma obrnejo v drugo smer in so preveč odvisni od drugih. Sami ne upajo prevzemati odločitev, saj jih vodi strah, nočejo stopiti iz cone udobja, se bojijo sprememb in ne znajo poskrbeti za svoje dobro počutje, če jim nekdo tega ne odredi.

Nikoli ne govorite o svoji družini

Ljudje, ki imajo zdrave odnose s svojo družino, govorijo o njej in ohranjajo stike z družinskimi člani. Če ste imeli v preteklosti slabe izkušnje s svojo družino, ste najbrž prerezali vse stike, pa tudi govoriti vam ni prijetno o njih.

Naredite vse, kar je v vaši moči, da zadovoljite druge

Če čutite preveliko potrebo po zadovoljevanju potreb vseh ostalih (razen svojih), je to znak za alarm. Pri nekaterih je takšno obnašanje lahko posledica slabih izkušenj iz otroštva oziroma strahu, da bi bili zapuščeni, zanemarjeni.

Opravičujete se za vsako najmanjšo stvar

Če se znate opravičiti, je to odlična in pohvale vredna lastnost. Problem pa nastane, če se opravičujete preveč. Ta lastnost je značilna predvsem za ljudi, ki so bili v otroštvu žrtve nasilja – psihičnega ali fizičnega. 

Ne spomnite se veliko stvari iz svojega otroštva

Včasih nas telo poskusi obvarovati pred najhujšim in aktivira obrambni mehanizem, ki nam pomaga potlačiti ali pozabiti slabe stvari, ki so se zgodile v preteklosti. Če pride do resne travme, lahko naši možgani povsem zablokirajo spomine. Zato se veliko ljudi, ki so bili v otroštvu zlorabljeni, tega sploh ne spomni. Šele s pomočjo dolgotrajnih terapij spomini počasi prihajajo na površje.

Pripravil: NaDlani.si; L.Z.

Foto: Pexels