26. decembra 1990 so bili uradno objavljeni rezultati plebiscita, kar je ta dan zaznamovalo kot Dan samostojnosti in enotnosti. Naslednjih šest mesecev je bilo ključnih – Slovenija je počasi, a vztrajno stopala proti osamosvojitvi, ki je bila formalno razglašena 25. junija 1991. Ta proces ni bil preprost, spremljali so ga mednarodni pritiski, negotovosti in, seveda, osamosvojitvena vojna.

Toda, če se ozremo nazaj, ali nismo morda v procesu osamosvajanja izgubili tudi nekaj tistega zanosa in vizije? V letih po osamosvojitvi se pogosto zdi, da smo postali bolj osredotočeni na notranje spore kot na gradnjo skupne prihodnosti.

Enotnost v preteklosti, razdeljenost danes?

Praznik enotnosti je pogosto priložnost za razmislek o tem, kako smo danes povezani kot narod. Leta 1990 so se Slovenci kljub razlikam združili okoli skupnega cilja. Kaj pa danes? Ko opazujemo razprave o vsakdanjih temah – od okoljevarstvenih vprašanj do osnovnih pravic – se zdi, da enotnost ni več naš atribut. Smo sposobni še enkrat stati za skupnim ciljem, ali je razklanost postala naša nova identiteta?

Praznovanja: kultura ali prazni formalizmi?

Dan samostojnosti in enotnosti je danes zaznamovan z različnimi prireditvami po državi. V Ljubljani poteka festival Ana Mraz, ki s cirkusantskimi nastopi in ulično umetnostjo prinaša svežino v praznično vzdušje. V Mariboru pa lahko obiskovalci uživajo v Čarobni promenadi, ki ponuja praznične stojnice, delavnice za otroke in glasbene dogodke.

Toda bodimo iskreni: Ali vsi ti dogodki res odražajo duh praznika ali gre le za nadaljevanje božično-novoletnega komercialnega vrveža? Koliko Slovencev se danes sploh zaveda pomena tega praznika in koliko ga jemlje kot še en dela prost dan?

Samostojnost in sodobni izzivi: Kje smo zdaj?

Ko gledamo na osamosvojitev iz današnje perspektive, se zdi, da smo kot narod dosegli marsikaj. Članstvo v Evropski uniji in Natu, stabilna demokracija in razmeroma visoka kakovost življenja so dosežki, ki jih ne gre zanemariti. A vprašanje ostaja: Ali smo še vedno tako ponosni na svojo samostojnost, kot smo bili leta 1990?

Ena od največjih dilem je gotovo povezana s suverenostjo. Slovenija je danes močno vpeta v globalne procese, kar prinaša prednosti, a tudi omejuje našo avtonomnost. Medtem ko uživamo ugodnosti skupnega trga in odprtih meja, mnogi opozarjajo, da smo izgubili del svoje neodvisnosti – tistega duha, za katerega smo se borili pred več kot tremi desetletji.

Praznik ponosa ali zamujena priložnost?

Dan samostojnosti in enotnosti je več kot le zgodovinski opomnik. Je tudi priložnost za refleksijo – o tem, kaj smo dosegli, kaj smo izgubili in kaj si želimo za prihodnost. Naj bo to dan, ko se spomnimo, da smo kot narod sposobni velikih stvari, če le znamo stopiti skupaj.

Čeprav so časi drugačni, ostaja sporočilo praznika enako: Skupaj smo močnejši. In morda je prav danes čas, da si to ponovno vzamemo k srcu. Vesel praznik, Slovenija!

Napisal: E. K.

Vir: www

23. DECEMBER – Današnji dan nas je zelo zaznamoval. V nadaljevanju ponujamo pregled vseh pomembnih dogodkov, ki so se zgodili na ta dan.

Ah, 23. december, dan, ki ga mnogi povezujejo z zadnjimi pripravami na božič, z nakupi daril, okraševanjem dreves in tistim posebnim občutkom, ko si pripravljen na dan, ki ti bo v spomin zapisan kot del prazničnega vzdušja. A če si vzamemo trenutek in pogledamo, kaj vse se je zgodilo na ta dan skozi zgodovino, bomo hitro ugotovili, da je ta datum daleč od običajnega. Zgodovinski dogodki, ki so se zgodili na 23. decembru, segajo od umetniških dram, ki so zaznamovale zgodovino, do političnih odločitev, ki so obrnile potek držav. In ja, Slovenija tudi tukaj ni ostala brez pomembnega vpliva.

Požig protestantskih knjig v Ljubljani (1600)

Poglejmo najprej Ljubljano leta 1600. Na današnji dan so pred mestno hišo javno zažgali protestantske knjige. Ne gre za najbolj »romantičen« trenutek v zgodovini slovenskega glavnega mesta, ampak vsekakor eden, ki nas opominja na temnejše čase zgodovine, ko so ideje, ki niso bile v skladu z vladajočim redom, preprosto zažgali, kot da gre za nevaren požar, ki bi lahko ogrozil vse, kar je bilo »pravilno« in »dovoljeno«. Seveda lahko rečemo, da je bila to zgolj represija proti protestantskemu gibanju, a bolj kot to, gre za dokaz, kako so oblasti v tistem času ne le nadzorovale, ampak tudi uničevale vsakršno svobodo mišljenja, ki je odstopala od norme. Bi se kdaj vprašali, kaj bi danes izginilo, če bi tako enostavno uničili vse, kar je nekomu neljubo? Poglejte okoli sebe: včasih ni treba fizično uničiti knjig, dovolj je, da se prepovejo, ignorirajo ali preprosto skrijejo pred javnostjo.

Vincent van Gogh si odreže uho (1888)

23. december 1888 ni bil le običajen dan v zgodovini umetnosti – to je bil dan, ki je zaznamoval življenjsko zgodbo, polno bolečine, trpljenja in neverjetne umetniške genijalnosti. Kdo si ni vsaj enkrat zamislil prizora, kjer si Vincent van Gogh odseka uho? Ni le histerična zgodba umetniške duše, ampak prava prelomnica v življenju človeka, ki je skozi tragično prizmo svoje osebnosti ustvarjal dela, katerih vrednost je šele mnogo let pozneje zasijala v vsej svoji veličini. Danes, ko razpravljamo o duševnem zdravju, se zdi skoraj nepredstavljivo, da bi umetnika, ki je ustvarjal na takšni ravni, pustili, da se zatekne v ekstremno dejanje, kot je odrezanje lastnega ušesa. Ironično pa se van Goghovo trpljenje ni končalo z njegovim življenjem – njegovo umetnost je postala svetovno priznana šele, ko je bil že zdavnaj mrtev. Je bil umetnik prepoznan šele, ko so ga pozabili? Morda smo vsi včasih bolj cenjeni, ko ne moremo več dokazati svojega pomena.

Mahatma Gandhi in nenasilni upor (1919)

23. december 1919. Mahatma Gandhi pozove k nenasilnemu uporu proti britanskim kolonialnim oblastem v Indiji. Se zdi preprosto, kajne? Nenasilen upor – nekaj, kar danes beremo v učbenikih, občudujemo v zgodovinskih filmih, vendar kaj nam to v resnici pomeni v današnjem času? Gandhi je verjel, da moč leži v resnici, v poštenosti in v nenasilju, vendar se moramo vprašati: kaj so te ideje dejansko pomenile za ljudi, ki so takrat trpeli pod britansko vladavino? Je nenasilje v tem primeru res spremenilo svet, ali pa so bile njegove ideje samo lep premaz na trdi politiki, ki je dolgo ostala nespremenjena? Gandhi je v resnici začel postavljati temelje, ki so postali prepoznavni tudi v kasnejših bojih za človekove pravice. Pa vendar, če bi bil danes med nami, bi še vedno ostal “samo” guru za mir ali pa bi bil eden izmed političnih manipulatorjev, ki bi skušal priti na oblast s svojo nenasilno strategijo? Konec koncev je vse to zgolj le umetnost strategije, ne?

Plebiscit o samostojnosti Slovenije (1990)

In potem, 23. december 1990. Plebiscit, ki je zaznamoval slovensko osamosvojitev. 88,5 % volilnih upravičencev je glasovalo za neodvisnost Slovenije. Na prvi pogled se zdi ta odločitev skoraj “preprosto” zgodovinska. Ampak, ali smo Slovenci, ki smo tako slovesno podelili ta mandat za samostojnost, sploh vedeli, kaj smo si zares želeli? Samostojnost je seveda prinesla veliko ponosa, vendar se v tem vseeno skriva nekaj globljega – vprašanje o tem, kaj pomeni biti resnično neodvisen. Ali smo bili pripravljeni na vse spremembe, ki so sledile? Tisti, ki so se borili za neodvisnost, so bili zagotovo optimisti, vendar za vse nas, ki smo uživali sadove tega boja, se je kmalu izkazalo, da osamosvojitev ni zgolj formalni postopek, temveč težek proces. A vendar – ali je Slovenija zdaj resnično samostojna, ali smo še vedno preplavljeni z zunanjimi in notranjimi vplivi, ki krojijo našo usodo?

Zgodovina ni samo prah preteklosti

Kaj vse to pomeni danes? Morda si mislimo, da so ti zgodovinski dogodki le oddaljeni spomini, vendar dejansko odražajo naš vsakdan, naše politike, naše vrednote in naša prepričanja. Smo, kar smo, zaradi teh dogodkov, ki so postavili temelje za naš svet, vendar kljub temu ne smemo pozabiti, da zgodovina ni nekaj, kar je za nami. Zgodovina je tisto, kar živimo vsak dan, in če se ne naučimo iz preteklih napak, se bomo v njih enostavno znajdli znova.

Napisal: E. K.

Vir: www