“Najstarejši sin ga je našel. Otroci še vedno sprašujejo: Zakaj nas je očka zapustil?”
MOKRONOG-TREBELNO – Štirje otroci iz okolice Mokronoga, ki so izgubili očeta, so ostali v praznini, ki je ne more zapolniti nič. Na letošnjem dobrodelnem kolesarjenju in pohodu v Mokronogu bodo zbrana sredstva namenjena prav njim – da bodo imeli vsaj nekaj, kar jim pripada: brezskrbno otroštvo.
“Kako poveš otrokom, da očeta ne bo nikoli več?”
Kristina Hlebec je 19. januarja letos izgubila moža Davorina. Nekega dne je bil še tam – in potem ga ni bilo več. Ostala je sama s štirimi otroki, starimi 11, 8, 5 in 3 leta.
“Najstarejši sin ga je našel. Sam si je sodil.”
To je tisti trenutek, ki je spremenil vse. Šok in bolečina sta bili nepredstavljivi.
“Otroke je težko pripraviti na to, da ljubljene osebe ni in ne bo več. Tega ne razumejo niti odrasli, kako naj potem otroci?”
pravi Kristina.
Še vedno ga rišejo. Pišejo pisma. Lepijo risbice ob njegove slike. Spominjajo se, kako so skupaj hodili v gozd. Vedno so živeli skromno, a v ljubezni.
“Najtežje jim je, ker ne razumejo, zakaj se je to zgodilo.”
Oče jim je pomenil vse.
“Ko smo šli na dopust, je bil čisto drug človek – sproščen, nasmejan, kot da je pozabil na vse težave.”
A doma so ga razjedali demoni, ki jih niti Kristina ni mogla pregnati. Za zaprtimi vrati je v sebi nosil bolečino, ki je sčasoma postala pretežka.
“Velikokrat je govoril, da bo končal svoje življenje. Ampak ljudje pravijo, da tisti, ki to govorijo, tega nikoli ne naredijo… Pa ni bilo tako.”
Ne samo, da so izgubili očeta. Tudi dom ‘izgubljajo’ pred očmi.
Davorin in Kristina sta gradila skupno življenje – dobesedno. Hiša, v kateri živijo, pa ni njihova. Vse je v lasti tasta.
“Otroci so imeli sobe za svoj projekt. Skupaj z Davorinom so jih urejali, ponosni so bili nanje. Zdaj pa jim je onemogočeno, da bi jih dokončali. Ne razumejo, zakaj. Vidim žalost v njihovih očeh.”
In zdaj? Prostorska stiska je huda.
“Kar sva imela z Davorinom, ni dovolj prostora za štiri fante. Imamo eno spalnico in eno majhno otroško sobo. In to je to.”
pravi Kristina. Njihova največja želja? Da bi lahko dokončali sobe in imeli vsaj nekaj svojega. Da bi pripadali, imeli dom in bili zaželeni tu, kjer so doma. Trenutno je njihova prihodnost v tem domu zelo negotova in ne vedo, kaj jih čaka.
Kristina, ki je trenutno na bolniški, se trudi ostati močna za svoje sinove:
“Šola, gospodinjstvo … To mi ne dela težav. Ampak finančno … Rinem sproti, kolikor gre. Moje edino upanje so moji štirje sončki.”
“Vsak prispevek pomeni, da nismo sami”
Kolesarski klub Dolenjska Balanca je letos dobrodelno kolesarjenje in pohod posvetil tej družini.
Vsa zbrana sredstva bodo šla naravnost k otrokom. Za šolske potrebščine. Za šolo v naravi. Za nova kolesa. Za tisto, kar večina jemlje kot samoumevno – ampak zanje ni.
“Ta dogodek mi pomeni ogromno. Vidim, da nisem sama. Da moji otroci niso sami.”
Tistim, ki bodo darovali, Kristina sporoča:
“Iz srca vam hvala. Ne morem povedati, koliko mi pomeni, da ljudje stopijo skupaj in pokažejo, da jim ni vseeno. Otroci vidijo, da jih svet ni pozabil. To je neprecenljivo.”
Kdo je bil Davorin Hlebec?
Kristina o njem govori s toplino, a tudi z neizmerno bolečino.
“Bil je dober, priden, srčen človek. Pomagal je vsakemu. Otroci so mu pomenili vse. Ob večerih so skupaj igrali družabne igre, bil je zelo ljubeč. Ljudje ga opisujejo kot izredno marljivega, delovnega človeka. To je prenesel tudi na svoje fante in jih naučil, da znajo poprijeti za vsako delo. Vedno je govoril, da če bi lahko še enkrat izbiral, bi se spet poročil z mano.”
Kristina in otroci težko razumejo, kaj ga je gnalo v to odločitev. Ampak nekaj je bilo v njem – nekaj, česar ni mogel premagati. Bil je impulziven. Bil je drugačen. Določene stvari so ga prizadele, vznemirile. A nikoli ni želel pomoči.
“Saj to bo minilo,”
si je govoril. Kristina pa je vedela, da ne bo. Šla je celo k zdravniku – namesto njega. Da bi izvedela, kako bi mu lahko pomagala. A odgovor je bil vedno isti:
“Če človek ni pripravljen sam stopiti v to, nima smisla.”
In potem je bilo prepozno.
Česa si otroci najbolj želijo?
Kaj si lahko želi otrok, ki mu je življenje odvzelo očeta? Nič posebnega. Le tisto osnovno, kar mu ‘pripada’ in kar si zasluži vsak otrok. Brezskrbnega otroštva, da bi bil preskrbljen vsaj z osnovnimi življenjskimi dobrinami.
“Najbolj si želijo, da bi imeli sobe dokončane,”
pravi Kristina.
“Ker je bil to njihov projekt. Oče je bil z njimi pri vsakem koraku. In zdaj je vse obstalo.”
Otroci ne razumejo, zakaj jih je svet pustil same.
“Žalostni so, ker ne razumejo, zakaj ne smejo in ne morejo nadaljevati, kar so začeli z očkom.”
Ampak otroci so močni. Starejši sin je podedoval očetovo srčnost.
“To pri njem res izstopa. Vidim to, čutim. Ima zlato srce, kot ga je imel Davorin.”
Morda ne morejo imeti očeta nazaj. Ampak morda jim lahko svet vrne vsaj nekaj upanja.
Kako lahko pomagate?
Dobrodelni kolesarski in pohodniški dogodek bo potekal 16. marca 2025 v Mokronogu. Prijave bodo odprte od 10. do 11. ure na parkirišču pri mesnici MIM Mokronog.
Vsak prevožen kilometer šteje. Vsak darovan evro bo pomagal otrokom, ki potrebujejo toplino in stabilnost.
Če ne morete priti, a bi radi pomagali, lahko svoj prispevek nakažete na dobrodelni račun Kolesarskega kluba Dolenjska Balanca.
Podatki za nakazilo so naslednji:
TRR: SI56 0297 1025 3348014
Koda: CHAR
Namen: Dobrodelno kolesarjenje in pohod 2025/otroci
V primeru dodatnih vprašanj lahko pokličete tudi predsednika Kolesarskega društva Dolenjska Balanca, Vinka Koražijo (040 989 745).
Njihova zgodba je pretresljiva, a skupaj jim lahko vrnemo vsaj del tistega, kar jim pripada – varnost, ljubezen in občutek pripadnosti.
Naj bo letošnji dogodek več kot športni izziv – naj bo simbol upanja za družino, ki je ostala sama, a ni osamljena.
Pripravil: N. Z.
Vir:
- Intervju s Kristino Hlebec (osebna izpoved)
- Kolesarski klub Dolenjska Balanca
- Dogodek: 11. dobrodelno kolesarjenje in pohod v Mokronogu-Trebelnem
Kolesarjenje in pohod za dober namen: 11. dobrodelni dogodek v Mokronogu-Trebelnem
