Novice Show Life & Style Sci-Tech Šport Viral Piši na dlan

1700 evrov na mesec? “Dol s privilegiji prvorazrednih!” glasno Janša

LJUBLJANA – Privilegiji ali nujna podpora? Novica o statusu samozaposlenih v kulturi, ki jim država krije prispevke za socialno varnost, medtem ko nekateri zaslužijo tudi do 1.700 evrov na mesec, je ponovno razburkala slovensko javnost. Občutek neenakosti med različnimi delovnimi skupinami je znova v ospredju – in razprava je, kot vedno, polna nasprotujočih si stališč.

Sistem, ki deli mnenja – kako sploh deluje?

Slovenija ima dolgo tradicijo državne podpore kulturi, vendar ta sistem, ki omogoča kritje prispevkov za pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje samozaposlenim v kulturi, ni preprost. Za pridobitev statusa je potrebno izpolniti stroge kriterije – dokazati umetniške dosežke, redno poročati o svojem delu in obenem zadovoljiti številne birokratske zahteve. Če ste mislili, da je ta status “brezplačna vozovnica” za udobno življenje, bi vas marsikateri kulturnik hitro postavil na realna tla. A težava ni v ideji – problem je v percepciji in, roko na srce, v slabi komunikaciji pomena tega sistema širši javnosti.

Pa vendar, ko številke kažejo, da nekateri samozaposleni zaslužijo tudi do 1.700 evrov mesečno – ob tem, da jim država krije še prispevke – marsikomu zastane dih. “Kako je to mogoče?” se sprašujejo tisti, ki vsak mesec z zadnjimi močmi plačujejo prispevke kot samostojni podjetniki (SP-ji), medtem ko so jim kulturniki pogosto prikazani kot “privilegirani sloj”.

“To se mi zdi škandalozno,” pravi Agata Tomažič

Agata Tomažič, priznana publicistka, je v oddaji Ob osmih na Radiu Slovenija odkrito izrazila svoje mnenje o sistemu: “To se mi zdi škandalozno. To pomeni, da smo se kot narod odločili, da bomo imeli reven ustvarjalni sloj.” Njene besede, ki nosijo težo neposrednosti, razkrivajo ključni problem: ustvarjalni sloj – kulturniki, umetniki, pisatelji – so pogosto odvisni od sistema, ki jim omogoča zgolj preživetje, ne pa kakovostnega življenja.

Toda, ali so res vsi kulturniki revni? V resnici je situacija kompleksnejša. Večina samozaposlenih v kulturi se spopada s prekarnimi pogoji dela, a tisti, ki jim uspe, pogosto postanejo tarča kritik zaradi svoje relativno boljše finančne situacije. In prav to je tisto, kar jezi javnost – občutek, da sistem ni enako pravičen za vse.

Twitter – kraj, kjer se mnenja spremenijo v bojni krik

Družbena omrežja so postala pravo bojišče mnenj. Eden izmed uporabnikov Twitterja je s cinizmom opozoril na neenakost med kulturniki in samostojnimi podjetniki: “Poglejmo realnost SP-jev, ki jim nihče nič ne plačuje.” Številni komentarji so se nanašali na občutek nepravičnosti in domnevne privilegije samozaposlenih v kulturi. Ali je mogoče, da javnost ne razume širšega konteksta? Morda, a hkrati je jasno, da bi si država morala prizadevati za bolj pregledno in pravično ureditev.

Politične razprave – dodatno olje na ogenj

Tudi politika se ni mogla izogniti tej razpravi. Janez Janša je na Twitterju izrazil svoje nezadovoljstvo s trenutno ureditvijo: “Dol s privilegiji prvorazrednih!” Njegov zapis se je dotaknil vprašanja enakosti – ali so kulturniki res edini, ki si zaslužijo takšno podporo? Njegove besede so jasno nakazale potrebo po reformi sistema, ki bi zagotovil enakopravno obravnavo vseh sektorjev. A vprašanje ostaja – ali lahko politika ponudi rešitev, ki bo zadovoljila vse strani?

Kultura – luksuz ali temelj družbe?

Pomembno je razumeti, da kultura ni zgolj stvar prihodkov in stroškov. Kultura je duša naroda, ogledalo naše identitete, povezovalna sila med generacijami. Toda, kako postaviti ceno na ustvarjalnost? Ali je 1.700 evrov za ustvarjanje glasbe, pisanje knjig ali organizacijo umetniških dogodkov preveč? Morda – a poskusite živeti brez kulture in opazujte, kako hitro družba izgubi svojo barvitost.

Po podatkih Statističnega urada Slovenije slovenski kulturniki prispevajo k več kot 2 % BDP-ja – več kot na primer ribištvo ali gozdarstvo. Obenem pa številke kažejo, da povprečni dohodek kulturnika v Sloveniji ne dosega niti povprečne slovenske plače, če izvzamemo nekaj izjem.

Kaj nas uči primer iz tujine?

V državah, kot so Avstrija, Nemčija ali Francija, imajo podobne sisteme, vendar z eno ključno razliko – transparentnost. Kulturni skladi in subvencije so tam jasno definirani in javnost ima dostop do informacij, kdo prejema pomoč in zakaj. Morda bi Slovenija lahko sledila temu zgledu in poskušala zmanjšati nezaupanje med davkoplačevalci.

Razprava o sistemu podpore samozaposlenim v kulturi ni nova – in zagotovo ne bo kmalu izginila. Ključno vprašanje pa ostaja: ali bomo kot družba cenili kulturo kot temelj naše identitete, ali pa jo bomo dojemali kot nepotreben strošek? Odgovor je morda nekje vmes – v uravnoteženju podpore in odgovornosti.

Kaj menite? Je trenutni sistem zgled dobre prakse ali je čas za temeljito reformo?

Napisal: N. Z.

Vir: X, www, IG