Dražba za Janeza: ko stari stoli in glavnik postanejo simbol “krivosodja”

V Zabačenem, tistem malem slovenskem kraju (o katerem poročajo na Radiu 1 in tudi v tem primeru je tako), kjer se ljudje radi zbirajo na trgu in rešujejo vse, od lokalnih težav do političnih vprašanj, je bilo tokrat še posebej živahno. Tokratni dogodek – prav posebna dražba – pa ni bil le navaden vaški spektakel, temveč svojevrstna mešanica satire, političnega protesta in nostalgičnega humorja. Prebivalci so organizirali dražbo za pomoč Janezu Janši, ki je v očeh mnogih žrtev tako imenovanega “krivosodja”. Kaj je to pomenilo v praksi? No, na dražbo so prinesli vse mogoče predmete – od glavnika do starih stolov – vsak z zgodbo, vsak z nekim simbolnim pomenom.

Dražba z glavnikom, stoli in partijsko knjižico

Med najbolj zanimivimi predmeti na dražbi je bil star glavnik, za katerega je eden izmed dražiteljev, ki ga lokalno poznajo kot Rudija, razložil, da ga je prejel leta 1988 na Roški. »Mi je dal glavnik, pa je rekel: ‘Spravi ga, Rudi. Jaz grem na klinca.’« Nič več in nič manj kot kos plastike, pa vendar – ta predmet nosi zgodovinsko težo in kar kipi od simbolike. Poleg glavnika so bili na dražbi tudi stoli, za katere je Rudi dodal, da so “z državnih proslav, kjer je Janez manjkajoči del zgodbe, ker ga tam ni bilo”. A tu ni šlo zgolj za predmete – šlo je za celotno politično sporočilo, ovito v humor in sarkazem.

A če bi kdo pomislil, da je dražba omejena le na Janšo, se moti. Eden izmed udeležencev je cinično pripomnil, da bodo prihodnje leto verjetno priredili dražbo tudi za leve politike – morda s kakšno staro flašo ali rdečo knjižico. “Zastonj ne bomo dajali ničesar,” je zaključil, ob tem pa požel val smeha.

Kaj dogodek pove o Sloveniji danes?

Čeprav se na prvi pogled zdi, da gre za navaden vaški dogodek z nekaj predmeti, je v resnici dogajanje v Zabačenem veliko bolj kompleksno. Slovensko politično prizorišče je razdeljeno kot nikoli prej, Janez Janša pa ostaja figura, ki hkrati polarizira in združuje. Po eni strani je v očeh svojih podpornikov simbol boja proti “krivosodju” in političnim zarotam, po drugi strani pa ga kritiki vidijo kot nekoga, ki uporablja takšne dogodke za poglabljanje delitev.

Lokalni dogodki, kot je ta, pa odsevajo prav to – globoke družbene razpoke, ki jih humor lahko zakrije le za trenutek. Zanimivo je, da tovrstne dražbe in satire nastajajo predvsem v manjših krajih, kjer je politična zavest pogosto bolj izrazita kot v urbanih središčih. V manjših skupnostih so odnosi bolj neposredni, konflikti bolj vidni, humor pa pogosto ostane edini ventil.

Simbolika humorja in frustracij

Dražba za Janeza ni bila samo zbiranje sredstev – bila je tudi javni komentar. Predmeti, kot so glavnik, partijska knjižica in stari stoli, niso le predmeti. Postanejo simboli – eni vidijo v njih boj za pravičnost, drugi pa banalizacijo resnih političnih tem. Vse skupaj je podano v humornem tonu, a kot pri vsaki šali se tudi tukaj skriva zrno resnice.

Slovenija je danes država, kjer zaupanje v sodstvo ni na zavidljivi ravni. Raziskave kažejo, da več kot 60 % prebivalcev meni, da je pravosodni sistem neučinkovit in pogosto pristranski. Takšne percepcije dajejo prostor dogodkom, kot je ta dražba – kjer se ljudje prek satire in humornega kritiziranja poskušajo soočiti s svojimi frustracijami.

Na koncu dneva dogodek v Zabačenem ni bil zgolj lokalna dražba. Postal je politična izjava, ki odpira vprašanja, kaj pomeni pravičnost in kdo si zasluži podporo. Medtem ko so eni dogodek jemali kot gesto podpore Janši, so ga drugi videli kot cinično kritiko sistema, kjer posamezni obrazi – bodisi desni ali levi – še vedno dominirajo političnem prostoru.

Lahko bi rekli, da je bila dražba uspešna. Ne samo zaradi sredstev, ki so jih zbrali, temveč zaradi sporočila, ki so ga poslali – da je Slovenija, kljub svoji majhnosti, še vedno velika v svojih zgodbicah, političnih trenjih in nenavadnih dogodkih, kot je bil ta.

Dogodek je poročal Radio 1 v svoji Zjutranji kroniki.

Napisal: N. Z.

“Nazaj me prklopte!” so besede, ki so v ironičnem tonu Zjutranje kronike na Radiu 1 osvetlile posledice nove “pravice do odklopa,” ki jo je nedavno uvedlo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pod vodstvom Luke Mesca. Ta ukrep, sicer namenjen izboljšanju ravnovesja med delom in prostim časom, v praksi pridobi popolnoma drugačen pomen, ko se sooči z realnostjo – v tem primeru z dolgovi romskih prebivalcev v Novem mestu in njihovimi posledicami.

Šaljiv posnetek, ki odpira pereča vprašanja

Značilna satirična nota Radia 1 je tokrat ciljala na preplet družbenih problemov in političnih odločitev. V središču je “gospod Romski,” ki se pritožuje nad odklopom vode – in še bolj nad dejstvom, da naj bi to zdaj postala kar “pravica.” Z njim v dialogu slišimo še župana, aktiviste, in celo “gospo Duško,” ki poskuša rešiti njegove otroke – a vse skupaj se kaj hitro sprevrže v absurdne zaplete.

Ko gospod Romski zatrdi, da se je sam priklopil na vodovod (“Sam sem rore potegnu, občina pa ni dala nič!”), hkrati pa predlaga gospe Duški “posvojitev” otrok v zameno za rešitev težav, poslušalec ne ve več, ali bi se smejal ali zmajeval z glavo. Satira mojstrsko izpostavi, kako problem kompleksne marginalizacije Romov pogosto konča v absurdnih birokratskih postopkih, kjer postane človek zgolj “številka v sistemu.”

Šaljiv posnetek lahko poslušate tudi tukaj.

Pravica do odklopa – preobrat ali birokratska ironija?

Ukrep “pravice do odklopa,” ki je bil prvotno mišljen kot zaščita zaposlenih pred preobremenjenostjo – omogočanje, da po končanem delovniku izklopijo službene telefone in e-pošto – se v primeru novomeških Romov bere kot nepričakovana metafora. Namesto da bi šlo za prostovoljno pravico, se odklop tu pojavi kot prisilni ukrep – in to dobesedno.

Komunalno podjetje v Novem mestu je namreč zaradi neplačevanja računov prešlo na odklop vode več družinam. Čeprav podjetje vztraja, da je ukrep zakonit in da so prebivalce večkrat opozorili, aktivisti opozarjajo, da “ustavna pravica do vode” pretehta nad vsakršno birokratsko logiko. Kako torej razumeti “pravico do odklopa” v tej situaciji? Kot zaščito pravic ali kot hladno birokratsko kazen?

Je res kriv samo sistem?

Težava romskih naselij v Novem mestu, kjer so nekateri prebivalci brez vode, elektrike in celo osnovne infrastrukture, ima globoke korenine. Po podatkih Statističnega urada Slovenije se romska naselja pogosto soočajo z višjo stopnjo revščine in brezposelnosti kot povprečna slovenska gospodinjstva. Poleg tega je tu še vprašanje nereguliranih nepremičnin – številne hiše v romskih naseljih nimajo gradbenih dovoljenj, kar otežuje ureditev osnovnih storitev, kot je priklop na vodovodno omrežje.

A vprašanje, kdo nosi največji del odgovornosti – država, lokalna oblast, komunalna podjetja ali prebivalci sami – ostaja zapleteno. Medtem ko podjetja poudarjajo, da morajo zagotavljati plačilo storitev za vse uporabnike, aktivisti opozarjajo na sistemsko revščino in pomanjkanje podpore za najranljivejše skupine.

Zakaj je odklop vode sporna rešitev?

Čeprav komunalna podjetja delujejo v okviru zakonodaje, kritiki opozarjajo, da odklop osnovnih storitev, kot je voda, ni pravična rešitev za družine, ki že tako živijo v težkih pogojih. Po navedbah lokalnega društva Humanitariana iz posnetka je voda ena od osnovnih pravic, ki bi morala biti zagotovljena vsem – tudi tistim, ki so finančno šibki.

Prav to je Radio 1 duhovito izpostavil v enem od prizorov, kjer gospod Romski pripomni, da morajo njegovi otroci plezati po “lojtrah za žleb,” da jih verjetno prodajo in zaslužijo. Ironija je jasna.

Je satira lahko rešitev?

Prispevek Radia 1 je več kot le humor – je opomnik, kako enostavno se lahko resna tema banalizira, če jo pogledamo iz napačnega zornega kota. Toda ali lahko humor spremeni realnost? Morda.

Vir: Radio 1.

Napisal: N. Z.